Povzetek
Ellen Gould Harmon White je bila Gospodova glasnica Cerkve adventistov sedmega dne, žena soustanovitelja Jamesa Whitea in preroški glas, skozi katerega je Bog vodil zgodnje sabatno adventistično gibanje od razpršene peščice razočaranih milleristov leta 1844 do svetovne cerkve. Rojena kot Ellen Gould Harmon v Gorhamu v zvezni državi Maine 26. novembra 1827, je svojo prvo vizijo doživela decembra 1844 v Portlandu v zvezni državi Maine, ko je bila stara sedemnajst let. V naslednjih sedemdesetih letih je imela več kot dva tisoč videnj, napisala je skoraj štirideset knjig in tisoče člankov ter skupaj s svojim možem in Josephom Batesom vodila oblikovanje založniške, zdravstvene, izobraževalne in misijonske infrastrukture adventističnega gibanja. Umrla je v Elmshavenu, blizu St. Helene v Kaliforniji, 16. julija 1915, v starosti 87 let.
Zgodnje življenje in nesreča (1827–1840)
Ellen Whiteova lastna rokopisna verzija življenjepisa se začne z osnovnimi biografskimi podatki: »Ellen Gould Harmon se je rodila 26. novembra 1827 v Gorhamu, okrožje Cumberland, Maine. Nekaj let po njenem rojstvu se je družina preselila v Portland, kjer je preživela večino svojega zgodnjega življenja. Njen oče, Robert Harmon, je bil človek priznane poštenosti ter resen in predan kristjan.« (Rokopis Življenjski oris, str. 1, odstavek 1).
Isti uvod se nadaljuje z opisom pridne in pobožne družine Harmon iz Nove Anglije: »Živeli so v skromnih razmerah, a bili so pridni, samostojni in pobožni. Značilne vrline, ki so proslavile zgodnje domove Nove Anglije – kot sta spoštovanje Boga in spoštovanje starševske avtoritete – so bile zgodaj in trdno vcepljene; otroke so z naukom in zgledom zvesto učili lekcij poštenosti in pridnosti« (Rokopis Življenjskih skic, str. 1, odstavek 2).
Ellenino zgodnje otroštvo je opisano v istem biografskem orisu: »Ellen se je tako duševno kot telesno hitro in bujno razvijala. Že kot otrok je kazala ljubezen do učenja, hitro dojemanje in dober spomin. Imela je vedro, upanje polno naravo, rada je bila v družbi, bila je pogumna, odločna in vztrajna. Bilo je povsem naravno, da so ji starši posvečali posebno pozornost in gojili velika upanja za njeno prihodnost. A zaradi boleče nesreče, katere okoliščine so opisane v njenih lastnih besedah v prvem poglavju, so se ta upanja zdela popolnoma uničena« (Rokopis Življenjskih skic, str. 2, odstavek 1).
Nesreča v starosti devetih let – kamen, ki ga je vrgel jezni sošolec, ko je Ellen prečkala park v Portlandu – jo je pripeljala na rob smrti in za vedno spremenila potek njenega življenja. Njen lastni opis dogodka, ohranjen v delu Life Sketches of James White and Ellen G. White (1880), opisuje ta trenutek: »V starosti devetih let se mi je pripetila nesreča, ki je vplivala na moje celotno življenje. V družbi moje sestrice dvojčice in ene od naših sošolk sem v letu 18 a prečkala mestni trg v mestu Portland v zvezni državi Maine, ko nas je dekle, staro približno trinajst let, prav tako učenka naše šole, ki se je razjezila zaradi neke malenkosti, sledilo in grozilo, da nas bo udarilo. Naši starši so nas naučili, da se nikoli ne smemo prepirati z nikomer« (Life Sketches of James White and Ellen G. White (izdaja iz leta 1880), str. 131, odstavek 1).
O svojem zgodnjem prepričanju v dneh, ki so sledili: »V tem času sem začela prositi Gospoda, naj me pripravi na smrt. Ko so družino obiskali krščanski prijatelji, so vprašali mojo mamo, ali je z mano govorila o smrti. To sem slišala in me je pretreslo. Želela sem postati kristjanka in sem iskreno molila za odpuščanje svojih grehov. Občutila sem mir v duši in ljubila sem vse, pri čemer sem si želela, da bi bili vsem odpuščeni grehi« (Life Sketches of James White and Ellen G. White (izdaja iz leta 1880), str. 132, odstavek 4).
Trajni učinek nesreče je opisala z lastnimi besedami: »Moje zdravje se je zdelo popolnoma uničeno. Dve leti nisem mogla dihati skozi nos in sem lahko le redko obiskovala šolo. Zdelo se mi je nemogoče, da bi se učila in si zapomnila, kar sem se naučila.« (Life Sketches of James White and Ellen G. White (izdaja iz leta 1880), str. 134, odstavek 2).
Rokopis Life Sketches beleži končni konec njenega formalnega šolanja: »Učitelji so mi svetovali, naj zapustim šolo in ne nadaljujem študija, dokler se moje zdravje ne izboljša« (Life Sketches Manuscript, str. 10, odstavek 1). In zadnji poskus: »Tri leta kasneje sem si ponovno prizadevala pridobiti izobrazbo in vstopila v semenišče za mlade dame v Portlandu. Toda ob poskusu nadaljevanja študija se je moje zdravje spet poslabšalo in postalo je jasno, da bi mi ostajanje v šoli ogrozilo življenje. Bilo je najtežje bojevanje v mojih mladih letih, da sem se morala vdati svoji slabosti« (Rokopis Življenjskih skic, str. 10, odstavek 2).
Sprejem adventnega sporočila (1840–1844)
Ellenina knjiga Life Sketches opisuje vpliv prvega obiska Williama Millerja v Portlandu: »Marca 1840 je William Miller obiskal Portland v zvezni državi Maine in imel svoj prvi cikel predavanj o Kristusovem ponovnem prihodu. Ta predavanja so povzročila velik razburjenje, krščanska cerkev na ulici Casco, ki jo je zasedal gospod Miller, pa je bila dan in noč nabito polna. Na teh srečanjih ni bilo divjega navdušenja, ampak je globoka resnost prevevala misli tistih, ki so poslušali njegove govore.« (Življenjski orisi Jamesa Whitea in Ellen G. White (izdaja iz leta 1880), str. 136, odstavek 3).
Steinwegova knjiga Lest We Forget opisuje odrešitev, ki jo je Ellen doživela na metodističnem taboru v Buxtonu: »Ellen je v Portlandu v zvezni državi Maine poslušala pridigo Williama Millerja. Tisto poletje se je udeležila metodističnega tabornega srečanja v Buxtonu v zvezni državi Maine, kjer je sprejela odrešitev v Kristusu in se pridružila metodistični cerkvi na poskusno obdobje. Kmalu je zaslužila denar za nakup krščanskih knjig in traktatov, da bi delila svojo novo najdeno vero« (Lest We Forget, poglavje 126, str. 239, odstavek 9).
Steinweg opisuje tudi verski boj, ki je sledil: »Ellenino srce je bilo tako šibko, da je morala delati v postelji, naslonjena na blazino. Mučila jo je doktrina o večno gorečem peklu. Njeno versko doživetje se je razvijalo od zmedenosti zaradi metodistične doktrine o opravičenju in posvetitvi ( ) prek lakote in žeje po popolnem odrešenju do veselja nad obnovljenim razumevanjem načrta odrešenja ter pričevanja drugim mladim o svoji radosti v Kristusu in upanju na Njegov kmalu prihod« (Lest We Forget, poglavje 126, str. 239, odstavek 11).
Prvo videnje (december 1844) in začetek njenega služenja
Steinwegova knjiga Lest We Forget opisuje trenutek Ellenine prve vizije: »Jesen, 22. oktober – Veliko razočaranje: Ellen je bila bolna s tuberkulozo in krvavela iz ust ter je bila na robu smrti. Toda decembra v Portlandu v zvezni državi Maine je imela svojo prvo videnje o potovanjih adventistov v Božje mesto. Imela je le sedemnajst let« (Lest We Forget, poglavje 126, str. 240, odstavek 33).
Ellen White v svoji knjigi Early Writings ohranja bistvo te prve vizije. Arthur White v 1. zvezku biografije ohranja njene besede o tem trenutku: »Medtem ko sem molila, me je preplavila Božja moč, kakršne še nikoli prej nisem občutila. Obdala me je vizija Božje slave in zdelo se mi je, da se dvigam višje in višje od zemlje, in mi je bilo prikazano nekaj o potovanjih adventistov v Sveto mesto.« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 56, odstavek 1).
Arthur White navaja tudi iz njenega lastnega pisma Enochu Jacobsu, objavljenega v Day-Star: »Ker mi je Bog pokazal potovanje adventnega ljudstva v Sveto mesto in bogato nagrado, ki bo dana tistim, ki čakajo na vrnitev svojega Gospoda s poroke, je morda moja dolžnost, da vam podam kratek pregled tega, kar mi je Bog razodel. Dragi svetniki morajo prestati mnoge preizkušnje. A naše lahke stiske, ki trajajo le trenutek, nam prinašajo veliko večjo in večno težo« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 56, odstavek 3).
Njen začetni odpor in poslušnost sta opisana v biografiji Arthura Whitea: »Več dni in dolgo v noč je Ellen molila, naj Bog to breme odstrani z nje in ga naloži komu, ki je bolj sposoben ga nositi. A besede angela so ji nenehno odmevale v ušesih« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 63, odstavek 4).
Njen lastni opis prvega javnega srečanja, na katerem je delila vizijo, je ohranjen v delu Arthurja Whitea: »Ko sem končala svoje sporočilo, sem izgubila glas, dokler nisem ponovno stala pred ljudmi, ko se je ponovila ista nenavadna obnovitev. Čutila sem neprestano prepričanje, da delam Božjo voljo, in videla izrazite rezultate svojih prizadevanj.« (Ellen G. White: Zgodnja leta 1827–1862, 1. zvezek, str. 65, odstavek 6).
Kmalu zatem je sledila prva pot po vzhodnem Maineu, kjer sta ji kot sopotnika spremljala William in Sarah Jordan: »Jordanova sta se s sanmi odpravila na sto milj dolgo pot do Orringtona ob reki Penobscot.« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 69, odstavek 5).
Prav v Orringtonu je Ellen Harmon na tej poti prvič srečala Jamesa Whitea. Arthur White piše: »Začela je s svojim delom spodbujanja vernikov in boja proti fanatizmu, delom , ki se je nadaljevalo še naslednji dve leti. O svojih izkušnjah iz tega obdobja je zapisala« (Ellen G. White: Zgodnja leta 1827–1862, 1. zvezek, str. 71, odstavek 1).
Poroka z Jamesom Whiteom (1846)
Loughborough opisuje poroko 30. avgusta 1846: »30. avgusta 1846 sta se gospa E. G. Harmon in starešina James White poročila in skupaj sta delala za širjenje sporočila. V letu 1847 je bilo njuno delo večinoma omejeno na Maine in Massachusetts« (The Great Second Advent Movement, str. 244, odstavek 1).
Steinweg o tem piše: »Po osemnajstih mesecih potovanja in dela ob njeni strani sta se 25-letni James in 18-letna Ellen 30. avgusta 1846 poročila. James in Ellen, ki sta bila še mlada, sta svoje življenje posvetila učenju in oznanjevanju sedanje resnice, kot jo je razodel Bog, in skupaj z drugimi pionirji sta sčasoma ustanovila Cerkvijo adventistov sedmega dne« (Lest We Forget, poglavje 121, str. 225, odstavek 8).
Dolgo služenje (1846–1881)
V naslednjih petintridesetih letih je Ellen White služila prek vizij, pričevanj, knjig in potovanj – najprej po severovzhodu, nato po srednjem zahodu, nato pa po pacifiški obali – ob strani svojega moža. Rokopis Life Sketches beleži enega od mnogih primerov ozdravitve v tistih zgodnjih letih, primer brata W. H. Hydeja: »V tem času je bil brat W. H. Hyde zelo bolan zaradi dizenterije. Njegovi simptomi so bili zaskrbljujoči in zdravnik je njegov primer razglasil za skoraj brezupnega. Obiskali smo ga in molili z njim, vendar je prišel pod vpliv nekaterih fanatičnih oseb, ki so prinašale sramoto na naše delo. Želeli smo ga odstraniti izmed njih in prosili Gospoda, naj mu da moč, da zapusti tisto mesto.« (Rokopis Življenjskih skic, str. 100, odstavek 1).
O izidu: »Brat Hyde se je takoj oblekel in odšel iz sobe, hvalil Boga, na njegovem obrazu pa je sijala nebeška luč. Njegovo okrevanje je bilo popolno in trajno.« (Life Sketches Manuscript, str. 100, odstavek 4).
Knjiga Arthura Whitea Ellen G. White: The Lonely Years (Ellen G. White: Osamljena leta) pripravi prizorišče za dolgo vdovstvo, ki se je začelo leta 1881: »Ta knjiga nadaljuje zgodbo Ellen White na vrhuncu njenega služenja – v času, ko je pisala o Kristusovem življenju in se skupaj s svojim možem Jamesom, predsednikom Generalne konference, ukvarjala z napornim delom na tabornih srečanjih, ki so postala ponavljajoča se poletna dejavnost.« (Ellen G. White: The Lonely Years 1876–1891, zvezek 3, str. 10, odstavek 1).
Zadnja leta in smrt (1881–1915)
Po smrti moža leta 1881 je Ellen White nadaljevala svoje delo še štiriintrideset let, vključno z devetletnim obdobjem misijonskega dela v Avstraliji (1891–1900). Svoja zadnja leta je preživela v Elmshavenu, blizu St. Helene v Kaliforniji.
Arthur White opisuje zadnje tedne. 27. junija 1915 sta se od nje poslovila starešina Starr in njegova žena, ona pa je na njuna pozdrava odgovorila z zagotovilom, da zaupa v Gospoda : »Gospod je vse to zame uredil in vodil, in jaz zaupam vanj. On ve, kdaj se bo vse končalo.« (Ellen G. White: The Later Elmshaven Years, zvezek 6, str. 430, odstavek 7).
Na zaupanje družine Starr, da se bodo srečali v Božjem kraljestvu, je odgovorila: »Oh, da« (Ellen G. White: The Later Elmshaven Years, vol. 6, str. 430, odstavek 9). In dodala je: »Zdi se skoraj preveč lepo, da bi bilo res, a je res!« (Ellen G. White: Poznejša leta v Elmshavenu, zvezek 6, str. 430, odstavek 9).
Njeni zadnji zabeleženi besedi sta bili izrečeni v petek, 9. julija, zjutraj, ko je zbrala dovolj moči, da je spregovorila svojemu sinu W. C. Whiteu in svoji spremljevalki Sari McEnterfer: »Vem, v koga sem verovala.« (Ellen G. White: The Later Elmshaven Years, vol. 6, str. 431, odstavek 2).
Arthur White je sedem dni kasneje opisal trenutek njene smrti: »Naslednji dan, v petek, 16. julija, okoli druge ure, so medicinske sestre opazile, da se bliža konec, in poklicale W. C. Whitea ter njegovo ženo May. Hitro sta se odpravila v dom in v njeno sobo. Ko se je njeno dihanje upočasnilo, so obvestili ostale, ki so po eden ali dva prihajali v sobo v drugem nadstropju.« (Ellen G. White: The Later Elmshaven Years, zvezek 6, str. 431, odstavek 4).
Potek njenih zadnjih ur je natančno zabeležen: »Zjutraj je bilo dihanje Ellen White 50-krat na minuto, ob treh pa 38-krat; ob 3.20 je bilo 18-krat, malo kasneje pa le še 10-krat. Nato je njeno dihanje postalo počasnejše in bolj nepravilno, dokler se ni brez zadnjega tresljaja ustavilo. Bilo je 3.40. Nihče v sobi se nekaj minut ni premaknil, misleč, da bo morda še enkrat zadihala. A ni« (Ellen G. White: The Later Elmshaven Years, zvezek 6, str. 431, odstavek 5).
Vest o njeni smrti se je hitro razširila: »Pozno popoldne v petek, 16. julija 1915, so telegrafski žici po vsej deželi razširili novico, da je Ellen G. White, Gospodova glasnica, našla mir. Prek telefona in telegrafa je sporočilo pravočasno doseglo številne cerkve za sobotno jutranje oznanilo. Javni tisk je na podlagi te novice objavil članke in slike, da bi svet izvedel za to. Novinarski prispevki so bili pripravljeni vnaprej, da bi jih zadržali do objave novice o njeni smrti« (Ellen G. White: The Later Elmshaven Years, zvezek 6, str. 432, odstavek 1).
Pokopana je bila ob strani svojega moža Jamesa Whitea na pokopališču Oak Hill v Battle Creeku v Michiganu.