Povzetek
Joseph Harvey Waggoner je bil v Pensilvaniji rojen tiskar, ki se je preusmeril v sabatarskega adventističnega pridigarja, evangelista, urednika in teologa, katerega sedemintridesetletno delovanje je oblikovalo doktrinarno in založniško infrastrukturo zgodnje Cerkve adventistov sedmega dne. Decembra 1851 se je v Baraboo v Wisconsinu spreobrnil k sporočilu tretjega angela, leta 1854 je bil posvečen in se je hitro povzpel na vodilno mesto: korespondenčni urednik revije Review and Herald (od leta 1855), ustanovni urednik revij Pacific Health Journal (1885) in American Sentinel (1886) ter urednik zahodne izdaje Signs of the Times kot naslednik Jamesa Whitea. Junija 1862 je predlagal ustanovitev General Conference Association in naslednjega maja pomagal pri pripravi njenega statuta. Napisal je knjigo The Atonement in the Light of Reason and Revelation ter več drugih vplivnih brošur in knjig. Bil je oče Elleta J. Waggonerja, ki je bil pomemben v preporodu »pravičnosti po veri« leta 1888. Joseph H. Waggoner je umrl zaradi anevrizme možganov 17. aprila 1889 v Baslu v Švici, kjer je deloval kot urednik nemškega časopisa Herold der Wahrheit in francoskega Les Signes des Temps.
Zgodnje življenje in spreobrnitev (1820–1851)
Nekrolog v General Conference Daily Bulletin ohranja le osnovne podatke o Waggonerjevem zgodnjem življenju: »Joseph Harvey Waggoner se je rodil 30. junija 1820 v Pittstonu v Pensilvaniji. Ker so bili njegovi starši revni, so bile njegove možnosti za šolanje v zgodnjih letih zelo skromne. Pri dvanajstih letih se je vpisal v vajeništvo, da bi se naučil tiskarskega poklica; in v tej praktični šoli je pridobil skoraj vso svojo izobrazbo. Potem ko je kot mladenič delal v svojem poklicu v Pittsburghu, je odšel na zahod in se naselil v Wisconsinu, kjer je vodil časopis in se seveda aktivno udeleževal politike. Čeprav je bil vzgojen kot presbiterijanec, se je kmalu pridružil baptistom, potem ko je natančno preučil različna evangelistična verovanja.« (General Conference Daily Bulletin, 20. februar 1899, stran 33.9).
Biografski oris Ellen G. White Estate v Letters and Manuscripts navaja, da je v trenutku spreobrnjenja prebival v Wisconsinu: »Joseph H. Waggoner, ugleden zgodnji adventistični urednik, avtor in evangelist, se je rodil v Pensilvaniji in se leta 1845 poročil z Maryetto Hall. Med njunimi 10 otroki je bil Ellet J. Waggoner, ki je skupaj z A. T. Jonesom igral pomembno vlogo v preporodu »pravičnosti po veri« leta 1888. V času njunega spreobrnjenja k sabatnemu adventizmu pozimi 1851–1852 je bil Waggoner urednik časopisa Sauk County Democrat v Baraboo, Wisconsin.« (Pisma in rokopisi Ellen G. White: Zvezek 1, str. 900, odstavek 5).
Steinweg v knjigi Lest We Forget povzema srečanje iz decembra 1851, ki je Waggonerja pripeljalo k adventistični veri: »Bilo je zimsko decembrsko leto 1851, ko je Waggoner, urednik in izdajatelj političnega časopisa v Baraboo v Wisconsinu, prvič izvedel za adventistično sporočilo.« (Lest We Forget, poglavje 103, str. 192, odstavek 4). V istem odstavku je opisano, kako je bil izpostavljen sporočilu – brata H. S. Case in W. Phelps sta mu v eni sami uri predstavila preroški pregled.
Froom potrjuje isto hitro začetno predstavitev: »JOSEPH HARVEY WAGGONER (1820–1889) je bil sin Zahoda in baptist. Bil je urednik in izdajatelj političnega časopisa v Wisconsinu, o veri v advent pa je prvič slišal leta 1851 od H. S. Casea – kot je bilo že omenjeno –, ki mu je v eni uri na kratko predstavil celoten obseg glavnih preroških obdobij, pa tudi sporočilo tretjega angela, Združene države v preroštvu in soboto v grobem!“ (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1105, odstavek 1).
Posvetitev in zgodnje potujoče služenje (1852–1858)
Loughborough opisuje Waggonerjev prehod iz novinarstva v potujoče služenje: »Leta 1852 je starešina J. H. Waggoner, ki je vodil okrajni časopis v Wisconsinu, sprejel sedanjo resnico in se naslednje leto popolnoma posvetil delu v službi. Leta 1857 je napisal dve zelo pomembni brošuri, vsaka dolga okoli dvesto strani. Prva je nosila naslov Narava in težnja sodobnega spiritizma, druga pa Ovrženje prihodnjega veka« (The Great Second Advent Movement, str. 333, odstavek 2). Isti odstavek opisuje vpliv prve brošure: »Prva ni bila le sredstvo, ki je rešilo mnoge pred padcem v to satanovo past, ampak je z Božjim blagoslovom odprla oči mnogim, ki niso vedeli, kaj naj si mislijo o teh sodobnih pojavih« (The Great Second Advent Movement, str. 333, odstavek 2).
Biografski oris Ellen G. White Estate dopolnjuje zgodnje potovanje in uredniško delo: »V nekaj mesecih je začel širiti svojo novo vero. Ker je bil preveč reven, da bi si lahko privoščil prevoz, je Waggoner svoje zgodnje evangelizacijske poti pogosto opravljal peš.« (The Ellen G. White Letters and Manuscripts: Volume 1, str. 900, odstavek 5). V istem odstavku je dodano: »Po letu 1855 so ga njegove poti pridiganja vodile v različne države Srednjega zahoda, kasneje, v sredini 70. let 19. stoletja, pa v Kalifornijo. Waggoner je bil tudi jasen in izjemen pisec, ki je objavil več sto člankov in številne teološke knjige, vključno z The Nature and Tendency of Modern Spiritualism (1857), The Atonement (1884) in From Eden to Eden (1890).« (The Ellen G. White Letters and Manuscripts: Volume 1, str. 900, odstavek 5).
Sobotna razprava v Crane’s Grove (avgust 1858)
Ellen White v knjigi Spiritual Gifts opisuje konferenco avgusta 1858 v Crane’s Grove v Illinoisu, kjer je Waggoner razpravljal o soboti proti J. M. Stephensonu, vodji frakcije » « (Zvesti do konca) iz skupine »Age-to-Come« (Prihajajoča doba): »Avgusta 1858 smo se udeležili konference v Crane’s Grove v Illinoisu. To je bilo srečanje, ki je vzbudilo precejšnje zanimanje. Takoj po njem je sledila razprava o vprašanju sobote med starešinama J. H. Waggonerjem in J. M. Stephensonom.« (Spiritual Gifts, zvezek 2, str. 273, odstavek 1).
V istem odstavku je zapisana posledica razprave: »Razprava je prinesla nekaj dobrega v tem kraju, saj je utrdila eno drago sestro, ki je bila zaradi starešine S. postala negotova glede sobote, in drugo sestro, ki je bila ob našem prvem obisku tega kraja zelo pristranska zaradi izjav starešine S., pa se je odločila za resnico.« (Spiritual Gifts, zvezek 2, str. 273, odstavek 1).
Doktrinarno delo in odrešitev (1863–1868)
Steinweg opisuje način Waggonerjevega sodelovanja na področju doktrine s ključnimi pionirji – Jamesom Whiteom, J. N. Andrewsom, Uriahom Smithom in Ellen G. White: »Waggoner je imel ključno vlogo pri vzpostavitvi temeljev resnice Cerkve adventistov sedmega dne.« (Lest We Forget, poglavje 103, str. 193, odstavek 9). V istem odstavku je naveden spomin J. O. Corlissa na delovno metodo: »za študij Svetega pisma o zadevnih točkah, in po dolgem globokem razmišljanju in svobodnem posvetovanju so vsi pokleknili in prosili za Božjo pomoč za pravilno razumevanje tega, kar so študirali. Na naslednjem srečanju je starešina Waggoner jasno izrazil stališča, do katerih so prišli« (Lest We Forget, poglavje 103, str. 193, odstavek 9).
Steinweg v uvodu k delu »Odkupitev: v luči narave (razuma) in razodetja« navaja Waggonerjevo lastno izjavo o njegovem motivu: »priti do resnice in jo širiti ter koristiti resnico ljubečemu Božjemu ljudstvu« (Lest We Forget, poglavje 103, str. 193, odstavek 8). In njegovo razkritje, da je bila knjiga sama po sebi zbirka člankov iz revije Review and Herald: »serija, objavljena v reviji Review and Herald od 2. junija 1863 do 13. septembra 1864, napisana večinoma med drugimi obveznostmi« (Lest We Forget, poglavje 103, str. 193, odstavek 8).
Zdravje, taborniški zbor in Ellen Whiteova potrditev (1873)
Ellen White opisuje posebno delovanje božje previdnosti na enem od tabornih srečanj, ki sta se ga udeležila tako James White kot Waggoner: »Na našem zadnjem taborniškem srečanju so Božji angeli na poseben način prišli s svojo močjo, da bi razsvetlili, ozdravili in blagoslovili tako mojega moža kot brata Waggonerja. Tam je bila dosežena dragocena zmaga, ki nikoli ne bi smela izgubiti svojega vpliva. Pokazano mi je bilo, da je Bog na najbolj izrazit način dal mojemu možu znamenja svoje ljubezni in skrbi, pa tudi svoje podpirajoče milosti. Upošteval je njegovo gorečnost in predanost svoji stvari in delu. To bi moralo vedno voditi k ponižnosti in hvaležnosti s strani mojega moža« (Testimonies for the Church, zvezek 3, str. 505, odstavek 1).
Kalifornija, Signs of the Times in Pacific Press (1875–1885)
Loughborough opisuje Waggonerjev selitev v Kalifornijo leta 1875 z Jamesom in Ellen White: »2. februarja 1875 sta starešina James White in njegova žena, v spremstvu starešine J. H. Waggonerja in drugih uspešnih delavcev, prispela v Oakland. 12. istega meseca je bila sklicana izredna zasedanje kalifornijske konference ( ), da bi se razmislilo o lokaciji, na kateri bi se zgradili prostori za uredništvo Signs of the Times. Po temeljitem razmisleku je bila sprejeta odločitev, da se zagotovijo parcele na zahodni strani ulice Castro, med 11. in 12. ulico.« (The Great Second Advent Movement, str. 292, odstavek 2).
Steinweg opisuje Waggonerjevo vlogo v središču založniškega dela cerkve v 70. in 80. letih 19. stoletja: »Do leta 1853 je Waggoner svoje življenje brez zadržkov posvetil oznanjevanju sporočila tretjega angela. Njegovi talenti na področju založništva so bili večkrat izkoriščeni, pogosto v uredniških vlogah. Leta 1871 je bil imenovan za vodjo založništva v Battle Creeku. Leta 1881 je nasledil Jamesa Whitea kot urednik zahodne izdaje Signs of the Times. Leta 1885 je bil prvi urednik Pacific Health Journal (predhodnik revije Vibrant Life), leta 1886 pa American Sentinel, predhodnika revije Liberty« (Lest We Forget, poglavje 103, str. 192, odstavek 6).
Arthur White opisuje Waggonerjev položaj med starejšimi duhovniki v sredini 80. let 19. stoletja: »Joseph H. Waggoner, starejši duhovnik, star 64 let, adventist, ki spoštuje soboto, od leta 1851. Ko se je pridružil cerkvi, je bil sourednik in izdajatelj političnega časopisa v Wisconsinu. Leta 1884 je bil urednik revije Signs of the Times« (Ellen G. White: The Lonely Years 1876–1891, zvezek 3, str. 255, odstavek 4).
Smrt (1889)
V nekrologu v General Conference Daily Bulletin je zapisano o Waggonerjevem zadnjem selitvi in smrti: »Januarja 1887 je odšel v Basel v Švici in se tam ukvarjal z založniškim delom do svoje smrti, ki je nastopila zelo nenadoma zaradi anevrizme po dolgem, napornem delovnem dnevu 17. aprila 1889« (General Conference Daily Bulletin, 20. februar 1899, str. 33.9).
Spalding opozarja na izgubo za zgodnje adventistično gibanje: »Leta 1883 je John N. Andrews, ki se je pogumno boril za naraščajoče gibanje v Evropi, položil svoje življenje. Joseph H. Waggoner, ki je prevzel njegovo mesto, je umrl šest let kasneje. Mlajši moški so prevzemali mesta padlih veteranov.« (The Story of Adventist Light, str. 79, odstavek 1).