Povzetek
Joshua Vaughan Himes je bil založnik, organizator in glavni promotor milleritskega gibanja v letih 1840–1844. Himes, ki je bil pastor kapele Chardon Street Chapel v Bostonu in vidni borec za odpravo suženjstva, še preden je spoznal Williama Millerja, je regionalno preporodno gibanje v Novi Angliji spremenil v nacionalno množično gibanje s pomočjo periodičnih publikacij, konferenc in največjega šotora tistega časa. Preživel je Veliko razočaranje in nadaljeval z adventističnim delom še petdeset let, umrl pa je 27. julija 1895 v Elk Pointu v Južni Dakoti.
Zgodnje življenje (1805–1823)
Loughborough ohranja Himesove lastne spomine na kraj rojstva, poklic njegovega očeta in versko ozračje njegovega otroštva: »Joshua V. Himes se je rodil v Wickfordu, Rhode Island, 19. maja 1805. Njegov oče je bil znan kot trgovec z Zahodno Indijo in je bil ugleden član episkopalne cerkve sv. Pavla v Wickfordu. Njegova mati je imela prijazno naravo in ljubezen do Odrešenika, ki jo je izlivala v pripravljena ušesa svojega sina« (The Great Second Advent Movement, str. 121, odstavek 4). Dick ponuja širši okvir: »Joshua Vaughn Himes se je rodil 19. maja 1805 v North Kingstonu, Rhode Island. Njegov oče, premožen mož, je bil trgovec z Zahodno Indijo in ugleden član episkopalne cerkve v u. Starejši Himes je nameraval Joshuo izobraziti za episkopalsko duhovništvo na Brownovi univerzi v Providenceu, Rhode Island« (Founders of the Message, str. 69, odstavek 1).
Načrt se je sesul leta 1817, ko je očetova naložba izginila na morju: »Leta 1817 je poslal dragocen tovor v Zahodno Indijo pod nadzorom ladijskega kapitana, ki se je izkazal za nezvestega zaupanju, prodal ladjo, naloženo z blagom, in izginil. Ta nesreča je očeta finančno uničila in je bila usodna za celotno življenje Joshuaja, ki je bil prisiljen opustiti študij na univerzi« (Founders of the Message, str. 69, odstavek 1). Joshua se je vpisal v vajeništvo pri mizarju v New Bedfordu v Massachusettsu.
Spreobrnitev in služba v krščanski skupnosti (1823–1830)
Himes ni dolgo ostal pri unitarizmu svojega mojstra. Loughborough piše: »Ker v tistem času v New Bedfordu ni bilo episkopalne cerkve, se je odločil, da bo obiskoval Prvo krščansko cerkev [ne Disciple] in se kasneje pridružil tej skupnosti. 'Tukaj,' pravi, 'sem našel odprto Sveto pismo in svobodo misli ter dobro izkoristil oboje. To cerkev je dušno vodil pastor Moses Howe. Pastor Clough je 2. februarja 1823 krstil Joshuo V. Himesa. S srcem, ki je gorelo od gorečnosti za svojega Gospoda, je takoj, pri osemnajstih letih, začel pripovedovati zgodbo o križu in pozivati ljudi k pokori« (The Great Second Advent Movement, str. 122, odstavek 2). Loughboroughov prejšnji odstavek ohranja Himesov lastni opis, zakaj ga lokalni unitarizem ni mogel zadržati: »Moj gospodar je bil unitarist in me je peljal v svojo cerkev. Pastor je bil pastor Orville Dewey. Bil je pozni spreobrnjenec iz ortodoksije. Moje izobraževanje pri škofu Griswoldu in pastorju Williamu Burgeju, rektorju cerkve sv. Pavla v Wickfordu, ter pogosto poslušanje zgovornega dr. Crockerja iz cerkve sv. Janeza v Providenceu, Rhode Island, me je povsem pripravilo na to, da nisem mogel sprejeti g. Deweyjevih zgovornih zanikanj naukov« (The Great Second Advent Movement, str. 122, odstavek 1).
Srečanje z Williamom Millerjem (november 1839)
Srečanje z Millerjem na konferenci Christian Connection v Exeterju, New Hampshire, je zabeleženo v Blissovih Spominih na Williama Millerja: »11. novembra je gospod M. začel serijo predavanj v Exeterju, N. H., ki so trajala do 19. novembra. 12. novembra je tam potekala konferenca Christian Connection in skupaj so obiskali g. Millerja« (Memoirs of William Miller, str. 139, odstavek 2). Bliss nadaljuje: »Ob tej priložnosti se je spoznal s starešino Joshuo V. Himesom, takratnim pastorjem cerkve na Chardon Street v Bostonu. Starešina H. je 19. oktobra pisal gospodu M. in ga povabil, naj v njegovi kapeli pripravi serijo predavanj. Sedaj je ponovil svoje povabilo in dobil obljubo za serijo predavanj v decembru« (Memoirs of William Miller, str. 139, odstavek 3).
Zbirka Lest We Forget ohranja znameniti pogovor, ki je sledil Millerjevi decembrski seriji v Bostonu:
»Ali res verjamete v to doktrino?«
(Lest We Forget, poglavje 46, str. 93, odstavek 1)
»Seveda verjamem, sicer je ne bi pridigal.«
(Lest We Forget, poglavje 46, str. 89, odstavek 3)
»No, potem,«
(Lest We Forget, poglavje 46, str. 89, odstavek 4) je vztrajal Himes in nadaljeval: »Kaj pa delate, da bi jo razširili po svetu?« (Lest We Forget, poglavje 46, str. 89, odstavek 4).
LWF navaja Millerjev odgovor: »Kaj lahko stori star kmet?« (Lest We Forget, poglavje 46, str. 89, odstavek 7). Isti odstavek se nadaljuje z Millerjevo prošnjo: »Zdi se, da zaenkrat še nihče ne razume cilja in duha moje misije, da bi mi pomagal. Iščem pomoč. Želim si pomoči« (Lest We Forget, poglavje 46, str. 89, odstavek 7). In Himesov odgovor, s katerim se je začela nacionalna kampanja:
Potem, oče Miller, pripravite se na kampanjo; kajti vrata se bodo odprla v vsakem mestu v Uniji in opozorilo bo doseglo vse konce sveta!
(Lest We Forget, poglavje 46, str. 89, odstavek 8)
Znaki časa in nacionalna kampanja (1840–1844)
Bliss opisuje prvi predavanjski cikel v Bostonu v kapeli na Chardon Street: »V Boston je prispel 7. decembra, od 8. do 16. decembra pa je predaval v kapeli na Chardon Street – to je bil njegov prvi predavanjski cikel v tem mestu« (Memoirs of William Miller, str. 139, odstavek 4). Tretji bostonski cikel predavanj februarja 1840 je dal zagon časopisu, ki je nosil gibanje: »Od 8. do 29. februarja je gospod M. imel svoj tretji cikel predavanj v Bostonu, v kapeli Marlboro in na drugih mestih, ko so se vrata odprla. Prav med to serijo srečanj je prišlo do izdaje časopisa, posvečenega nauku o adventu“ (Spomini Williama Millerja, str. 144, odstavek 1). Miller sam je zabeležil dogovor, ki je to sprožil: „Med obiskom v Bostonu pozimi leta 1840 sem bratu Himesu omenil svoje želje glede časopisa in težave, s katerimi sem se srečal pri njegovi ustanovitvi. Takoj se je ponudil, da bo začel izdajati časopis, posvečen tej temi, če menim, da bo to pripomoglo k napredku resnice. Naslednji teden, brez naročnikov ali kakršne koli obljube pomoči, je 20. marca [28. februarja] 1840 izdal prvo številko Signs of the Times« (Memoirs of William Miller, str. 144, odstavek 3).
Oktobra je sledila prva od približno petnajstih splošnih konferenc, ki so gibanju dale koherenco. Bliss piše: »prva splošna konferenca vernikov v Kristusovo drugo prihod, ki naj bi se zbrala 14. oktobra 1840 v Bostonu« (Memoirs of William Miller, str. 152, odstavek 4).
Smrt (1895)
Himes je preživel skoraj vse svoje sodobnike millerite. Dick opisuje njegove zadnje dni: »Kljub najboljši oskrbi se je njegova bolezen izkazala za neozdravljivo in 27. julija 1895 ga je veliki sovražnik človeštva, smrt, odnesla v njegovem domu v Elk Pointu v Južni Dakoti« (Ustanovitelji sporočila, str. 100, odstavek 2). Isti odstavek navaja Uriah Smithov nekrolog, napisan iz perspektive tistih, ki so odraščali ob branju Himesovega Signs of the Times: »Vse skozi to gibanje [gibanje iz leta 1844] je bil vodilno in najbolj dejavno človeško orodje, ki je spodbujalo izdajanje, pridiganje in organizacijo različnih podjetij, povezanih s tem delom. Gospod Miller je priznal in cenil njegove velike zasluge, adventisti sedmega dne pa so ga vedno spoštovali in častili zaradi plemenite vloge, ki jo je odigral v tem velikem preroškem verskem prebujenju.« (Founders of the Message, str. 100, odstavek 2).