Povzetek
Elon Galusha je bil najvidnejši baptistični duhovnik, ki je leta 1843 sprejel William Millerjevo adventno sporočilo. Rojen 18. junija 1790 v Shaftsburyju, Vermont – kot sedmi od devetih otrok guvernerja Vermonta Jonasa Galushe – je vodil vodilno baptistično občino v Lockportu, New York, preden je javno sprejel doktrino o drugem prihodu in bil izvoljen za predsednika splošne konference milleristov v Bostonu maja 1842. Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne (Douglas Morgan) je bil Galusha »vidni baptistični duhovnik in aktivist proti suženjstvu iz zahodnega dela zvezne države New York, ki je od leta 1843 postal vpliven zagovornik sporočila o drugem prihodu«. Umrl je leta 1856.
Izvor v Vermontu in baptistiško duhovništvo (1790–1843)
Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne se je Elon Galusha rodil 18. junija 1790 v Shaftsburyju v Vermontu kot sedmi od devetih otrok Jonasa Galushe (1753–1834) in Mary Crittenden Galusha (1758–1894). Njegov oče je bil guverner Vermonta v letih 1809–1813 in 1815–1820. Elon se je spreobrnil leta 1810 in vstopil v baptistično duhovništvo. 25. avgusta 1815 se je poročil z Elizabeth Bottum in imela sta tri sinove: Elijah, Elon in Judson.
Loughboroughova knjiga The Great Second Advent Movement (Veliko gibanje drugega prihoda) opisuje Galushovo pomembno vlogo v baptistični cerkvi v trenutku, ko je sprejel adventno sporočilo: »Elon Galusha iz Lockporta v New Yorku, znani baptistični duhovnik, čigar spisi in pridige na temo o bližnjem prihodu Gospoda so v tej cerkvi povzročili velik razburjenje« (The Great Second Advent Movement, str. 124, odstavek 4).
Povabilo Williama Millerja v Lockport (november 1842)
Blissove Spomine na Williama Millerja navajajo povabilo, ki je Millera pripeljalo v Lockport: »Ko je prejel nujno povabilo od reverenda Elona Galushe, pastorja baptistične cerkve, in oseminšestdesetih drugih v Lockportu, N. Y., da obišče to mesto, je tam predaval od 21. do 30. novembra. Rešitev nekaterih duš in splošno zanimanje za temo njegovih govorov sta bila rezultat njegovega dela« (Memoirs of William Miller, str. 247, odstavek 2).
Predsednik Bostonske generalne konference (maj 1842)
Bliss opisuje izvolitev Galushe za predsednika zgodnje Milleritovske generalne konference: »Ko so bili ugotovljeni imena in prebivališča članov, je bila konferenca v celoti organizirana z izvolitvijo reverenda Elona Galushe iz Lockporta v New Yorku za predsednika ter S. Blissa in O. R. Fassetta za tajnika« (Memoirs of William Miller, str. 300, odstavek 11). Ista konferenca je imenovala dvanajstčlanski odbor – vključno z Millerjem, Litchom, Himesom in Galusho – za »urejanje zadev za delovanje konference« (Memoirs of William Miller, str. 301, odstavek 1).
Loughborough prav tako navaja Galusho kot podpisnika bostonskega naslova z dne 31. maja 1844: »Na tem mestu bomo predstavili pričevanje iz naslova, naslovljenega na konferenco vernikov, zbrane v Bostonu, Massachusetts, z dne 31. maja 1844, ki so ga podpisali Wm. Miller, Elon Galusha, N. N. Whiting, Apollos Hale in J. V. Himes« (The Great Second Advent Movement, str. 177, odstavek 2).
Millerjevo pismo (5. april 1844)
Nekaj mesecev pred Veliko razočaranjem je William Miller napisal pismo Galushi. Pioneer Pictorial Profiles ohranja bistvo: »5. aprila [1844] je Miller napisal Elonu Galushi, da« (Pioneer Pictorial Profiles, str. 21, odstavek 3) vsak dan in vsako uro čaka na Kristusov prihod.
Naslov, ki opozarja gibanje (maj 1844)
Maja 1844 je bil Galusha – skupaj z Williamom Millerjem, Apollosom Haleom in J. V. Himesom – podpisnik pomembnega naslova, ki je milleritsko gibanje svaril pred kakršnim koli duhom maščevanja do cerkva, ki so jim nasprotovale: »Sporočilo, ki so ga podpisali William Miller, Elon Galusha, W. N. Whiting, Apollos Hale in J. V. Himes, je opozarjalo na nevarnost« (Coming Out of Darkness, str. 87, odstavek 3), da bi se prepustili takšnemu duhu.
Smrt (1856)
Glede na Encyclopedia of Seventh-day Adventists je Galusha umrl leta 1856 v starosti šestinšestdesetih let. Vse življenje je bil vodilna osebnost gibanja za odpravo suženjstva in je bil po Velikem razočaranju ključen pri sklicu albanske konference leta 1845, ki je preživele milleritske vernike organizirala v nadaljevalno gibanje.