Povzetek
Ellet Joseph Waggoner – sin pionirskega adventističnega urednika Josepha Harveyja Waggonerja – je bil zdravnik, ki je postal pridigar in je skupaj z A. T. Jonesom na generalni konferenci v Minneapolisu leta 1888 prinesel sporočilo o pravičnosti po veri. Od svojega spreobrnjenja oktobra 1882 na taboru v Healdsburgu v Kaliforniji do konca desetletja je Waggoner deloval kot učitelj Svetega pisma, urednik revije Signs of the Times in glavni razlagalec sporočila, ki ga je Ellen White večkrat opredelila kot »prav tisto sporočilo, ki ga je Gospod poslal ljudem tega časa« in »sporočilo, ki ga je Bog zapovedal, da se ga posreduje svetu«. Leta 1892 je bil poslan v Anglijo kot urednik revije The Present Truth, deloval je kot delegat na generalni konferenci leta 1897 in nadaljeval s pridiganjem in pisanjem do svoje smrti leta 1916.
Izobraževanje in spreobrnitev v Healdsburgu (1855–1882)
Steinwegova knjiga Lest We Forget navaja Waggonerjevo rojstvo: »Ellet Joseph Waggoner (EJW) se je rodil v Wisconsinu 12. januarja 1855« (Lest We Forget, poglavje 163, str. 351, odstavek 3). Bil je šesti od desetih otrok Josepha Harveya in Maryette Hall Waggoner. Steinweg opisuje njegova zgodnja leta in izobraževanje: »Nekaj časa je preživel v Burlingtonu v Michiganu. Obiskoval je Battle Creek College in študiral medicino na Bellevue Medical College v New Yorku. Poročil se je s kolegico iz študijskih let, Jessie Fremont Moser, in imela sta dve hčerki, Bessie in Pearl. Po nekaj časa, preživetem v Battle Creeku, se je družina okoli leta 1880 preselila v Kalifornijo« (Lest We Forget, poglavje 163, str. 351, odstavek 5).
Oktobra 1882 je Waggoner na taborniškem srečanju v Healdsburgu doživel izkušnjo, ki je zaznamovala preostanek njegovega služenja. Steinweg navaja njegovo lastno objavljeno pričevanje: »Nenadoma me je oblila svetloba in šotor se je zdel osvetljen, kot bi sijalo sonce; videl sem Kristusa, križanega zame, in prvič v življenju mi je bilo razodeto, da me Bog ljubi in da se je Kristus žrtvoval zame osebno. Vse to je bilo zame.« (Lest We Forget, poglavje 163, str. 351, odstavek 8).
V isti izjavi je nadaljeval: »Vedel sem, da je bila ta luč, ki me je obiskala, razodetje neposredno iz nebes; zato sem vedel, da bom v Svetem pismu našel sporočilo o Božji ljubezni do posameznih grešnikov, in sklenil sem, da bom preostanek svojega življenja posvetil temu, da ga tam poiščem in ga pojasnim drugim. Luč, ki je tisti dan zasijala name s Kristusovega križa, mi je bila vodilo pri vsem mojem študiju Svetega pisma« (Lest We Forget, poglavje 163, str. 351, odstavek 9).
Urednik revije Signs of the Times (1883–1888)
Steinweg piše: »Leta 1883 je bil E. J. W. poklican, da pomaga očetu pri urednikovanju revije Signs of the Times. Leta 1884 je spoznal A. T. Jonesa. Oba sta postala prijatelja za vse življenje in sta delila strastno zanimanje za opravičevanje po veri« (Lest We Forget, poglavje 163, str. 351, odstavek 10). V istem odstavku je dodano: »Dobro je vedeti, da so se adventistična prepričanja še vedno preučevala in pojasnjevala.«
V seriji člankov v reviji Signs of the Times je Waggoner razlagal opravičevanje in posvečenje skozi Kristusa. Steinweg ohranja najbolj jasen povzetek njegovega učenja: »Verjel je, da je opravičevanje skozi Kristusovo trpljenje resnično in da je tudi Kristusovo popolno življenje bilo živeto za nas. Ko grešnik verjame v to, se spremeni in posluša iz srca« (Lest We Forget, poglavje 163, str. 352, odstavek 12). In v Waggonerjevih lastnih besedah iz članka v Signs of the Times z dne 18. septembra 1884: »Kristus je moral v svojem življenju tudi spoštovati zakon, da bi se njegova popolna poslušnost štela za našo« (Lest We Forget, poglavje 163, str. 352, odstavek 13).
Waggonerjevo stališče, da je zakon v Pismu Galatcem moralni zakon, ga je pripeljalo v odprto nesoglasje z G. I. Butlerjem in Uriahom Smithom. Steinweg opisuje naraščajoče trenje: »Občutek naraščajočega trenja nasprotujočih si stališč je takratni Teološki odbor Generalne konference glasoval za resolucijo, da se ne smejo objavljati stališča, ki so v nasprotju s tistimi«, ki jih je zagovarjala večina (Lest We Forget, poglavje 163, str. 352, odstavek 14). Kljub resoluciji je Waggoner nadaljeval z objavljanjem in študijem. Do 10. februarja 1887 je dokončal 71-stranski odgovor Butlerju in Smithu z naslovom Evangelij v Pismu Galatcem: Pregled.
Konferenca v Minneapolisu leta 1888
Na generalni konferenci v Minneapolisu leta 1888 je Waggoner – skupaj z A. T. Jonesom – predstavil svojo serijo študij o pravičnosti po veri. Ellen White je v številnih izjavah ohranila svoje pričevanje o izvoru njegovega sporočila, začenši s priznanjem tistega trenutka v Minneapolisu: »Ko je brat Waggoner v Minneapolisu predstavil te ideje, je bilo to prvo jasno učenje o tej temi, ki sem ga slišala iz človeških ust, razen pogovorov med mano in mojim možem. Rekla sem si: »To vidim tako jasno zato, ker mi je Bog to predstavil v videnju, oni pa tega ne morejo videti, ker jim tega nikoli niso predstavili tako, kot so mi. In ko je to predstavil nekdo drug, je vsaka vlakna mojega srca rekla: Amen« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 376, odstavek 6).
Steinwegova knjiga Lest We Forget opisuje Waggonerjevo držo med sestanki: »Kolikor lahko ugotovimo, je E. J. Waggoner ubral plemenito pot in se ni spustil v obžalovanja vredno napako, v katero so se nekateri spustili z retoriko, jedkimi zbadljivkami in ostro maščevanjem.« (Lest We Forget, poglavje 165, str. 359, odstavek 7). V istem odstavku je dodano: »To je vsekakor veljalo za sestanke v Minneapolisu leta 1888« (Lest We Forget, poglavje 165, str. 359, odstavek 7).
Steinweg povzema Ellen Whiteovo ponavljajoče se potrjevanje sporočila: »Njeno ponavljajoče se potrjevanje v naslednjih desetih letih je vključevalo izjave« različnih vrst, v katerih je sporočilo » « poimenovala kot »prav tisto sporočilo, ki ga je Gospod poslal ljudem tega časa«, »sporočilo, ki ga je Bog ukazal dati svetu« in »luč, ki bo s svojo slavo osvetlila vso zemljo« (Lest We Forget, poglavje 165, str. 360, odstavek 9).
Ellen White in njena obramba dveh glasnikov (1892–1895)
Ellen White je večkrat zagovarjala Waggonerja in Jonesa, kar je ohranjeno v zbirki izjav, zbranih v knjigi Lest We Forget, poglavje 168, iz njenih gradiv iz leta 1888. Soočila se je s tistimi, ki so zaradi osebnih napak zavračali samo sporočilo: »Zelo verjetno je, da bosta starešina Jones ali Waggoner podlegla skušnjavam sovražnika; toda če se to zgodi, to ne bi dokazovalo, da nista prejela sporočila od Boga ali da je bilo delo, ki sta ga opravila, v celoti napaka« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 377, odstavek 10).
Sporočilo je poimenovala z nedvoumnimi besedami: »Sporočilo, ki sta nam ga podala A. T. Jones in E. J. Waggoner, je Božje sporočilo laodicejski cerkvi, in gorje vsakomur, ki trdi, da verjame v resnico, a vendar ne odseva Božjih žarkov na druge« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 377, odstavek 11).
V pismu J. H. Kelloggu aprila 1892 je opozorila: »Bodite previdni, kako zavzemate stališče proti starešini Waggonerju. Ali nimate najboljšega dokaza, da je Gospod skozi njega posredoval luč? Jaz ga imam, in ljudje, kjer je deloval, so bili pod njegovim delom močno blagoslovljeni« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 377, odstavek 8).
V pismu Uriahu Smithu z dne 19. septembra 1892 je pisala o novih spreobrnjencih k sporočilu in uporu starejših voditeljev: »Niso vedeli, da je Bog poslal te mlade moške, starešine Jonesa in Waggonerja, da jim prineseta posebno sporočilo« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 377, odstavek 9).
V pismu Franku in Hattie Belden 5. novembra 1892 je prosila: »Imeli ste vse dokaze, ki ste jih potrebovali, da je Gospod deloval skozi brata Jonesa in Waggonerja; vendar niste sprejeli luči« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 377, odstavek 12).
Maja 1895 je O. A. Olsenu povzela: »Gospod je v svoji veliki milosti poslal svojemu ljudstvu najdragocenejše sporočilo prek starešin Waggonerja in Jonesa.« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 378, odstavek 15). In v istem pismu: »To je sporočilo tretjega angela, ki ga je treba oznanjati z glasnim glasom in ki ga spremlja izlitje Njegovega Duha v veliki meri« (Lest We Forget, poglavje 168, str. 378, odstavek 15).
Verska svoboda (1888–1891)
Leta 1889 je Waggoner delil A. T. Jonesovo gorečnost pri nasprotovanju Blairjevemu nedeljskemu zakonu. Steinweg navaja njegov presenetljiv stavek: »Resnica ima naravno, nepremostljivo odpor do zmote in laži, toda hudobija se lahko goji le z zavajanjem« (Lest We Forget, poglavje 165, str. 360, odstavek 10).
Steinweg povezuje prizadevanja za versko svobodo s sporočilom o pravičnosti po veri: »Ni nepomembno, da so glasniki pravičnosti po veri tako jasno videli, kako se evangelijski načeli v celoti ( ) nanašajo na vprašanje verske svobode v sekularnem okolju, in da jih je Bog močno uporabil, da so pomagali preprečiti poskus sprejetja nacionalnega zakona o nedelji. Zavedali so se, da evangelij zadeva vse področje človekovega življenja« (Lest We Forget, poglavje 165, str. 360, odstavek 10).
Anglija, The Present Truth in poznejša leta (1891–1916)
Steinweg opisuje njegovo imenovanje v Angliji: »Po generalni konferenci leta 1891 je bil starešina Waggoner imenovan za urednika naše publikacije v Angliji, The Present Truth. Leta 1897 je kot delegat na generalni konferenci zastopal Anglijo« (Lest We Forget, poglavje 165, str. 362, odstavek 14).
Waggoner je zadnjih petindvajset let svojega življenja preživel kot urednik publikacije The Present Truth v Angliji in kot pogost obiskovalec zasedanj Generalne konference, kjer je nadaljeval s pridiganjem o opravičenju skozi Kristusa.
Po podatkih iz Encyclopedia of Seventh-day Adventists (Douglas Morgan) je Waggoner umrl leta 1916.