Povzetek
Charles Marshall Kinny je bil prvi Afroameričan, ki je bil posvečen v duhovnika Cerkve adventistov sedmega dne po ustanovitvi Generalne konference leta 1863. Rojen je bil 1. aprila 1855 v Richmondu v Virginiji, spreobrnil pa se je leta 1878 v Renu v Nevadi pod vplivom pridige J. N. Loughborougha – in v isti seriji pridig je 30. junija 1878 poslušal tudi Ellen Whiteovo pridigo o »Božji ljubezni«. Po dveh letih na Healdsburg College (1883–1885) je postal prvi cerkveni evangelist, posvečen afroameričanom na jugu, in ustanovil zbore v Topeki in Emporii v Kansasu; v Louisvillu v Kentuckyju (1890 – druga uradno organizirana črnška cerkev SDA); v Bowling Greenu v Kentuckyju (1891); New Orleansu (1892); Nashvillu (1894); in Birminghamu (1896). Njegov poziv Generalni konferenci iz marca 1891, naj beli duhovniki-evangelisti podprejo delo med črnimi Američani, je spodbudil Ellen White k zgodovinskemu pričevanju z dne 21. marca 1891 z naslovom »Naša dolžnost do temnopoltih«. Zgodovinar Ronald Graybill ga je imenoval »ustanovitelj črnskega adventizma«. Umrl je v bolnišnici Riverside Sanitarium and Hospital v Nashvillu 2. avgusta 1951 v starosti šestindevetdeset let.
Zgodnje življenje in spreobrnitev (1855–1878)
Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne (Trevor O’Reggio) se je Kinny rodil 1. aprila 1855 v Richmondu v Virginiji kot sin Andrewa in Lucy Ann Kinny. Prvih deset let je preživel v mestu, ki je pozneje postalo glavno mesto Konfederacije, nato pa je z očetom in dvema bratoma in sestrama odpotoval na zahod, kjer so se naselili v Renu v Nevadi. Preživljal se je kot frizer.
Poleti 1878, ko je J. N. Loughborough v Renu vodil serijo evangelizacijskih predavanj, se jih je udeležil triindvajsetletni Kinny. Ellen White je obiskala srečanja med potekom serije in v torek zvečer, 30. junija 1878, pred približno štiristo poslušalci govorila o »Božji ljubezni« – in Kinny tega pridiga nikoli ne bo pozabil. Svojo prvo soboto je praznoval zadnjo soboto septembra 1878.
Delo v Društvu za razširjanje traktatov in misijonarsko delo (1878–1885)
Kinny je bil eden od sedmih ustanovnih članov in edini črn član cerkve adventistov sedmega dne v Renu. Do leta 1882 je bil državni sekretar Društva za brošure in misijonarstvo v Nevadi. Njegova poročila v reviji Review and Herald za tista leta beležijo njegovo korespondenco z iskalci po vsej državi – posebno pozornost je posvečal prijateljem in znancem v svoji rodni Virginiji.
Cerkvena skupnost v Renu in Kalifornijska konferenca (ki je takrat vključevala tudi Nevado) sta ga podpirali med dvoletnim študijem na Healdsburg College od leta 1883 do 1885.
Misija v Kansasu in rasna ločnica (1885–1889)
Poleti leta 1885 je kalifornijska konferenca Kinnyja poslala v Kansas. Junija je začel delovati v Topeki, do sredine oktobra pa je obiskal tretjino mesta in vodil biblične študije, ki so prinesle tri nove vernike. V Topeki je deloval do leta 1887, nato pa v Emporii, kjer je ob zaključku svojega dela novembra 1887 za seboj pustil skupino dvanajstih temnopoltih, ki so spoštovali soboto. Od tam je šel na misijonsko delo v Missouri, kjer je v prvi polovici leta 1889 deloval v St. Louisu.
V St. Louisu se je Kinny prvič srečal z resnim konfliktom zaradi rasnih predsodkov znotraj cerkve. Manj kot leto dni po tem, ko je odšel, se je z istimi težavami v St. Louisu srečala tudi sama Ellen White – in ta izkušnja jo je spodbudila k pričevanju 21. marca 1891 na Generalni konferenci.
Posvetitev v Nashvillu (oktober 1889)
Na podlagi naloge Odbora Generalne konference je Kinny junija 1889 prispel v Louisville v Kentuckyju, da bi tam vodil majhno skupino črnskih vernikov. Med službovanjem v Louisvillu se je Kinny konec septembra 1889 udeležil tabornega srečanja v Tennesseeju in Inštituta v Nashvillu. Na svetu, ki je sledil, sta službo vodila R. M. Kilgore in J. O. Corliss, Kinny pa je postal prvi Afroameričan od ustanovitve Generalne konference, ki je bil posvečen v pastorja evangelija Cerkve adventistov sedmega dne.
2. oktobra 1889 je Kinny nagovoril svet in predstavil dvanajst predlogov za organizacijo cerkvenega dela med črnimi Američani v okviru krute sociološke realnosti Južnih držav po obdobju rekonstrukcije. V skladu z Enciklopedijo adventistov sedmega dne je v svoji uvodni izjavi potrdil, da »ima sporočilo tretjega angela v sebi moč, da odpravi ali odstrani rasne predsodke tistih, ki sprejmejo resnico«. Predlagal je končno strukturo konferenc za črnce znotraj združenega adventističnega telesa in pozval Generalno konferenco, naj vlaga v »izobraževanje vrednih delavcev barve«.
Gradnja dela črnih adventistov (1890–1896)
Ko se je Kinny vrnil iz Nashvilla v Louisville, je videl, da se je njegov predlog za ločeno črnsko skupnost uresničil: 16. februarja 1890 se je organizirala skupina desetih vernikov – druga uradno organizirana črnška cerkev adventistov sedmega dne.
Marca 1891 je Kinny odšel v Battle Creek v Michiganu kot delegat na zasedanje Generalne konference. Dnevni bilten Generalne konference z dne 11. marca 1891 navaja njegov govor: »Posebne zahteve dela med temnopoltnim prebivalstvom je predstavil brat Kinny, ki je dejal, da je v Združenih državah Amerike med osem in devet milijonov njegovih ljudi, ki čakajo, da slišijo sporočilo tretjega angela. Zaradi obstoječih predsodkov je bilo očitno, da bo treba delo med temnopoltnim prebivalstvom opravljati ločeno od dela med belim prebivalstvom na jugu« (General Conference Daily Bulletin, 11. marec 1891, stran 71.14).
Njegov poziv na tej seji je Ellen White spodbudil, da je deset dni kasneje, 21. marca 1891, pred tridesetimi voditelji cerkve podala pričevanje, ki je danes znano kot »Naša dolžnost do temnopoltih«. Uvodila je z dogodkom v St. Louisu leto prej, ko so ji med klečečo molitvijo besede »Vsi ste bratje« prišle v misli z živostjo, ki je ni mogla pozabiti. V istem odstavku je nadaljevala: »Med tistimi v St. Louisu, ki verjamejo v resnico, so temnopolti ljudje, ki so iskreni in zvesti, dragoceni v očeh nebeškega Boga, in zaslužijo si enako spoštovanje kot vsi Božji otroci« (The Southern Work, str. 11, odstavek 1). In prav tako v istem odstavku: »Barva kože ne določa značaja v nebeških dvorih« (The Southern Work, str. 11, odstavek 1).
V prejšnjem odstavku istega govora je Ellen White spregovorila o svoji odločitvi, da poda ta nasvet: »Vem, da me bo to, kar zdaj govorim, spravilo v spor. Tega si ne želim, saj se zdi, da je spor v zadnjih letih neprekinjen; vendar ne nameravam živeti kot strahopetka ali umreti kot strahopetka, ne da bi dokončala svoje delo. Moram slediti stopinjam svojega Gospoda. Postalo je moderno gledati zviška na revne, še posebej na temnopolto raso. Toda Jezus, Gospod, je bil reven in sočustvuje z revnimi, zavrženimi, zatiranimi ter razglaša, da je vsaka žalitev, ki jim je storjena, kot da bi bila storjena Njemu samemu« (The Southern Work, str. 10, odstavek 4).
Do leta 1896 je Kinny organiziral šest črnskih adventističnih občin: Edgefield Junction, Tennessee (obstajala že od leta 1883); Louisville, Kentucky (1890); Bowling Green, Kentucky (13. junij 1891); New Orleans, Louisiana (4. junij 1892); Nashville, Tennessee (15.–16. september 1894); in Birmingham, Alabama (19. junij 1896).
Kasnejše delovanje in smrt (1898–1951)
Marca 1898, po tem, ko je Generalni konferenčni odbor skoraj devet let plačeval Kinnyjevo plačo, je glasoval, da se bo ukvarjal s samofinanciranim misijonskim delom. V naslednjih devetih letih je pridobival nove člane v Nebraski, Misuriju, Teksasu, Tennesseeju in Alabami. Leta 1907 se je vrnil v službo cerkve kot duhovnik v Tennessee River Conference.
19. oktobra 1902 se je Kinny v Nashvillu poročil z Violo E. Kinny. Viola je tam nekaj časa poučevala v cerkveni šoli. Do leta 1911 je njeno zdravje zahtevalo, da je Charles zmanjšal obseg svojega delovnega časa. Delal je s krajšim delovnim časom do njene smrti leta 1939 – z izjemo treh let v Virginiji (1912–1915) je deloval v Nashvillu. Kmalu po Violini smrti se je Kinny preselil v sanatorij in bolnišnico Riverside v Nashvillu, kjer je prejemal oskrbo do svoje smrti 2. avgusta 1951 v starosti šestindevetdeset let.
Zapuščina
Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne je zgodovinar Ronald Graybill leta 1977 Kinnyja imenoval »ustanovitelja črnskega adventizma«. Louis B. Reynolds je v svoji zgodovini afroameriškega adventizma Kinnyjevo zapuščino opisal kot temelj, na katerem bodo gradili drugi. Do njegove smrti leta 1951 je število črnih adventistov v Ameriki doseglo 26.500 – in črnske konference, ki si jih je zamislil leta 1889, so bile pravkar ustanovljene.