Povzetek
Uriah Smith je bil najmlajši od štirih otrok kmečke družine iz Nove Anglije, in pri enaindvajsetih letih – 3. maja 1853 – je začel petdeset let neprekinjenega dela pri časopisu Review and Herald. Kot urednik, pomočnik urednika in nazadnje glavni urednik je pol stoletja oblikoval glas časopisa. Petkrat je bil izvoljen za tajnika Generalne konference (skupaj dvajset let – dlje kot kateri koli od petnajstih moških, ki so to funkcijo opravljali po njem). Bil je prvi cerkveni predavatelj Svetega pisma na visoki šoli, avtor del Thoughts on Daniel in Thoughts on the Revelation (kasneje združenih v standardni zvezek za naročnike Daniel and the Revelation), izumitelj (imel je ameriške patente za sklepno protezo in šolski stol) ter avtor cerkvenih pesmi. Umrl je zaradi nenadnega paralitičnega kapi 6. marca 1903, ko je bil na poti v uredništvo Review z uredniškim gradivom.
Otroštvo in izgubljena noga (1832–1851)
Steinwegova knjiga Lest We Forget ohranja le osnovne obrise: »Uriah, najmlajši od štirih otrok, se je rodil 2. maja 1832. Ko je bil star približno dvanajst ali trinajst let, so ga med boleznijo zdravili s prevelikim odmerkom kalomela. Posledica tega je bila rana na njegovi levi nogi, ki se je tako poslabšala, da so menili, da je potrebna amputacija . Ude so mu odstranili na mestu približno na polovici poti med kolenom in stegnom.« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 293, odstavek 4).
Steinwegov portret mladega Uriaha navaja: »Fant Uriah je tisto leto doživel razočaranje. Njegova mati, pobožna ženska, je bila goreča vernica v pričakovani prihod Kristusa 22. oktobra 1844« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 293, odstavek 5).
Po letu 1844 je mladenič za nekaj let ubral drugo pot: »Po tem razočaranju je Uriah Smith izgubil stik s sporočilom in se resno posvetil pridobivanju najvišje možne izobrazbe« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 293, odstavek 6).
Steinweg opozarja na vrhunec njegovih ambicij na predvečer njegove odločitve za soboto: »načrtoval je nadaljevati šolanje na Harvard College, kjer bi se vpisal v drugi letnik« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 293, odstavek 7).
Froom dobro ujame človeka in trenutek: »urednik, avtor in učitelj Svetega pisma se je rodil v West Wiltonu v New Hampshiru in je imel značilno trdnost Granitne države. Ko je bil še dvanajstletni deček, je s starši preživel napete dni Razočaranja leta 1844, ki so v njegovem umu pustili vtis, ki se ni nikoli izbrisal. Imel je visoke ambicije na področju poučevanja in se pri dvajsetih letih diplomiral na Phillips Academy v Exeterju. Nato je začel poučevati na javni šoli. A otroška bolezen in okužba sta pripeljali do izgube njegove leve noge, in ta nesreča je njegove misli usmerila k sedečim poklicem. Začel je risati in skicirati ter je bil vešč kot lesorezec.« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1109, odstavek 2).
Obrnitev in prva sobota (1852)
Jeseni leta 1852 se je dvajsetletni Smith udeležil adventistične konference v Washingtonu v New Hampshiru in prvič slišal resnico o soboti. Steinweg opisuje tri mesece boja in odločitev: »1. decembra je umrl njegov oče. Nedvomno so vpliv in molitve njegove matere in sestre v tem času družinske žalosti imele svoj učinek, saj je Uriah Smith v začetku decembra praznoval svoj prvi sobotni dan – in usmeril tok svojega življenja v adventistično gibanje« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 294, odstavek 12).
Januarja 1853 je Smith prejel ponudbo za 1.000 dolarjev letno, da se pridruži profesorju nove akademije v Mount Vernonu, New Hampshire – in jo zavrnil. Steinweg opisuje njegovo prvo objavljeno delo v časopisu, ki ga bo kmalu uredil: »17. marca 1853 je prvo literarno delo Uriaha Smitha izšlo v časopisu, ki ga je kasneje uredil.« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 294, odstavek 14).
Petdeset let pri Review (1853–1903)
Steinweg opisuje začetek pol stoletja za uredniško mizo: »3. maja 1853, star enaindvajset let, je Uriah Smith začel petdesetletno službovanje pri Review. V zelo kratkem času je osvojil številne tiskarske veščine, njegova iznajdljivost pa je uredništvu pomagala prebroditi številne krize. Starešina White je kmalu prepoznal v tem mladeniču dragocenega pomočnika pri uredniškem delu revije , zato je veliko tega dela naložil na njegova mlada ramena, ko sta bila z gospo White na potovanjih« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 294, odstavek 15).
Loughboroughova knjiga The Great Second Advent Movement opisuje enak začetek: »Med izdajo tretjega zvezka revije Review je Uriah Smith začel spoštovati soboto in se povezal z uredništvom revije, kjer je bil pisec in urednik toliko dolgih let.« (The Great Second Advent Movement, str. 320, odstavek 2).
Leta 1855 se je skupaj z revijo preselil v Battle Creek. Steinweg piše: »Leta 1855 se je revija preselila v Battle Creek, in ime Uriah Smith se je v prvi številki – 4. decembra – prvič pojavilo kot »stalni urednik« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 294, odstavek 16). V istem odstavku se nadaljuje: »Od takrat naprej je imel vodilno vlogo pri oblikovanju politike revije Review, njegovo življenje pa je bilo neločljivo povezano z razvojem cerkvenega časopisa. Kasneje je postal pomočnik urednika, nato pa glavni urednik« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 294, odstavek 16).
Poroka, družina in dvajset let kot tajnik Generalne konference (1857–1888)
7. junija 1857 se je Smith poročil s Harriet M. Stevens, katere sestra Angeline se je poročila z J. N. Andrewsom. Imela sta pet otrok, poleg tega pa je z njimi živela še ena deklica. Steinweg dodaja: »Potrebna je bila precejšnja iznajdljivost, da se je osemčlansko gospodinjstvo prehranjevalo, oblačilo in nastanilo s plačo od deset do dvanajst dolarjev na teden.« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 295, odstavek 17).
Maja 1863 je bila ustanovljena Generalna konferenca z Johnom Byingtonom kot prvim predsednikom in Uriahom Smithom kot prvim tajnikom. Steinweg opisuje obseg njegovega tajniškega dela: »Služil je pet prekinjenih mandatov, skupaj dvajset let kot tajnik, kar je dlje kot kateri koli od petnajstih moških, ki so v tej vlogi služili cerkvi. Leta 1863, po izvolitvi za tajnika, je začel izvajati svoj dar javnega nastopanja. Leta 1866 je bil posvečen v duhovništvo in kmalu začel potovati, obiskovati konference in taborna srečanja ter potovati v tujino« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 295, odstavek 20).
Smithova iznajdljivost na področju mehanike je 28. julija 1863 prinesla patent za leseno nogo s sklepom, ki jo je nosil do konca življenja: »Njegov izum mu je tako dobro služil, da so mnogi, ki so ga videli hoditi, verjeli, da je le šepal.« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 295, odstavek 21).
Froom ga imenuje »nedvomno največjega pisca in urednika adventistov v njihovih začetnih letih« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1112, odstavek 1), njegov komentar k Danielu in Razodetju pa je po Froomovi oceni postal »spretno delo razlagalne arhitekture, ki se po skoraj stoletju še vedno šteje za izjemno sposobno in uravnoteženo razlago« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1052, odstavek 3).
Smrt (1903)
Steinweg opisuje dan kapi: »Bil je neutrudni delavec in predan delu vse do dneva, skoraj ure, svoje nenadne smrti. Na poti v uredništvo z uredniškim gradivom z ja ga je prizadela paralitična kap. Požar v pisarni Review 30. decembra 1902 je morda pospešil kap v petek, 6. marca 1903. Odpeljali so ga domov, kjer je umrl dve uri kasneje.« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 296, odstavek 25).
Smithu so v spomin napisali pohvalni članek v njegovem lastnem časopisu. Zaključne besede skice v knjigi Lest We Forget navajajo John O. Corlissov poklon iz revije Review iz leta 1923, da »Njegovo delo ne bo le preživelo težke čase, da bi spodbudilo tiste, ki so obupali, ampak v prihodnjih stoletjih bodo mnogi lahko rekli« (Lest We Forget, poglavje 148, str. 296, odstavek 26).