Povzetek
Roswell Fenner Cottrell je bil baptist sedmega dne, ki se je spreobrnil v sabatarijanskega adventističnega duhovnika in eden najplodnejših pisateljev zgodnjega adventističnega gibanja. Po tem, ko je leta 1851 sprejel sporočilo tretjega angela, je po eni oceni napisal več kot šestnajststo člankov in pesmi za Review and Herald, šest let deloval kot dopisni urednik, pripravil temeljne lekcije za sobotno šolo v Youth’s Instructor in prispeval uvodni članek k 1. zvezku Ellen White Spiritual Gifts. Najbolj se ga verjetno spominjamo po njegovem odkritem nasprotovanju denominacionalni organizaciji leta 1860 – nasprotovanju, ki ga je Ellen White obsodila v Testimony for the Church št. 6 in ki ga je Cottrell kasneje javno priznal. Eno leto je služil kot predsednik New Yorške konference (1868–1869) in ostal v aktivnem duhovništvu do svoje smrti leta 1892.
Dedovanje in zgodnje življenje (1814–1850)
Steinweg v knjigi Lest We Forget sledi rodovniški liniji Cottrellov od srednjeveške Francije do kolonialnega Rhode Islanda: »Leta 1638 se je Nicholas Cottrell, eden od Johnovih potomcev, naselil na Rhode Islandu, le dve leti po njegovi ustanovitvi. Bil je baptist sedmega dne, ki je iskal svobodo, da bi častil Boga v skladu s svojo vestjo« (Lest We Forget, poglavje 90, str. 168, odstavek 4).
Steinweg opisuje Roswellovo rojstvo in družino: »Šest generacij kasneje, 17. januarja 1814, se je v Brookfieldu v New Yorku rodil Roswell Fenner Cottrell. Ko je bil star 19 let, se je njegova družina preselila v Mill Grove v New Yorku. Tam je spoznal, dvoril in se poročil s Cathrane Harvey ter deset let poučeval na javni šoli« (Lest We Forget, poglavje 90, str. 168, odstavek 5).
Biografski oris Ellen G. White Estate v Letters and Manuscripts potrjuje isto časovno obdobje: »Pisatelj, pesnik in duhovnik Roswell Cottrell se je rodil v družini baptistov sedmega dne, njegov oče pa je bil baptistični pridigar. Pri 19 letih se je Roswell s svojo družino preselil v zahodni del New Yorka, kjer je preživel večino svojega življenja. Okoli leta 1835 se je poročil s Catherine M. Harvey v Mill Grove, New York, in 10 let poučeval v javnih šolah v tej regiji« (The Ellen G. White Letters and Manuscripts: Volume 1, str. 814, odstavek 1).
Isti biografski oris navaja Cottrellove zadržke glede millerizma in njegovo končno odločitev: »Cottrell je bil precej ambivalenten do milleritskega oznanjanja drugega prihoda. Čeprav je osebno simpatiziral z večino njihovega učenja, se ni mogel pridružiti gibanju, ki je pokazalo zelo malo zanimanja za preiskovanje trditev sabatarijancev. Cottrellova dilema se je rešila, ko je kasneje prišel v stik s sabatarijanskim adventističnim gibanjem« (The Ellen G. White Letters and Manuscripts: Volume 1, str. 814, odstavek 1).
Froom dodaja ključne podrobnosti o njegovem spreobrnjenju k adventizmu in njegovi značilni daritvi: »Vzgojen je bil namreč kot baptist sedmega dne in je vse življenje spoštoval soboto. K adventistični veri sta ga spreobrnila Bates in Rhodes leta 1851 v Washingtonu, New Hampshire. Bil je pesnik, še posebej znan kot avtor hvalnic« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1090, odstavek 1).
Sprejetje sporočila tretjega angela (1851)
Arthur White umešča družino Cottrell na geografsko pot zgodnjih adventističnih pridigarjev, ki so spoštovali soboto: »Mill Grove je bil na poti, in tam je družina Roswell Cottrell, baptisti sedmega dne, zavzela stališče v prid celotnemu sporočilu tretjega angela« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 273, odstavek 7).
Steinweg opisuje vsebino devetmesečnega raziskovanja družine in Roswellov dokončni zaključek. Po njenih besedah so Roswell, njegov oče John in njegov brat John poslušali starešino Rhodesa in Josepha Batesa, ki sta pridigala o okviru adventistične vere in nebeškem svetišču, in po devetmesečnem preučevanju »so sporočilo sprejeli iz vsega srca« (Lest We Forget, poglavje 90, str. 168, odstavek 8). V reviji Review and Herald z dne 25. novembra 1851 je ohranjeno Cottrellovo lastno objavljeno razmišljanje, ki ga Enciklopedija adventistov sedmega dne povzema kot prepričanje, da je bilo sporočilo o drugem prihodu iz 40. let 19. stoletja vendarle »iz nebes« in da je bilo pripravljalno za sporočilo tretjega angela.
Pisec za reviji Review in Youth’s Instructor (1854–1855)
Cottrell je bil posvečen leta 1854. Biografski oris Ellen G. White Estate povzema njegovo zgodnje duhovništvo in tisto, kar je postalo njegov značilen prispevek: »Roswell Cottrell je bil posvečen za duhovnika leta 1854, pridigal je v zahodnem New Yorku in v Pensilvaniji ter bil pionir v Kanadi West. Kratko je služil tudi kot predsednik New Yorške konference (1868–1869). A svojo sled je pustil kot avtor člankov in traktatov« (The Ellen G. White Letters and Manuscripts: Volume 1, str. 814, odstavek 2).
Froom opisuje njegovo temeljno vlogo v reviji Youth’s Instructor: »Po enoletnem premoru brez lekcij je Roswell F. Cottrell prispeval serijo (avgust 1854–julij 1855) o Božjih zapovedih in veri Jezusa, ki se je končala z znamenji drugega prihoda, 2300 letom iz knjige » « in sporočili treh angelov« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1068, odstavek 3).
Loughborough navaja Cottrella v zvezi s selitvijo uredništva revije v Battle Creek: »Prva številka revije Review, izdana v Battle Creeku v prostorih, ki so bili v lasti adventistov sedmega dne, je bila datirana s 4. decembrom 1855« (The Great Second Advent Movement, str. 288, odstavek 2). Od tega trenutka, dodaja Loughborough v istem odstavku, »sta starešina Waggoner in Cottrell skoraj redno prispevali v rubrike Advent Review« (The Great Second Advent Movement, str. 288, odstavek 2).
Arthur White opisuje svoje imenovanje za dopisnega urednika: »imenovanje Uriaha Smitha za urednika na sedežu (ali vodilnega urednika) in petih dopisnih urednikov. To so bili J. N. Andrews iz Iowe; James White in J. H. Waggoner iz Michigana; R. F. Cottrell iz New Yorka; ter Stephen Pierce iz Vermonta« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 321, odstavek 1).
Potrditev vizij Ellen White in duhovnih darov Predgovor (1855–1858)
Decembra 1855 je Cottrell v imenu trinajstih vernikov iz Mill Grove sestavil pismo, v katerem so zavrnili prošnjo J. M. Stephensona, voditelja stranke Messenger, ki je nasprotovala videnjem, da bi nagovoril njihovo skupnost. Biografski oris Ellen G. White Estate navaja osrednjo izjavo pisma: »Če videnja niso od Boga, bodo zagotovo propadla.« (Pisma in rokopisi Ellen G. White: Zvezek 1, str. 814, odstavek 3).
Odgovor Ellen White na to pismo je ohranjen v njenem pismu z dne 1. januarja 1856, naslovljenem na Elsie Philomelo Below v Mill Grove: »Pišite nam. Ste nam zelo blizu. Kakšen lep prispevek je napisal brat Roswell [Cottrell]! Zadel je žebelj na glavo; to bo prineslo veliko dobrega« (Manuscript Releases, Pismo 9, 1856, odstavek 12).
Leta 1858 je bil Cottrell povabljen, da napiše uvodni članek k 1. zvezku Ellen Whiteove knjige Spiritual Gifts. Biografski oris Ellen G. White Estate beleži trajni pomen tega članka: »Leta 1858 je Roswell Cottrell napisal uvod k 1. zvezku Ellen White Spiritual Gifts, ki je ostal klasična izjava adventistov sedmega dne o biblijskih temeljih za preverjanje preroških trditev in o nadaljevanju daru preroštva tudi po novozaveških časih« (The Ellen G. White Letters and Manuscripts: Volume 1, str. 814, odstavek 3).
Arthur White hrani izvirno obvestilo o izdaji zvezka, v katerem je kot avtor uvodnika naveden Cottrell: »To je delo v obsegu 224 strani, ki ga je napisala gospa White, z uvodnim člankom o trajnosti duhovnih darov, ki ga je napisal brat R. F. Cottrell. Cena 50 centov« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 374, odstavek 4).
Spor o organizaciji („Making Us a Name“, 1860–1861)
Ko je James White februarja 1860 povabil brate, naj podajo svoje mnenje o njegovem predlogu za ustanovitev založniškega podjetja, je bil Cottrell prvi duhovnik na terenu, ki je odgovoril, in njegov odgovor je bil negativen. Arthur White piše: »Prvi duhovnik, ki je deloval na terenu in se odzval na , je bil R. F. Cottrell, zvesti dopisni urednik revije Review. Njegova takojšnja reakcija je bila odločno negativna« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 420, odstavek 4).
Cottrellov odgovor je bil objavljen v reviji Review 22. marca 1860 pod naslovom »Making Us a Name«. Arthur White ohranja Cottrellove uvodne besede: »Brat White je prosil brate, naj se izrečejo v zvezi z njegovim predlogom za zavarovanje cerkvenega premoženja. Ne vem natančno, kakšen ukrep namerava s tem predlogom, vendar razumem, da gre za ustanovitev verske organizacije v skladu z zakonom.« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 421, odstavek 1). Cottrellov dokončen zaključek v istem odstavku je bil, da bi bil predlog »napačen«: »saj to leži na temeljih Babilona. Ne verjamem, da bi Bog to odobril« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 421, odstavek 1).
Arthur White povzema odziv, ki ga je sprožil njegov članek: »Cottrell je bil izkušen in vpliven, njegovo sporočilo, objavljeno v Jamesovi odsotnosti, je narekovalo tempo dolgotrajne bitke« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 421, odstavek 2).
Svedočba št. 6 in Cottrellovo javno priznanje (1861)
Ellen White je bilo prikazano Cottrellovo »napačno stališče« in se je nanj neposredno obrnila v Pričevanju za Cerkev št. 6 (kasneje ponovno objavljenem kot del Pričevanj za Cerkev, zvezek 1): »Bilo mi je prikazano napačno stališče, ki ga je R. F. C. zavzel v reviji Review glede organizacije, in moteči vpliv, ki ga je izvajal. Zadeve ni dovolj pretehtal. Njegovi članki so bili popolnoma namenjeni temu, da imajo razpršujoč vpliv, da vodijo ume k napačnim zaključkom in spodbujajo površne ideje, ki jih imajo mnogi o upravljanju zadev, povezanih z Božjo stvarjo« (Svedočba za Cerkev, št. 6, str. 4, odstavek 2).
Ellen White je v svojem pričevanju grajala tudi splošnejšo lenobo: »Videla sem, da je bil R. F. C. v posvetnih zadevah preveč popustljiv in malomaren. Primanjkovalo mu je energije in za vrlino je štel, da prepusti Gospodu tisto, kar je Gospod prepustil njemu. Gospod posreduje za nas le v primerih velike nujnosti. Imamo delo, ki ga moramo opraviti, bremena in odgovornosti, ki jih moramo nositi, in s tem pridobivamo izkušnje« (Pričevanje za Cerkev, št. 6, str. 5, odstavek 1).
V rokopisu iz istega obdobja je Ellen White razširila isto točko: »Izkušnja in vpliv brata Roswella Cottrella v tem delu – njegov lahkoten način, da vse prepusti Gospodu – je škodoval cerkvi v Mill Grove. Njegova stališča so bila v tej točki napačna. Bogu ni všeč, da ljudje prepustijo Njemu tisto, kar jim je On prepustil« (Manuscript Releases, rokopis 3, 1861, odstavek 4).
Potrila je tudi njegovo posebno darilo: »Brat Cottrell bi lahko s svojim peresom naredil veliko dobrega. Njegove duševne moči niso bile obremenjene in izčrpane, kot so bile pri nekaterih pridigarjih. Njegova telesna moč in živčni sistem nista bila uničena, njegove misli so jasne glede pomembnih točk resnice. Uporabljati bi moral svoje pero« (Manuscript Releases, rokopis 3, 1861, odstavek 8).
Arthur White piše, da je Cottrell sprejel grajo in bil prvi duhovnik, ki je objavil priznanje: »Občutki sumničenja, ki so se šepetali med ljudmi, so v veliki meri prispevali k obupu Jamesa in Ellen White. Pričevanje št. 6 je pretreslo cerkev in jo prebudilo. Ko so duhovniki in laiki preiskovali svoja srca, je prišlo do poplave priznanj, poslanih v objavo v reviji Review, ki so se pojavljala v obdobju več mesecev.« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 442, odstavek 4). Arthur White nadaljuje: »On je bil tisti, ki je v razpravi o organizaciji, ki je preplavila cerkev, postavil negativni ton. On je bil tisti, na katerega se je Ellen White najprej osebno obrnila v Pričevanju št. 6« (Ellen G. White: The Early Years 1827–1862, zvezek 1, str. 442, odstavek 4).
Steinweg navaja Cottrellove lastne besede po grajanju: »Upam, da se mi ne bo nihče pridružil, kajti ko se bodo ločili od telesa in me iskali, me tam ne bodo našli, saj bom po Božji milosti z telesom. Ne verjamem v papeštvo; prav tako ne verjamem v anarhijo; ampak v biblijski red, disciplino in vladavino v Božji cerkvi« (Lest We Forget, poglavje 90, str. 169, odstavek 14).
Kasnejše delovanje v newyorški konferenci (1862–1892)
Po ustanovitvi cerkve oktobra 1860 in Generalne konference leta 1863 je Cottrell postal eden prvih pooblaščenih duhovnikov v New Yorški konferenci in nadaljeval s plodnim pisanjem. Biografski oris Ellen G. White Estate povzema obseg njegovega prispevka: »Po eni oceni je Cottrell prispeval 1692 prispevkov za revijo Review, od teoloških analiz do spodbudnih besedil in poezije.« (The Ellen G. White Letters and Manuscripts: Volume 1, str. 814, odstavek 2). Isti odstavek navaja, da je New Yorška konferenca njegovo pisanje priznala kot obliko pastoralnega dela in da so njegove himne imele trajen vpliv: »Nekatere njegove pesmi so bile uglasbene in so se do danes pojavile v številnih adventističnih pesmaricah« (The Ellen G. White Letters and Manuscripts: Volume 1, str. 814, odstavek 2).
Smrt (1892)
Roswell F. Cottrell je umrl v svojem domu v Mill Grove v New Yorku 23. marca 1892 v starosti 78 let. Steinwegov članek v reviji Lest We Forget opisuje stalno naravo njegovega življenjskega služenja: »V štiridesetih letih, ki jih je preživel po sprejetju sporočil treh angelov, je deloval na področju evangelizacije; z besedo in pisanjem je zagovarjal sobotni dan in pogojno nesmrtnost; sprejel je zdravstveno sporočilo; opravljal je funkciji tajnika in predsednika New Yorške konference. Kot starejši pastor je bil kaplan v sanatoriju Battle Creek« (Lest We Forget, poglavje 90, str. 170, odstavek 16).