Povzetek
Sarepta Myrenda Irish Henry je bila nacionalna evangelistka Zveze krščanskih žensk za treznost (WCTU), pisateljica in pesnica, ustanoviteljica prvega organiziranega »ženskega služenja« v Cerkvi adventistov sedmega dne in ena najbolj izjemnih poznih spreobrnjenk v zgodovini adventistov. Rojena 4. novembra 1839 v Albionu v Pensilvaniji, hči metodističnega duhovnika Horatia Nelsona Irisha, ovdovela pri dvaindvajsetih letih, mati treh preživelih otrok, se je v Zvezi krščanskih žensk za treznost povzpela do nacionalne ravni; v poznih 80. letih 19. stoletja je bila zaradi bolezni povečanega srca priklenjena na posteljo, poleti 1896 je vstopila v sanatorij Battle Creek, 13. aprila 1897 je bila čudežno ozdravljena z maziljenjem in postala adventistka sedmega dne. V zadnjih treh letih svojega življenja je delovala v Battle Creeku in na nacionalni ravni – pridigala, pisala, organizirala delo žensk in toplo dopisovala z Ellen G. White (ki je ni nikoli osebno spoznala, saj je bila White takrat v Avstraliji) –, dokler je 16. januarja 1900 v Graysvillu v Tennesseeju v starosti šestdesetih let umrla zaradi pljučnice.
Od Albiona v Pensilvaniji do platforme WCTU (1839–1896)
Glede na članek Per Michela Sun Leeja v Enciklopediji adventistov sedmega dne se je Sarepta Myrenda Irish rodila 4. novembra 1839 v Albionu v Pensilvaniji kot hči metodističnega duhovnika Horatia Nelsona Irisha in njegove žene Mary Allis Clark Irish. Njen brat Orsamus H. Irish je kasneje deloval kot Lincolnov nadzornik za indijanske zadeve v Utahu in kot Garfieldov vodja Urada za gravuro in tisk. Leta 1859 se je vpisala na Rock River Seminary v Mount Morrisu v Illinoisu, kjer je spoznala kolega učitelja Jamesa W. Henryja in se z njim poročila leta 1861. James se je leta 1864 vpisal v vojsko Unije in umrl zaradi bolezni leta 1871, Sarepta pa je ostala vdova pri dvaindvajsetih letih s štirimi majhnimi otroki – najmlajši med njimi je umrl le nekaj mesecev po očetovi smrti. Preživljala je sebe in preostale tri otroke z objavljanjem zgodb in pesmi, včasih pod psevdonimom Lina Linwood.
Leta 1874 je, prestrašena ob spoznanju, da je njen mladi sin Arthur zašel v gostilno v Rockfordu v Illinoisu, ustanovila lokalno društvo za treznost – to je bilo jedro njenega življenjskega dela v WCTU. Čeprav je bila po naravi sramežljiva in zadržana, je postala nacionalna evangelistka WCTU, dve desetletji je potovala in predavala, v poznih 80. letih 19. stoletja pa je bila priklenjena na posteljo zaradi povečanega srca, ki so ga zdravniki razglasili za neozdravljivega.
Battle Creek in spreobrnitev k adventizmu (1896–1898)
Po podatkih ESDA je Henry poleti 1896 vstopila v sanatorij Johna Harveyja Kellogga v Battle Creeku zaradi zdravljenja srčnega obolenja. 13. aprila 1897, po maziljenju in molitvi, ki so jo vodili A. T. Jones, W. W. Prescott, več zdravnikov in dva druga bolnika, je bila takoj in trajno ozdravljena; J. H. Kellogg in Lauretta Kress sta potrdila njeno okrevanje. Sprejela je soboto, se pridružila Cerkvi adventistov sedmega dne in v zadnjih dveh letih in pol svojega življenja opravila delo na nacionalni ravni, ki ga nobena adventistka njene generacije ni dosegla.
Dnevni bilten Generalne konference iz leta 1899 ohranja njeno lastno pričevanje o spreobrnjenju: »Čutim, da mi je nemogoče dopustiti, da bi ta jutro minilo, ne da bi rekla besedo. Največji čudež vseh milosti, ki mi jih je Bog dal v življenju, je, da sem danes zjutraj tukaj. Razmišljala sem o zadnji Generalni konferenci. Bila sem invalidka v invalidskem vozičku v sanatoriju in sem bila v soboti šele tri mesece. To se mi je zgodilo kot blisk. Bilo je z mano ves čas, a jaz ga nisem videla. Ko pa je Bog svojo luč usmeril nanj pred mojim pogledom, nisem imela nobenega upora proti njemu, ampak sem verjela vanj in ga ljubila« (General Conference Daily Bulletin, 16. februar 1899, str. 3, odstavek 8).
»Kako sem spoznala soboto« in spominska slovesnost WCTU (1897)
E. J. Waggoner je v reviji Present Truth z dne 5. avgusta 1897 zabeležil naslov in vsebino knjižice, ki jo je napisala skoraj takoj po svojem spreobrnjenju – Kako sem spoznala soboto – in jo opisal takole: »To je naslov majhne knjižice, ki smo jo pred kratkim prejeli iz Amerike in jo je napisala gospa S. M. I. Henry, ki je, kolikor nam je znano, vodja oddelka za evangelizacijo pri Ženski krščanski zvezi za treznost v Združenih državah« (Present Truth, 5. avgust 1897, str. 496, odstavek 18).
Po podatkih ESDA je Henry na konvenciji WCTU v Buffalu leta 1897 predložila peticijo, ki jo je podpisalo približno trinajst tisoč žensk in v kateri so zahtevale razpustitev oddelka WCTU za spoštovanje sobote ali opustitev lobiranja za nedeljsko zakonodajo. Vodstvo WCTU je peticijo sprejelo, vendar njene zahteve ni ugodilo, zato je podala odstopno izjavo kot nacionalna evangelistka; nacionalni funkcionarji pa so jo zavrnili. Zaradi njenega vztrajnega dela je WCTU na konvenciji v Seattlu leta 1899 končno sprejela resolucijo, ki je podpirala spremembo državnih zakonov o nedelji, da bi izvzeli tiste, ki spoštujejo sedmi dan kot soboto – delna zmaga, katere popolnega uresničenja ni dočakala.
Nasvet Ellen White – Ostani v WCTU
Ellen White, ki je bila takrat v Avstraliji, je Henryju v letih 1898 in 1899 pošiljala pismo za pismom – čeprav se nikoli nista srečala osebno. Pismo Ellen White Henryju iz decembra 1899, ohranjeno v Manuscript Releases, zvezek 1: »Obstaja zelo veliko dragocenih duš, ki bi jih Gospod dosegel s svetlobo resnice. Treba si je prizadevati, da jim pomagamo razumeti Sveto pismo. Čutila sem močno zanimanje za delavke W. C. T. U. Te junaške ženske vedo, kaj pomeni imeti lastno individualnost. Tako si želim, da bi zmagale skupaj z odrešenimi okoli velikega belega prestola. Moje molitve se bodo dvignile v vašo korist, da bi vam bile dane posebne priložnosti za udeležbo na njihovih velikih zborovanjih in da bi bil vaš glas slišan v obrambi resnice« (Manuscript Releases, zvezek 1, str. 127, odstavek 1).
Ellen White v rokopisu iz leta 1899 opisuje redni potek svoje korespondence s Henryjem: »Zbudila sem se ob eni uri in pomislila na pisma, ki jih moram napisati. Vstala sem in se oblekla ter se, zaupajoč se Bogu, lotila dela. Napisala sem šest strani pisma sestri Henry; dve strani svoji sestri Mary P. Foss v West Minotu v Mainu; tri strani Edsonu Whiteu« (Letters and Manuscripts, zvezek 14, rokopis 183, 1899, odstavek 1).
»Žensko delo« in Henryjeva vprašanja Generalni konferenci (1898–1899)
Po podatkih ESDA je Henry v zadnjih letih svojega življenja za revijo Review and Herald redno pisala kolumno z naslovom Woman’s Gospel Work (Evangelijsko delo žensk) in se zavzemala za organiziran program za vključevanje adventističnih žensk v osebno evangelizacijo. V svojem dodatku k reviji Review and Herald z dne 6. decembra 1898 je predstavila svojo vizijo »ženskega služenja«; odbor Generalne konference je 30. marca 1898 potrdil njene pooblastila za službo – izjemno priznanje njenemu delu. A. W. Spalding je kasneje zapisal, da je Henry vodila »prvo podobno organizirano prizadevanje za usposabljanje staršev in pomoč pri njihovih težavah«.
V General Conference Daily Bulletin z dne 19. februarja 1899 je ohranjeno vprašanje, ki ga je postavila iz dvorane o moralnem vprašanju, ki jo je mučilo od njenega spreobrnjenja: »Imam še eno vprašanje, ki bi ga rada zastavila. Glede na to, ali bi bilo prav, če bi se hotela ločiti in priti v to veroizpoved – v to cerkev –, da bi mi kdo rekel: Bolje bi bilo, da ostaneš tam, kjer si, zaradi dela, ki ga lahko opraviš v tej veroizpovedi?« (General Conference Daily Bulletin, 19. februar 1899, str. 32, odstavek 14).
V isti seji je to vprašanje še poglobila in ga oblikovala kot vprašanje, ki bi ji ga lahko nekdo zastavil: »A kaj bi rekli, če bi nekdo prišel k vam in rekel« (General Conference Daily Bulletin, 19. februar 1899, str. 32, odstavek 16) – »Naj zapustim svojo staro cerkev? Ali naj ostanem v njej zaradi dela, ki ga tam lahko opravljam?«
The Abiding Spirit in Henryjeva vizija izobraževanja (1898)
Dnevni bilten iz leta 1899 je cerkvi priporočil njeno kratko delo o Svetem Duhu – The Abiding Spirit: »Zakaj? – Ker je to ravno knjiga, ki jo potrebujete za pomoč v vašem vsakdanjem življenju. Je majhna knjiga, a tako polna dobrih stvari, da jo bodo mnogi prebrali v enem zamahu. V tej knjigi je nedvomno veliko stvari v zvezi s Svetim Duhom in njegovim poslanstvom, ki vas jih lahko nauči« (General Conference Daily Bulletin, 16. februar 1899, str. 8, odstavek 43).
V istem Biltenu je ohranjen njen lastni opis, kako so jo že od zgodnjega otroštva učili uporabljati Sveto pismo: »Sveto pismo mora uporabljati vsako drugo knjigo na svetu. Mi ne smemo uporabljati drugih knjig skupaj s Svetim pismom; ampak moramo dopustiti, da Sveto pismo uporablja vsako drugo knjigo. To velja za vsako knjigo, ki je bila kdaj natisnjena; in če je otrok pravilno poučen, bo naučil, kako ravnati z vsako vrstico, ki je bila kdaj napisana, v skladu z načeli, ki se tu poučujejo, in ne samo to, ampak tudi vse ostalo« (General Conference Daily Bulletin, 20. februar 1899, str. 35, odstavek 17).
Smrt (1900)
Med udeležbo na srečanju v Graysvillu v Tennesseeju januarja 1900 je Henry zbolela za gripo, ki se je razvila v pljučnico in plevritis. Umrla je tam 16. januarja 1900 v starosti šestdeset let. Njen pogreb je potekal v Battle Creek Tabernacle, pokopana pa je bila ob svojih starših v Pecatonici v Illinoisu.
Ellen White je 28. februarja 1900 napisala rokopis – poročilo o njeni smrti, poslan časopisu Review and Herald: »Zelo nas je razžalostila novica o smrti naše ljubljene sestre S. M. I. Henry. Upala sem, da bo naši sestri prizaneseno, da bo lahko nadaljevala delo, za katerega jo je Gospod poklical in jo čudežno ozdravil, da ga opravlja v Njegovem imenu« (Letters and Manuscripts, vol. 15, Manuscript 3, 1900, odstavek 1).
Zapuščina
V Biltenu Generalne konference z dne 7. aprila 1901 – osemnajst mesecev po njeni smrti – je bil zabeležen vpliv, ki ga je njeno delo že imelo na širšo WCTU: »V začetku leta 1900 so bili pripravljeni obsežni načrti za izobraževalno delo med članicami W. C. T. U., saj je bila predlog sestre Henry v zvezi z Oddelkom za spoštovanje sobote predložen tej organizaciji. Prizadevanje je vključevalo številne težave in velike stroške, vendar smo prejeli iskreno podporo s strani mnogih, ki so bili globoko zainteresirani za delo, ki je bilo tako blizu srcu naše žalovane sestre Henry« (General Conference Bulletin, 7. april 1901, str. 110, odstavek 9).
Henryjeva hči Mary Henry Rossiter je objavila biografijo svoje matere – My Mother’s Life: The Evolution of a Recluse (Fleming H. Revell, 1900); njena vnukinja Margaret Rossiter White-Thiele (ki se je poročila z Jamesom Henryjem Whiteom, vnukom Ellen G. White) pa je napisala podrobnejšo biografijo z naslovom Whirlwind of the Lord: The Story of Mrs. S. M. I. Henry (Review and Herald, 1953). Njena objavljena dela o adventizmu vključujejo How the Sabbath Came to Me (1897), Studies in Home and Child Life (1898), The Abiding Spirit (1898) in A Woman-Ministry, or The Gospel in the Home (1899).