Povzetek
Stephen Nelson Haskell je bil izdelovalec mila in kmetijski delavec, ki je po spreobrnjenju k sobotnemu verovanju leta 1853 skoraj sedemdeset let neprekinjeno služil Cerkvi adventistov sedmega dne kot evangelist, predsednik konference, pionir misijonarskega dela in avtor. Leta 1869 je pomagal ustanoviti prvo redno društvo za razdeljevanje traktatov in misijonarsko društvo Cerkve, tri mandate je služil kot predsednik Kalifornijske konference (1879–1887, 1891–1894, 1908–1911) ter potoval v Anglijo, Švico, Francijo, Avstralijo, Novo Zelandijo, Indijo, Kitajsko, Japonsko in Južno Afriko, kjer je spodbujal širjenje sporočila tretjega angela. Bil je mož Mary Howe (por. 1850, umrla 1894) – dvajset let starejše od njega – in po njeni smrti se je poročil s Hetty Hurd (1897). Umrl je leta 1922 v starosti oseminosemdeset let.
Obljuba umirajočemu očetu (1850)
Steinwegova knjiga Lest We Forget se začne z trenutkom, ki je Haskella pripeljal v zakon, ki je zaznamoval naslednjih štiriinštirideset let njegovega življenja: »Obljubi mi, je prosil umirajoči. Obljubi mi, da boš poskrbel za Mary, ko me ne bo več. Tako je nemočna in bo ostala sama na svetu.« Umirajoči je bil kmet Howe, Haskellov stari prijatelj. Sedemnajstletni Stephen – ki je bil že zelo zrel za svoja leta – je dal obljubo, prevzel kmetijo in se leta 1850 poročil z Mary Howe. Steinweg piše: »Mary je bila dvajset let starejša od Stephena. Skupaj sta preživela skoraj 45 izpolnjenih, čeprav brez otrok, let, preden je Mary umrla in našla večni mir« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 301, odstavek 4).
Rojstvo, spreobrnitev in prva pridiga (1834–1853)
Steinweg piše, da se je Haskell rodil »22. aprila 1833 v majhnem mestecu Oakham v Massachusettsu« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 301, odstavek 6). V mestnih arhivih je dejansko navedeno leto 1834 – zdi se, da je Haskell sam uporabil leto 1833. V istem odstavku je opisano Steinwegovo sliko njegovega zgodnjega oblikovanja: »Haskellovi starši so bili člani Kongregacijske cerkve. V nežnih osmih letih je mladi Stephen podpisal zavezo o abstinenci v okviru gibanja » «, po spreobrnjenju leta 1848, ko je bil star 15 let, pa se je pridružil cerkvi svojih staršev. Haskell se je naučil izdelave mila kot poklica in se zaposlil pri kmetu Howu, da bi mu pomagal pri vzdrževanju kmetije« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 301, odstavek 6).
Leta 1852 je Haskell prvič slišal adventno pridigo. Steinweg opisuje njegovo impulzivno reakcijo: »O tej pridigi je govoril vsakomur, ki ga je srečal, in kmalu ga je sosed vprašal, zakaj sam ne pridiguje« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 301, odstavek 7). Haskell je bil sprva negotov in svojo prvo pridigo je imel v veliki zadregi.
Sobota, traktat in kanadski gozd (1853–1854)
Steinweg opisuje trenutek, ki je Haskella pripeljal k soboti sedmega dne: »Leta 1853 je revija Review začela objavljati majhno brošuro z naslovom preprosto ‘Elihu o soboti’. Ta brošura je imela pomembno vlogo pri tem, da je Stephen N. Haskell postal adventist, ki spoštuje soboto.« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 302, odstavek 8).
Na poti v Kanado, kjer je obiskal skupino adventističnih vernikov, se je Haskell ustavil, da bi svoj kovček pustil v trgovini v Springfieldu v Massachusettsu, katere lastnik je bil William Saxby. Steinweg piše, da je Saxby s svojim taktičnim misijonskim delom doma posejal semena: »semena resnice o soboti v nekoliko trmastem srcu obiskovalca« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 302, odstavek 8).
Saxby je Haskellu dal izvod traktata Elihu, Steinweg pa opisuje trenutek odločitve: »Brat Haskell se je odločil« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 302, odstavek 9) – na kolenih v kanadskem gozdu –, da bo spoštoval zapoved o soboti.
Nekaj mesecev kasneje se je Joseph Bates pojavil v Haskellovem domu: »Nekaj časa kasneje se je Joseph Bates nenadoma pojavil na Haskellovih vratih in se predstavil kot prijatelj Williama Saxbyja. Preden je Bates odšel, so Haskellovi sprejeli vse doktrine, ki jih je predstavil kapitan, in mu poslali naročilo za vse traktate in časopise, ki jih je izdajal Review.« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 302, odstavek 11).
Družbe za brošure in misijonarske družbe; konferenca Nove Anglije (1869–1870)
Steinweg opisuje tisto, kar je morda Haskellov najbolj značilen prispevek: »Haskell je čutil breme, da mora povsod razširjati publikacije Cerkve adventistov sedmega dne. Zaradi tega je leta 1869 pomagal uvedbo prvega rednega načrta cerkvenega društva za brošure in misijonarsko delo. To je morda dosežek, po katerem je Stephen N. Haskell najbolj znan zaradi njegovih daljnosežnih rezultatov.« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 303, odstavek 12).
Poleti 1870 sta Haskell in P. C. Rodman iz Rhode Islanda kupila petdeset-čevljev šotor za evangelizacijo. Steinweg piše: »on in njegov prijatelj, P. C. Rodman iz Rhode Islanda, sta kupila petdeset-čevljev šotor in ga postavila na prizorišču prvega tabornega srečanja v Novi Angliji blizu South Lancasterja v Massachusettsu.« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 303, odstavek 13). V istem odstavku je dodano: »Haskell je izumil posebno orodje za odstranjevanje šotorskih kolov, ki se uporablja še danes« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 303, odstavek 13).
Na tem taboru so se štiri države Nove Anglije – New Hampshire, Massachusetts, Rhode Island in Connecticut – združile v Konferenco Nove Anglije. Steinweg piše: »Haskell je bil posvečen in, kar ga je zelo presenetilo, izvoljen za predsednika novo ustanovljene konference« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 303, odstavek 14).
James White, ki je naslednjega novembra obiskal Haskellovo področje, je ocenil, da je delo tam pred vsemi drugimi področji na širjenem ozemlju cerkve. Steinweg citira Whiteovo oceno iz revije Review: »Pod dobro usmerjenimi prizadevanji brata Haskella so naši ljudje pred tistimi v katerem koli drugem delu območja v sistematičnem, energičnem delovanju za napredek zadeve resnice« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 303, odstavek 15).
Svetovni misijonar (1882–1908)
Steinweg opisuje Haskellovo prvo potovanje v tujino leta 1882, vključno z obiskom zelo oslabelega J. N. Andrewsa v Švici: »Iz Anglije je potoval po Švici in Franciji, kjer je obiskal zelo oslabljenega J. N. Andrewsa. Pohvalil je uspeh dela med Francozi, ki so ga omogočile Andrewsove publikacije, in skušal navdihniti druge delavce, da storijo enako za Italijane« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 303, odstavek 16).
Leta 1885 je bil na Novi Zelandiji, nato pa v Avstraliji. Steinweg opisuje trenutek, ko ga je Novozelandec, član družine Hare, slišal moliti skozi vrata njegove najete sobe: »Brat Hare je prisluškoval, ko je Haskell molil zanj in za njegovo družino. On in mnogi drugi člani njegove družine so sprejeli sedanjo resnico« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 303, odstavek 17).
V letih 1889–1890 je opravil obsežno svetovno turnejo. Steinweg opisuje njen sad: »Haskell je imel gorečo željo, da bi za Kristusa dosegel več držav. V letih 1889–1890 je opravil obsežno potovanje po Zahodni Evropi, Južni Afriki, Indiji, Kitajski, Japonski in Avstraliji.« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 304, odstavek 20). Steinweg v istem odstavku dodaja, da je Haskell na tej svetovni turneji »krstil eno osebo na Kitajskem in drugo na Japonskem, prva [pridružena k Cerkvi adventistov sedmega dne] v teh državah« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 304, odstavek 20).
Maryjina smrt in poroka s Hetty Hurd (1894–1897)
Mary Haskell je umrla januarja 1894 – po štiriinštiridesetih letih zakona. Steinweg piše: »Bil je star 61 let in nikakor še ni bil pripravljen na upokojitev. Pravzaprav se je že čez dve leti, leta 1896, ponovno odpravil v Avstralijo, kjer je pomagal ustanoviti novo šolo v Avondalu.« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 304, odstavek 21).
Leta 1897 se je poročil s Hetty Hurd, staro prijateljico, in skupaj sta preživela dvaindvajset let. Steinweg piše, da sta bila Hetty in Stephen Haskell blagoslovljena z dvajsetimi leti skupnega služenja, ki ga je, kot opisuje poglavje, zaznamovalo »poslušanje [in sledjenje] Božjim navodilom v njunem življenju« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 304, odstavek 22).
Kampanja v New Yorku in zadnja leta (1903–1922)
Leta 1903 je Haskell vodil veliko mestno evangelizacijsko prizadevanje v New Yorku. Steinweg opisuje celostni pristop, ki ga je zagovarjal: »Da se izvaja delo z literaturo od vrat do vrat, ki odpira vrata za študij Svetega pisma pod vodstvom usposobljenih učiteljev; da se zdravstvene storitve in izobraževanje zagotavljajo prek vegetarijanskih restavracij, prostorov za hidroterapijo in predavanj; da se, ko je temeljno delo dovolj opravljeno, nadaljuje z evangelizacijskimi srečanji« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 305, odstavek 23). Steinweg opisuje posledice: »To niso počeli le v New Yorku, ampak tudi v drugih mestih, kjer so ustanavljali cerkve ter gradili ali kupovali zborovalnice. V večjih mestih so odprli restavracije in prostore za zdravljenje« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 305, odstavek 24).
Od leta 1908 do 1911, v starosti med petinsedemdesetimi in oseminsedemdesetimi leti, je Haskell opravljal svoj tretji mandat kot predsednik Kalifornijske konference.
Steinwegova zaključna ocena dobro opiše tega človeka, vključno z očitki, ki so mu bili namenjeni, ko je prejel sporočila od Ellen White in se jim je podredil: »Haskell nikakor ni bil človek, ki nikoli ni delal napak. Ellen White ga je morala opomniti, tako kot je to storila z mnogimi drugimi voditelji Cerkve adventistov sedmega dne, potem ko je prejela sporočila od Boga zanje. Haskell je bil pripravljen poslušati in dopustiti, da Bog deluje v njegovem življenju. Med svojim dolgim, plodnim življenjem je imel v mislih le en namen – izpolniti evangelijsko poslanstvo« (Lest We Forget, poglavje 152, str. 305, odstavek 26).
Smrt (1922)
Po podatkih iz Encyclopedia of Seventh-day Adventists (Gerald Wheeler) je Haskell umrl leta 1922 v starosti oseminosemdeset let, potem ko je preživel svojo drugo ženo Hetty Hurd Haskell, ki je umrla leta 1919.