Povzetek
James Springer White je bil skupaj z Josephom Batesom in njegovo ženo Ellen G. White eno od treh ustanoviteljev Cerkve adventistov sedmega dne. Rojen je bil 4. avgusta 1821 v Palmyri v zvezni državi Maine, spreobrnil se je v krščanski skupnosti Christian Connexion, leta 1842 je sprejel adventno sporočilo Williama Millerja in postal eden najuspešnejših milleritskih pridigarjev v letih 1842–1844, saj naj bi na enem samem potovanju k Kristusu pripeljal okoli tisoč ljudi. Po »velikem razočaranju« 22. oktobra 1844 je spoznal Ellen Harmon, se z njo poročil 30. avgusta 1846 in posvetil svoje življenje izgradnji založniških, organizacijskih in izobraževalnih struktur sabatarskega adventističnega gibanja. Ustanovil je revije Present Truth (1849), Advent Review and Sabbath Herald (1850), Youth’s Instructor (1852) in Signs of the Times (1874); tri mandate je bil predsednik Generalne konference (1865–1867, 1869–1871, 1874–1880); cerkev je popeljal v zdravstveno reformo, na Zahod in k misijonarskemu delu v tujini. Umrl je po boju z malarijo 6. avgusta 1881 v sanatoriju Battle Creek.
Zgodnje življenje in spreobrnitev (1821–1842)
James White v knjigi Life Incidents začne z opisom svojega očeta Johna, kmeta iz Maina in diakona v cerkvi Christian Connexion: »Moj oče je že od mladosti imel veliko fizično moč ter bil telesno in duševno aktiven. S svojimi rokami je s svojega zemljišča odstranil težko drevje. Tako so se v tleh pokazali kamni, ki jih je s svojimi rokami odstranil in uporabil za kamnito ograjo, da bi pripravil pot za plug. Trdo je delal več kot pol stoletja, dokler se kamnita tla niso dobesedno izčrpala in je velika večina stare kmetije izgubila sposobnost pridelave. Pri štiriinsedemdesetih letih jo je zapustil in poiskal počitek v prijetnejšem podnebju Zahoda« (Life Incidents, str. 10, odstavek 1).
O verski izkušnji svojega očeta: »Njegova verska izkušnja, ki traja več kot šestdeset let, je zaznamovana s trdnostjo in gorečnostjo, hkrati pa je svobodna od tistega fanatizma, ki preprečuje raziskovanje in napredek ter izključuje ljubezen do vseh, ki skušajo častiti Boga v duhu in resnici« (Life Incidents, str. 10, odstavek 2).
James White je bil peti od devetih otrok: »V očetovi družini sem bil v središču devetih otrok, štirje so bili starejši od mene in štirje mlajši. Toda ta družinska veriga je zdaj močno obrabljena in skoraj polovica njenih členov je pretrgana. Vsi štirje, ki so bili starejši od mene, še živijo. Vsi mlajši od mene spijo. Čas, trdo delo in skrbi so pustili neizbrisen pečat na preostalih petih« (Life Incidents, str. 12, odstavek 1).
Pri devetnajstih letih se je lotil poučevanja v šoli, po enem samem dvanajsttedenskem semestru akademskega usposabljanja: »Ob koncu dvanajsttedenskega semestra sem od mentorja, C. F. Allena, prejel potrdilo o moji usposobljenosti za poučevanje splošnih predmetov in naslednjo zimo sem poučeval v šoli. To je zahtevalo intenzivno učenje osemnajst ur od vsakih štiriindvajset. Zmaga je bila dosežena« (Life Incidents, str. 13, odstavek 1).
Naslednji semester na akademiji Reedfield se je preživljal z najskromnejšimi sredstvi: »V Reedfieldu sem nosil stara oblačila, medtem ko so moji sošolci nosili nova, in tri mesece sem se prehranjeval s pudingom iz koruzne moke, ki sem ga pripravil sam, in nekaj surovimi jabolki, medtem ko so oni uživali v udobju in razkošju internata« (Life Incidents, str. 14, odstavek 1).
Njegova mati ga je sčasoma prepričala o milleritski doktrini o ponovnem prihodu. Svoj prvotni odpor opisuje takole: »Ampak, mama, ta pridigar Oakes, o katerem govoriš, trdi, da ve več kot Gospod in njegovi angeli, ko uči o času drugega prihoda. Kristus sam je rekel: ›Tega dneva in te ure pa ne ve nihče, niti angeli v nebesih, niti Sin, ampak Oče.‹ Ta človek Oakes je vsekakor modrejši od tega, kar je zapisano.« (Life Incidents, str. 16, odstavek 1). In njegovo končno vdajanje sporočilu: »Moja dobra mama je bila pripravljena mirno in prijazno odgovoriti na vse moje ugovore, in zdaj sem bil pripravljen obravnavati to temo kot vredno moje pozornosti. In ko sem v Božji hiši slišal svoje sošolce govoriti o Kristusovi ljubezni in slavi njegovega prihoda, me je globoko prepričalo, da je v adventistični doktrini Božja roka« (Life Incidents, str. 17, odstavek 1).
Boj s klicem k pridiganju je ohranjen v njegovih lastnih besedah: »Moje misli so se obrnile k mladim v šoli, ki sem jo pravkar zapustil. V tej šoli s petdesetimi učenci jih je bilo dvajset približno mojih let, nekaj pa jih je bilo starejših. Moja šola je bila srečna. Ljubil sem svoje učence in ta ljubezen je bila vzajemna.« (Life Incidents, str. 18, odstavek 1). In trenutek njegovega odkritega upora: »Odšel sem v gaj, da bi molil za olajšavo. Ni je bilo. Toda vtis: Obišči svoje učence, je bil še bolj izrazit. Moja duša se je uprla Bogu in sem nepremišljeno rekel: Ne bom šel. Te besede so spremljale odločno udarjanje z nogo po tleh in v petih minutah sem bil v hiši, kjer sem pakiral knjige in oblačila za Newport Academy.« (Life Incidents, str. 19, odstavek 1).
Potujoče duhovništvo kot millerist (1842–1844)
Steinwegova knjiga Lest We Forget opisuje hitrost in moč Jamesovega prvega služenja: »Njegovi predani, krščanski starši, štirje starejši in štirje mlajši bratje in sestre so morali biti presenečeni, ko so videli, kako je Bog deloval v njegovem življenju. Šibek, bolan otrok z okvaro vida, ki mu je preprečevala formalno izobraževanje do 19. leta, je osnovno izobraževanje zaključil v samo 6 tednih, naslednji semester je poučeval na svoji prvi šoli, do 21. leta se je popolnoma spreobrnil k milleritskemu sporočilu, pri 22 letih pa je postal pridigar« (Lest We Forget, poglavje 121, str. 223, odstavek 4).
Steinweg opisuje naravo njegove prve pridigaške turneje: »James, revni potujoči pridigar, se je lotil svojega služenja s svojo Biblijo, nekaj milleritske literature, preroško tabelo, tremi osebno pripravljenimi predavanji ter svojo mladostno vnemo in močno vero. Čeprav je naletel na nasprotovanje, prestal težke čase in se spopadel z odvračajočim vremenom, je neomajno šel naprej. Tisoč duš, ki so se spreobrnile na njegovi prvi šesttedenski turneji, je bilo jasen dokaz vira moči tega mladega pridigarja.« (Lest We Forget, poglavje 121, str. 224, odstavek 5).
Gibanje sedmega meseca in razočaranje (1844)
Steinweg opisuje svojo prisotnost na taboru v Exeterju v New Hampshiru, kjer je Samuel S. Snow razglasil datum 22. oktober: »Proroški datum, ki ga je določil Miller, je minil, ne da bi se Kristus pojavil. Ko je James na znamenitem taboru v Exeterju v New Hampshiru slišal jasno predstavitev S. S. Snowa, da se bo Jezus pojavil 10. dan 7. judovskega meseca, se je takoj pridružil drugim navdihnjenim adventnim pridigarjem, ki so oznanjali« (Lest We Forget, poglavje 121, str. 224, odstavek 6).
Loughborough ohranja Jamesov lastni zapis o razočaranju v prvi osebi, ki mu je dodan uvod: »od starešine Jamesa Whitea, ki je v letih 1843 in 1844 deloval zelo uspešno« (The Great Second Advent Movement, str. 188, odstavek 1).
Prvo videnje, poroka in sprejetje sobote (1845–1846)
Steinweg opisuje, kako je James White sprejel prvo videnje Ellen Harmon februarja 1845: »Februarja 1845 je James poslušal Ellen Harmon, ko je pripovedovala o svojih videnjih, in se prepričal, da ji je Bog dal sporočila, da pouči in potolaži adventno skupino. Ko ji je ponudil, da jo bo spremljal na potovanjih, da bi spodbujal vernike, je sprejela njegovo ponudbo. Po osemnajstih mesecih potovanja in dela ob njeni strani sta se 25-letni James in 18-letna Ellen 30. avgusta 1846 poročila. James in Ellen, ki sta bila še mlada, sta svoje življenje posvetila učenju in oznanjevanju sedanje resnice, kot jo je razkrival Bog, in skupaj z drugimi pionirji sta sčasoma ustanovila Cerkvijo adventistov sedmega dne« (Lest We Forget, poglavje 121, str. 225, odstavek 8).
Loughborough ohranja datum poroke in zgodnje skupno delo: »30. avgusta 1846 sta se gospa E. G. Harmon in starešina James White poročila in skupaj sta delala za širjenje sporočila. V letu 1847 je bilo njuno delo večinoma omejeno na Maine in Massachusetts« (The Great Second Advent Movement, str. 244, odstavek 1).
V začetku leta 1845 je James White prejel in sprejel Crosierjev članek o nebeškem svetišču: »Ko se Jezus 22. oktobra 1844 ni vrnil, je Bog ohranil njegovo vero v preroško razlago. Nato je iskal razumevanje glede preroštva. V začetku leta 1845 je sprejel sporočilo, ki ga je napisal O. R. L. Crosier in je bilo natisnjeno v Day Dawn, ki je razkrilo resnico o nebeškem svetišču.« (Lest We Forget, poglavje 121, str. 224, odstavek 7).
Založniško delo (1849–1862)
Steinwegov intervju z Jamesom Whiteom ohranja njegov lastni opis njegovega zgodnjega krsta v Christian-Connexion in njegove prejšnje ljubezni do izobraževanja, ki je bila večja od ljubezni do Kristusa: »Pri petnajstih letih sem bil krščen v krščanski cerkvi. Pri dvajsetih letih sem se potopil v študij in poučevanje v šoli. Ta svet sem ljubil bolj kot Kristusa in častil sem izobraževanje namesto Boga. Ibid., str. 15.« (Lest We Forget, poglavje 110, str. 200, odstavek 12).
Loughborough opisuje zgodnje delo v Oswegu v New Yorku: »Leta 1849 sta starešina James White in njegova žena delala v Oswegu v New Yorku. Na teh srečanjih sta se Hiram Patch in gospa Benson, ki sta bila zaročena, spreobrnila k Bogu in sedanji resnici« (The Great Second Advent Movement, str. 225, odstavek 2).
Steinweg povzema doktrinarne prispevke k sabatističnemu adventističnemu gibanju, ki ga je vodil ali delil s ključnimi pionirji: »James White je bil ključen za razvoj in razumevanje naslednjih osnovnih biblijskih doktrin S.D.A.: 1) preroško ponovno potrditev Jezusovega bližnjega drugega prihoda; 2) pogojno nesmrtnost; 3) opredelitev sporočil treh angelov, zlasti tretjega, ki vključuje spoštovanje sobote kot preizkušnjo, spoštovanje nedelje kot znamenje zveri in pomen tega, da Božje ljudstvo spoštuje vse zapovedi; 4) predtisočletni drugi prihod, obdan z dvema vstajenjema – pravičnih umrlih ob Jezusovem prihodu in nepravičnih umrlih po tisoč letih; 5) doktrina o svetišču, vključno z opredelitvijo grešnega kozla kot Satana; 6) krst izključno s potopitvijo; in 7) obnovitev preroškega daru« (Lest We Forget, poglavje 121, str. 225, odstavek 9).
Leta Generalne konference (1862–1881)
Leta 1862, potem ko je bilo leta 1860 uradno organizirano založniško delo in so bile ustanovljene New Yorška konferenca ter več državnih konferenc, je bila 21. maja 1863 ustanovljena Generalna konferenca adventistov sedmega dne. James White je bil njen vodilni duhovnik, tri mandate je služil kot predsednik (1865–1867, 1869–1871, 1874–1880) in nadziral založniške, zdravstvene in izobraževalne ustanove skozi leta ponavljajočih se bolezni.
Steinweg opisuje posledice njegovega vseživljenjskega prekomernega dela: »Starešina White je bil skozi leta pestil slabo zdravje. Trpel je zaradi poškodovanega gležnja, prebavnih težav in kapi. Bil je preobremenjen, preveč pod stresom in resnično nebrzdan v svojem velikem zanosu, da bi ljudem predstavil Sedanjo resnico. Njegovo življenje se je prezgodaj končalo, v le nekaj dneh, ko je leta 1881 zbolel za malarijo« (Lest We Forget, poglavje 121, str. 226, odstavek 12).
Steinweg opisuje obseg njegove upravne zapuščine: »O katerem drugem človeku bi lahko rekli, da je bil ključni teolog pri oblikovanju temeljnih načel vere in prakse adventistov sedmega dne; da je, čeprav je bil napadan zaradi svojega stališča v tej zadevi, dal obliko in trdnost rastočemu gibanju s spodbujanjem in vodenjem cerkvene organizacije; da je posvetil svoje življenje ustanavljanju svetovnih služb za založništvo, zdravje in izobraževanje ter da je bil ključnega pomena pri širjenju misijskega delovanja sporočil treh angelov na zahodno obalo in po vsem svetu?“ (Lest We Forget, poglavje 121, str. 226, odstavek 13).
Smrt (1881)
Knjiga Arthura Whitea Ellen G. White: The Lonely Years pripravi prizorišče za smrt Jamesa Whitea: »Ta knjiga nadaljuje zgodbo Ellen White na vrhuncu njenega služenja – v času, ko je pisala o Kristusovem življenju in se skupaj s svojim možem Jamesom, predsednikom Generalne konference, ukvarjala z napornim delom na tabornih srečanjih, ki so postala ponavljajoča se poletna dejavnost. Zadnja leta Jamesovega življenja so zaznamovali pomembni dosežki pri gradnji cerkve in njenih institucij, kljub obdobjem, ko ga je ovirala bolezen.« (Ellen G. White: The Lonely Years 1876–1891, zvezek 3, str. 10, odstavek 1).
Arthur White opisuje bdenje 6. avgusta 1881 v Sanitarium: »V prijetnem popoldnevu sobote, 6. avgusta, se je precejšnje število resnih adventistov, ki so prebivali v Battle Creeku, zgrnilo na območje Sanitarium in se gnetlo v avli glavne stavbe. Prišli so na bdenje za Jamesa Whitea. Bili so njegovi prijatelji, tisti, s katerimi je delal, in člani cerkve, ki jo je vodil. Prišli so, ker so vedeli, da se je stanje Jamesa Whitea, ki je bil v sanatoriju v kritičnem stanju, pravkar resno poslabšalo.« (Ellen G. White: The Lonely Years 1876–1891, zvezek 3, str. 168, odstavek 1).
Arthur White opisuje pogreb naslednjo soboto: »Pogreb je bil določen za sobotno popoldne, le teden dni po Jamesovi smrti. V tem tednu sta se Ellen Whiteovo zdravje in moč znižala na najnižjo točko.« (Ellen G. White: The Lonely Years 1876–1891, zvezek 3, str. 173, odstavek 2).
Spalding opozarja na izgubo za zgodnje adventistično gibanje: »Leta 1883 je John N. Andrews, ki se je pogumno boril za naraščajoče gibanje v Evropi, umrl. Joseph H. Waggoner, ki je prevzel njegovo mesto, je umrl šest let kasneje. Mlajši moški so prevzemali mesta padlih veteranov. Dva od treh ustanoviteljev in več njihovih prvih pomočnikov so umrli.« (The Story of Adventist Light, str. 79, odstavek 1).