Povzetek
William Clarence („Willie“) White je bil tretji sin Jamesa in Ellen G. White ter vse življenje skrbel za literarno zapuščino svoje matere. Rojen 29. avgusta 1854 v Rochesterju, New York, je od leta 1884 naprej deloval v Odboru Generalne konference, spremljal svojo mamo na njeni misiji v Avstraliji (1891–1900) in po njeni smrti leta 1915 vodil Ellen G. White Estate Trust do svoje smrti leta 1937. Po večkratnih pričevanjih Ellen White je Gospod imenoval Williego za njenega »pomočnika in svetovalca« – nalogo, ki jo je zvesto opravljal oseminpetdeset let. Umrl je leta 1937 v starosti triinosemdeset let.
Otroštvo: Materino pismo »Willieju« (1860)
Pismo Ellen White z dne 9. decembra 1860 njenemu šestletnemu sinu Willieju je ohranjeno v Manuscript Releases, Letter 3, 1860: »Dragi Willie, poskušaj vedno delati prav, in takrat ti ne bo pripisana nobena črna pika, in ko pride Jezus, bo poklical tistega dobrega fanta, Willieja Whitea, in ti bo na glavo položil zlati venec ter ti v roko dal majhno harfo, na katero boš lahko igral, in ta bo oddajala čudovito glasbo, in nikoli ne boš bolan, nikoli ne boš tam skušan, da bi storil kaj narobe, ampak boš vedno srečen in boš jedel bogato sadje ter trgal čudovite rože. Poskusi, poskusi, dragi fant, biti dober in delati dobro« (Manuscript Releases, Pismo 3, 1860, odstavek 5).
Mamin pomočnik in svetovalec (od leta 1881 naprej)
Po smrti Jamesa Whitea avgusta 1881 je Ellen White v svojem pričevanju F. M. Wilcoxu iz oktobra 1911 ohranila navdihnjen zapis o vlogi, ki je bila dodeljena W. C. Whiteu: »Prav tako mi je bilo pokazano, da naj bi bil moj sin, W. C. White, moj pomočnik in svetovalec ter da bo Gospod nanj položil duha modrosti in zdrave pameti. Pokazano mi je bilo, da ga bo Gospod vodil in da ga ne bo zavedel, ker bo prepoznal vodenje in usmerjanje Svetega Duha« (Izbrana sporočila, zvezek 1, str. 54, odstavek 3).
Odbor Generalne konference in konferenca v Minneapolisu leta 1888
Leta 1884 je bil W. C. White član odbora Generalne konference. V knjigi Testimonies to Ministers je ohranjeno njegovo sodobno poročilo o konferenci v Minneapolisu leta 1888: »Na tem zasedanju je bil starešina O. A. Olsen izvoljen za predsednika Generalne konference, vendar je bil med konferenco v Evropi. 27. novembra 1888 je William C. White, član odbora Generalne konference, napisal starešini Olsenu« (Testimonies to Ministers and Gospel Workers, str. xxiv, odstavek 1) – in pismo W. C. Whitea je opisovalo različne vtise, ki so jih delegati odnesli s teh srečanj.
Avstralija (1891–1900)
W. C. White je leta 1891 spremljal svojo mamo v Avstralijo in tam devet let služil kot njen glavni pomočnik pri ustanovitvi Avondale College in izgradnji avstralsko-azijskega adventističnega dela.
Dr. Merlin Burt v knjigi Understanding Ellen White (2015) ohranja bistvo njene odvisnosti od njega: »Preden je leta 1891 odpotovala v Avstralijo, je Ellen White sestavila oporoko, ki se ni ohranila in o kateri je znanega zelo malo. V njej naj bi glavne odgovornosti prepustila svojemu sinu, Williamu C. (Willieju) Whiteu« (Understanding Ellen White, str. 213, odstavek 2).
Upravitelj zapuščine Ellen G. White (1915–1937)
Po smrti Ellen White leta 1915 je W. C. White naslednjih dvaindvajset let vodil skrbnike zapuščine Ellen G. White. Nadziral je izdajo posmrtnih zbirk Nasveti staršem in učiteljem, Nasveti o prehrani in hrani, Zdravstveno delo, Nasveti o gospodarjenju in mnogih drugih. Ohranil je celovitost njenih rokopisnih datotek in odgovarjal na nešteto vprašanj poizvedovalcev o njenem življenju in delu.
Ellen Whiteova pisma iz več desetletij ohranjajo njegovo trajno prisotnost – zlasti njegove sodobne zapise o delu svoje matere. Njeno pismo iz leta 1867 opisuje, kako so občutili njegovo odsotnost na srečanju v Battle Creeku: »V Battle Creeku smo slišali mnoge spraševati: Kje je Willie White? Ali ne pride? Bili so razočarani, ker te niso videli« (Manuscript Releases, Letter 9, 1867, odstavek 2).
Smrt (1937)
Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne je W. C. White umrl 1. septembra 1937 v starosti triinosemdeset let, potem ko je zvesto izpolnjeval zaupanje, ki mu ga je mati zaupala šestinštirideset let prej.