Povzetek
William Farnsworth je bil kmet iz New Hampshira in laični voditelj Krščanske družbe v Washingtonu, ki je konec leta 1844 ali v začetku leta 1845 postal prvi adventistični laik, ki je javno sprejel sedmi dan kot soboto. Skupaj s svojim bratom Cyrusom je v Washingtonu v New Hampshiru ustanovil majhno skupnost, ki je spoštovala soboto in je postala ena od zibelk adventizma, ki spoštuje soboto. Vzgojil je dvaindvajset otrok – večina jih je ostala adventistov sedmega dneva – in celo življenje preživel v bližini »Happy Hollow«.
Družinske korenine in rojstvo (1807)
Zbirka Adventist Pioneer Library z naslovom Lest We Forget (Da ne pozabimo) opisuje prihod pionirjev iz družine Farnsworth v New Hampshire in rojstvo Williama: »William Farnsworth je bil pravi pionir, čeprav ne v istem smislu kot njegov prapraded Jonathan, ki se je leta 1663 skupaj s svojim očetom Matthiasom naselil v bližini nove kolonije Plymouth v Massachusettsu; niti kot njegov ded in babica, Simeon in Esther, ki sta se leta 1767 odločila, da se skupaj s petnajstimi drugimi pionirskimi družinami preselita na ugodnejše kmetijsko območje, skoraj nedotaknjeno ozemlje v« (Lest We Forget, poglavje 69 („A TRUE PIONEER —1807-1888“), str. 122, odstavek 1). LWF nadaljuje: »Leta 1776 je bilo majhno mestece, ki je zraslo na tem mestu, poimenovano Washington po Georgeu Washingtonu, takratnem generalu vojske« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 122, odstavek 2). In o Williamovem rojstvu: »William, njihov prvi sin, se je rodil leta 1807 in tehtal malo več kot dva in pol funta. Pripoveduje se, da ga je oče zavil v njihovo veliko kavo, da bi ga ogrel! Bil je tako majhen, da so vsi mislili, da bo umrl« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 122, odstavek 3).
Poroka s Sally Mead in »Happy Hollow« (1830)
LWF opisuje družinsko povezavo med družinama Farnsworth in Mead: »Med njihovimi bližnjimi sosedi je bila družina Mead. Njihovi otroci so skupaj hodili v šolo, se skupaj igrali in se kasneje poročili med seboj. William je bil močan mladenič, star triindvajset let, ko se je poročil s Sally Mead. Izbrali sta dvesto šestnajst akrov ob reki Ashuelot in zgradila svoj dom, ki sta ga poimenovala »Happy Hollow«. Tam sta živela do konca svojega življenja« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 122, odstavek 4).
Zvezdni dež (14. november 1833)
LWF ohranja spomin na noč, ki je v zgodnjem adventističnem spominu postala eden od glasnikov drugega prihoda: »Neko vznemirljivo noč, 14. novembra 1833, sta William in Sally doživela navdušujoče doživetje » «, ko sta bila priča slovesnemu dežju zvezd, ki je bil eden od znakov, da se bliža Jezusov drugi prihod« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 122, odstavek 5).
Krščanska družba v Washingtonu in adventistično prebujenje (1841–1844)
LWF opisuje Williamovo vlogo kot ustanovnega člana washingtonške skupnosti: »Leta 1841 se je William pridružil skupini dvaintridesetih sosedov, da bi ustanovili Krščansko društvo v Washingtonu, New Hampshire. Takrat so zgradili veliko cerkev v bližini svojih domov« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 122, odstavek 6). LWF nadaljuje z opisom trenutka, ki je to skupnost usmeril k adventizmu: »William je bil leta 1842 predsednik Krščanske družbe, ko je povabil gostujočega duhovnika Joshuo Goodwina, naj naslednjo nedeljo pridiga v njihovi cerkvi. Njegova pridiga je pritegnila veliko pozornosti, ko je napovedal: »Jezus prihaja na zemljo leta 1843! Ste pripravljeni?«« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 123, odstavek 7).
Sporočilo sedmega meseca, ki je določilo datum 22. oktober, je avgusta 1844 doseglo Washington: »Do sredine avgusta 1844 so adventistični pridigarji povsod razglašali polnočni klic in širili presenetljivo sporočilo, da bo po natančnejši preroški kronologiji, ki jo je predlagal Samuel S. Snow, preroški konec časov in Kristusov drugi prihod 22. oktobra 1844« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 123, odstavek 8).
Prva adventistična laikinja, ki je spoštovala soboto (1844–1845)
Odločilna sprememba v Washingtonu je prišla prek baptistke sedmega dne Rachel Oakes. LWF opisuje verigo dogodkov: »Pred razočaranjem leta 1843 se je Rachel Oakes preselila v Washington, da bi živela s svojo hčerko Delight, ki je bila učiteljica. Rachel je bila baptistka sedmega dne, vendar se je udeleževala bogoslužij z adventistično skupino v tamkajšnji mali krščanski cerkvi« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 123, odstavek 10). LWF nadaljuje z Rachel Oakesovo konfrontacijo z metodističnim pridigarjem Frederickom Wheelerjem: »Rachel Oakes mu je to očitala in ga izzvala, naj živi tako, kot pridiguje, in spoštuje pravi sobotni dan. Zaradi tega ter po molitvi in študiju Svetega pisma je začel spoštovati soboto« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 123, odstavek 11).
LWF opisuje odločilen korak Williama Farnswortha: »Ob branju Razodetja 11:18, 19 je William Farnsworth dobil vtis, da morajo kristjani še vedno spoštovati soboto iz desetih zapovedi. Nekje med razočaranjem in prvo soboto v januarju 1845 je javno razglasil svojo odločitev, da bo sedmi dan posvetil. Bil je prvi adventistični laik, ki je spoštoval soboto. Will je vplival tudi na druge v cerkvi« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 124, odstavek 12). Prekinitev z občestvom, ki je spoštovalo nedeljo, je bila takojšnja: »V cerkvi v Washingtonu niso mogli več obiskovati bogoslužij, saj je njihova odločitev, da bodo spoštovali soboto, pomenila ločitev od bratov, ki so spoštovali nedeljo. Naslednji sobotni dan, namesto da bi šli na polja delat, so se William, Cyrus in njune družine zbrali v očetovi hiši, da bi praznovali svoj prvi sobotni dan. V nedeljo sta William in njegov najstarejši sin John odšla delat na polja« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 124, odstavek 13).
Obisk Josepha Batesa leta 1845
LWF opisuje obisk Josepha Batesa, ki je povezal sabatarje iz Washingtona s širšim gibanjem: »V začetku leta 1845 je Joseph Bates obiskal Washington v New Hampshiru, da bi tam z njimi študiral sporočilo o soboti. Ugotovil je, da so Farnsworth in drugi začeli spoštovati soboto nekaj tednov pred njim. Jeseni leta 1846 sta tudi James in Ellen White začela spoštovati sedmi dan kot soboto. 7. aprila 1847 je Ellen White imela videnje o soboti četrte zapovedi, ki potrjuje« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 125, odstavek 14).
Družina in zadnja leta (1855–1888)
LWF poroča o smrti Sally in drugi poroki: »30. junija 1855 je 43-letna Sally Farnsworth umrla po deseturnem boleznenem obdobju. Vse se je zgodilo tako nenadoma! William je vedel, da potrebuje pomoč pri vzgoji otrok, in ni dolgo okleval, da bi veliko praznino, ki jo je zapustila Sally, zapolnil z mlado nevesto, takrat 25-letno Cynthio Stowell. Poročila sta se nekaj mesecev kasneje, 19. septembra 1855« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 125, odstavek 15). In o otrocih: »William in Cynthia sta imela tudi enajst otrok, s čimer je William imel skupaj dvaindvajset otrok. Iz družine Farnsworth so trije sinovi, Eugene, Orvil in Elmer, postali duhovniki; ena hči, Loretta, pa je postala prva ženska učiteljica S.D.A. Biblije. Od šestnajstih otrok, rojenih po letu 1843, so vsi razen enega živeli zvesto in dosledno življenje kot adventisti sedmega dne« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 125, odstavek 16).
LWF zaključi poglavje z oceno, ki mu je dala naslov: »Vse to se je zgodilo zato, ker se je William Farnsworth, čeprav je bil navaden človek in kmet, kot pravi pionir, ne glede na posmeh, brez obotavljanja odločil slediti Kristusovemu vodstvu, ko mu je Sveti Duh odprl novo razumevanje« (Lest We Forget, poglavje 69, str. 125, odstavek 17).