Povzetek
William Ellis Foy je bil črn duhovnik cerkve Free Will Baptist, ki ga adventisti sedmega dne štejejo za prvega od treh oseb, ki so v obdobju millerizma prejele preroške vizije, sledila sta mu Hazen Foss in Ellen G. Harmon. Foy je imel dve videnji v Bostonu v začetku leta 1842 – prvo 18. januarja v Dvanajsti baptistični cerkvi, drugo pa 4. februarja v Afriški metodistični episkopalni cerkvi na May Street – in tretje videnje leta 1844, blizu konca preroškega obdobja 2.300 dni. V letih 1842–1845 je veliko potoval in predaval o svojih vizijah, pri čemer je privabljal množice v Massachusettsu in Mainu. Ellen Harmon, takrat najstnica, ga je slišala predavati v Beethoven Hall v Portlandu v Mainu, kasneje pa ga je spoznala v Cape Elizabethu, ko se je njegovo delovanje že začelo umirjati. Foy je nadaljeval s pastoralnim delom in pridiganjem kot baptist svobodne volje (in kasneje kot neodvisni duhovnik) do svoje smrti leta 1893 na Plantation No. 7, blizu Sullivana v Mainu.
Zgodnje življenje in spreobrnitev (1818–1841)
Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne (Benjamin Baker) se je William Ellis Foy rodil okoli leta 1818 v okrožju Kennebec v zvezni državi Maine svobodnemu črnemu kmečkemu paru, Josephu in Elizabeth (Betsey) Foy. Družina se je kasneje preselila v bližnji Palermo v zvezni državi Maine, okoli leta 1837 pa se je William poročil z Ann (dekliško ime neznano). Leta 1840 sta se Foy in njegova žena preselila v Boston, kjer sta se naselila na severnem pobočju Beacon Hilla – takrat enega od središč črnskega cerkvenega življenja v Združenih državah Amerike –, da bi William lahko nadaljeval duhovniško izobraževanje. Po lastnem pričevanju je bil Foy krščen v vero Free Will Baptist tri mesece po svojem spreobrnjenju leta 1835, pod pridigo starešine Silasa Curtisa v cerkvi Augusta Free Will Baptist v zvezni državi Maine.
Foyeva lastna brošura iz leta 1845, The Christian Experience of William E. Foy, vsebuje potrdilo o članstvu, ki ga je podpisal cerkveni tajnik: »S tem potrjujemo, da je brat Wm. E. Foy redni član prve cerkve Freewill Baptist v Augusti in da je v dobrem položaju. In kot takšnega ga priporočamo v skupnost Božjega ljudstva, vseh imen, kjerkoli jih bo morda srečal« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 23, odstavek 10).
Prvo videnje (18. januar 1842)
Foyevo prvo videnje se je zgodilo zvečer 18. januarja 1842 v Dvanajsti baptistični cerkvi na Beacon Hillu. Deset prič je podpisalo potrdilo, ki je objavljeno v Christian Experience: »Mi, spodaj podpisani, prebivalci Bostona, smo bili priče navidezno neživih stanj, v katera je bil naš brat, Wm. Ellis Foy, iz neznanega razloga vržen 18. januarja 1842, ko je ležal dve uri in pol; in ponovno 4. februarja, ko je ležal dvanajst ur in pol, med katerimi vsakič priča, da je doživel izredne vizije drugega sveta.« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 23, odstavek 6). Sledila je izjava zdravnika. Izvirno besedilo se glasi: »Dr. Henry Cummings priča« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 23, odstavek 7), in Cummingsove lastne besede, zapisane v istem odstavku, so: »Bil sem prisoten ob našem bratu v času njegovih vizij. Pregledal sem ga, vendar nisem mogel najti nobenih znakov življenja, razen okoli njegovega srca.« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 23, odstavek 7).
Pričevanje Ann Foy o tem, kako je njen mož prišel k sebi, je zapisano v isti brošuri (na ovitku katere piše: »Ann Foy pričuje«): »Prvi znak življenja, ki sem ga opazila pri njem, je bilo dvignjenje njegove desne roke. Nato se je dvignil na kolena in pokazal, da želi vodo, ki so mu jo dali. Potopil je roko vanjo in si namočil čelo, takoj pa je spet začel govoriti.« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 23, odstavek 8).
Druga vizija (4. februar 1842) in začetek javnega služenja
Foyevo drugo videnje se je zgodilo 4. februarja 1842 v Afriški metodistični episkopalni cerkvi na May Street. Foyev lastni opis ohranja ta trenutek: »V zadnjem delu večera, ko je bila dvorana zelo polna, sem svoj sedež prepustil prijatelju, ki je ves večer stal. Medtem ko sem tako stal, sem začel razmišljati o svoji neposlušnosti; in medtem ko sem bil v tem, sem nenadoma slišal glas, kot da bi mi govoril v duhu. Takoj sem padel na tla in o tem telesu nisem vedel ničesar, dokler ni minilo dvanajst ur in pol, kot so mi kasneje povedali« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 16, odstavek 1).
V tej drugi viziji je Foy prejel nalogo, da deli tisto, kar mu je bilo pokazano. Zapisal je angelsko naročilo: »Tvoj duh se mora vrniti v tisti svet, in ti moraš razodeti tiste stvari, ki si jih videl, ter tudi opozoriti svoje bližnje, naj bežijo pred prihajajočim srdom.« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 20, odstavek 1). In njegov odgovor v istem odstavku: »Pojdem« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 20, odstavek 1).
Foyeva nevolja, da bi začel predavati – in vzrok te nevolje – je zapisana v njegovih lastnih besedah: »Kljub ukazu mojega vodnika in moji slovesni obljubi, da bom te stvari razglasil svetu, sem bil sprva izredno nevoljen to storiti, in minili so trije dnevi, preden sem jih javno razkril.« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 21, odstavek 1). Nadaljuje: »Sporočilo je bilo tako drugačno – in način, na katerega je bil ukaz dan, tako drugačen od vsega, kar sem kdaj slišal, in ker sem poznal predsodke med ljudmi do tistih moje barve, je postalo zelo nadležno.« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 21, odstavek 2).
Nazadnje so ga prepričali. »6. februarja me je obiskal pastor cerkve na Broomfield St. in me prosil, naj v njegovi cerkvi pripovedujem o svojih vizijah. Navzočih je bilo več članov te cerkve, ki so nestrpno čakali, da se strinjam. Soglašal sem: in dogovorili smo se za popoldne.« (The Christian Experience of William E. Foy, str. 21, odstavek 4).
Predavalska turneja (1842–1845)
Loughborough v knjigi The Great Second Advent Movement (Veliko gibanje drugega prihoda) podaja pregled Foyevega ozadja v Bostonu in vizij z 18. januarja in 4. februarja: »Leta 1842 je v Bostonu v zvezni državi Massachusetts živel izobražen moški po imenu William Foy, ki je bil zgovoren govornik. Bil je baptist, vendar se je pripravljal na sprejem duhovniškega posvečenja kot episkopalski duhovnik. Gospod mu je v letu 1842 milostno podaril dve videnji, eno 18. januarja, drugo pa 4. februarja. Ta videnja so jasno dokazovala, da gre za pristne manifestacije Božjega Duha. Vabilo, da bi govoril s prižnic, je prejemal od kraja do kraja, in sicer ne le od episkopalcev, ampak tudi od baptistov in drugih veroizpovedi. Ko je govoril, je vedno nosil duhovniško obleko, kakršno nosijo duhovniki te cerkve med bogoslužji« (The Great Second Advent Movement, str. 145, odstavek 4).
Loughborough opisuje vsebino in učinek Foyjevega pridiganja: »Gospod Foy je v svojih vizijah govoril o bližnjem prihodu Kristusa, potovanju Božjega ljudstva v nebeško mesto, novi zemlji in slavi odrešenega stanja. Ker je dobro obvladal jezik in imel izvrstno opisno moč, je povsod, kamor je prišel, povzročil senzacijo. Na povabilo je potoval od mesta do mesta, da bi pripovedoval o čudovitih stvareh, ki jih je videl; in da bi lahko sprejeli ogromne množice, ki so se zbrale, da bi ga poslušale, so bile zagotovljene velike dvorane, kjer je tisočem pripovedoval, kaj mu je bilo razodeto o nebesnem svetu, o lepoti Novega Jeruzalema in o angelskih vojskah. Ko je govoril o nežni, sočutni ljubezni Kristusa do ubogih grešnikov, je nevernike spodbujal, naj poiščejo Boga, in mnogi so se odzvali na njegove nežne prošnje« (The Great Second Advent Movement, str. 146, odstavek 1).
Tretja vizija (1844) in konec javnega nastopanja
Loughborough opisuje tretjo vizijo, ki je Foy leta 1844 ni mogel razložiti: »Njegovo delo se je nadaljevalo do leta 1844, tik pred iztekom triindvajsetih sto dni. Takrat mu je bila podarjena še ena manifestacija Svetega Duha – tretja vizija, ki je ni razumel. V njej mu je bila pokazana pot Božjega ljudstva do nebeškega mesta. Videl je veliko ploščad ali stopnico, na kateri se je zbrala množica ljudi.« (The Great Second Advent Movement, str. 146, odstavek 2). Loughborough v istem odstavku nadaljuje: »Nato je videl, kako so se ljudje povzpeli na drugo stopnico ali ploščad, nekateri pa so tam padli skozi ploščad in izginili iz vidnega polja. Nazadnje se je pojavila tretja ploščad, ki se je raztezala do vrat svetega mesta. Velika množica se je zbrala s tistimi, ki so napredovali na to ploščad.« (The Great Second Advent Movement, str. 146, odstavek 2).
Loughborough v istem odstavku pojasni, zakaj je vizija postala nerazumljiva za Foya: »Ker je pričakoval, da bo Gospod Jezus prišel v zelo kratkem času, ni prepoznal dejstva, da bo tretje sporočilo sledilo prvemu in drugemu sporočilu iz Razodetja 14. Posledično mu je bila vizija nerazumljiva in prenehal je javno govoriti.« (The Great Second Advent Movement, str. 146, odstavek 2).
Loughborough podaja enak pregled v prejšnji knjigi Heavenly Visions, or Helpful Visions and Inspirations: »Delo brata Foya se je nadaljevalo do leta 1844, blizu konca triindvajsetih sto dni. Nato je bil obdarjen z novim delovanjem Svetega Duha – prejel je tretjo vizijo –, ki je ni razumel. V njej mu je bila pokazana pot Božjega ljudstva do nebeškega mesta. Videl je veliko prizorišče, na katerem se je zbrala množica ljudi.“ (Heavenly Visions, str. 27, odstavek 5).
Ellen Harmon posluša Foya v Beethoven Hall (Portland, Maine)
Ellen Harmon (kasneje Ellen White), takrat najstnica v Portlandu, Maine, se je udeležila enega od Foyevih predavanj v Beethoven Hall in se šestdeset let kasneje spomnila tega srečanja v intervjuju z Dores E. Robinson 13. avgusta 1906 (Rokopis 131, 1906; objavljeno v Manuscript Releases, zvezek 17, str. 95–97).
Na vprašanje, ali se je udeležila predavanj, je odgovorila: »Prišel je predavat prav v dvorano, v veliko dvorano, kjer smo bili prisotni, v Beethoven Hall. To je bilo kmalu po vizijah. Bilo je v Portlandu, Maine. Odšli smo v Cape Elizabeth, da bi poslušali njegovo predavanje. Oče me je vedno vzel s seboj, ko smo šli, in ker je šel s sanmi, me je povabil, naj vstopim, in sem se peljala z njimi. To je bilo, preden sem ga sploh spoznala« (Manuscript Releases, zvezek 17, str. 97, odstavek 3).
Spominjala se je Foyjevega videza in vtisa, ki ga je nanj naredilo njegovo pričevanje: »Bil je zelo visok moški, rahlo temne polti. A pričevanja, ki jih je podajal, so bila izjemna« (Manuscript Releases, zvezek 17, str. 96, odstavek 3).
Zabeležila je tudi Ann Foyevo nervozno navado, da je iz prve vrste ponavljala besede svojega moža: »Njegova žena je bila tako zaskrbljena. Sedela je in ga gledala, tako da ga je to motilo.« (Manuscript Releases, zvezek 17, str. 96, odstavek 3). V istem odstavku intervjuja se nadaljuje: »Nosil je episkopalno obleko. Njegova žena je sedela ob meni. Nenehno se je premikala in mi je polagala glavo za hrbet.« (Manuscript Releases, zvezek 17, str. 96, odstavek 3).
Ellen White se je spomnila števila njegovih videnj in trajanja enega od njih: »Nato je bil še enkrat Foy, ki je imel videnja. Imel je štiri videnja. Bil je v veliki skupnosti, zelo veliki. Padel je kar na tla. Ne vem, kaj so tam počeli, ali so poslušali pridigo ali ne. Vsekakor pa je padel na tla.« (Manuscript Releases, zvezek 17, str. 95, odstavek 4).
Srečanje v Cape Elizabeth (1845)
Po razočaranju 22. oktobra 1844 je bila Ellen Harmon napovedana kot govornica na prireditvi v Cape Elizabethu, kjer naj bi govorila o vizijah, ki jih je začela prejemati. Foy se je udeležil tega srečanja in se po njem dolgo pogovarjal z njo. Spominjala se je: »Imela sem pogovor z njim. Želel me je videti in malo sva se pogovarjala. Določili so, da bom tisti večer govorila, in nisem vedela, da je tam. Sprva nisem vedela, da je tam. Medtem ko sem govorila, sem zaslišala krik, in on je velik, visok moški, strop pa je bil precej nizek, in on je skakal gor in dol, in oh, hvalil je Gospoda, hvalil Gospoda. To je bilo točno tisto, kar je videl, točno tisto, kar je videl. A ker so ga tako hvalili, mislim, da ga je to prizadelo, in ne vem, kaj se je z njim zgodilo« (Manuscript Releases, zvezek 17, str. 96, odstavek 2).
Smrt (1893)
Glede na Encyclopedia of Seventh-day Adventists (Benjamin Baker) je William Ellis Foy do konca svojega življenja nadaljeval z aktivnim služenjem kot baptist svobodne volje (in od leta 1862 naprej kot neodvisni duhovnik). Bil je pastor, pridigal in vodil oživljanja po celotni obali Maine, poročali pa so, da je še novembra 1891 vodil srečanja v Steubnu v Maine. Umrl je zaradi kroničnega prostatitisa in cistitis v svojem domu v Plantation No. 7 (blizu današnjega Sullivana v zvezni državi Maine) 9. novembra 1893 in je bil pokopan ob svoji hčerki Lauraitti na pokopališču Birch Tree Cemetery v Sullivanu. Arthur White v knjigi Ellen G. White: Messenger to the Remnant ohranja kratek adventistični povzetek njegovega služenja: »Zapis tega obdobja bi bil nepopoln, če ne bi omenili vizij Williama Foya in Hazena Fossa« (Ellen G. White: Messenger to the Remnant, str. 29, odstavek 2).
Pfandlova knjiga The Gift of Prophecy (Dar preroštva) navaja popravljeno razlago, ki je nastala v študiji Delberta W. Bakerja iz leta 1987 z naslovom The Unknown Prophet (Neznani prerok): »Foy je prenehal pripovedovati, kar mu je bilo pokazano v tej tretji viziji – morda zato, ker ni razumel, kaj to pomeni.« (The Gift of Prophecy, str. 116, odstavek 3). Pfandl v istem odstavku navaja Bakerjevo popravilo starejšega zapisa iz knjige * *, pri čemer citira Bakerjev zaključek, da je Foy »do svoje smrti nadaljeval s pastoralnim delom, pridiganjem in organiziranjem preporodnih zborovanj« (The Gift of Prophecy, str. 116, odstavek 3).