Povzetek
Joseph Bates je bil pomorski kapitan iz Nove Anglije, pionir gibanja za treznost in abolicionist, ki je zapustil morje in se posvetil pridiganju, v zgodnjih 1840-ih sprejel milleritsko adventno sporočilo in – po Velikem razočaranju – postal človek, prek katerega je sedmi dan, sobota, vstopil v sabatarijanski adventizem. Porabil je svoje premoženje za širjenje adventne upanja, tvegal je življenje, ko je v začetku leta 1844 na vzhodni obali Marylanda pridigal proti suženjstvu, in dočakal, da se je majhna skupnost, ki je spoštovala soboto, leta 1846 razvila v organizirano Cerkvijo adventistov sedmega dne. Ellen White ga je prvič srečala v New Bedfordu leta 1846 in ga imenovala »pravi krščanski gospod, vljudni in prijazni« (Testimonies for the Church, vol. 1, str. 79, odstavek 2).
Zgodnje življenje in odhod na morje (1792–1807)
Bates je v svoji avtobiografiji zapisal: »Po vojni se je moj oče poročil in se naselil v Rochesterju, sosednjem mestu v okrožju Plymouth, kjer sem se rodil 8. julija 1792. V začetku leta 1793 smo se preselili v New Bedford, ki je oddaljen približno sedem milj, kjer se je moj oče lotil trgovine« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 18, odstavek 1). Družinski dom je bil na tem, kar je danes vzhodna (Fairhaven) stran reke: »Med vojno z Anglijo leta 1812 se je mesto New Bedford razdelilo, vzhodni del pa se je imenoval Fairhaven. To je bilo vedno moje prebivališče, dokler nisem maja 1858 preselil svoje družine v Michigan« (Avtobiografija starešine Josepha Batesa, str. 18, odstavek 2).
Dick piše, da je starešina Bates »bil kapitan v revolucionarni vojni in služil celih sedem let tega dolgega boja, polnega težav« (Ustanovitelji sporočila, str. 105, odstavek 1). O svojem otroštvu je Joseph Bates napisal: »V šolskih letih je bila moja največja želja, da postanem mornar« (Avtobiografija starešine Josepha Batesa, str. 18, odstavek 3). Junija 1807, star štirinajst let, je iz New Bedforda odplul kot ladijski deček na ladji Fanny, ki je plula v London s tovorom pšenice (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 18–19; refcodes AJB 18.4–AJB 19.3).
Poroka, ujetništvo in spreobrnitev (1812–1828)
Bates je bil na morju, ko se je začela vojna leta 1812. Njegovo ladjo so prestregli na poti domov: »Izkazalo se je, da sta bili to dve danski kaperski ladji, ki sta nas zajeli in odpeljali v Kopenhagen, kjer so ladjo in tovor končno zaplenili v skladu z Bonapartovimi odloki zaradi naših stikov z Angleži« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 33, odstavek 1). Kasneje je bil zaprt na ladji »Crown Princen, nekdanji danski ladji s 74 topovi, nekaj milj pod ladjedelnico v Chathamu in sedemdeset milj od Londona« (Avtobiografija starešine Josepha Batesa, str. 56, odstavek 2) in tam zadržan do konca vojne.
Vrnil se je v Fairhaven in se 15. februarja 1818 poročil s Prudence Nye, »zelo potrpežljivo in zvesto ženo, ki je imela pobožni vpliv na svojo družino« (Lest We Forget, poglavje 14, str. 32, odstavek 2). Šest tednov kasneje se je vrnil na morje.
Preobrat v Batesovem duhovnem življenju se je zgodil med potovanjem leta 1824, ko mu je Prudy brez njegove vednosti na vrh kovčka z romanov in ljubezenskih zgodb položila majhen žepni Novi testament. Ko je iskal nekaj za branje, je namesto tega odprl Novo zavezo in na prvi strani našel pesem, »ki je pritegnila njegovo pozornost, in od tistega trenutka naprej je prenehal brati romane in ljubezenske zgodbe« (Lest We Forget, poglavje 14, str. 32, odstavek 2). Ko se je vrnil domov, je pisal o krščanski cerkvi v Fairhavenu, »s katero sem se združil« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 233, odstavek 1).
Bates je Prudy ob zaroki povedal, da bo zapustil morje, ko bo pridobil »kompetenco« – in ko ga je vprašala za znesek, je odgovoril: »Deset tisoč dolarjev« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 231, odstavek 1). Do upokojitve je to vsoto že presegel: Spalding piše, da je Bates »zaslužil skromno premoženje, dvanajst tisoč dolarjev, in se upokojil« (Footprints of the Pioneers, str. 42, odstavek 2). Potovanje leta 1828 je bilo zadnje: »Leta 1828 se je Joseph Bates, ko se je vrnil s potovanja v Južno Ameriko, poslovil od morja, enaindvajset let po tem, ko je prvič odplul kot ladijski deček« (Footprints of the Pioneers, str. 42, odstavek 3).
Družbeni reformator: treznost in odprava suženjstva (1827–1839)
Istega dne, ko je bil Bates leta 1827 krščen, je prosil duhovnika, ki ga je krstil, naj mu pomaga organizirati društvo za treznost. Ker mu to ni uspelo, se je obrnil na kongregacionalističnega pastorja in »glavne možje kraja« – in tisti dan je bilo »ustanovljeno društvo za treznost Fairhaven« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 205, odstavek 2). Dick piše, da je bilo to »po njegovem vedenju prvo tovrstno združenje na svetu« (Founders of the Message, str. 121, odstavek 1).
Vprašanje suženjstva je Batesa doseglo počasneje. »Tema mi je bila nova, saj sem o njej vedel le malo, ko sem se ukvarjal s pomorstvom« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 232, odstavek 4). Odločitev je sprejel po več letih opazovanja: »Takrat sem začel čutiti, kako pomembno je zavzeti odločno stališče na strani zatiranih« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 236, odstavek 1). Potem ko mu je delo za treznost že stalo mnoge prijatelje, je sklenil, da ne more biti dosleden kristjan na strani zatiralcev, in zaključil: »Zato je bila moja edina alternativa zagovarjati sužnje, in tako sem se odločil« (Avtobiografija starešine Josepha Batesa, str. 236, odstavek 1). Okoli štirideset prebivalcev Fairhavena se je zbralo in »ustanovilo Društvo proti suženjstvu v Fairhavenu. To je sprožilo jezo določene skupine naših sosedov, ki so prav tako sklicali nasprotna zborovanja, na katerih so sprejeli resolucije, v katerih so nas zelo ostro obsodili« (Avtobiografija starešine Josepha Batesa, str. 236, odstavek 2). Bates je dodal: »Pogosto so nam grozili, da bodo naše sestanke razgnali itd., a na srečo so nas pustili nadaljevati« (Avtobiografija starešine Josepha Batesa, str. 236, odstavek 2).
Bates je podprl Williama Lloyda Garrisona, čeprav ga je leta 1835 bostonski mob skoraj linčal. Napisal je, da je bil Garrison »urednik protisuženjskega časopisa z naslovom 'The Liberator', ki je izhajal v Bostonu, Mass.«, in da je bil »v mnogih takratnih (1835) periodičnih publikacijah razglašen za najbolj znanega abolicionista« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 237, odstavek 2). Ko je bostonski mob prijel Garrisona, so ga »preganjali do tesarske delavnice, kamor je pobegnil pred njimi, ga pripeljali pred zbrano množico na ulici in mu okoli vratu ovili vrv, da bi mu vzeli življenje« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 237, odstavek 2).
Milleritno gibanje (1839–1844)
Bates je Williama Millerja prvič slišal marca 1841, ko je Miller začel s serijo predavanj v zborniškem domu na Washington Street v Fairhavenu. Bates se spominja: »Marca 1841 je brat Miller začel s serijo predavanj v zborni hiši na Washington Street v Fairhavenu, Massachusetts. Mislil sem, da če bi ga lahko pridobili, da bi mojim prijateljem in sosedom predaval o Kristusovem ponovnem prihodu, bi z veseljem prepustil svoje mesto v zborni hiši drugim, če bi bila hiša prenatrpana« (Avtobiografija starešine Josepha Batesa, str. 253, odstavek 2). Eno predavanje mu je spremenilo mnenje: »Toda po tem, ko sem poslušal njegovo prvo predavanje, sem čutil, da si ne morem odreči privilegija, da bi poslušal celoten cikel, saj je bilo njegovo pridiganje izredno zanimivo in daleč presegalo njegova pisna predavanja« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 254, odstavek 1).
Množica je bila tiho in zamaknjena: »Dvorana je bila tako polna, da velik del ljudi ni mogel sedeti, a vseeno je bilo vse tiho in mirno kot ponoči« (Avtobiografija starešine Josepha Batesa, str. 254, odstavek 2). Od takrat naprej je bil Bates aktiven milleritski pridigar: »Bates, spreobrnjeni pomorski kapitan, je porabil svoje premoženje za širjenje milleritskega sporočila« (Messenger of the Lord, str. 144, odstavek 5).
Prodaja njegovega premoženja in misija v Marylandu (1843–1844)
Froom piše, da »je nasprotovanje adventnemu sporočilu s strani članov njegove krščanske cerkve v Fairhavenu pripeljalo do tega, da je izstopil iz nje. Leta 1843 je prodal svoj dom in večino drugih nepremičnin ter se pripravil, da odide tja, kjer bo potrebno, da oznani Kristusov drugi prihod. Čutil je breme, da mora oditi v suženjske države na jugu, kjer so sovražni prebivalci izgnali druge predavatelje« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 547, odstavek 3).
Bates se je iz Fairhavena odpravil s H. S. Gurneyjem, »kovarjem iz Fairhavena v Massachusettsu« (Ellen White: Woman of Vision, str. 42, odstavek 3) in »pojočim kovačem in pomočnikom pridigarja« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 1021, odstavek 2). Pot jih je vodila skozi Filadelfijo, kjer so se pridružili Millerjevim prenatrpanim zborovanjem, in naprej v Maryland: »Prek Washingtona smo prispeli v mesto Annapolis v Marylandu in prečkali zaliv Chesapeake po ledu do osrednjega dela otoka Kent, na katerega sem bil pred kakšnimi sedemindvajsetimi zimami izgn . V gostilni smo našli ljudi, zbrane na občinskem zboru. Upravitelji dveh molilnic, ki so bili prisotni, niso bili pripravljeni odpreti vrat za nas in so nam namigovali na nevarnost oznanjevanja nauka o Kristusovem prihodu med sužnji« (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 277, odstavek 2).
Z otoka Kent so peš prehodili trideset milj do Centervillea: »Ob odhodu z otoka Kent smo šli ob vzhodni strani zaliva Chesapeake, imenovanega vzhodna obala Marylanda, do okrajnega mesta Centerville, oddaljenega približno trideset milj, kamor smo poslali vabilo za zborovanja. Odločili smo se za hojo, da bi imeli boljšo priložnost za pogovor s sužnji in drugimi ter jim razdelili traktate, ki smo jih imeli s seboj« (Avtobiografija starešine Josepha Batesa, str. 280, odstavek 1). Dve leti kasneje, po Velikem razočaranju, se je Bates usedel »z enim samim yorškim šilingom, ostankom svojega premoženja, v žepu« (Footprints of the Pioneers, str. 46, odstavek 1), da bi napisal traktat, ki bo prinesel sobotno sporočilo Jamesu in Ellen White.
Sprejemanje sobote (1845)
Sobota kot sedmi dan v tednu se je uveljavila med majhno skupino adventistov v New Hampshiru. Froom piše: »Metodistka Rachel Oakes je začela spoštovati soboto kot sedmi dan v tednu in se pridružila baptistom sedmega dne. Nato je soboto prinesla v Washington v New Hampshiru, središče pobožne skupine adventistov, kjer sta jo sprejela dva duhovnika. Prvi je bil metodistično-adventistični potujoči pridigar Frederick Wheeler spomladi leta 1844. On pa ga je avgusta istega leta prinesel baptistično-adventističnemu verniku Thomasu M. Prebleju« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 942, odstavek 1).
Loughborough navaja Batesov odziv: »Starešina Joseph Bates iz Fairhavena v Massachusettsu je bil tako pritegnjen in je sprejel soboto leta 1845« (The Great Second Advent Movement, str. 250, odstavek 3). Naslednje leto je Bates napisal lastno brošuro: »Oseminštiridesetstranska brošura The Seventh Day Sabbath, A Perpetual Sign je izšla avgusta 1846« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 956, odstavek 3). Froom dodaja ključno posledico: »To je nato pripeljalo Jamesa in Ellen White do sprejetja sobote, oba sta se od takrat naprej ukvarjala s poučevanjem o soboti adventističnim vernikom« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 947, odstavek 1).
»Pravi krščanski gospod« – Bates in Ellen White
Ellen Whiteova lastna pripoved o srečanju z Batesom leta 1846 daje ton vsemu, kar je kdaj napisala o njem:
Med obiskom v New Bedfordu, Massachusetts, leta 1846 sem spoznala starešino Josepha Batesa. Že zgodaj je sprejel adventistično vero in bil aktiven delavec v tej zadevi. Ugotovila sem, da je pravi krščanski gospod, vljudni in prijazni.
(Life Sketches of Ellen G. White, str. 95, odstavek 1)
Kmalu zatem je prvič pridigala v njegovi prisotnosti, njegova reakcija pa je ohranjena v njenem pričevanju. Bates, ki je odkrito rekel: »Sem dvomljivi Tomaž. Ne verjamem v videnja. A če bi lahko verjel, da je pričevanje, ki ga je sestra nocoj podala, resnično Božji glas za nas, bi bil najsrečnejši človek na svetu« (Testimonies for the Church, zvezek 1, str. 79, odstavek 2). Njegov skepticizem je kmalu zatem popustil na konferenci v Topshamu v zvezni državi Maine, ko je imela videnje drugih svetov: »Ko sem prišla iz videnja, sem povedala, kar sem videla. Starešina B. me je nato vprašal, ali sem študirala astronomijo. Povedala sem mu, da se ne spomnim, da bi kdaj koli preučevala astronomijo« (Testimonies for the Church, zvezek 1, str. 79, odstavek 3).
Bates je bil prvi, ki je objavil njene vizije: Nichol piše: »Joseph Bates je bil prvi, ki je objavil to vizijo, in sicer na enem samem listu papirja, imenovanem letak« (Ellen G. White and Her Critics, str. 291, odstavek 4). Letak »To the Little Remnant Scattered Abroad« je izšel »6. aprila 1846« (Messenger of the Lord, str. 557, odstavek 2).
Na sobotni konferenci, ki je potekala v »hiši Alberta Beldena v Rocky Hillu, Conn., z začetkom 20. aprila 1848« (The Great Second Advent Movement, str. 224, odstavek 3), je bil Bates glavni razlagalec zapovedi, kot se spominja Ellen White: »Konferenca je potekala v Rocky Hillu, v veliki, nedokončani dvorani v hiši brata Beldena. Bratje so prihajali, dokler nas ni bilo okoli petdeset; vendar vsi niso bili popolnoma v resnici. Naše srečanje je bilo zanimivo. Brat Bates je jasno predstavil zapovedi, njihov pomen pa so poudarila močna pričevanja« (Testimonies for the Church, zvezek 1, str. 85, odstavek 1).
Zdravstvena reforma in zadnja leta (1858–1872)
Bates je za več let predvidel načela zdravstvene reforme, ki jih je kasneje sprejela adventistična cerkev: »Gospod Bates je bil prvi voditelj, ki je sprejel zdravstveno reformo. V času, ko so nekateri bratje, ki so opravljali duhovniško službo, imeli v kletih svinjino ali so za svoje storitve kot evangelijski duhovniki prejemali šunke, je Joseph Bates prenehal jesti mesne jedi, maslo, mast, sir, pite in mastne torte. V čast gospodu Batesu govori dejstvo, da kljub trdnemu prepričanju v to reformo svojih idej ni vsiljeval bratom, ampak je v interesu harmonije vsakemu dopustil, da v tej zadevi sledi lastnemu prepričanju« (Founders of the Message, str. 148, odstavek 2).
Maja 1858 se je s svojo družino preselil iz Fairhavena v Michigan (The Autobiography of Elder Joseph Bates, str. 18, odstavek 2) in nadaljeval s pridiganjem vse do svojega osemdesetega leta. Dick opisuje njegovo smrt: »Umrl je v osemdesetem letu starosti 19. marca 1872 v Battle Creeku. Čeprav je v svojih zadnjih urah trpel bolečine, kakršnih le redki ljudje doživijo, je med vsem tem na izrazit način pokazal premoč vere v Kristusa nad telesnim trpljenjem in gotovostjo smrti v bližnji prihodnosti« (Founders of the Message, str. 151, odstavek 2). Pokopan je bil ob Prudence v Montereyju.