Povzetek
George Ide Butler je odraščal v družini v Vermontu, ki je sprejela milleritsko adventno sporočilo leta 1839 – pet let pred njegovim desetim letom, v letu Velikega razočaranja. Trideset let (1865–1888 in 1901–1908) je služil Cerkvi adventistov sedmega dne kot pastor, predsednik konference in dvakrat kot predsednik Generalne konference (1872–1874 in 1880–1888). Od leta 1881 do 1889 je bil predsednik založbe Review and Herald Publishing Association. Znano je, da je na konferenci v Minneapolisu leta 1888 ostro nasprotoval E. J. Waggonerjevemu poučevanju o zakonu v Pismu Galatcem, zaradi česar ga je Ellen White v naslednjih letih grajala v pismih in pričevanjih. Po dvanajstih letih skrbi za svojo invalidno ženo na Floridi se je leta 1901 z mehkejšim duhom vrnil v aktivno službo, med letoma 1902 in 1907 je bil predsednik Južne zveze, umrl pa je 25. julija 1918 na Floridi.
Izvor v Vermontu (1834–1853)
Steinwegova knjiga Lest We Forget opisuje družinsko dediščino: »Butlerjeva družina je bila globoko zakoreninjena v ameriški zgodovini. Njegov ded, Ezra Pitt Butler, Sr., je služil v ameriški revoluciji, bil guverner zvezne države Vermont od 1826 do 1828, svetnik, sodnik, član upravnega odbora univerze in pastor baptistične cerkve v Waterburyju v Vermontu. Njegov oče, Ezra Pitt Butler ml., je bil kapetan v vojni leta 1812. Podpiral je treznost, protimasonstvo in odpravo suženjstva. V to vestno, domoljubno družino se je 12. novembra 1834 rodil George Ide Butler, drugi od šestih otrok« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 313, odstavek 3).
Družina je zgodaj sprejela milleritsko adventno sporočilo. Steinweg piše: »Bil je star pet let, ko so njegovi starši sprejeli novico o skorajšnjem prihodu Kristusa, ki jo je pridigal , milleriti.« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 313, odstavek 4). Po velikem razočaranju 22. oktobra 1844 je družina ostala v adventistični veri – toda deček je začel gojiti dvome. Do leta 1848 je njegova mati pod vplivom pridiganja Josepha Batesa začela spoštovati sedmi dan kot soboto, do leta 1850 pa tudi njegov oče. Steinweg dodaja: »Kmalu je bil posvečen v duhovniški stan, čeprav se je sam smatral zgolj za kmetovalca, ki pričuje« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 313, odstavek 6).
Butler sam je ob pogledu nazaj na svoja pozna najstniška leta odkrito ocenil svojega nekdanjega jaza kot »ponosnega, trdega, trmastega nevernika, strastnega, vročekrvnega, z malo spoštovanja do Boga ali človeka« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 313, odstavek 7). Kljub temu je cenil poštenost in moralnost, saj je bil, po Steinwegovih besedah, odločen, da se bo »izogibal« različnim posvetnim zabavam (Lest We Forget, poglavje 155, str. 313, odstavek 7).
Spreobrnitev in poroka (1856–1859)
Leta 1856, ko je potoval z rečno ladjo v Kansas City, je Butler izstopil v Rock Islandu, medtem ko je bila ladja privezana zaradi natovarjanja. Steinweg opisuje ta trenutek: »Ko se je vrnil na parnik, se je odločil, da bo sledil dobrim delom Biblije.« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 313, odstavek 8). Ko se je vrnil domov v Waukon v Iowi, ga je krstil J. N. Andrews; kasneje je v Waukonu pridigal M. E. Cornell in ga prepričal, da so Ellen Whiteova pričevanja od Boga. 10. marca 1859 se je poročil z Lentho Lockwood in imela sta tri otroke: Annie ter dvojčka Williama Pitta in Hilanda Georgea.
Konferenca v Iowi in prvo predsedstvo Generalne konference (1865–1874)
Steinweg opisuje njegov hiter vzpon v cerkvi: »Butler je bil leta 1865 izvoljen za predsednika konference v Iowi. Resno si je prizadeval za preprečevanje razdruževalnega vpliva B. F. Snooka in W. H. Brinkerhoffa, ki sta kritizirala zakonce White. Ta dva moža, nekdanji predsednik in tajnik novo ustanovljene državne konference v Iowi, sta po vsej državi sprožila odpadništvo, ki se je začelo v cerkveni skupnosti v Marionu. Butler je osebno obiskoval cerkve in člane poučeval o resnici, s čimer je preprečeval njihov vpliv. Pod njegovim sposobnim vodstvom je cerkev v Iowi postala zelo močna« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 314, odstavek 10).
Leta 1872 je bil Butler izvoljen za predsednika Generalne konference, ta pa je glasovala, da naj G. H. Bellovo zasebno šolo v Battle Creeku preoblikuje v visoko šolo. Steinweg navaja datume: »31. decembra 1873 je bil sklenjen dogovor o nakupu 12-akrskega zemljišča za novo visoko šolo.« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 314, odstavek 12). V istem odstavku so zabeleženi stroški in odprtje: »Zbranih je bilo 50.000 dolarjev prispevkov za izgradnjo stavbe iz rdeče opeke. 24. avgusta 1874 se je pouk začasno začel v stavbi Review, 4. januarja 1875 pa se je preselil v dokončano stavbo« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 314, odstavek 12).
Drugi mandat predsednika Generalne konference (1880–1888)
Ko je leta 1880 obiskal zelo bolno Ellen White, ga je ta pozvala, naj še enkrat sprejme predsedstvo Generalne konference. Steinweg opisuje njegov odziv: »Jokal je, vendar je privolil« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 315, odstavek 14). Njegov drugi mandat se je začel konec leta 1880 in je bil težak – vodenje pod vplivom Jamesa Whitea, ki ni mogel ali ni hotel popustiti. Steinweg dodaja: »Kljub temu pritisku je Butler, ko je brat White 6. avgusta 1881 umrl za malarijo, jokal, kot bi jokal za lastnim očetom« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 315, odstavek 15).
Od leta 1881 do 1889 je bil Butler tudi predsednik Review and Herald Publishing Association: »V tej vlogi je imel močan vpliv na razvoj in širitev založniških interesov denominacije« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 316, odstavek 18). Leta 1883 je potoval po Evropi, leta 1885 pa po Avstraliji in Novi Zelandiji.
Konferenca v Minneapolisu leta 1888 in njene posledice (1886–1893)
Leta 1886 se je v cerkvi začela pojavljati polemika o zakonu v Pismu Galatcem. E. J. Waggoner, urednik revije Signs of the Times, in A. T. Jones, urednik revije American Sentinel, sta v reviji Signs objavila svoja prepričanja o pravičnosti po veri. Na generalni konferenci leta 1886 je Butler sklical teološki odbor, ki je glasoval, da se »zakon« v Pismu Galatcem nanaša na »celoten zakon«; odbor generalne konference je nato sprejel politiko, ki je omejila objavo doktrinarnih stališč, ki jih večina ni podpirala, preden jih niso preučili izkušeni bratje (glej Lest We Forget, poglavje 155, str. 316, odstavek 18).
Ellen White je v tem času, istega leta, Butlerju svetovala, da se adventistični časopisi ne smejo uporabljati kot enostranska platforma. Steinweg navaja: »Dr. Waggoner bi moral imeti enako pošteno priložnost, kot ste jo imeli vi« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 316, odstavek 19).
Butler je bil prebolan, da bi se udeležil Generalne konference leta 1888 v Minneapolisu. Iz bolniške postelje je pisal pisma in telegrame, v katerih je vodstvo pozival, naj trdno stoji za »starimi mejniki«. Ko sta starešina Jones in dr. Waggoner predstavila svoje stališče o pravičnosti po veri, Steinweg piše: »to je navdušilo Ellen White. A zaradi vpliva voditeljev, kot je bil Butler, ga večina delegatov ni sprejela« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 316, odstavek 20). Steinweg citira iz zadnjega pridiga Ellen White na tej generalni konferenci: »Vidim lepoto resnice, kot nam jo je predstavil doktor« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 316, odstavek 20).
Aprila 1887 je Ellen White jasno pisala Butlerju in Uriahu Smithu. Spremni esej v knjigi Lest We Forget navaja njene besede: »Ne želim, da bi se pisma, ki sem vam jih poslala, uporabljala tako, da bi jemali za samoumevno, da so vse vaše ideje pravilne, tiste dr. Waggonerja in starešine Jonesa pa napačne« (Lest We Forget, poglavje 154, str. 309, odstavek 3).
Leta na Floridi (1888–1901)
Po letu 1888 se je Butler počutil zavrnjenega s strani konference in Ellen White. Steinweg piše: »Zalosten sta se z ženo preselila na 110-akrsko kmetijo v Bowling Greenu na Floridi. Tam je njegova žena doživela možgansko kap in George je zanjo skrbel do njene smrti novembra 1901. Imel je veliko časa za razmišljanje.« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 317, odstavek 21). Leta 1893 je pisal S. N. Haskellu ( ), v katerem je (po Steinwegovem povzetku) priznal, da je cerkvi prineslo veliko dobrega dodatno razsvetljenje o Kristusovi pravičnosti.
Spremni esej v knjigi Lest We Forget o tem obdobju navaja, da so bila leta skrbi za njegovo invalidno ženo šola prečiščenja. Steinweg citira Ellen Whiteovo potrditev iz leta 1902: »Ponovno ga sprejemamo v naše vrste in ga obravnavamo kot enega naših najbolj dragocenih delavcev« (Lest We Forget, poglavje 154, str. 311, odstavek 21). In spet, maja 1902, ko se je Butler vrnil na delovno področje: »Starešina Butler je telesno in duhovno zdrav. Gospod ga je preizkušal in preskušal« (Lest We Forget, poglavje 154, str. 311, odstavek 23).
Južna zveza in zadnja leta (1902–1918)
Steinweg opisuje Butlerjevo vrnitev: »Butler je bil leta 1902 izvoljen za predsednika Floridske konference in je to funkcijo opravljal do leta 1904. Od leta 1902 do 1907 je bil predsednik Južne zveze. Bil je član izvršilnega odbora Generalne konference. Zaradi njegovega sposobnega vodstva je bila tiskarna (Southern Publishing Association) leta 1906 preseljena v Nashville. Med njegovim vodstvom je bilo ustanovljenih osem šol, ki so do leta 1908 vpisale 300 učencev« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 317, odstavek 22).
V krizi Kellogg v letih 1907–1908 je Butler trdno stal na strani pričevanj. Steinweg navaja njegov odgovor, ko je A. T. Jones izjavil, da bo podprl sanatorij »z ali brez pričevanj«: »Jaz bom podprl pričevanja, z ali brez sanatorija« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 317, odstavek 23).
Lentha Butler je umrla leta 1901. 8. oktobra 1907 se je Butler poročil z Elizabeth Grainger, dvainšestdesetletno vdovo in nekdanjo misijonarko na Japonskem, in se naselil na Twin Magnolias – kmetiji z mandarinami in pekanovimi orehi v Bowling Greenu na Floridi. V začetku leta 1908 se je upokojil, vendar je nadaljeval s pridiganjem in potovanji.
Smrt (1918)
Steinweg opisuje konec: »Butlerjevo zdravje se je do takrat znatno poslabšalo. Junija mu je zdravnik diagnosticiral raka. Umrl je 25. julija 1918 v domu hčerke in zeta svoje žene.« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 318, odstavek 27). V istem odstavku je opisana tudi veličina njegovega pogreba, na katerem je slovesnost vodilo trinajst kolegov duhovnikov, šest pa jih je bilo častnih nosačev krste.
Steinwegova zaključna ocena označuje tako Butlerjevo življenjsko vodenje kot tudi lekcije njegove največje krize: »Butlerjeva zvestoba v oblici nasprotovanja in njegova predanost gradnji založniškega in izobraževalnega dela ter branjenju resnice navdihuje k podobnemu delovanju vernike danes, ki se soočajo z monumentalnimi končnimi dogodki v zgodovini te zemlje« (Lest We Forget, poglavje 155, str. 318, odstavek 28).