Povzetek
Frederick Carnes Gilbert (roj. Cohen) je bil pionirski adventistični misijonar med Judom, rusko-poljski ortodoksni Jud, ki se je leta 1889 v Bostonu spreobrnil h Kristusu, ustanovil Adventistično judovsko misijo, leta 1911 organiziral judovski oddelek Severnoameriškega oddelka za zunanje zadeve, štirideset let služil kot nadzornik judovskega dela za Cerkvijo adventistov sedmega dne in je bil leta 1922 izvoljen za enega prvih generalnih sekretarjev Generalne konference. Rodil se je 30. septembra 1867 v Londonu v Angliji Falku in Miriam Cohen – beguncema, ki sta pobegnila pred antisemitizmom v Suwalkih, in Nemčije – je maja 1886 emigriral v Ameriko, 16. aprila 1889 se je dal krstiti v Cerkvi adventistov in petinpetdeset let deloval kot eden najbolj priljubljenih evangelistov, avtorjev in starešin Cerkve. Ellen White je njegovo delo izjemno cenila in leta 1904 zapisala: »Potrebujemo sto takih mož, kjer imamo zdaj enega« (19LtMs, Lt 391, 1904, odstavek 10). Umrl je v Takoma Parku v Marylandu 31. avgusta 1946.
Od Suwalki do South Lancasterja (1867–1894)
Po članku Benjamina Bakerja v Enciklopediji adventistov sedmega dne se je Frederick Carnes Cohen rodil 30. septembra 1867 v Londonu v Angliji Falku in Miriam Cohen – judovskim beguncem iz Suwalkija na Poljskem (takrat ozemlje Ruske imperije), ki sta v iskanju strpnosti pobegnila v Nemčijo in nato v Anglijo. Odraščal je v strogi ortodoksni veri, ga je rabin poučeval v Talmud Torah, imel je bar micvo in razmišljal o karieri rabina. Oče mu je umrl, ko je bil star petnajst let. Maja 1886 je sam odplul v Ameriko, kjer si je spremenil priimek v Gilbert. Po letu dela v newyorški tovarni oblačil in obdobju brezposelnosti, lakote in osamljenosti se je preselil v Boston, našel prenočišče v adventističnem domu G. F. Fiskeja in skozi tiho pričevanje družine Fiske prišel do vere v Kristusa. 16. aprila 1889 ga je v Cerkvi adventistov sedmega dne krstil Orville Orlando Farnsworth – njegova judovska družina ga je izobčila, sodelavci v tovarni so ga napadli, a njegovo prepričanje je ostalo neomajno. Leta 1890 se je vpisal na South Lancaster Academy in jo zaključil leta 1894. 16. marca 1896 se je poročil z Ello May Graham – rojeno 11. julija 1865 v Mansfieldu, Connecticut, hčerko dveh zgodnjih adventistov, ki so spoštovali soboto, krščeno s strani S. N. Haskella leta 1877 in ustanovno učenko akademije South Lancaster.
Judovska misija v Bostonu in Gilbertovo javno delovanje (1894–1907)
Junija 1894 je Gilbert začel javno evangelizacijsko delo med dvajset tisoč judovskim prebivalstvom Bostona, pridigal v jidišu na zborovanjih na prostem, razpravljal v sinagogah in izdal svojo prvo brošuro, Hebrejci in pravice vesti. Junija 1898 je bil posvečen na taboru New England Conference v West Newtonu, Massachusetts. Konec leta 1905 sta on in A. E. Place najela stavbo na južnem koncu Bostona za judovsko misijo, ki je bila posvečena 17. aprila 1906 – to je bila največja posvečena pobuda, ki jo je takrat ta denominacija izvedla med judovskim prebivalstvom. Po podatkih ESDA je misija organizirala verska srečanja, sobotno šolo in bogoslužja, zagotavljala zdravstveno oskrbo, sprejemala sirote, hranila revne, ponujala tečaje šivanja, izdajala Gilbertove traktate in mesečni časopis The Good Tidings of the Messiah ter razdeljevala literaturo; na srečanjih na prostem so letele kamne in steklenice, včasih pa je bila prisotna tudi policija.
Ellen Whiteova osebna ocena njegovega dela
Ellen Whiteova v pismu iz leta 1904, po pogovoru z Gilbertom: »Pogovarjala sem se z bratom Gilbertom. Ne morem mu prepovedati ali ga odvračati od njegovega dela. Potrebujemo sto takih moških, kjer imamo zdaj enega. Sporočilo mora priti v cerkve; in če je to eden od načinov, bomo rekli: Bogu hvala, in ne bomo odvračali nikogar, ki lahko pridiguje Besedo« (Letters and Manuscripts, vol. 19, Letter 391, 1904, par. 10).
Pismo Ellen White iz leta 1906, v katerem hvali delo v Bostonu: »Slišimo, da se zdaj nekaj dogaja v Bostonu. Veseli nas, da smo iz poročila v nedavni izdaji revije Review izvedeli o delu starešine L. S. Wheelerja kot pastorja bostonske cerkve in o delu njegovih zvestih sodelavcev. Veseli nas tudi, da je starešina F. C. Gilbert delal v predmestju Everett. Upamo, da bodo tisti, ki so odgovorni za delo v Novi Angliji, sodelovali z vodstvom sanatorija Melrose pri sprejemanju odločnih ukrepov za opravljanje dela, ki ga je treba opraviti v Bostonu« (Letters and Manuscripts, zvezek 21, pismo 148, 1906, odstavek 10).
Pismo Ellen White iz leta 1903, naslovljeno na samega Gilberta, ohranjeno v knjigi Dan z Bogom: »Oh, če bi le naši ljudje spoznali, kakšne prednosti bi imeli, če bi neprestano gledali na Jezusa!« (Dan z Bogom, str. 96, odstavek 6).
Oddelek za judovske zadeve (1907–1922)
Po podatkih ESDA je bil Gilbert leta 1907 imenovan za tajnika judovskega oddelka Centralne konference Nove Anglije; 25. marca 1911 je bil ta oddelek reorganiziran v okviru Oddelka za zunanje zadeve Severne Amerike Generalne konference, Gilbert pa je postal njegov prvi nadzornik. Do leta 1911 je izdal tudi svojo avtobiografijo From Judaism to Christianity and Gospel Work Among the Hebrews (South Lancaster, Massachusetts: Good Tidings Press) ter svojo ključno apologetsko delo Practical Lessons from the Experience of Israel for the Church of To-day (1902, razširjena 826-stranska druga izdaja 1914).
V Biltenu Generalne konference iz leta 1913 je zabeleženo, kako je L. R. Conradi uvodoma predstavil svoje poročilo: »L. R. Conradi: Nadaljevali bomo s poročili Oddelka za zunanje zadeve Generalne konference, ki smo jih začeli danes zjutraj. Naslednje poročilo je o delu med Judi. To bo vodil brat F. C. Gilbert. Govorniki bodo imeli na voljo po deset minut« (General Conference Bulletin, 20. maj 1913, str. 58, odstavek 17).
Splošno poročilo istega Biltena o zunanjem delu Cerkve na tej Generalni konferenci je zabeležilo sadove, ki jih je takrat začelo prinašati Gilbertovo delo: »Druga spodbudna značilnost je naraščajoče zanimanje med Judi. Resno delo starešine F. C. Gilberta in literatura, ki je bila razširjena« (General Conference Bulletin, 20. maj 1913, str. 53, odstavek 6).
Generalni tajnik za misijonsko delo (1922–1944) in smrt (1946)
Na zasedanju Generalne konference leta 1922 je bila ustanovljena funkcija generalnega terenskega sekretarja; Gilbert je bil izvoljen kot eden od prvih petih in se je z Ello preselil iz Massachusettsa v Takoma Park v Marylandu. Po podatkih ESDA je njegov mednarodni potovalni načrt vključeval daljša obiska Daljnovzhodne divizije (1923, vključno z velikim potresom v Kantoju, ki ga je preživel na ladji med potovanjem iz Kitajske v Japonsko 1. septembra 1923), Medameriške divizije (1934–1935), Indije (1939) in Južnoameriške divizije (1943). V dvaindvajsetih letih na tem položaju je napisal številne članke, več knjig – vključno z Divine Predictions of Mrs. Ellen G. White Fulfilled (1922) in Messiah in His Sanctuary (1937) – ter bil neutruden evangelist, zbiralec sredstev in starešina. Leta 1933 mu je Generalna konferenca odobrila dvotedenski dopust, prvega v petindvajsetih letih.
Huda možganska kap leta 1943 je zaznamovala začetek konca. Ella je umrla v začetku leta 1944 po skoraj petdesetih letih zakona. Gilbert je 21. decembra 1944 odstopil s položaja nadzornika judovskega oddelka. Umrl je v Takoma Parku v soboto zjutraj, 31. avgusta 1946, v svojem devetinsedemdesetem letu. Zapisnik odbora Generalne konference ga opisuje kot človeka, ki »je bil resen, predan delavec, za katerega ni bila nobena naloga pretežka«.
Gilbertovi štirje otroci so bili Ruth Marjorie Miller (1897–1979), Miriam G. Tymeson (1902–1984, ustanoviteljica šole John Nevins Andrews v Takoma Parku), William Paul (1903–1958) in Louis B. (1910–?).