Povzetek
Samuel S. Snow je bil nekdanji skeptik, rojen v Connecticutu, ki je po spreobrnjenju ob branju predavanj Williama Millerja postal milleritski pridigar, ki je avgusta 1844 določil 22. oktober kot datum Kristusovega povratka. Njegova razlaga – včasih imenovana »pravi polnočni klic » «« ali »sporočilo sedmega meseca« – je bila iskra, ki je v zadnjih tednih spremenila ohlajajoče se milleritsko gibanje leta 1844 v gibanje intenzivnega in discipliniranega pričakovanja.
Izvor sporočila sedmega meseca (1843–1844)
Froom opisuje kronologijo razvoja Snowovega prepričanja. Začenši s člankom z dne 16. februarja 1843 in nadaljujoč skozi leto 1844, »je Samuel S. Snow poudarjal jesenski judovski sedmi mesec, Tišri, kot pravi konec preroškega obdobja 2300 let, katerega začetek sega v jesen leta 457 pr. n. št.« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 799, odstavek 1).
Loughborough navaja izračun, ki je določil dan. Snow je trdil, da se bo obdobje, ker je trajalo 2300 polnih let in je bil odlok o obnovi Jeruzalema izdan v sedmem mesecu leta 457 pr. n. št., končalo v sedmem mesecu leta 1844: »Ker je trajalo videnje triindvajset stoletij, bi bilo za triindvajset stoletij potrebno celotno leto 457 in celotno leto 1843, in če se odlok ni izdal do sedmega meseca leta 457 pr. n. št., se je učilo, da se obdobje ne bo končalo do sedmega meseca leta 1844. Ker se je zdelo, da je praznovanje desetega dne sedmega meseca dogodek, ki je zaznamoval začetek obdobja, je bilo dokončno dokazano, da se bo 22. oktobra 1844, na deseti dan sedmega meseca (po judovskem koledarju), končalo dvatisoč tristo dni in da bo prišel čas za očiščenje svetišča« (The Great Second Advent Movement, str. 160, odstavek 6).
Taborno srečanje v Exeterju (avgust 1844)
Froom ohranja trenutek, ko je Snowovo sporočilo doseglo taborno srečanje v Exeterju, New Hampshire. Bates je pridigal, ko je prišel Snow: »Bates je bil eden od pomembnih voditeljev na taborniškem srečanju v Exeterju (New Hampshire) avgusta 1844, ko je bil prvič predstavljen »pravi polnočni klic«. Bates je bil, kot se je izkazalo, pridigar, izbran za tisto jutranjo službo v taboru. Svoje poslušalce je spodbujal, naj bodo zvesti, in jih mirno prepričeval, da jih Bog le preizkuša, da so v času čakanja, in podobna čustva, ko je Samuel S. Snow prijahal v tabor na konju. Snow se je usedel poleg svoje sestre, gospe John Couch, in ponovil svoje prepričanje, da se bo Kristus pojavil ob določenem času« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 549, odstavek 1).
Froom opisuje hladno začetno reakcijo odsotnih voditeljev: »Snowovo predstavitev, ki jo je tabor sprejel z odprtim srcem, so vidni voditelji, ki niso bili prisotni v taboru, sprva sprejeli z izrazito zadržanostjo. (Treba je povedati, da sta bila Miller in Himes v tem času oba v Ohiu in sta bila na vzhodu zaskrbljena zaradi te novosti.) Enako hladno ravnanje je bilo značilno tudi za vodilne adventistične revije, ki so jih nadzorovali. Kljub temu se je sporočilo o »sedmem mesecu« širilo z navidezno neustavljivo močjo. Eden za drugim so se izstopajoči voditelji pridružili naraščajočemu zboru« (The Prophetic Faith of Our Fathers, vol. 4, str. 803, odstavek 2).
James White, ki se je kmalu poročil z Ellen Harmon, se spominja enakega učinka na vernike v Mainu: »Ob vrnitvi s tabornega srečanja v Exeterju sem obiskal adventistično skupnost v Poljski v Mainu in se udeležil tabornih srečanj v Litchfieldu in Orringtonu. Na teh dveh tabornih srečanjih so duhovniki in ljudje postali prežeti z duhom sporočila o sedmem mesecu. Dokazi, na katerih je temeljilo, so se zdeli prepričljivi, spremljala pa ga je skoraj nepreklicna moč; in sadovi tega sporočila so bili povsod enako odlični« (Life Incidents, str. 166, odstavek 1).
Froom dodaja odziv v New Bedfordu: »Bates se je vrnil v New Bedford in kmalu obiskal adventistično srečanje, kjer je pridigal Hutchinson, urednik montrealskega Voice of Elijah. Toda Hutchinson je postal zmeden in rekel: »Ne morem nadaljevati.« Tudi Macomber se je zdel nezmožen razložiti sporočilo, ki je bilo podano v Exeterju. Zato je Bates, ki se je pravkar vrnil iz Exeterja, predstavil novo luč s svobodo in močjo. Pravzaprav so ga prosili, naj ga ponovi popoldne in na drugih hitro organiziranih srečanjih« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 814, odstavek 3).
Okolje (»deseti dan sedmega meseca«)
Loughborough opisuje širši vpliv skozi poletje 1844: »Okoli sredine julija je Božji blagoslov pri pridobivanju odpadnikov začel spremljati oznanjanje časa, in tisti, ki so sprejeli katero koli od omenjenih stališč, so pokazali opazno spremembo v svojem vedenju in nenadno prebujenje iz spanja, kot je bilo napovedano. ‚Ob polnoči se je oglasil krik: Glejte, ženin prihaja; pojdite mu naproti. Tedaj so vse tiste device vstale in pripravile svoje svetilke.‘ Od julija so se ta gibanja odvijala v različnih delih Nove Anglije in so se med seboj razlikovala; vendar so bila vsa spremljena z Božjim blagoslovom pri ponovnem pridobivanju mnogih, katerih svetilke so ugasnile“ (The Great Second Advent Movement, str. 159, odstavek 1).
Smrt (1890)
Snowovo življenje po 22. oktobru 1844 je ubralo drugačno pot od sabatarijanskega adventističnega gibanja, ki je nastalo iz razočaranja. Naslovna vrstica 57. poglavja knjige Lest We Forget navaja njegovo življenjsko dobo kot »1806–1870« (Lest We Forget, poglavje 57 („SAMUEL S. SNOW“), str. 111, odstavek 1) – čeprav je ta datum v nasprotju z večino drugih zapisov, ki njegovo smrt v Brooklynu postavljajo v konec julija 1890. Njegova odločilna vloga v sporočilu sedmega meseca avgusta 1844 ostaja njegov najtrajnejši prispevek k adventistični zgodovini.