Povzetek
Eric Burnham Hare je bil pionirski misijonar Cerkve adventistov sedmega dne med ljudstvom Karen v vzhodni Burmi in eden najbolj priljubljenih pripovedovalcev zgodb adventizma 20. stoletja. Rojen 12. oktobra 1894 v Hawthornu, Victoria, Avstralija, kot drugi sin pionirskega avstralskega adventističnega duhovnika Roberta Harea in njegove žene Henriette, se je Eric izobraževal v Avondaleu, 24. junija 1915 se je poročil z Agnes Fulton (hčerko pionirskega misijonarja J. E. Fultona) in tri mesece kasneje odplul v Burmo. Od leta 1915 do 1934 – in ponovno za kratek čas v letih 1941–1942 – sta Hareja delovala med Kareni v Kamamaungu ob reki Salween, se naučila karenskega jezika na raven, kakršne še noben ocenjevalec ni videl, ustanovila godbeno skupino karenskih fantov, odprla ambulante in doživela krst prvih karenskih adventističnih kristjanov. Od leta 1946 do 1962 je Eric deloval na Oddelku za sobotno šolo Generalne konference, kjer se je zavzemal za duhovno delo z otroki. Umrl je v Washingtonu, D.C., 1. junija 1982, v svojem oseminosemdesetem letu.
Od Hawthorna do Avondala (1894–1915)
Po navedbah iz članka Perja Lestera Devina v Enciklopediji adventistov sedmega dne se je Eric Burnham Hare rodil 12. oktobra 1894 v Hawthornu v avstralski zvezni državi Viktoriji kot drugi sin pastorja Roberta Harea in njegove žene Henriette. Osnovno šolanje je opravil na šoli Fitzroy School v Melbournu, kjer je sklenil prijateljstvo z Royem Allanom Andersonom, ki je trajalo vse življenje. Leta 1911 je zaključil misijonski tečaj v Avondaleu, leta 1913 pa tečaj za biblijske študije. Leta 1911 je delal kot vodja šotora za E. B. Rudgea in Harolda Lukensa v Port Pirieju, nato pa se je pridružil J. W. Kentu in J. H. Woodsu na šotorski kampanji v Richmondu. Junija 1914 se je vpisal na tečaj za medicinske sestre v Sydney Sanitarium. Na izrednem zasedanju odbora Avstralsko-azijske unije, ki je potekalo od 8. do 22. junija 1915, je bil imenovan za misijonarja v Burmi. 24. junija 1915 – le nekaj dni po imenovanju – se je poročil z Agnes Fulton, hčerjo pionirskega misijonarja v Južnem Pacifiku in Aziji J. E. Fultona. Agnes se je rodila v Bishopu v Kaliforniji 9. novembra 1893.
K ljudstvu Karen v Salweenu (1915–1934)
Haresova sta v četrtek, 23. septembra 1915, zapustila Sydney in odpotovala v Burmo, kjer sta prvi dve leti posvetila učenju jezika in vzpostavitvi zdravstvene službe. Po podatkih ESDA sta oba na izpitih iz karskega jezika dosegla več kot devetdeset odstotkov; izpraševalec je Ericu povedal, da je dosegel najvišjo oceno med vsemi misijonarji, ki jih je kdaj izpraševal. Eric, nadarjen glasbenik, je med obiski cerkva po Avstraliji in Novi Zelandiji zbral trobila in ustanovil karsko godbo, ki je postala značilnost misijonskega dela.
Haresova sta se naselila v Kamamaungu ob reki Salween v severovzhodni Burmi, blizu meje s Siamom (Tajsko). Po podatkih ESDA so bila njihova prva tri leta zaznamovana z globokim obupom in niti enim krstom; prvi karenski spreobrnjenec je bil krščen v četrtem letu, po čemer se je delo postopoma razvijalo. Njihova najstarejša hči Rosalind Agnes je umrla 23. junija 1917, le devetnajst dni po rojstvu, in je bila pokopana na protestantskem pokopališču v Rangunu. V Burmi sta se jima rodili še štirje otroci – Eileen Nita, Leonard, Verna Mae in Peter. Leta 1919 je bil Eric na zboru divizije v Ranchi v Indiji posvečen v evangelijsko službo s strani Agnesinega očeta J. E. Fultona, takratnega predsednika Južnoazijske divizije.
Ba Twe – deček iz plemena Karen, ki ni hotel moliti
A. W. Spalding v knjigi Sister White ohranja zgodbo o enem od Harejevih najbolj zapomljivih karenskih spreobrnjencev – mladeniču po imenu Ba Twe, katerega spreobrnitev se je v cerkvi spominjala več generacij. Spaldingov uvodni odstavek: »V Burmi, ki leži daleč čez ocean, blizu Indije, je živel karenski deček. Imenoval se je Ba Twe. Živel je s svojim ljudstvom globoko v džungli in o Jezusu ni vedel ničesar. Vendar je v to deželo prišla skupina misijonarjev in v Ohn Dawu ustanovila šolo za karenske dečke, deklice in mlade. Ba Twejev oče ga je poslal v to šolo« (Sestra White, str. 109, odstavek 1).
Po besedah Spaldinga se Ba Twe sprva ni hotel opredeliti niti kot kristjan niti kot budist, zato se je preprosto imenoval pogani – celo potem, ko je začel ljubiti soboto, peti pesmi o Jezusu in se učiti biblijske verze. Neko poletje doma, medtem ko je pasel očetova dva bivola, je zaspal, bivoli so se odpravili na potep, on pa se je povzpel na drevo, da bi jih poiskal. Tam mu je (po Spaldingovem poročilu) tih glas rekel, naj prosi Boga, da jih najde. Po notranjem boju je molil; bivoli so se pojavili in mukanje pod njegovim drevesom.
Sprememba v njegovem življenju je bila popolna. Spaldingov zapis o njegovi vrnitvi v šolo: »Tako se je Ba Twe vrnil v šolo. In zdaj je povedal bratu Hareju, in ta je povedal vsem učiteljem in vsem učencem, da je kristjan, saj mu je Bog prav tako govoril. In rasel je, tako kot deček Jezus, v modrosti in postavi ter v milosti pri Bogu in ljudeh. Ostal je v šoli, dokler je ni končal, in zdaj je bil visok, velik fant, star petnajst let ali več« (Sestra White, str. 111, odstavek 4).
Po besedah Spaldinga je Ba Twe, ko je končal šolanje, prosil očeta za dovoljenje, da bi odšel v hribovito pokrajino in divje ljudstvo Karen poučeval o Jezusu, in oče mu je to dovolil. Spaldingov zapis o odhodu: »Ba Twe si je prek ramena obesil vrečo riža in na hrbet si je naložil paket preprostih zdravil. In odšel je v hribovito pokrajino Karens. Dolgo časa nihče ni ničesar slišal o njem« (Sestra White, str. 111, odstavek 7). Ko ga je končno njegov starejši brat šel iskat, da bi ga pripeljal domov, se je brat vrnil s poročilom, da Ba Twe zdravi bolezni, uči ljudi, kako naj živijo, ter otrokom kaže slike in pripoveduje zgodbe iz knjige o svojem Jezusu.
Dopust in vrnitev (1934–1942)
Po podatkih ESDA so bili Hareji po osemnajstih letih na reki Salween leta 1934 povabljeni, da se preselijo v konferenco Severne Kalifornije; selitev je bila deloma pogojena s potrebo po pomoči za njihovo hčerko Verno Mae, ki je bila hudo gluha. Burmo so zapustili 12. aprila 1934 in za seboj pustili uveljavljeno cerkev Karens s 122 člani ter osem sobotnih šol s skupno 340 člani. Eric je deloval kot misijonarski prostovoljec in tajnik sobotne šole v Severni Kaliforniji, nato pa kot tajnik sobotne šole Južnokalifornijske konference v Glendalu.
Leta 1941 – le nekaj mesecev pred tem, ko je vojna zajela Pacifik – sta Haresova sprejela ponovno imenovanje v Burmo, tokrat v Rangoon. Japonska invazija na Burmo leta 1942 ju je prisilila k evakuaciji: Agnes in otroci so se s parnikom odpravili v Indijo, medtem ko sta Eric in nekaj sodelavcev pobegnila po kopnem skozi sovražno ozemlje. Po tem, kar Lest We Forget in adventistični spomin opisujeta kot »številne nevarnosti in čudežne pobege«, se je ponovno pridružil svoji družini in Haresovi so se vrnili v Ameriko.
Leta v Generalni konferenci (1946–1982)
Po podatkih ESDA je bil Eric imenovan za vodjo oddelka za mladino Južnokalifornijske konference, nato za direktorja sobotne šole Pacifiške unije, na zasedanju Generalne konference leta 1946 pa je bil poklican, da služi kot pomočnik sekretarja oddelka za sobotno šolo Generalne konference v letu 19 – položaj, ki ga je zasedal do upokojitve leta 1962. V teh letih je posebno pozornost posvečal vlogi sobotne šole v razvoju otrok in krščanski vzgoji; njegovo delo je bilo predhodnik sodobnega Oddelka za otroško delo. Kmalu po njegovem imenovanju je njegova najstarejša preživela hči Eileen, ki je bila takrat na dopustu iz misijonskega dela v Indiji s svojim možem Ivanom Higginsom in njunima dvema hčerkama, umrla v prometni nesreči v Van Horne v Teksasu.
Smrt (1982) in zapuščina
Eric Hare je umrl v Washingtonu, D.C., 1. junija 1982, star 87 let. Agnes je umrla v Berrien Springsu, Michigan, 25. aprila 1983, v svojem devetdesetem letu. Po podatkih ESDA je Eric Hare napisal trinajst knjig – med njimi Jungle Stories, Treasure from the Haunted Pagoda, Fuzzy Wuzzy Tales, Make God First, Skyscrapers, Curse-Proof in Clever Queen – ter posnel na stotine otroških zgodb, ki so oblikovale dve generaciji adventističnih otrok s pouki, ki jih je najprej pridigal otrokom iz plemena Karen v Salweenu.