Povzetek
Charles Fitch je bil kongregacionalistični in presbiterijanski duhovnik, ki je postal eden najučinkovitejših pridigarjev milleritskega gibanja, soavtor znamenite »Karte iz leta 1843« in avtor pridige iz leta 1843 »Pridite iz nje, moj narod«. Umrl je zaradi pljučnice 14. oktobra 1844 – osem dni pred datumom, za katerega je dal svoje življenje in premoženje v pričakovanju Kristusovega povratka – in Ellen White je kasneje pisala o srečanju z njim v videnju pri drevesu življenja.
Izobraževanje in zgodnje duhovništvo (1805–1836)
Froom navaja suha dejstva o Fitchovem življenju in duhovniškem posvečenju: »Naslednji je bil CHARLES FITCH (1805–14. oktober 1844), ki je prišel iz Hamptona v Connecticutu. Izobraževal se je na Brownovi univerzi, po posvečenju v kongregacionalno duhovništvo pa je zaporedoma služboval v Abingtonu v Connecticutu; Warrenu v Massachusettsu in v Hartfordu v Connecticutu« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 533, odstavek 2). O posvetitvi New York Broadway Tabernacle Froom dodaja: »Fitch, takrat iz Hartforda, je bil izbran, da bo pridigal« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 533, odstavek 2).
Zbirka Lest We Forget (Da ne pozabimo) orisuje isti lok in dodaja naslov, ki so mu ga pripisali adventisti: »Učenjak, teolog, pesnik, avtor preroških diagramov, priljubljen pridigar in evangelist, zagovornik posvetitve po veri, abolicionist, nežen mož in oče, Charles Fitch je bil tam ob pravem času, kjer ga je Bog hotel imeti« (Lest We Forget, poglavje 38 (»Charles Fitch 1805–1844«), str. 79, odstavek 2). LWF nadaljuje: »Po študiju na Brownovi univerzi v Rhode Islandu je Fitch začel svoje delovanje v kongregacionalistični cerkvi v Abingtonu, Connecticut. Druga mesta, kjer je deloval, so bila Warren in Boston, Massachusetts, Hartford, Connecticut, ter Newark, New Jersey. Leta 1832 je postal častni član Ameriškega odbora komisarjev za tuje misije in bil posvečen« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 79, odstavek 3).
Srečanje z Millerjem, oklevanje in spreobrnitev (1838–1841)
Fitch je prvič prebral predavanja Williama Millerja leta 1838. Knjiga Lest We Forget opisuje njegovo prvotno prepričanje in dolgotrajno umikanje, ki je sledilo: »Marca 1838 je Fitch napisal Williama Millerja in mu sporočil, da je prebral njegova predavanja in da ne dvomi v pravilnost njegovih stališč. Vendar je Charles Fitch, tako kot mnogi drugi podobno izobraženi duhovniki tistega izjemnega časa reform, potreboval veliko poguma in močno prepričanje, da se je poistovetil z adventnimi milleriti« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 79, odstavek 4). LWF ohranja Fitchovo poznejše priznanje v njegovih lastnih besedah: »Očitanje, ki sem videl, da bi me doletelo, če bi jih zagovarjal, me je pripeljalo do tega, da sem zadevo odložil na stran« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 79, odstavek 5). V istem odstavku je dodano: »Resnica je, da me je strah pred ljudmi pripeljal v past; v tistem času nisem bil pripravljen nastopiti kot zagovornik resnice, ki jo je branil gospod Miller« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 79, odstavek 5).
Umaknitev je trajala tri leta in pol. Obisk Josiaha Litchja in paket literature sta ponovno odprla vprašanje, in Fitchovo pismo prijateljem opisuje molitveno študij, ki je sledil: »Obrnil sem se k Gospodu; prebral sem svojo Biblijo in vsa dela, ki sem jih lahko dobil. Zbral sem vse dokaze v tej zadevi, ki sem jih lahko; nato sem s postom in molitvijo vse to in sebe s celim svojim bitjem položil pred Gospoda, želel pa sem si le, da bi me Sveti Duh vodil v vso resnico« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 79, odstavek 8).
Služba v Clevelandu in »grafikon iz leta 1843« (1842–1843)
Fitch se je brez zadržkov posvetil adventističnemu delu. Lest We Forget opisuje njegovo delovanje: »Od takrat naprej je Fitch neutrudno potoval in se brez zadržkov posvetil oznanjevanju potrebe po pripravi na Kristusovo drugo prihod. S svojo družino se je preselil v Cleveland v Ohiu in po vsej zvezni državi Ohiu organiziral srečanja in krste. Njegove besede pričajo o njegovi predanosti obema naukoma: »Kjerkoli sem bil, sem pridigal o svetosti. Moja običajna praksa je bila, da sem popoldne pridigal o svetosti in...” (Lest We Forget, poglavje 38, str. 79, odstavek 9).
Njegov najtrajnejši prispevek k milleritski stvari je bil diagram. Loughborough piše: »Na prvem mestu seznama je Charles Fitch iz Clevelanda v Ohiu, ki je leta 1842 predlagal idejo o diagramih za ponazoritev Danielovih vizij in Razodetja. Izvor te misli je temeljil na Habakuku 2:2, 3« (The Great Second Advent Movement, str. 124, odstavek 2). LWF navaja sodelavca in vlogo diagrama v gibanju: »Leta 1842 sta Fitch in Apollos Hale, ker sta čutila potrebo po natančnem diagramu, pripravila znameniti diagram, ki ponazarja izpolnitev Danielovih preroštev o zadnjih časih. Milleriti so ga obširno uporabljali« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 80, odstavek 10).
»Pridite iz nje, moj narod« (1843)
Fitchov polemični traktat iz julija 1843 je postal eden od odločilnih trenutkov milleritskega gibanja. Lest We Forget navaja njegova tri vodilna vprašanja: »Fitch je pridigal tudi sporočilo drugega angela iz Razodetja 14. »Izstopite iz nje, moj narod.« Zato velja za neločljivo vez adventnega gibanja. V enem pridigi je obravnaval naslednja vprašanja: Kaj je Babilon? Kaj je padec Babilona? Kaj pomeni za Božje ljudstvo, da izstopi iz Babilona?“ (Lest We Forget, poglavje 38, str. 80, odstavek 11). Fitchova lastna ocena možnosti reforme brez drugega prihoda je navedena v pismu iz Clevelanda, objavljenem v Signs of the Times: »Povzročiti obsežno in trajno reformo v tem norem svetu je brezupna stvar« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 80, odstavek 12).
Izguba dveh sinov (december 1843 – januar 1844)
V enem mesecu sta umrla dva od Fitchovih mladih sinov. Lest We Forget navaja smrt sedemletnega Willija, pokopanega 5. decembra 1843, nato pa še njegovega dvajsetmesečnega brata. Midnight Cry z dne 24. januarja 1844 je zabeležil drugo izgubo: »Brat Charles Fitch je zdaj v Clevelandu. Pokopal je še enega otroka« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 80, odstavek 14). Fitchova razmišljanja o obnovi svojih otrok na strani vstajenja se začnejo: »Tistim staršem, ki so sami pripravljeni na Božje kraljestvo, Božja beseda zagotavlja, da bodo tam našli svoje dojenčke, vrnjene iz dežele sovražnika, in tam bo njihovo delo nagrajeno« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 81, odstavek 15). Isti odstavek se konča: »Niso se zaman trudili za svoje malčke« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 81, odstavek 15).
Smrt (14. oktober 1844)
Fitch naj bi se prehladil med krščevanjem spreobrnjencev. Lest We Forget navaja: »Charles Fitch je oktobra 1844 hudo zbolel, verjetno za pljučnico. Prehladil se je med krščevanjem spreobrnjencev« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 81, odstavek 16). V izdaji The Midnight Cry z dne 19. oktobra 1844 so poročali o njegovih zadnjih urah: »v Buffalu so našli brata Fitcha, ki je bil komaj živ. Njegova duša pa je bila polna upanja in slave. Dejal je, da je bilo v njegovo dušo neizbrisno vpisano, da bo Gospod prišel 10. dne 7. meseca, in če bi šel v grob, bi moral le malo zadremati, preden bi ga zbudilo jutro vstajenja« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 81, odstavek 18). V Midnight Cry z dne 31. oktobra 1844 je bil objavljen njegov nekrolog: »Ta dragi brat je zaspal v Jezusu. Usta, iz katerih so se z močjo izlivale Božje besede v ušesa tisočih poslušalcev, so zdaj zaprta. Srce, ki je utripalo z očetovsko nežnostjo in bratsko ljubeznijo do Božjih otrok, je prenehalo utripati« (Lest We Forget, poglavje 38, str. 81, odstavek 20).
Froomov naslov poglavja, ki zaključuje Fitchovo življenje, je sam po sebi najkrajši povzetek: »SMRT ZARADI PLJUČNEGA VNETJA 14. OKTOBRA 1844« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 545).
Ellen Whiteova vizija (drevo življenja)
Leta kasneje se je Ellen White spomnila vizije, v kateri je pri drevesu življenja srečala Fitcha in drugega pokojnega adventističnega pridigarja, Levija Stockmana:
Vsi smo šli pod drevo in sedli, da bi občudovali veličastvo tega kraja, ko sta k nam pristopila brata Fitch in Stockman [glej Prilogo], ki sta pridigala evangelij kraljestva in ki ju je Bog položil v grob, da bi ju rešil, ter nas vprašala, kaj smo prestali, medtem ko sta spala. Poskušali smo se spomniti naših največjih preizkušenj, a so se zdele tako majhne v primerjavi z daleč večjo in večno težo slave, ki nas je obdajala, da jih nismo mogli izgovoriti, in vsi smo vzkliknili: »Aleluja, nebesa so dovolj poceni!«
(Zgodnja dela, str. 17, odstavek 2)
Enaka scena je bila že prej zabeležena v delu Duhovne darove, 2. zvezek, str. 34, odstavek 1 () ter v delu Pričevanja za Cerkev, 1. zvezek, str. 61, odstavek 2 (). Za adventiste, ki so preživeli Veliko razočaranje 22. oktobra 1844, je tolažba, da je bil njihov pridigar »položen v grob, da bi ga rešili« – da počiva in čaka na vstajenje –, postala ena najpogosteje ponavljajočih se pričevanj Ellen White.