Povzetek
Stephen Pierce je bil pionir adventistov v Vermontu, ki je skupaj z Josephom Batesom, Jamesom Whiteom in Hiramom Edsonom v poznih 40. letih 19. stoletja pomagal postaviti doktrinarne temelje adventističnega gibanja » «, ki je spoštovalo soboto. Ellen White ga je večkrat imenovala za enega od »vnetih, plemenitih in zvestih« mož, ki so po razočaranju oktobra 1844 skupaj preučevali Sveto pismo; kasneje je bil predsednik konferenc v Vermontu in Minnesoti. Med verniki je bil splošno znan kot »oče Pierce«.
Pionir iz Vermonta (1804–1844)
LeRoy Edwin Froom opisuje osnovne poteze Pierceovega življenja: »STEPHEN PIERCE (1804–1883) se je rodil v Vermontu, kasneje pa je živel v Minneapolisu in Iowi. Bil je človek pristne pobožnosti in ponižnosti, sposoben razlagalec Svetega pisma, ki se je povzpel do predsedstva konferenc v Vermontu in Minnesoti« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1046, odstavek 4).
Sobotne konference po razočaranju
Pierce si je mesto v zgodovini zgodnjih adventistov prislužil ne s svojo lastno doktrino, ampak s svojo prisotnostjo na majhnih študijskih srečanjih po letu 1844, kjer je skupina, ki je spoštovala soboto, oblikovala svojo teologijo. Ellen White se je tega dela spomnila leta kasneje v pismu iz leta 1903:
Moj mož, starešina Joseph Bates, oče Pierce, starešina Edson in mnogi drugi, ki so bili vneti, plemeniti in iskreni, so bili med tistimi, ki so po preteku časa leta 1844 iskali resnico. Na naših pomembnih srečanjih so se ti možje zbirali in iskali resnico kot skriti zaklad. Srečala sem se z njimi in resno smo študirali in molili; saj smo čutili, da moramo spoznati Božjo resnico.
(Pisma in rokopisi – Zvezek 18, Lt 253, 1903, odstavek 4)
Na to temo se je vrnila več kot enkrat. V delih Nasveti za cerkev in Pričevanja duhovnikom in delavcem evangelija je napisala: »Moj mož je bil skupaj s starešinami Josephom Batesom, Stephenom Piercem, Hiramom Edsonom in drugimi, ki so bili vneti, plemeniti in zvesti, med tistimi, ki so po izteku časa leta 1844 iskali resnico kot skriti zaklad« (Pričevanja duhovnikom in delavcem evangelija, str. 24, odstavek 3). Enak stavek se dobesedno pojavi v delu Christian Experience and Teachings of Ellen G. White, str. 192, odstavek 3 ().
Osebno pričevanje (1851)
Med najzgodnejšimi pričevanji, ki se nanašajo na Piercea, je vizija, ki jo je Ellen White prejela leta 1851. Trije odstavki te vizije svetujejo Piercu, njegovi ženi (gospe Pierce) in družini Phillips:
Oh, videla sem, da to niso bile vse Jezusove zahteve in da tisti, ki molijo za bolnike, niso vsi tisti, ki verujejo v Jezusa. Jezusova vera zajema celotno življenje in božanski značaj Kristusa. Videla sem, da ste preveč izključujoči; tudi brat Pierce. Preveč se opirate na sestro Phillips.
(Manuscript Releases, zvezek 18, str. 251, odstavek 1)
O Pierceovi nagnjenosti, da obupano odloži delo, je napisala:
Videla sem, da je brat Pierce pogosto poskušal govoriti resnico; če ni imel te svobode in uspeha, te svobode, ki jo je pričakoval, se je umiril, [misleč], da ga Bog ni poklical k temu delu. Če ne bi bilo tega, bi bil brat Pierce morda bolj koristen, kot je bil.
(Manuscript Releases, zvezek 18, str. 251, odstavek 2)
In o njegovem molku:
Brat Pierce, preveč si molčal; preveč si se zapiral vase. V časopisu bi lahko govoril stotinam, a ste se zadovoljili le z nekaj svojimi. Tvoj talent, brat P, je bil skoraj zakopan; treba ga je spraviti v uporabo.
(Manuscript Releases, zvezek 18, str. 252, odstavek 3)
Vermont Labor (1864)
Trinajst let kasneje je Ellen White v prvem zvezku knjige Testimonies for the Church spet spregovorila o Piercu, tokrat pa ga je branila skupaj z drugimi pred cerkvami, ki so jih prezrle:
Bratje v Vermontu so spregledali moralno vrednost mož, kot so bratje Bourdeau, Pierce in Stone, ki imajo bogate izkušnje in katerih vpliv je bil takšen, da so si pridobili zaupanje skupnosti. Njihovo pridno in dosledno življenje jih je naredilo za vsakodnevne, žive pridigarje, njihovo delo pa je odpravilo veliko predsodkov ter združilo in zgradilo.
(Pričevanja za Cerkev, 1. zvezek, str. 449, odstavek 1)
Leta v Minnesoti (1871)
Do konca 60. let 19. stoletja je Pierce svoje delo preselil na zahod. Drugi zvezek Ellen Whiteove knjige Testimonies vsebuje obširen opis njegovega služenja tam:
Uspeh Božjega dela v Minnesoti je bolj zasluga dela brata Piercea kot vaših lastnih prizadevanj. Njegovo delo je bilo posebno blagoslov za to državo. Je človek z občutljivo vestjo. Božja strah ga spremlja. Bolezni so ga močno obremenjevale, kar ga je pripeljalo do tega, da se je spraševal, ali je na pravi poti, in se bal, da Bog njegovih prizadevanj ne podpira.
(Testimonies for the Church, vol. 2, str. 629, odstavek 3)
»Oče Pierce« o modrosti (1868)
Pierceovo pero je doseglo širše občinstvo prek dolgega članka o Pregovorih, objavljenega v reviji Review and Herald oktobra 1868. Knjiga Lest We Forget ohranja njegov uvod: »’Modrost je najpomembnejša stvar, zato si pridobi modrost.’ Če bi bila to karkoli zemeljske narave, jo no navdihnjenost ne bi imenovala najpomembnejše stvari; niti nam Gospodov Duh ne bi tako odločno zapovedoval, naj si jo pridobimo. Zato raje sklepamo, da je to dragocena biser, ki ga človek, ko ga najde, gre in proda vse, kar ima, ter ga kupi« (Lest We Forget, poglavje 34 („Starešina Pierce o modrosti“), str. 72, odstavek 2). Bibliografski naslov istega poglavja navaja vir kot »Izpiski iz Review and Herald, 13. oktober 1868, str. 201–203« (Lest We Forget, poglavje 34, str. 72, odstavek 1).
Smrt (1883)
Froomova biografska opomba vsebuje datum njegove smrti: »STEPHEN PIERCE (1804–1883) se je rodil v Vermontu, kasneje pa je prebival v Minneapolisu in Iowi« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1046, odstavek 4). Njegova vdova, sestra Pierce, je bila pohvaljena v istem pričevanju iz leta 1871, ki ga je o njem podala Ellen White: »Je ena tistih plašnih, bojazljivih, vestnih pri opravljanju svojih dolžnosti; in prejela bo nagrado, ko pride Jezus, če bo zvesto vztrajala do konca« (Lest We Forget, poglavje 28, str. 64, odstavek 7).