Povzetek
Arthur Grosvenor Daniells je enaindvajset let (1901–1922) služil kot predsednik (in po reorganizaciji leta 1901 kot predsednik odbora Generalne konference) Cerkve adventistov sedmega dne – to je najdaljši mandat na tem položaju v zgodovini te cerkvene skupnosti. Vodil je cerkev skozi prelomno reorganizacijo leta 1901, selitev iz Battle Creeka v Takoma Park (1903), boleč spor z Johnom Harveyjem Kelloggom (1902–1907), ustanovitev Loma Linde (1905) in Washington Foreign Mission Seminary ter veliko širitev adventističnega misijonskega dela v začetku 20. stoletja. Rojen je bil 28. septembra 1858 v West Unionu v Iowi, pri desetih letih pa ga je krstil George I. Butlerja, se je pri osemnajstih poročil z Mary Hoyt, leta 1878 je deloval kot vodja šotora za R. M. Kilgoreja v Teksasu (kjer sta z Mary delala ob strani starajočih se Jamesa in Ellen White), od leta 1886 je bil pionir adventističnega dela na Novi Zelandiji in v Avstraliji, leta 1900 se je vrnil v Ameriko in bil na zasedanju leta 1901 v Battle Creeku izvoljen za vodjo Generalne konference. Umrl je v Takoma Parku v Marylandu 22. marca 1935. Med svojim mandatom je bil vztrajen zagovornik Ellen Whiteove preroške darove in avtor apologetičnega dela The Abiding Gift of Prophecy (1936).
Od sirotišnice v Iowi do Battle Creek College (1858–1875)
Po članku Benjamina McArthura v Enciklopediji adventistov sedmega dne se je A. G. Daniells rodil 28. septembra 1858 v West Unionu v Iowi kot sin Thomasa Grosvenorja Daniellsa in Mary McQuillan Daniells. Njegov oče, v Vermontu rojeni kamnosek in zdravnik na mejnem območju, je v državljanski vojni služil kot član iowskega polka »Graybeards« za moške, starejše od petinštirideset let, in umrl v taboru zaradi ene od izčrpavajočih bolezni. Njegova vdova Mary je Arthura in njegova mlajša dvojčka Jesseja in Charlesa dala v sirotišnico; njena poroka z Rememberence Lippincottom leta 1867 je otrokom vrnila domače okolje. Mary se je spreobrnila k adventizmu pod vplivom dela laičnega evangelista Dana Shiremana, Arthur pa je bil pri desetih letih krščen s strani predsednika konference v Iowi, Georgea I. Butlerja. Po enem letu na Battle Creek College – edinem formalnem študijskem letu v njegovem življenju – je bolezen prekinila njegovo izobraževanje.
Teksas, družina White in muli (1876–1881)
Leta 1876 se je Arthur poročil z Mary Ellen Hoyt v nenavadni starosti osemnajstih let. Leta 1878, po izkušnji »na poti v Damask«, ko je hodil v šolo, se je odvrnil od šolske učilnice k duhovništvu in odšel v Teksas kot vodja šotora za evangelista R. M. Kilgoreja. Tam sta bila Daniellsova zadolžena za pomoč starajočima in bolnima Jamesu in Ellen White: Mary je delala kot kuharica, Arthur pa je Jamesu pomagal pri vsem, kar je potreboval.
Ellen White v pismu iz leta 1878 opisuje znameniti dogodek, v katerem je mladi Daniells zbral pobegle mulo Whiteovih: »Takoj ko ste odšli, smo dobili sporočilo, da so bile mulo najdene. Brat Daniells nam jih je prinesel« (Letters and Manuscripts, vol. 3, Letter 64, 1878, par. 1).
Nova Zelandija in Avstralija (1886–1900)
Leta 1886 sta Daniellsova sprejela klic na Novo Zelandijo. James R. Nix v knjigi Passion, Purpose & Power navaja Daniellsove lastne poznejše besede: »Naše delo se je v Avstraliji začelo leta 1885, ko so na to področje prišli pastorji [Stephen N.] Haskell, [John O.] Corliss in [M. C.] Israel ter brata Henry Scott in William Arnold« (Passion, Purpose & Power, str. 186, odstavek 1).
Po podatkih ESDA sta Daniellsova štiri leta in pol pionirsko delovala na Novi Zelandiji (predvsem na Severnem otoku – v Aucklandu, Napierju, Kaeo in Wellingtonu), leta 1891 pa sta se preselila v Avstralijo, kjer je bil Arthur na prigovarjanje Ellen White izvoljen za predsednika konference. Skupaj z njo, W. C. Whiteom in W. W. Prescottom je bil glavni arhitekt šole Avondale, ki je bila odprta aprila 1897.
Ellen White v knjigi Ellen G. White in Australia opisuje krizo med McCullaghom in Hawkinsom leta 1894 v Adelaideju ter vlogo Daniellsov pri njenem reševanju: »Brata Daniells in Colcord sta takoj odšla v Adelaide, kjer sta naletela na odločen upor. Ko sta prispela, sta brata McCullagh in Hawkins zavrnila pogovor z njima. Določila sta sestanek za nedeljski večer in prosila brata Daniellsa, naj isti večer govori v šotoru. To je zavrnil in se namesto tega odpravil poslušat njiju« (Ellen G. White v Avstraliji, str. 311, odstavek 5).
Reorganizacija Generalne konference leta 1901
Po podatkih ESDA se je Daniells leta 1900 prek Južne Afrike in Evrope vrnil v Ameriko in tisto jesen prispel v New York. Na zasedanju Generalne konference aprila 1901 v Battle Creeku je bil z močno podporo Ellen White izvoljen za predsednika novega odbora Generalne konference – dejansko za glavnega uradnika cerkve – in je vodil reorganizacijo, ki je uvedla raven združenih konferenc med Generalno konferenco in lokalnimi konferencami. John Harvey Kellogg je predlagal njegovo imenovanje; A. T. Jones je predlog podprl.
A. T. Jones je v poročilu Review and Herald z dne 14. maja 1901 opisal vzdušje na splošnem zasedanju v Indianapolisu, ki ga je nekaj tednov kasneje vodil Daniells: »Srečanje se je začelo v petek zvečer s pridigo starešine Daniellsa, ki je črpala iz izrazitih besed iz Jozue 3:5; 4:24« (Review and Herald, 14. maj 1901, str. 316, odstavek 4).
Selitev iz Battle Creeka v Washington (1902–1903)
Sanatorij v Battle Creeku je pogorel 18. februarja 1902; tiskarna Review and Herald je sledila deset mesecev kasneje. Ellen White v knjigi Testimonies for the Church, zvezek 8, navaja svoj nasvet Daniellsu proti obnovi v Battle Creeku, napisan pred požari: »Prejela sem pismo starešine Daniellsa glede dodajanja še ene stavbe k pisarni Review and Herald. Moj odgovor na to je: Ne, ne, ne. Namesto da bi dodajali k že zgrajenim stavbam, očistite pisarno smeti satanskega izvora in tako boste v vseh pogledih pridobili prostor« (Testimonies for the Church, zvezek 8, str. 90, odstavek 3).
Njen odziv po požaru v uredništvu revije Review: »Danes sem prejela pismo od starešine Daniellsa v zvezi z uničenjem uredništva revije Review v požaru. Ob misli na veliko izgubo za naše delo sem zelo žalostna. Vem, da je to zagotovo zelo težko obdobje za brate, odgovorne za delo, in za zaposlene v pisarni. Sočustvujem z vsemi, ki trpijo. A ta žalostna novica me ni presenetila, saj sem v nočnih videnjih videla angela, ki je stal z mečem, podobnim ognju, razprostrtim nad Battle Creekom« (Testimonies for the Church, zvezek 8, str. 97, odstavek 1).
Po podatkih ESDA je Daniells cerkev popeljal v novo sedežno mesto v Takoma Parku v Marylandu, kjer se je selitev dejansko zgodila avgusta 1903. Pismo Ellen White iz leta 1904, naslovljeno na W. W. Prescotta, potrjuje božansko poslanstvo: »Si tam, kjer te Gospod želi imeti. Starešina [A. G.] Daniells in ti se ne smeta obremenjevati z veliko bremeni. Washington je bil dovolj dolgo zanemarjen. Tam je treba zdaj opraviti odločno delo. Gospod bo dal moč in milost« (Ministry to the Cities, str. 161, odstavek 4).
Konflikt med Daniellsom in Kelloggom ter zagovor knjige The Living Temple (1902–1907)
Po podatkih ESDA so se požari v Battle Creeku prekrivali z načrti Johna Harveyja Kellogga za ambiciozno obnovo sanatorija in izdajo knjige The Living Temple. W. W. Prescott je prepričal Daniellsa, da je treba Kelloggov rokopis popraviti; posledični spor med Daniellsom in Kelloggom je trajal od jeseni 1902 do leta 1907 in se končal s Kelloggovim odhodom iz denominacije v knjigi . Skozi to so Ellen Whiteova pričevanja (ki jih je Kellogg sprva skušal uporabiti proti Daniells) na koncu potrdila Daniellsovo stališče »brez dolga« in zavrnitev panteistične teologije knjige The Living Temple.
Ellen White je v času spora Daniells in Prescottu poslala naslednje pismo: »To vam pošiljam, moji bratje [A. G. Daniells in W. W. Prescott], da ga posredujete drugim. Tisti, ki gredo oznanjat resnico, bodo blagoslovljeni s strani Tistega, ki jim je naložil breme oznanjevanja te resnice« (Ministry to the Cities, str. 109, odstavek 2).
Zagovornica Duha preroštva
Ellen Whiteova v pismu z dne 19. februarja 1908 W. C. Whiteu (ohranjeno v Selected Messages, zvezek 3) piše, da se zaveda Daniellsovega oklevanja pri zavezi k pisanju obsežne knjige o preroškem daru: »Odkar sem ti včeraj poslala pismo, sem našla tvoje pismo z dne 22. decembra. V njem mi pišeš, da že dve leti spodbujaš starešino Daniellsa, naj pripravi knjigo o Duhu preroštva, vendar mi nisi povedal, kakšen odgovor ti je dal na te prošnje« (Selected Messages, zvezek 3, str. 453, odstavek 4).
Knjiga, ki ga je Ellen White pozvala, naj jo napiše, je zahtevala še osemindvajset let; Daniells jo je končno napisal pod naslovom The Abiding Gift of Prophecy in jo izdal leta 1936, leto po svoji smrti. Knjiga Judged by the Gospel (Sodeni po evangeliju) iz založbe Ellen G. White Estate ohranja Daniellsovo zrelo stališče o daru preroštva – da bi druge učil, naj »začnejo z začetkom tega gibanja. Takrat je bil tu dar za tistega posameznika, hkrati pa je prišlo to gibanje trojnega sporočila. Prišli so skupaj v istem letu. Ta dar se je stalno in močno izvajal v razvoju tega gibanja. Oba sta bila neločljivo povezana in prek tega daru so bila dana navodila glede tega gibanja v vseh njegovih fazah, jasno skozi sedemdeset let« (Judged by the Gospel, str. 403, odstavek 1).
Poznejša leta in smrt (1922–1935)
Po podatkih ESDA je Daniells leta 1922 po enaindvajsetih letih odstopil s predsedstva Generalne konference, zavrnil šesti mandat in bil izvoljen za enega prvih generalnih tajnikov. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja se je osredotočil na strokovni razvoj duhovnikov, pomagal ustanoviti Teološki seminar adventistov sedmega dne v Takoma Parku in svoje zadnje leta posvetil knjigi The Abiding Gift of Prophecy. Umrl je v Takoma Parku 22. marca 1935 v svojem sedeminsedemdesetem letu in je pokopan na pokopališču Oak Hill v Battle Creeku ob ustanoviteljih. Mary ga je preživela za devet let in umrla leta 1944.