Biografija z opozorilom
Dudley M. Canright je služil Cerkvi adventistov sedmega dne kot duhovnik osemindvajset let (1859–1887), preden je februarja 1887 javno izstopil in preostanek svojega življenja posvetil napadanju cerkve, njenih doktrin in osebno Ellen G. White. Njegova knjiga iz leta 1889 z naslovom Seventh-day Adventism Renounced (Odpoved adventizmu sedmega dne) in knjiga iz leta 1919 z naslovom Life of Mrs. E. G. White (Življenje gospe E. G. White) sta postali standardni viri za vse poznejše avtorje, ki so nasprotovali adventizmu. Njegovemu zgledu se ne smemo zgledovati. Spodnji biografski zapis je povzet iz Butlerjeve in Smithove knjige Replies to Elder Canright’s Attacks on Seventh-day Adventists (Odgovori na napade starešine Canrighta na adventiste sedmega dne) in drugih primarnih virov, ki so obravnavali njegovo odpadništvo v tistem času.
Povzetek
Canright, rojen 22. septembra 1840 v Kinderhooku, okrožje Branch, Michigan, je postal adventist, ki spoštuje soboto, leta 1859, star devetnajst let, bil je posvečen leta 1865 in služil kot predsednik konference v Ohiu (1865–1873) in konference v Michiganu (1880–1882). V osemindvajsetih letih adventističnega služenja je bil energičen evangelist in debater. Po ponavljajočih se bojih z dvomi in pričevanji je 17. februarja 1887 v Otsegu v Michiganu javno odstopil. Od tega dne do svoje smrti leta 1919 je svoje pero usmeril proti cerkvi.
Osemindvajset let v adventističnem gibanju (1859–1887)
Butler in Smith v odgovorih na napade starešine Canrighta na adventiste sedmega dne opisujeta dolgo pot Canrightovega adventističnega služenja: »Pred približno osemindvajsetimi leti je D. M. Canright sprejel poglede adventistov sedmega dne. Več let si je prizadeval pridobiti potrebno izobrazbo in kmalu zatem začel pridigati njihove doktrine. Bil je blagoslovljen z veliko resnostjo, solidnimi sposobnostmi in ambicijo po uspehu, v svojem delu je dosegel izjemen uspeh in je bil dolga leta veljal za vzpenjajočega se člana te denominacije« (Odgovori na napade starešine Canrighta na adventiste sedmega dne, str. 15, odstavek 2).
Isti odstavek opisuje zgodnje znake osebne šibkosti, ki so se izkazale za njegovo pogubo: »Imel je močno naklonjenost do razprav in polemik, se jim je posebej posvečal in bil v njih precej uspešen. Te lastnosti vedno pritegnejo pozornost in so mu prinesle precejšnjo prepoznavnost. Dvanajst let je bilo njegovo delo dragoceno za to stvar in veliko je potoval po različnih državah in konferencah. Takrat je užival popolno zaupanje naših ljudi. Toda od tega trenutka naprej se je njihovo zaupanje začelo zmanjševati« (Odgovori na napade starešine Canrighta na adventiste sedmega dne, str. 15, odstavek 2).
Odstop 17. februarja 1887
V odgovorih Butlerja in Smitha je zabeležen javni trenutek Canrightovega odstopa v Otsegu v Michiganu: »V preteklem januarju je starešina D. M. Canright, ki je bil povezan z našim ljudstvom približno osemindvajset let, zavzel stališče, da ne more več biti adventist sedmega dne. 17. februarja je svoje razloge javno navedel pred cerkvijo v Otsegu, katere član je bil. Avtor je bil prisoten« (Replies to Elder Canright’s Attacks on Seventh-day Adventists, str. 4, odstavek 3).
Canrightovo pričevanje v trenutku izstopa je bilo izrazito pomirjevalno. V istem odstavku je zapisano: »V svojih pripombah o naših vernikih in o tem, kako so ga med nami sprejeli, je bil zelo prijazen in spravljiv. Izjavil je, da meni, da je med našimi verniki večji odstotek resničnih kristjanov kot v kateri koli drugi veroizpovedi, s katero je bil seznanjen. Izrazil je veliko spoštovanje in zaupanje v nekatere naše vodilne možje, saj je verjel, da so pošteni in predani Kristusovi služabniki. Dejal je, da je popolnoma zadovoljen z obravnavo, ki jo je doživel med adventisti sedmega dne iz skupine » «. Na tem področju jim ni mogel ničesar očitati in menil je, da so ga v vseh pogledih obravnavali tako, kot bi morali kristjani« (Replies to Elder Canright’s Attacks on Seventh-day Adventists, str. 4, odstavek 3).
V delu Butler and Smith’s Replies so ohranjene Canrightove lastne objavljene besede iz revije Review and Herald z dne 1. marca 1887, vključno z njegovim odkritim priznanjem, da ga je adventistična skupnost obravnavala pravično, velikodušno in nežno – besede, ohranjene v istem odstavku, citiranem spodaj v .
Od sprave do napada (1887–1919)
Isti odstavek opisuje potek dogodkov, ki so sledili: »A zdaj, kot nehvaležni mladenič, ki udari lastno mater, se lahko obrne proti svojim starih prijateljem in zadevi, ki ga je vzgajala, nas posmehuje v časopisih in s prižnice, izkorišča našo nepriljubljenost, se pridruži našim najzagrizenim sovražnikom v nasprotovanju našemu delu in nas uvršča med mohamedance, mormone in druge fanatike ter si prizadeva, da bi nas prikazal kot ozko, fanatično skupino naivnežev« (Odgovori na napade starešine Canrighta na adventiste sedmega dne, str. 20, odstavek 1).
Butlerjev uvod v Odgovore opisuje dolgo potrpežljivost cerkve do Canrighta, preden je odgovorila: »Pri prevzemanju neprijetnega dela odgovarjanja na napade starešine D. M. Canrighta na adventiste sedmega dne in njihove doktrine se počutimo skoraj tako, kot da bi se morali opravičiti bralcem. V zadnjih mesecih so se njegovi napadi nadaljevali v različnih časopisih in na mnogih različnih točkah naše vere. Izpostavil nas je posmehu in poskušal prikazati, da so naši ljudje nevedni, ozkogledni, fanatični in da povzročajo veliko škode v krščanskem svetu, ter da so naše doktrine popolnoma nezaupanja vredne« (Odgovori na napade starešine Canrighta na adventiste sedmega dne, str. 3, odstavek 1).
Vzorec, ki sta ga Butler in Smith poimenovala
Najbolj presenetljiv stavek v knjigi, ki se nahaja v istem odstavku, v katerem je zabeleženo Canrightovo javno priznanje pravičnega ravnanja: »Nikoli ne bi verjeli, da bi naš stari prijatelj D. M. Canright ubral takšno pot, če ne bi dobro poznali njegove slabosti in narave tistega duha, ki pogosto prevzame tiste, ki se odpovejo tej resnici« (Odgovori na napade starešine Canrighta na adventiste sedmega dne, str. 20, odstavek 1). In prav tako v istem odstavku: »Vse življenje nismo poznali človeka, ki bi lahko tako nenadoma in tako radikalno spremenil svoje mnenje kot starešina C.« (Odgovori na napade starešine Canrighta na adventiste sedmega dne, str. 20, odstavek 1).
Smrt (1919)
Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne je Canright umrl 12. maja 1919 v starosti oseminsedemdeset let. V zadnjih letih svojega življenja je bil baptistični duhovnik. V njegovih zadnjih letih so se z njim poskušali povezati številni adventistični voditelji, med njimi tudi W. A. Spicer, vendar je s svojim peresom ostajal v opoziciji do samega konca.
Zapuščina
Canrightovo lastno priznanje v trenutku njegovega umika – da ga je cerkev obravnavala »pravično, velikodušno in nežno« – je najbolj verodostojno merilo za izmišljeno zgodbo o osebni krivici, ki se je kasneje spletla okoli njegovega imena. Njegova dela so postala standardni viri za vsakega kasnejšega pisca opozicije; pričevanje tistih, ki so delali ob njem osemindvajset let – in njegove lastne besede v trenutku, ko jih je zapustil – je zanesljivejše pričevanje. Več adventističnih voditeljev, med njimi tudi W. A. Spicer, je v njegovih zadnjih letih poskušalo stopiti v stik z njim; njegovo pero je ostalo v opoziciji do samega konca.