Povzetek
John Nevins Andrews je bil pionirski adventistični učenjak, evangelist, urednik in prvi uradni čezmorski misijonar Cerkve adventistov sedmega dne. Rodil se je 22. julija 1829 v mestu Poland v zvezni državi Maine, kot najstnik leta 1845 je sprejel soboto kot sedmi dan tedna in se uveljavil kot eden od osrednjih pionirjev sabatarijanskega adventizma ob boku Jamesu in Ellen White ter Josephu Batesu. Je avtor standardnega dela Zgodovina sobote in prvega dne v tednu (1859, razširjeno 1873), tri mandate je bil član izvršilnega odbora Generalne konference, bil je predsednik Generalne konference (1867–1869), urednik revije Review and Herald, leta 1874 pa je bil kot prvi uradni misijonar Cerkve poslan v Švico. Umrl je zaradi tuberkuloze v Baslu v Švici 21. oktobra 1883.
Zgodnje življenje in spreobrnitev (1829–1844)
Steinweg v knjigi Lest We Forget navaja le osnovne podatke: »Andrews se je rodil 22. julija 1829 in otroštvo ter mladost preživel v miru s starši in bratom Williamom v Parizu v zvezni državi Maine« (Lest We Forget, poglavje 135, str. 259, odstavek 13). In njegovo zgodnje metodistično vzgojo: »Njegova duhovna vzgoja je vključevala redno udeležbo na metodističnih srečanjih.« (Lest We Forget, poglavje 135, str. 259, odstavek 14).
Steinweg opisuje njegov vstop v milleritsko gibanje in razočaranje: »Januarja 1843 je Andrews postal kristjan in sprejel adventno sporočilo. Njegova družina se je kmalu navdušila za milleritsko učenje o Kristusovem prihodu, da bi očistil zemljo. Ko se Kristus 22. oktobra 1844 ni vrnil na zemljo, kot so verjeli, so bili tudi oni globoko razočarani. Leta 1845, po branju Preblovega traktata o soboti, je Andrews začel spoštovati sedmi dan kot soboto« (Lest We Forget, poglavje 135, str. 260, odstavek 16).
Steinweg ohranja tudi presenetljiv dogodek iz leta 1844, domnevno po datumu, ko je štirinajstletni Andrews branil brata pred jeznim mobom na mostu v Parizu. Zgodba je podana v dramatični obliki, z zabeleženim odgovorom Andrewsa: »Zapovedano nam je, da nosimo drug drugemu bremena. Če bičate brata Davisa, morate bičati tudi mene.« (Lest We Forget, poglavje 135, str. 259, odstavek 8).
Zgodnje delovanje (1850–1859)
Steinweg opisuje Andrewsova prva dela v reviji Present Truth in njegovo imenovanje v uredniški odbor: »Andrews je najprej začel pisati v reviji The Present Truth. Jeseni leta 1850 je bil imenovan v uredniški odbor, ki je podpiral urednika, starešino Jamesa Whitea. V reviji Review iz maja 1851 je Andrews objavil petstranski komentar k trinajstemu poglavju Razodetja, v katerem je prvič identificiral Združene države Amerike kot dvorogato zver« (Lest We Forget, poglavje 135, str. 261, odstavek 19).
Loughborough potrjuje članek iz maja 1851 o dvorožni zveri in njegovo trditev: »Približno v tem času je J. N. Andrews, ki je prebival v Parizu v zvezni državi Maine, začel svoje javno delo kot pridigar evangelija in pisec o verskih temah. V reviji Review iz maja 1851 je objavil članek, ki je obsegal več kot pet strani, na temo treh sporočil. V njem je preroštvo o dvorožni zveri iz Razodetja 13 uporabil za Združene države Amerike in zgolj na podlagi preroštva zavzel stališče, da bo uveljavitev nedelje kot sobote točka, na kateri bo v tej državi končno ustanovljena zveza med cerkvijo in državo« (The Great Second Advent Movement, str. 284, odstavek 2).
Froom uvršča Andrewsa med tiste, ki so razvili razlago o dvorogati zveri: »John N. Andrews, adventistični zgodovinar sobote, je bil eden prvih, ki je v tistem času razvil to razlago v celoviti obliki. Najprej se ustavimo pri Andrewsu, nato pa se posvetimo temu zanimivemu simbolu« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1093, odstavek 1).
Steinweg opisuje njegovo zgodnje potovanje s Samuelom Rhodesom in njegovo posvetitev: »Decembra 1851, pri enaindvajsetih letih, je Andrews delal kot potujoči evangelist s Samuelom Rhodesom.« (Lest We Forget, poglavje 135, str. 261, odstavek 20). V istem odstavku se nadaljuje: »John N. Loughborough se je leta 1852 udeležil serije konferenc, ki jih je vodil Andrews v Rochesterju v New Yorku, kjer je spoznal in sprejel Sedanjo resnico. Leta 1853 je Andrews bil posvečen s strani starešine Whitea« (Lest We Forget, poglavje 135, str. 261, odstavek 20).
Steinweg opisuje, kakšen vpliv so imela prva tri leta dela na Andrewsovo zdravje: »Leta 1855 je bil Andrews fizično izčrpan« (Lest We Forget, poglavje 135, str. 261, odstavek 21).
Izjava o razočaranju in svetišče (1844–1851)
Loughborough ohranja uvodni stavek k Andrewsovemu poročilu v prvi osebi z dne 22. oktobra 1844: »Starešina J. N. Andrews, ki je to izkušnjo doživel leta 1844, tako govori o razočaranju« (The Great Second Advent Movement, str. 196, odstavek 1).
Andrewsova lastna izjava o doktrini o svetišču po letu 1844, kot jo ohranja Loughborough: »Odprtje najsvetejšega prostora v nebeškem templju, skozi katerega je vidna skrinja, je dogodek, ki se zgodi ob zvoku sedmega angela. In ker se služba našega velikega Velikega duhovnika ob koncu triindvajsetih sto dni spremeni v tisti prostor, razumemo, da je odprtje templja zaznamovano s koncem tega obdobja, kot ga predstavlja razglasitev prvega angela. ni vstop našega Velikega duhovnika v najsvetejše mesto, da bi služil pred Božjo skrinjo, usmerja pozornost cerkve na Božje zapovedi, ki so vsebovane v tej skrinji. Božje zapovedi od takrat sijajo iz nebeškega svetišča.« (The Great Second Advent Movement, str. 248, odstavek 1).
Loughborough ohranja tudi izjavo očividca Andrewsa (iz njegovega pisma iz septembra 1874) o vlogi Ellen Harmon v zvezi s fanatizmom »zaprtih vrat« v Parizu v zvezni državi Maine: »J. N. Andrews, ki je v letih 1844 in 1845 prebival v Parizu v zvezni državi Maine in ki je bil popolnoma seznanjen s potekom dogodkov tamkajšnjih ljudi, pa tudi z Josephom Turnerjem, ki je učil, da za grešnike ni več usmiljenja, pravi o stališču gospe Harmon do te teme v tistem času« (The Great Second Advent Movement, str. 222, odstavek 2).
Prvi čezmorski misijonar (1874)
Spalding v knjigi The Story of Adventist Light postavlja Andrewsa na čelo zgodnjega kroga tistih, ki so se pridružili krščanski skupnosti: »Združili so moči z Josephom Batesom, ko so se njihova doktrinarna stališča ujemala; spodbujali so mlade in obetavne delavce, kot so bili John N. Andrews iz Maina, George Holt iz Connecticuta in John N. Loughborough iz New Yorka, naj vstopijo v duhovništvo« (The Story of Adventist Light, str. 35, odstavek 2).
Froom opisuje izbor Andrewsa za prvega čezmorskega misijonarja Cerkve adventistov sedmega dne: »Ko je bila odprta nova transkontinentalna železnica, se je zavzemal za širjenje dela Cerkve na zahodno obalo. Prve lekcije za sobotno šolo je napisal leta 1852. Spodbujal je prvo cerkveno misijonsko potovanje v tujino – pošiljanje Johna N. Andrewsa v Evropo leta 1874 – in danes adventisti vodijo eno najobsežnejših misijskih dejavnosti v tujini na svetu.“ (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1060, odstavek 2).
Smrt (1883)
Po podatkih iz Encyclopedia of Seventh-day Adventists (Gilbert M. Valentine) je Andrews umrl zaradi tuberkuloze v Baslu v Švici 21. oktobra 1883, šest let po prihodu v Švico, potem ko je vzpostavil evropsko založniško delo in doživel prva evropska taborna srečanja. Spaldingova knjiga The Story of Adventist Light opisuje izgubo za zgodnje adventistično gibanje: »Leta 1883 je John N. Andrews, ki se je pogumno trudil za razcvetajočo stvar v Evropi, položil svoje življenje. Joseph H. Waggoner, ki je prevzel njegovo mesto, je umrl šest let kasneje.« (The Story of Adventist Light, str. 79, odstavek 1).