Povzetek
Ferdinand Anthony Stahl, v Latinski Ameriki znan kot Fernando, je bil pionirski misijonar Cerkve adventistov sedmega dne med avtohtonimi ljudstvi v Andih in zgornjem Amazonu. Skupaj s svojo ženo Ano Christino Carlson Stahl (1870–1968) je tri desetletja neprekinjeno opravljal misijonsko delo – v Boliviji (1909–1911), med Aymari in Kečui v visokogorju ob jezeru Titicaca v Peruju (1911–1918), v perujski prestolnici in ponovno ob jezeru Titicaca (1920–1921), med ljudstvi Ašáninka in Jánesha v gozdovih Brow v osrednjem Peruju (1921–1927) ter v porečju reke Amazonke v Iquitosu (1927–1939). Stahl, rojen 3. januarja 1874 v Pentwaterju v Michiganu, je bil nemško-ameriški državljan, ki je v otroštvu izgubil očeta, pri desetih letih pobegnil pred nasilnim mačehom, v restavraciji v Milwaukeeju spoznal svojo ženo švedskega rodu, se leta 1901 dal krstiti in se izobraževal v sanatoriju Battle Creek. Umrl je v Orovilleu v Kaliforniji 30. novembra 1950, v svojem sedeminsedemdesetem letu.
Od Pentwaterja do Battle Creeka (1874–1909)
Glede na članek Perja Gluderja Quispeja v Enciklopediji adventistov sedmega dne se je Ferdinand Stahl rodil 3. januarja 1874 v Pentwaterju v Michiganu in je bil nemškega porekla. Njegov oče je umrl, ko je bil star osem mesecev; njegov oče ga je tako hudo zlorabljal, da je v starosti desetih let pobegnil v . Spoznal je Ano Christino Carlson – rojeno 22. novembra 1870 v Vexiarju na Švedskem, ki je leta 1886 emigrirala v Minneapolis – v restavraciji v Milwaukeeju, kjer je delala kot natakarica. Poročila sta se 5. avgusta 1894. Okoli leta 1900 sta začela študirati Sveto pismo z Emmo Thompson Anderson (takrat imenovano na misijsko delo na Kitajskem), nadaljevala z Jamesom Campbellom iz adventistične cerkve v Milwaukeeju in se marca 1901 krstila pri O. C. Godsmarku. Ferdinand je obiskoval tečaj za medicinske sestre v Madisonu v Wisconsinu, nato pa je zaključil usposabljanje za misijonsko medicinsko sestro v sanatoriju Battle Creek; par je nato vodil podružnico sanatorija Battle Creek v Clevelandu v Ohiu, kjer je Ana zaključila usposabljanje in se jima rodil drugi otrok, Wallace.
Prostovoljstvo za »najtežje mesto« (1909)
Po podatkih ESDA je Stahl pisal Ellen White in prosil, naj ga pošljejo na »najtežje mesto na svetu« – kot prvo možnost je navedel Madagaskar, kot drugo pa »Inke v Južni Ameriki«. Ellen White mu je naročila, naj se udeleži zasedanja Generalne konference leta 1909 v Washingtonu, D.C. (13. maj – 6. junij 1909). Na tem zasedanju sta Stahlova sprejela predlog predsednika Južnoameriške divizije J. W. Westphala, da odideta v Bolivijo, sama plačala potovanje in 26. junija 1909 odplula iz New Yorka s svojima dvema otrokoma v pristanišče Mollendo v Peruju. Iz Mollenda sta se z vlakom in parnikom odpravila v Arequipo, Puno in La Paz – potovanje je trajalo dvajset dni.
Bolivija in Aymara ob jezeru Titicaca (1909–1918)
V Biltenu Generalne konference iz leta 1913 je zabeležen trenutek, ko se je njegovo delo razširilo iz Bolivije v Peru: »Ena od zanimivih značilnosti naše zveze je delo med Indijanci na obalah jezera Titicaca. Na poti na zadnjo generalno konferenco sem imel priložnost pogovarjati se z več Indijanci, ki so začeli spoštovati soboto« (General Conference Bulletin, 29. maj 1913, str. 184, odstavek 2).
Isti odstavek opisuje hitro rast: »Takrat je bil brat F. A. Stahl poslan na delo v Bolivijo. Toda zanimanje med Indijanci in potreba po pomoči sta bila takšna, da je kmalu ugotovil, da je najbolje, da večino svojega časa posveti temu delu, in to se je hitro razvijalo, dokler nismo imeli cerkve z več kot šestdesetimi člani, mnogi drugi pa spoštujejo soboto ali so globoko zainteresirani. To je še toliko zanimivejše zaradi dejstva, da je to praktično prvi sad protestantskih prizadevanj med potomci Indijancev slavnega Inkovskega imperija« (General Conference Bulletin, 29. maj 1913, str. 184, odstavek 2).
Stahlov pozdrav s terena, poslan na isto zasedanje leta 1913: »Dragi bratje na konferenci, pozdravljamo vas delavci iz Bolivije in vam želimo Gospodovo blagoslov« (General Conference Bulletin, 27. maj 1913, str. 160, odstavek 6).
Preganjanje in odpor
General Conference Bulletin iz leta 1913 opisuje nasilno nasprotovanje, s katerim se je delo srečalo: »Bratje na tem kraju so pogumni. V Peruju je več cerkva in nekaj zelo gorečih vernikov. Delo med Indijanci v notranjosti je uspešno, cerkvene oblasti pa se začenjajo vznemirjati. Le nekaj dni pred mojim prihodom v Limo, na poti sem, je škof prišel z dvesto Indijanci, da bi napadel našo misijo ob jezeru Titicaca. Vdrli so v našo kapelo, s stene sneli kartice z verzi, nekatere naše indijanske brate poteptali, druge pa za osem dni vrgli v ječo« (General Conference Bulletin, 1. junij 1913, str. 211, odstavek 22).
James R. Nix v knjigi Passion, Purpose & Power opisuje tako ceno dela kot tudi Stahlov samoironičen humor: »Starešina Fernando Stahl je daleč najbolj znani adventistični misijonar v Peruju. Verska svoboda je bila takrat v Peruju neznanka. Ljudje, ki so sprejeli adventistično sporočilo, so bili preganjani, tako kot sam starešina Stahl« (Passion, Purpose & Power, str. 149, odstavek 2).
V poročilu Biltena o posledicah, ki jih je visoka nadmorska višina imela na Stahlovo telo, je zapisano: »Brat Stahl je delal na tako visoki nadmorski višini, da se zdi, da so se mu pljuča povečala do te mere, da resno ovirajo nemoteno delovanje srca. Jasno je, da mora za nekaj časa njegovo mesto prevzeti nekdo drug, da bo imel možnost počitka« (General Conference Bulletin, 1. junij 1913, str. 212, odstavek 1).
»Nisem strah smrti« – Marie z jezera Titicaca
Najbolj znani odlomek iz Biltena iz leta 1913 o misiji Stahla, ki ga je v istem odstavku opisal J. W. Westphal po obisku postaje ob jezeru Titicaca prejšnjo zimo: »Brat Stahl nam je povedal o mladi indijanski deklici, Marie, ki je redno obiskovala sestanke, pametni deklici s prijaznim obrazom. Sestra Stahl je upala, da jo bo usposobila za medicinsko sestro in sodelavko. Nenadoma je Marie prenehala prihajati. Minil je en sabat, potem še eden. Niti ob sobotah niti med tednom ni prišla v misijon, čeprav je morala prehoditi devet milj iz svoje vasi. Takrat sta se brat in sestra Stahl odpravila v vas, da bi ugotovila, kaj je zadržalo Marie, saj so ji njeni prijatelji ves čas poskušali prepričati, naj ne pride. Našli sta jo v majhni koči, kjer je umirala za kugo. Prepoznala ju je. Želela je, da bi ji zapeli eno od himen, ki so jih peli v misijonu. In tako sta v majhni koči zapela eno od himen kraljestva, Marie pa je s svojimi izsušenimi in oteklimi ustnicami poskušala peti z njima« (General Conference Bulletin, 2. junij 1913, str. 226, odstavek 4).
Marijino zadnje pričevanje, v istem odstavku: »Tako sem vesela, da ste prišli v Peru. Vem, da bom umrla, a smrti se ne bojim. Preden ste prišli, bi se bala; zdaj se ne bojim; saj vem, da me bo Jezus vzel k sebi, ko pride« (General Conference Bulletin, 2. junij 1913, str. 226, odstavek 4).
Gozd Brow, Iquitos in Asháninka (1921–1939)
Po podatkih ESDA sta se Stahlova po dopustu leta 1918 in kratkem službovanju v Limi v letih 1920–1921 julija 1921 odpravila v gozd Brow v osrednjem Peruju, kjer sta med ljudstvi Asháninka in Yánesha ustanovila misijsko postajo Metraro. Od leta 1927 naprej sta bila pionirja adventističnega dela v zgornjem porečju Amazonke in se naselila v Iquitosu, kjer je Ana odprla majhno porodnišnico, ki je postala današnja Clínica Adventista Ana Stahl. Pridružili so se jim William Schaeffler, Henry in Barbara Westphal, Ricardo in Georgiana Hayde ter domači delavci Bernabé in Carmen Chávez, Juan Ramos, Rufino Pacho ter parnik Auxiliadora. Slabo zdravje ju je leta 1939 prisililo k upokojitvi v Paradise v Kaliforniji.
Zgodba Jamesa R. Nixa o bratu Condoriju
Po Nixovi knjigi Passion, Purpose & Power je delo na severnem obrežju jezera Titicaca ustvarilo pričo, katere potrpežljivost je utelešala adventistično upanje: »Okoli leta 1923 je starešina Stahl pridigal na severnem obrežju jezera Titicaca v Peruju. Brat Condori, ki je prej dovolil, da se na njegovem zemljišču zgradi majhna katoliška cerkev, je sprejel starešinovo sporočilo o pravičnosti po veri in Kristusovem ponovnem prihodu. Potem ko je sprejel adventistično vero, je svojo cerkev spremenil v cerkev adventistov sedmega dne. Kmalu zatem je bila kamnita cerkev uničena in brat Condori je moral pobegniti na drugo stran jezera. Petnajst let kasneje še vedno ni mogel vrniti domov – preprosto ni bilo varno zanj, da bi to storil« (Passion, Purpose & Power, str. 150, odstavek 2).
Smrt (1950) in zapuščina
Po podatkih ESDA je Stahl po kratkem delu med indijanci Klamath v severni Kaliforniji v letih 1939–1940 vodil majhno cerkev blizu svojega doma v Orovilleu v Kaliforniji. Umrl je 30. novembra 1950 v starosti šestinsedemdeset let. Ana ga je preživela za osemnajst let in umrla v Paradiseu v Kaliforniji 5. oktobra 1968 v starosti sedemindevetdeset let.
Danes nosita družinsko ime Klinika Adventista Ana Stahl v Iquitosu in Stahlov center za svetovno misijo na Univerzi La Sierra (odprt leta 1992); Asháninka so ga v življenju poznali kot él nos amaba – »on nas je ljubil« – naslov, ki je bil kasneje dan biografiji Alejandra Bullóna o njegovem delu med Campa.