Povzetek
Lewis Charles Sheafe je bil, po besedah Enciklopedije adventistov sedmega dne (Douglas Morgan), »najpomembnejši črnski evangelist adventizma v začetnih letih delovanja cerkve med afriškimi Američani okoli preloma 20. stoletja«. Rojen 16. novembra 1859 v Baltimoru v Marylandu staršem, ki sta bila nekoč sužnja, je odraščal v Massachusettsu, bil baptistični duhovnik, preden je slišal sporočilo tretjega angela, in sprejel soboto na podlagi pričevanja o adventističnih načelih zdravstvene reforme, ki jih je spoznal v sanatoriju. Od svojega prvega nastopa na Generalni konferenci leta 1899 – ko je bil »v resnici šele približno tri leta« – do svojega zadnjega desetletja je bil eden najbolj poslušanih pridigarjev v adventistični cerkvi. Umrl je leta 1938.
Zgodnje življenje in spreobrnitev (1859–1896)
Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne se je Sheafe rodil 16. novembra 1859 v Baltimoru v Marylandu Josephu in Louise Beaulette Sheafe – oba sta se rodila v suženjstvu, a sta bila osvobojena še pred njegovim rojstvom. Njegov oče je v državljanski vojni bojeval za Unijo, a se ni vrnil k družini. Leta 1865 se je njegova mati z Lewisom in njegovim mlajšim bratom Josephom preselila v Boston, Massachusetts. Poškodba očesa leta 1869 je omejila Lewisovo šolsko izobraževanje, zato je večino svojega zgodnjega učenja dobil od matere. Kot mladenič se je lotil kmetovanja v West Dedhamu, Massachusetts.
Po podatkih ESDA je Sheafe, preden je postal adventist sedmega dne, služil kot baptistični duhovnik. K adventistični veri je prišel pod vplivom sanatorija, kjer se je zdravil.
»V resnici sem šele približno tri leta« (16. februar 1899)
Ko se je leta 1899 v South Lancasterju v Massachusettsu zbrala Generalna konferenca, je Sheafe – ki je bil pravkar sprejet v adventistično duhovništvo – nagovoril brate. Generalni dnevni bilten z dne 16. februarja 1899 ohranja njegove besede. Začel je z zahvalo: »Resnično lahko rečem, da sem vesel, da sem z vami. Ko sem poslušal pričevanja teh bratov, ki so že dolgo v sporočilu tretjega angela, se je moje srce napolnilo z radostjo« (General Conference Daily Bulletin, 16. februar 1899, stran 5.3).
V istem govoru je nadaljeval: »V resnici sem šele približno tri leta; in čeprav se zdi, da je vsak dan svetlejši od prejšnjega, sem se pogosto spraševal, ali je tako tudi v izkušnjah tistih, ki so v resnici že toliko let« (General Conference Daily Bulletin, 16. februar 1899, stran 5.3).
V istem odstavku je sledila njegova molitev za svoje ljudi: »Vesel sem, da mi je dovolil, da je ta luč prišla k meni, in da mi je dal milost, da sem jo sprejel; danes pa je želja mojega srca in moja molitev, da bi to sporočilo doseglo moje ljudi po vseh Združenih državah« (General Conference Daily Bulletin, 16. februar 1899, stran 5.3).
Zdravstvena reforma kot »vstopni klin« (1899)
Manj kot teden dni kasneje, 22. februarja 1899, je Sheafe na isti konferenci spregovoril o vlogi sanatorija in zdravstvene reforme v svojem evangelizacijskem delu. Izjavil je: »To delo mi je še posebej blizu, ker so mi prav koristi, ki sem jih imel od zdravljenja v sanatoriju, ter znanje, ki sem ga pridobil o zdravi hrani in načelih, v celoti odprle oči za sedanjo resnico« (General Conference Daily Bulletin, 22. februar 1899, stran 50.4).
V istem odstavku je nadaljeval: »V moji kratki izkušnji, odkar sem v resnici, in v skromnem znanju, ki sem ga pridobil v sanatoriju glede zdravljenja in pomoči ljudem, sem ugotovil, da je to zelo koristno kot klini, ki odpira pot za predstavljanje resnice« (General Conference Daily Bulletin, 22. februar 1899, stran 50.4).
Delegatom je povedal o pogovoru z belim zdravnikom v Kentuckyju, ki ga je vprašal, na kateri medicinski fakulteti je Sheafe diplomiral, in ko je slišal, da na nobeni, je rekel: »To so najveličastnejši ljudje na zemlji. Če ljudem pokažejo, kako pravilno živeti, bodo zagotovo tudi pravilno umrli« (General Conference Daily Bulletin, 22. februar 1899, stran 50.4).
Nekaj dni kasneje, 28. februarja, je ista konferenca zabeležila, da se je zasedanje začelo z »molitvijo starešine L. C. Sheafeja« (General Conference Daily Bulletin, 28. februar 1899, stran 104.9).
Ellen White’s Witness (1902)
V pismu iz leta 1902 Ellen White opisuje svojo veselje ob poslušanju Sheafovega pridiganja med kampanjo na jugu: »Zvečer je brat Sheafe imel odličen govor v njihovi cerkvi – lepi, prijetni cerkvi, ki je bila zagotovljena za temnopolte ljudi.« (Manuscript Releases, Pismo 3, 1902, odstavek 9).
Po podatkih ESDA je bil Sheafe do leta 1902 zaradi moči svojega pridiganja široko cenjen prek verskih meja, vključno s kampanjo leta 1902 v okrožju Columbia, ki je odprla vrata adventističnemu delu v zvezni prestolnici in pripeljala do organizacije Ljudske cerkve tam.
Kasnejši nasvet (1907)
Leta 1907, ko je Sheafe začel drseti v smeri neodvisnega upravljanja kongregacije, mu je Ellen White napisala dolgo pričevanje – ohranjeno v Manuscript Releases, Pismo 44, 1907. Potrdila je Božji blagoslov nad njegovim življenjem in službo, hkrati pa ga je pozvala, naj se vrne na Kristusovo pot: »Gospod te je močno blagoslovil, brat Sheafe, in želi, da ne hodiš več po poti, po kateri si hodil doslej, ampak da se vrneš na » « pot, ki jo je Kristus utrl s svojim lastnim zgledom« (Manuscript Releases, Letter 44, 1907, odstavek 7).
V istem pismu, v odstavku 18, se je vrnila k opozorilu: »Moj brat, Gospod želi, da se varuješ pred vsemi nauki, ki bi vodili k nesoglasjem in sporom. Naloženo ti je, da svojo prvotno zaupanje ohraniš trdno do konca. Potrebna je veliko molitev« (Manuscript Releases, Pismo 44, 1907, odstavek 18).
Poznejša leta in smrt (1908–1938)
Glede na Encyclopedia of Seventh-day Adventists so Sheafova poznejša leta vključevala ločitev od adventistične denominacije – čeprav je nadaljeval s pridiganjem – in vrnitev k starejšim prijateljstvom v zadnjih letih. Umrl je leta 1938.