Povzetek
Alonzo Trévier Jones je bil skupaj z Elletom J. Waggonerjem eden od dveh glasnikov, ki ju je Bog poklical, da na generalni konferenci v Minneapolisu leta 1888 prineseta sporočilo o pravičnosti po veri Cerkvi adventistov sedmega dne. Jones, spreobrnjeni seržant ameriške vojske, ki se je leta 1874 krstil v Walla Walli v zvezni državi Washington, je postal evangelist, urednik časopisa American Sentinel, urednik časopisa Review and Herald (1897–1901), pionirski zagovornik verske svobode adventistov in eden najvplivnejših pridigarjev Cerkve adventistov v poznem 19. stoletju. Ellen White ga je večkrat zagovarjala kot nosilca »nebeškega sporočila« in »najdragocenejšega sporočila« tretjega angela. Umrl je leta 1923 v starosti triinsedemdeset let.
Od vojske do sobote (1850–1875)
Steinwegova knjiga Lest We Forget opisuje Jonesovo rojstvo in vojaška leta: »Jones se je rodil v Ohiu 21. aprila 1850 (nekateri avtorji navajajo 26. april).« (Lest We Forget, poglavje 159, str. 326, odstavek 3). V istem odstavku je dodano: »Njegovo zgodnje otroštvo in mladost sta praktično neznana. Ta biografija se začne z anekdoto, ki se je zgodila, ko je bil Jones v ameriški vojski, nameščen v Fort Walla Walla v Washingtonu« (Lest We Forget, poglavje 159, str. 326, odstavek 3). Steinweg dodaja: »Alonzo T. Jones je pet let služil v ameriški vojski. Veliko svojega prostega časa je preživel z branjem verskih knjig in Svetega pisma. Priskrbel si je publikacije Cerkve adventistov sedmega dne in odšel iz Forta, da bi se udeležil evangelizacijskih srečanj, ki jih je vodil starešina Isaac Van Horn, ki je pred kratkim začel delovati v Oregonu« (Lest We Forget, poglavje 159, str. 326, odstavek 5).
Steinweg opisuje Jonesov krst: »8. avgusta 1874 se je v Walla Walli v Washingtonu, največjem mestu na ozemlju, s krstom predal svojemu Gospodu« (Lest We Forget, poglavje 159, str. 326, odstavek 6). Gospa Adelia Van Horn v istem odstavku opisuje izkrik novega spreobrnjenca: »Mrtv za svet in živ za tebe, o moj Bog!« (Lest We Forget, poglavje 159, str. 326, odstavek 6).
Poroka, duhovništvo in uredništvo (1877–1887)
Steinweg opisuje naslednjo fazo: »Jones je spoznal sestro starešine Van Horna, gospo Frances E. Patton, in z njo sklenil posebno prijateljstvo. 15. aprila 1877 sta se z Frances poročila.« (Lest We Forget, poglavje 159, str. 327, odstavek 8).
Oktobra 1877 je bila ustanovljena Severna pacifiška konferenca. Jones je deloval kot blagajnik; naslednje leto je bil v Oregonu posvečen v duhovništvo. Do leta 1880 je bil tajnik novo ustanovljene Zgornje kolumbijske konference. Leta 1885 ga je J. H. Waggoner pripeljal v založbo Pacific Press v Oaklandu v Kaliforniji kot pomočnika urednika revije Signs of the Times.
Konferenca v Minneapolisu leta 1888 in sporočilo o pravičnosti po veri
Oktobra 1888 se je zbrala Generalna konferenca v Minneapolisu. Tam je Jones – skupaj z E. J. Waggonerjem – predstavil sporočilo o pravičnosti po veri. Ellen White je svoje pričevanje o pomenu in izvoru tega sporočila ohranila v svojih 1888 Materials in kasnejših Manuscript Releases. Iz 1888 Materials (kot jih je izbral Steinweg v Lest We Forget): »Starešini Jones in Waggoner sta ljudem predstavila dragoceno luč, vendar so predsodki in nevernost, ljubosumje in zlonamerni domisleki zaprli vrata njihovih src, tako da nič iz tega vira ni moglo vstopiti v njihova srca« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 376, odstavek 5).
V svojem pričevanju v prvi osebi o izvoru sporočila nadaljuje: »Ko je brat Waggoner v Minneapolisu predstavil te ideje, je bilo to prvo jasno učenje o tej temi, ki sem ga slišala iz človeških ust, razen pogovorov med mano in mojim možem. Rekla sem si: »To vidim tako jasno zato, ker mi je Bog to predstavil v videnju, oni pa tega ne morejo videti, ker jim tega nikoli niso predstavili tako, kot so mi. In ko je to predstavil nekdo drug, je vsaka vlakna mojega srca rekla: Amen« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 376, odstavek 6).
Steinweg opisuje Jonesovo delo takoj po dogodkih v Minneapolisu. Iz istega izbora gradiva Ellen White: »Starešina Jones je prišel iz Bostona in se zelo zavzeto posvečal ljudem, govoril je dvakrat, včasih pa tudi trikrat na dan. Božja čreda je bila nahranjena s hrano, ki je nahranila dušo. V govorih je bilo predstavljeno prav tisto sporočilo, ki ga je Gospod poslal ljudem tega časa« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 376, odstavek 3).
Sledi Ellen Whiteova posebna poziv Jonesu, naj razširi svoje delo: »Starešina A. T. Jones naj se udeleži naših velikih tabornih srečanj in našim ljudem ter tudi zunanjim poslušalcem predstavi dragoceno temo vere in Kristusove pravičnosti. V tej temi je poplava svetlobe« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 376, odstavek 4).
Ellen White v obrambo Jonesa in Waggonerja (1892–1895)
V pismu Uriahu Smithu z dne 19. septembra 1892 je Ellen White izrecno navedla: »Niso vedeli, da je Bog poslal ta mlada moža, starešini Jonesa in Waggonerja, da bi jim prinesla posebno sporočilo« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 377, odstavek 9).
V istem pismu je predvidela in obsodila prihodnjo zmoto, da bi se sporočilo zavrnilo zaradi kakršnih koli pomanjkljivosti glasnikov: »Zelo verjetno je, da bosta starešina Jones ali Waggoner podlegla skušnjavam sovražnika; toda če se to zgodi, to ne bo dokazovalo, da nista imela sporočila od Boga ali da je bilo delo, ki sta ga opravila, v celoti napaka« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 377, odstavek 10).
Njeno mnenje o samem sporočilu je nedvoumno: »Sporočilo, ki sta nam ga podala A. T. Jones in E. J. Waggoner, je Božje sporočilo laodicejski cerkvi, in gorje vsakomur, ki trdi, da verjame v resnico, a vendar ne odseva Božjih žarkov na druge« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 377, odstavek 11).
V pismu iz okoli leta 1893 uredništvu Review and Herald je zapisala: »Gospod je poklical brata Jonesa in brata Waggonerja, da svetu oznanita sporočilo, ki bo pripravilo ljudstvo, da bo obstalo na Božji dan.« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 378, odstavek 13).
V pismu W. Ingsu z dne 9. januarja 1893 je povzela vpliv Jonesovega dela: »Vemo, da brat Jones prinaša sporočilo za ta čas – hrano ob pravem času za lačno Božjo čredo. Tisti, ki ne dopustijo, da bi predsodki zaprli srce pred nebeškim sporočilom, ne morejo drugače, kot da čutijo duha in moč resnice. Brat Jones je prenašal sporočilo od cerkve do cerkve in od države do države; in luč in svoboda ter izlitje Božjega Duha so spremljali besedo« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 378, odstavek 14).
V pismu O. A. Olsenu z dne 1. maja 1895 je ponovno povzela: »Gospod je v svoji veliki milosti poslal svojemu ljudstvu najdragocenejše sporočilo prek starešin Waggonerja in Jonesa.« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 378, odstavek 15). V istem odstavku je dodala: »To je sporočilo, ki ga je Bog ukazal, da se posreduje svetu. To je sporočilo tretjega angela, ki ga je treba glasno oznanjati in ki ga spremlja izlitje Njegovega Duha v veliki meri« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 378, odstavek 15).
Verska svoboda in American Sentinel
Leta 1887 sta Jones in Waggoner začela urejati American Sentinel, vodilni cerkveni časopis o verski svobodi. Steinweg piše: »Leta 1889 je Jones potoval z Ellen White in govoril na tabornih srečanjih in duhovniških inštitutih. Bil je prvi adventist sedmega dne, ki je skupaj z J. O. Corlissom govoril pred zakonodajalci v Washingtonu, D.C., za ločitev cerkve in države« (Lest We Forget, poglavje 159, str. 328, odstavek 16).
Poglavje v knjigi Lest We Forget o Jonesovem pridigovanju »vere Jezusa« ohranja njegov značilen argument iz njegove brošure iz leta 1888 z naslovom The Abiding Sabbath and the »Lord’s Day«: »Bog zdaj kliče ljudstvo, ki bo spoštovalo Božje zapovedi in vero Jezusa. Nič drugega ne bo zadostovalo.« (Lest We Forget, poglavje 161, str. 335, odstavek 3). In njegovo značilno pozivanje k odnosu med vero in poslušnostjo: »Ali boste poslušali Boga? Ali boste spoštovali Božje zapovedi in vero Jezusa?« (Lest We Forget, poglavje 161, str. 335, odstavek 3).
Njegovo delo Two Republics iz leta 1891 vsebuje dolgo razmišljanje o Božji morali: »Samo po Kristusovi morali lahko postanejo ljudje moralni. In ta Kristusova moralnost je Božja moralnost, ki nam je pripisana zaradi Kristusa; in jo prejmemo z vero v njega, ki je tako začetnik kot tudi dovršitelj vere« (Lest We Forget, poglavje 161, str. 335, odstavek 6).
Urednik revije Review and Herald (1897–1901)
Steinweg piše: »Leta 1897 je bil Jones izvoljen za člana odbora Generalne konference. Imenovan je bil tudi za urednika revije Review and Herald« (Lest We Forget, poglavje 159, str. 329, odstavek 19). To mesto je zasedal do leta 1901, ko se je po lastni izbiri in s cerkvenim soglasjem vrnil k evangelizacijskemu delu na terenu.
Poznejša leta in smrt (1901–1923)
Jones je podprl organizacijske spremembe Generalne konference iz leta 1901, sprejel predsedstvo Kalifornijske konference in nadaljeval svoje delo za versko svobodo. Sporočilo, ki ga je Ellen White ohranila kot Božjo besedo skozi njega – evangelij pravičnosti po veri – je ostalo osrednja tema njegovega pridiganja do konca njegovega življenja.
Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne (Jeffrey Rosario) je Jones umrl leta 1923 v starosti triinsedemdeset let.