Povzetek
William Miller je bil kmet iz Nove Anglije, kapetan milice in baptistični laik, ki ga je Ellen White opisala kot »človeka, ki ga je Bog posebej izbral, da bo vodil oznanjevanje Kristusovega drugega prihoda« (Veliki spor, str. 317, odstavek 1). Po petnajstih letih sistematičnega študija Svetega pisma po svojem spreobrnjenju leta 1816 je postal prepričan, da Danielova preroštva o 2300 dneh kažejo na Kristusov drugi prihod v njegovi generaciji. Od leta 1831 do svoje smrti je to upanje oznanjal po Združenih državah Amerike in Kanadi, gibanje, ki se je zbralo okoli njegovega pridiganja leta 1844, pa je postalo semenišče Cerkve adventistov sedmega dne.
Zgodnje življenje
Miller se je rodil 15. februarja 1782 v Pittsfieldu v Massachusettsu kot »najstarejši od šestnajstih otrok, od katerih je bilo pet sinov in enajst hčera« (Sylvester Bliss, Memoirs of William Miller, str. 2, odstavek 3). Ko je bil William star štiri leta, se je njegov oče s družino preselil na območje meje med Vermontom in New Yorkom, ki je bilo »skoraj neposeljena divjina« in se je kasneje imenovalo Low Hampton, New York (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 7, odstavek 3). Čeprav je imel le malo formalne izobrazbe, je veliko bral, skrbno vodil dnevnike in se leta 1803 poročil z Lucy Smith.
Ko so Združene države 18. junija 1812 razglasile vojno Veliki Britaniji, je bil Miller že kapetan državnih prostovoljcev v Vermontu; »njegovo imenovanje za kapetana je datirano« na dan po tem, ko je državna vlada odobrila ustanovitev te enote (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 31, odstavek 7). Služil je v plattsburghski kampanji in se leta 1815 vrnil domov.
Obrnitev (1816)
Pred vojno se je Miller oddaljil od evangelijske vere svoje matere. Ellen White je to obdobje jasno povzela: »Z druženjem s temi moškimi je Miller prevzel njihova prepričanja« (Veliki spor, str. 318, odstavek 1). V istem odstavku je dodala: »Vendar je ta stališča ohranjal približno dvanajst let. Toda pri štiriintridesetih letih je Sveti Duh vtisnil v njegovo srce zavest o njegovem stanju kot grešnika« (Veliki spor, str. 318, odstavek 1). Miller sam je opisal to muko: »Uničenje je bila mrzla in strašna misel, odgovornost pa zagotovo pomenila uničenje za vse. Nebo je bilo nad mojo glavo kot bron, zemlja pa pod mojimi nogami kot železo« (Veliki spor, str. 318, odstavek 2). Isti odstavek se konča z besedami: »Žaloval sem, a brez upanja« (Veliki spor, str. 318, odstavek 2).
Njegovo spreobrnjenje je prišlo leta 1816 z videnjem Kristusa, ki mu je odprlo Sveto pismo. Zapisal je:
Videla sem, da Sveto pismo resnično prikazuje prav takšnega Odrešenika, kot sem ga potrebovala; in bila sem zmedena, ko sem ugotovila, kako lahko knjiga, ki ni navdihnjena, razvije načela, ki so tako popolnoma prilagojena potrebam padlega sveta. Morala sem priznati, da morajo biti Sveto pismo božje razodetje. Postalo mi je v veselje; in v Jezusu sem našla prijatelja. Odrešenik je zame postal najpomembnejši med deset tisočimi; Sveto pismo, ki je bilo prej temno in protislovno, pa je postalo luč za moje noge in svetloba na moji poti. Moje misli so se umirile in zadovoljile. Ugotovil sem, da je Gospod Bog skala sredi oceana življenja. Sveto pismo je postalo moj glavni predmet študija in lahko resnično rečem, da sem ga preučeval z velikim veseljem. Ugotovil sem, da mi polovice sploh niso povedali.
(Veliki spor, str. 319, odstavek 2)
Študij Svetega pisma in odkritje preroštva (1816–1831)
Dve leti je Miller odložil vse komentarje in »primerjal Sveto pismo s Svetim pismom s pomočjo opomb na robovih in konkordanca« (Veliki spor, str. 320, odstavek 1). To je nadaljeval naslednjih trinajst let. Ellen White je potrdila nadnaravno pomoč, ki jo je prejel: »Vsak člen verige resnice je nagradil njegova prizadevanja, ko je korak za korakom sledil velikim linijam preroštva. Nebeški angeli so vodili njegov um in mu odkrivali Sveto pismo« (Veliki spor, str. 320, odstavek 2). Napisala je tudi, da »je Bog usmeril um Williama Millerja k preroštvom in mu dal veliko razsvetljenje glede knjige Razodetja« (Zgodnja dela, str. 231, odstavek 1). Z uporabo načela »dan za leto« v Danielu 8:14 je sklenil, da se bo 2300 preroških dni končalo okoli leta 1843 ali 1844.
Javno delovanje (1831–1844)
Miller se je upiral prepričanju, da bi moral javno pridigati to sporočilo. Svoje poglede je prvič objavil leta 1831 v Vermont Telegraph, baptističnem časopisu v Brandonu, in »prvič javno spregovoril o tej temi leta 1832« (John N. Loughborough, The Great Second Advent Movement, str. 120, odstavek 4). Ellen White svojo pripoved začne z isto podobo nevoljnega kmeta, ki so ga poklicali s polja:
Bog je poslal svojega angela, da bi ganil srce kmeta, ki ni verjel v Sveto pismo, in ga vodil k raziskovanju preroštev. Božji angeli so večkrat obiskali tega izbranca, da bi vodili njegov um in mu razkrili preroštva, ki so bila za Božje ljudstvo vedno nejasna.
(Early Writings, str. 229, odstavek 1)
Njegov vstop v službo je opisala z besedami, ki ga postavljajo ob bok velikemu Kristusovemu predhodniku: »Z drgetom je William Miller začel ljudem razkrivati skrivnosti Božjega kraljestva in svoje poslušalce popeljal skozi preroštva do Kristusovega drugega prihoda. Z vsakim naporom je pridobival moč. Tako kot je Janez Krstnik oznanil prvi prihod Jezusa in pripravil pot za njegov prihod, tako so William Miller in tisti, ki so se mu pridružili, oznanjali drugi prihod Božjega Sina« (Zgodnja dela, str. 229, odstavek 2).
Značaj njegovega pridiganja je ujet v njenem spominu na srečanja, ki jih je poslušala kot najstnica v Mainu: »Marca 1840 je William Miller obiskal Portland v Mainu in imel svoj prvi cikel predavanj o Kristusovem drugem prihodu. Ta predavanja so povzročila veliko senzacijo, in krščanska cerkev na Casco Street, ki jo je zasedal gospod Miller, je bila dan in noč nabito polna« (Testimonies for the Church, zvezek 1, str. 14, odstavek 1). O njegovem ravnanju v času nasprotovanja pa je napisala: »Božji angeli so spremljali Williama Millerja na njegovi misiji. Bil je trden in neomajen ter je brez strahu oznanjal sporočilo, ki mu je bilo zaupano« (Early Writings, str. 232, odstavek 1).
Miller je vodil lastno knjigo. Po turneji po Massachusettsu, ki se je končala v Lynnu junija 1839, je v svoj zvezek zapisal: »Tako se konča moja turneja po Massachusettsu, na kateri sem od 1. oktobra 1834 do 9. junija 1839 imel osemsto predavanj – štiri leta, šest mesecev in devet dni« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 137, odstavek 1). Ob koncu svojega delovanja je lahko z mirnim začudenjem zapisal: »Od leta 1832 sem imel tri tisoč dvesto predavanj« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 254, odstavek 2).
Združitev moči z Joshuo V. Himesom (1839–1840)
Povezava, ki je Millerjeva regionalna preporoda spremenila v nacionalno gibanje, se je vzpostavila konec leta 1839. Bliss piše: »11. novembra je gospod M. začel serijo predavanj v Exeterju v New Hampshiru, ki so trajala do 19. novembra. 12. novembra je tam potekala konferenca Christian Connection, ki je skupaj povabila g. Millerja« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 139, odstavek 2). Na tej konferenci je Miller spoznal svojega bodočega založnika: »Prav ob tej priložnosti se je spoznal s starešino Joshuo V. Himesom, takratnim pastorjem cerkve na Chardon Street v Bostonu. Starešina H. je 19. oktobra pisal gospodu M. in ga povabil, naj v njegovi kapeli pripravi serijo predavanj. Sedaj je ponovil svoje povabilo in dobil obljubo za serijo predavanj v decembru« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 139, odstavek 3).
Cikel predavanj v Bostonu se je začel nekaj tednov kasneje: »V Boston je prispel 7. decembra in od 8. do 16. decembra je predaval v kapeli na Chardon Street – to je bil njegov prvi cikel predavanj v tem mestu« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 139, odstavek 4). Millerjev tretji tečaj v Bostonu, februarja 1840, je bil trenutek, ko se je rodilo adventistično založništvo. Bliss piše: »Od 8. do 29. februarja je gospod M. imel svoj tretji cikel predavanj v Bostonu, v kapeli Marlboro in na drugih mestih, ko so se vrata odprla. Prav med to serijo srečanj je prišlo do izdaje časopisa, posvečenega nauku o adventu« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 144, odstavek 1). Miller sam se je spominjal pogajanj: »Med obiskom v Bostonu pozimi leta 1840 sem bratu Himesu omenil svoje želje glede časopisa in težave, s katerimi sem se srečal pri njegovi ustanovitvi. Takoj se je ponudil, da bo začel izdajati časopis, posvečen temu vprašanju , če menim, da bo to pripomoglo k napredku resnice. Naslednji teden, brez naročnikov ali kakršne koli obljube pomoči, je 20. marca [28. februarja] 1840 izdal prvo številko Signs of the Times« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 144, odstavek 3).
Prva generalna konferenca vernikov v advent je bila določena za oktober istega leta. Miller je bil odločen, da se je udeleži, vendar ga je na poti doletela nesreča: »V pričakovanju udeležbe na prvi splošni konferenci vernikov v Kristusov drugi prihod, ki naj bi se zbrala 14. oktobra 1840 v Bostonu, je gospod Miller 8. oktobra odšel od doma in prišel do Fairhavena v Vermontu, približno dve milj od doma, kjer ga je prizadel hud napad tifusa. Popoldne istega dne so ga odpeljali nazaj v Low Hampton. Tako je bil prikrajšan za dolgo željeno priložnost, da bi se srečal s sodelavci v delu, s katerim se je ukvarjal« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 152, odstavek 4).
Do pomladi leta 1841 je Miller lahko ocenil obseg svojega pridiganja. Po predavanjih v Lowellu je izračunal, da je od 1. oktobra 1839 »prepotoval štiri tisoč petsto šestdeset milj in imel šeststo sedemindvajset predavanj, ki so trajala v povprečju po eno uro in pol, kar je privedlo do približno pet tisoč obetavnih spreobrnitev« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 157, odstavek 1).
Razočaranja (1843–1844)
Miller je sprva pričakoval prihod v judovskem letu, ki je trajalo od 21. marca 1843 do 21. marca 1844. Ko je ta datum minil, je priznal napačno oceno, ne da bi opustil svojo vero v preroštvo. O gibanju sedmega meseca, ki je kot dan določilo 22. oktober 1844, je napisal: »Zato nisem imel nobenega stika s tem gibanjem do približno dveh ali treh tednov pred 22. oktobrom, ko sem videl, da je postalo tako razširjeno, in ob upoštevanju, da je bil to verjeten čas, sem se prepričal, da je to Božje delo, in čutil, da bi bil, če bi minil, bolj razočaran, kot sem bil ob mojem prvem objavljenem datumu« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 330, odstavek 1). Datum 22. oktober je po starejšem karaitskem koledarju ustrezal desetemu dnevu sedmega judovskega meseca – dnevu sprave (Loughborough, The Great Second Advent Movement, str. 109, odstavek 1).
Zadnja leta in smrt
Miller je še naprej upal na kmalu vrnitev Kristusa, vendar ni sprejel sporočila tretjega angela iz Razodetja 14, ki so ga njegovi somišljeniki kasneje identificirali s soboto in nebeškim svetiščem. Ellen White je dobila videnje o njegovem zadnjem boju: »Moja pozornost se je nato usmerila na Williama Millerja. Izgledal je zmeden in bil upognjen od skrbi in stiske za svoje ljudi« (Early Writings, str. 257, odstavek 1). V istem odstavku je nadaljevala: »Na njega je bil izvršen človeški vpliv, da bi ga zadržali v temi in ohranili njegov vpliv med tistimi, ki so nasprotovali resnici« (Early Writings, str. 257, odstavek 1). Na naslednji strani je dodala: »Če bi William Miller lahko videl luč tretjega sporočila, bi se mu razjasnilo mnogo stvari, ki so se mu zdele temne in skrivnostne« (Early Writings, str. 258, odstavek 1).
Po mesecih, ko je bil priklenjen na posteljo, je Miller umrl v svojem domu v Low Hamptonu: »Ob treh popoldne 20. decembra 1849 je mirno zaspal« (Everett N. Dick, Founders of the Message, str. 65, odstavek 3). Na njegov nagrobnik so vklesali zaključne besede preroka Daniela: »A ti pojdi svojo pot do konca, kajti počival boš in stal boš na svojem mestu ob koncu dni« (Bliss, Memoirs of William Miller, str. 383, odstavek 3).
Ellen Whiteova razmišljanja o njegovem življenju in smrti so zaključne besede, ki si jih adventistični bralci najpogosteje zapomnijo:
Mojzes je zagrešil napako, ko je bil na pragu obljubljene dežele. Tudi jaz sem videla, da je William Miller zagrešil napako, ko je bil na pragu nebeškega Kanaana, ker je dopustil, da je njegov vpliv šel v nasprotju z resnico. Drugi so ga pripeljali do tega; drugi morajo za to odgovarjati. Toda angeli varujejo dragoceni prah tega Božjega služabnika in on bo vstal ob zvoku zadnje trobente.
(Zgodnja dela, str. 258, odstavek 2)