Biografija z opozorilom — zvest pionir, ki ni vztrajal do konca
Skoraj petdeset let je bil Ludwig Richard Conradi najvidnejši delavec Cerkve adventistov sedmega dne v Evropi – pionir nemške, ruske in hamburške misije; ustanovitelj hamburške založbe in izobraževalne šole Friedensau; podpredsednik Generalne konference; človek, ki ga je Ellen White leta 1883 opisala kot »v delu izredno predanega« (4LtMs, Ms 5, 1883, odstavek 13). Vendar je ob koncu svojega življenja, maja 1932, Conradi uradno pretrgal vezi s Cerkvijo adventistov sedmega dne, zavrnil Ellen Whiteovo preroško darilo in se pridružil baptistom sedmega dne. Njegovega poznejšega zgleda ne smemo posnemati. Njegovo odpadništvo je tukaj zabeleženo, da bi bralec lahko razlikoval med zgodnjim delavcem, ki je gradil delo, in poznejšim človekom, ki se je obrnil proti Duhu preroštva, ki je vodil njegovo zgodnje delo.
Povzetek
Conradi, rojen leta 1856 v Karlsruheju v Nemčiji, je v mladosti emigriral v Ameriko, delal kot kmetijski delavec v Iowi, se leta 1878 spreobrnil k adventizmu, obiskoval Battle Creek College in bil leta 1885 poslan na srednjeevropsko področje. V naslednjih tridesetih letih je bil pionir adventističnega dela v Rusiji (prva adventistična cerkev v cesarstvu je bila ustanovljena v Berdebulatu leta 1886), prestal pet tednov zapora skupaj s svojim kolegom G. Perkom prestal pet tednov zapora v Perekopu, leta 1889 ustanovil misijsko postajo v Hamburgu, uredil reviji Herold der Wahrheit in Zions-Wächter, leta 1901 organiziral Evropsko generalno konferenco in leta 1909 Evropsko divizijo ter deloval kot eden najpomembnejših misijskih upraviteljev cerkve. Od leta 1918 je deloval kot podpredsednik Generalne konference, vendar so mu dvomi, ki jih je leta 1931 objavil glede sporočila o svetišču in avtoritete Ellen White, prinesli razhod; maja 1932 je vložil odstopno izjavo in se ponovno krstil v Cerkvi baptistov sedmega dne. Umrl je leta 1939.
Od kmetijskega delavca v Iowi do evropskega pionirja (1856–1886)
Loughboroughova knjiga Great Second Advent Movement opisuje začetek njegove evropske kariere: »Leta 1885 je starešina L. R. Conradi zapustil Ameriko in odšel na srednjeevropsko področje, da bi delal med Nemci v okviru gibanja » « (The Great Second Advent Movement, str. 409, odstavek 2). Isti odstavek opisuje ustanovitev prve ruske adventistične cerkve: »28. junija 1886 je zapustil Basel in odpotoval na Krim v Rusiji. Tam se je skupaj s starešino Perkom odpravil v Berdebulat, kjer sta bili krščeni dve sestri in ustanovljena cerkev z devetnajstimi člani, kar je bila prva cerkev adventistov sedmega dne v Rusiji« (The Great Second Advent Movement, str. 409, odstavek 2).
Ustanovitvi cerkve na Krimu je skoraj takoj sledilo rusko preganjanje. V istem poglavju Loughborough piše: »Takoj po tem sta bila starešina Conradi in Perk aretirana zaradi poučevanja, ki je bilo v nasprotju s pravoverno vero, in sta bila pet tednov zaprta v Perekopu. Po izpustitvi (zaradi posredovanja ameriškega ministra) je starešina Conradi obiskal vzhodno Rusijo in se nato vrnil v Švico« (The Great Second Advent Movement, str. 409, odstavek 3).
Hamburg, Friedensau in delo v Nemčiji (1889–1918)
Loughboroughova knjiga The Great Second Advent Movement opisuje ustanovitev misije v Hamburgu: »Maja 1889 je starešina Conradi začel misijonsko delo v Hamburgu v Nemčiji in v zelo kratkem času je bila ustanovljena šola za usposabljanje delavcev. Naslednjega oktobra je bila organizirana sobotna šola z osemindvajsetimi člani. V tem letu je misijsko delo obiskal starešina Haskell, organizirana je bila cerkev z dvajsetimi člani in ustanovljena knjižnica« (The Great Second Advent Movement, str. 410, odstavek 1).
Loughboroughov citat iz Conradijevega poročila o nemško-ruskem delu ob koncu leta 1895: »Od 1. januarja 1895 je na teren prišlo dvanajst novih pridobiteljev. Junija 1895 je poročilo pokazalo petdesetodstotno povečanje prodaje. Trenutno si posebej prizadevamo za naš nemški časopis Harold der Wahrheit« (The Great Second Advent Movement, str. 412, odstavek 5).
Ellen White je spodbujala njegovo zgodnje delo
Ellen White je v rokopisu iz leta 1883 – napisanem po tem, ko je slišala Conradija nagovoriti Generalno konferenco na samem začetku njegovega službovanja v cerkvi – zapisala svojo osebno pohvalo: »Ko sem poslušala pričevanje brata [L. R.] Conradija, sem videla, zakaj je bil tako uspešen. V delo se je popolnoma resno vključil. Lotil se ga je, kot da namerava nekaj doseči. Uspeh ne prinaša le sposobnost, čeprav sta posvečeni talent in sposobnost kot izbrušeni instrumenti v Božjih rokah; uspeh prinaša popolna resnost pri delu« (Letters and Manuscripts, vol. 4, Manuscript 5, 1883, par. 13).
Dve leti kasneje, medtem ko je bila v Švici, je Ellen White pozvala, naj se Conradi pridruži delu v Baslu: »Upam, da bo brat Conradi prišel za nekaj časa delat z bratom Ertzenbergerjem. Ko pride, bomo imeli srečanja tukaj v Baslu; in verjamem, da bodo duše sprejele resnico« (Pisma in rokopisi, zvezek 4, Pismo 38, 1885, odstavek 17).
Leta 1886 je zabeležila njegov dejanski prihod in njegov misijonski načrt za Rusijo: »Brat Conradi je zdaj tukaj in razmišlja, da bi kmalu obiskal Rusijo, saj se je tam že prebudilo globoko zanimanje prek branja. Vesela sem, da je prišel brat Conradi, saj je uspešen delavec med Nemci. Ko bo preživel nekaj mesecev v Rusiji, namerava vrniti v Basel in delati na tem mestu, če bo Gospod hotel« (Pisma in rokopisi, zvezek 4, pismo 29, 1886, odstavek 6).
Istega leta je Ellen White zapisala o njunem skupnem pridiganju v Lozani: »Prvič sem govorila v Lozani v soboto dopoldne, sledila sta mi dva tolmača, brat Bourdeau in brat Conradi. Po pridigi smo imeli odlično druženje. Štiri osebe so pričale, da so praznovale svoj prvi sobotni dan« (Pisma in rokopisi, zvezek 4, pismo 7, 1886, odstavek 17).
Zapis iz leta 1887 iz Vohwinkla v Nemčiji, kjer sta Ellen White in Conradi skupaj delala na razdeljenosti med nemškimi verniki: »Ljudje so inteligentni in v vseh pogledih drugačni od tistih v Italiji. Toda Satan je deloval in še vedno deluje tukaj, da bi vernike spravil v spor med seboj. Naše včerajšnje celodnevno srečanje je bilo namenjeno pomoči vernikom. Zjutraj sem govorila, nato pa je starešina Conradi rekel, da še nikoli niso imeli družabnega srečanja. Povedala sem mu, da je zdaj čas, da jih v to uvede« (Pisma in rokopisi, zvezek 5, pismo 83, 1887, odstavek 4). V istem pismu, v naslednjem odstavku: »Popoldne je brat Conradi vodil triurno srečanje in mislim, da si je zelo prizadeval. Ulegla sem se. Ob osmih sem spet govorila z ljudmi, nato pa sem prepustila starešini Conradiju, da zaključi srečanje in poskuša rešiti težave« (Pisma in rokopisi, zv. 5, pismo 83, 1887, odstavek 5).
Spor glede »Daily« in prve razpoke (1899–1919)
Po knjigi Lest We Forget so bila semena Conradijevega kasnejšega odhoda posejana že dolgo pred njegovim uradnim odhodom. Poglavje o W. W. Prescottu navaja, da je »novo stališče« o »dnevnem« – razlaga, da je bil tamid iz Daniela 8 posredniško delovanje Kristusa in ne poganstvo – »izviralo vsaj iz Conradijeve knjige o preroštvu, objavljene v nemščini, in iz Prescottovih razprav s sodelavci v Angliji leta 1899« (Lest We Forget, poglavje 174, str. 430, ¶ 33). V istem poglavju, veliko kasneje, je zapisana podlaga, na kateri je Prescott okleval z javno obsodbo svojega nemškega kolega: »Ta zahteva je očitno izhajala iz Prescottovih pripomb nekaterim vodilnim, da Ballengerju in Fletcherju ni bilo ustrezno odgovorjeno, ter iz njegove neizrekane splošne obsodbe Conradija« (Lest We Forget, poglavje 174, str. 435, odstavek 68). Za Conradija ni bilo pomembno vprašanje »dnevnika«, ampak samo sporočilo o svetišču; s potekom let se je njegovo zaupanje v adventistično doktrino o svetišču zmanjšalo.
Odpadništvo in odhod v letih 1931–1932
Glede na Enciklopedijo adventistov sedmega dne in sodobne zapise Odbora Generalne konference je Conradi, takrat star 75 let in pred kratkim upokojen iz aktivne službe v cerkvi, jeseni leta 1931 objavil serijo člankov, v katerih je zavrnil tradicionalno adventistično razlago Daniela 8:14, nebeškega svetišča, odrešitve leta 1844 in preroške avtoritete Ellen G. White. Delegacija Odbora Generalne konference za verske zadeve ( ) – vključno z W. A. Spicerjem, A. G. Daniellsom in C. H. Watsonom – se je z njim spomladi 1932 v Hamburgu večkrat sestala v poskusu, da bi ga ponovno pridobili. On je zavrnil. 9. maja 1932 je vložil uradno odpoved. Istega leta se je ponovno krstil v Cerkvi baptistov sedmega dne na Švedskem in zadnjih sedem let svojega življenja preživel v nasprotju s tisto cerkvijo, ki jo je sam zgradil.
Smrt (1939) in lekcija
Po podatkih ESDA je L. R. Conradi umrl v Hamburgu 30. maja 1939 v svojem triinosemdesetem letu. Njegova hamburška založba, semenišče Friedensau in Evropska divizija so vse nadaljevale z adventistično vero – in tako preživele njegov umik od nje v poznih letih. Vzorec, po katerem človek petdeset let dela za Božjo stvar, da bi jo na koncu zavrnil, je vzorec, pred katerim je Gospod skozi Ezekiela opozoril: »Ko se pravični odvrne od svoje pravičnosti in stori krivico ter v njej umre, bo umrl zaradi krivice, ki jo je storil« (Ezekiel 18:26).
Conradi je tukaj priča obeh možnosti – da pristno in z Duhom blagoslovljeno delo na začetku ni jamstvo za vztrajnost in da opozorila Ellen White o tistih, ki so nekoč sprejeli sporočilo, nato pa se odvrnili, niso teoretična. Njegovo zgodnje delo je spoštovano; njegov poznejši zgled pa ni vreden posnemanja.