Povzetek
George Washington Amadon je bil pri štirinajstih letih vlačilec na poti ob kanalu Erie, pri enaindvajsetih letih pa tipograf v tiskarni Rochester Review, kjer je zaslužil pet dolarjev na teden, še preden je dopolnil štirideset let pa je postal podpredsednik Založniškega združenja adventistov sedmega dne. Sam se je naučil osemnajstih starih in sodobnih jezikov, da je lahko sestavljal cerkvene brošure v tujih jezikih, med letoma 1858 in 1864 je urednikoval revijo Youth’s Instructor, bil starešina v Battle Creek Tabernacle in posvetil oseminpetdeset let svojega življenja – od leta 1855 do svoje smrti leta 1913 – založniškemu delu v Battle Creeku. 24. novembra 1860 se je poročil z Martho Dorner Byington, hčerko Johna Byingtona (prvega predsednika Generalne konference); ona ga je preživela za štiriindvajset let.
Začetki (1832–1853)
Amadon se je rodil 30. avgusta 1832 v Sand Lakeu v New Yorku kot najstarejši od petih otrok Philande in Elize Amadon. Del svojega otroštva je preživel pri dedu v bližini Bostona, preostanek pa v severni New York, kjer je v zgodnjih najstniških letih vozil mulo po vlečni poti ob kanalu Erie. V poznih 40. letih 19. stoletja je kratko študiral na Oberlin College v Ohiu.
Leta 1853 so James in Ellen White ter J. N. Loughborough 21-letnega Amadona pripeljali k adventistični veri, ki spoštuje soboto, in bil je zaposlen v tiskarni Review v Rochestru v New Yorku. Ko se je založniško delo leta 1855 preselilo v Battle Creek v Michiganu, se je Amadon preselil z njim; nikoli več ga ni zapustil.
Plodovita roka v tiskarni (1855–1880)
Amadon je bil, kot je sam priznal, »samouk« – in se je dobro naučil. Naučil se je hebrejščine, grščine, nemščine, danščine, švedščine, francoščine in še ducata drugih jezikov, da je lahko sestavljal brošure v tujih jezikih, ki so se v poznih 1850-ih in 1860-ih letih začele izlivati iz tiskarne v Battle Creeku. Po lastnih dnevnikih je lahko v enem dnevu sestavil deset tisoč črk in pogosto je delal dvanajst do šestnajst ur na dan, vključno s sobotnimi večeri in nedeljami. Oktobra 1863 ga je Generalna konferenca na predlog starešine J. B. Frisbija »soglasno izbrala« za urednika revije Youth’s Instructor (Advent Review and Sabbath Herald, 6. oktober 1863, stran 149.48).
Njegovo pero – pogosto v kratkih uvodnikih v Review – je cerkveno pozornost usmerjalo na preroške čase. V enem od teh stolpcev je pisal o generaciji, ki je postala pokvarjena in izprijena, ter vernike pozival, naj »naše najdražje interese neločljivo združijo z Božjo stvarjo; poiščite zaščito njegove vsemogočne roke; takrat bomo prestali prihajajoči dan«. (Lest We Forget, poglavje 141, str. 276, odstavek 4).
V drugem je pisal o nujnosti trenutka: »Bratje, zbujajmo se v Božji stvari. Ne spimo kot drugi. Časi postajajo nevarni. Sistemi se rušijo, veroizpovedi razpadajo, prestoli se treso, srca ljudi odpovedujejo zaradi strahu, in kmalu bo delo vsakega človeka preizkušeno, kakšno je. Upanje kristjana je neomajno, saj temelji na Svetem pismu. Preživelo bo ognjeno preizkušnjo, ki je pred nami.« (Lest We Forget, poglavje 141, str. 276, odstavek 6).
Mož, oče in pastor (1860–1881)
Leta 1857 je Amadon spoznal Martho Dorner Byington, ki se je pred kratkim preselila v Battle Creek iz Bucks Bridgea v New Yorku, da bi živela z družino White. Poročila sta se 24. novembra 1860 na slovesnosti, ki jo je vodil Marthin oče, John Byington – tri leta preden je postal prvi predsednik Generalne konference. Amadonova sta imela dve hčerki, Kate (1866) in Grace (1872), leta 1876 pa sta posvojila sina Clauda.
V 60. in 70. letih 19. stoletja je Amadon stal ob strani Jamesu in Ellen White v ponavljajočih se osebnih in institucionalnih krizah. Marca 1863 je deloval v odboru, ki je očistil Whiteove obtožb o špekulacijah in izdal 39-stransko delo Vindication of the Business Career of Elder James White (Obramba poslovne kariere starešine Jamesa Whitea) s 74 izjavami prič o njegovem značaju. Po Jamesovem prvem kapi leta 1865 sta on in Adelia Van Horn dva meseca prevzela odgovornost za založniško delo, medtem ko se je James okreval. V letih 1867 in 1868, ko James ni bil sposoben, je potoval z Ellen na njenih govorniških turnejah.
Ellen White je leta 1869 zapisala tako o njegovem služenju kot o naporu, ki ga je to stalo: »Brat Amadon je od tebe prenesel tisto, čemur bi le redki moški zdržali. Imaš delo, ki ga moraš opraviti, a le malo časa, da ga opraviš. Njegov vpliv je bil uničen zaradi tvojega vpliva nanj.« (Manuscript Releases, Pismo 9, 1869, odstavek 8).
O svojem pastoralnem duhu je Amadon napisal: »Moja duša trepeta, ko pomislim, kako zelo Božje ljudstvo zaostaja za biblijskimi zahtevami. Živimo v času, ko prerok pravi, da bo Bog obrnil srca očetov k otrokom (Mal 4,6), in kaj drugega to pomeni kot katehizacijo doma in poučevanje v sobotni šoli? Nikoli nisem videl pomembnosti poučevanja v biblijskih urah in sobotni šoli tako kot danes in se bom še naprej trudil« (Lest We Forget, poglavje 141, str. 276, odstavek 5).
Smrt (1913)
George W. Amadon je umrl v Battle Creeku 20. marca 1913, v svojem enainosemdesetem letu. Njegova vdova Martha je živela še štiriindvajset let in umrla 4. februarja 1937. Obvestilo o smrti je bilo objavljeno v časopisu Review and Herald v istem tednu, ko je umrl.