Povzetek
George Storrs je bil metodistični pridigar iz New Hampshira, ki je postal vodilni predavatelj proti suženjstvu, milleritski adventist in najvplivnejši glas v zgodnjih adventističnih krogih za doktrino pogojne nesmrtnosti. Njegovih šest pridig proti pogledu na pekel kot na »neskončno mučenje« je v zgodnjih 1840-ih krožilo v deset tisočih izvodih in oblikovalo stališče, ki ga je sčasoma sprejela Cerkva adventistov sedmega dne. Pridigal je o adventu skupaj z Millerjem in Himesom, napisal je znamenito alegorijo »Flat Rock« iz oktobra 1844, po »velikem razočaranju« pa je nadaljeval z izdajanjem revije Bible Examiner vse do svoje smrti leta 1879.
Zgodnje življenje in spreobrnitev (1796–1815)
Uvodne vrstice Storrsovih »Šestih pridig« jasno navajajo: »GEORGE STORRS, o katerem govorijo naslednje opombe, se je rodil v Libanonu, N. H., 13. decembra 1796. Bil je najmlajši od osmih otrok. Njegov oče, polkovnik Constant Storrs, je bil rojen v Mansfieldu, Connecticut; bil je pridni mehanik, ki je nekaj časa služil v ameriški revoluciji kot kolesar. Po revoluciji se je poročil z Lucindo Howe, ki je bila polsestra pokojnega Richarda Salterja Storrsa, dolgoletnega duhovnika v Longmeadowu, Massachusetts.« (Six Sermons, str. 5, odstavek 2). V istem odstavku je dodano, da sta se starša »preselila v New Hampshire – deželo, ki je bila takrat še divjina – in se naselila v Libanonu ob reki Connecticut; s pridnostjo in varčnostjo sta postala tisto, kar so v tistih časih imenovali premožni kmet« (Six Sermons, str. 5, odstavek 2).
Storrsova mati je določila duhovni ton njegovega otroštva. Zbirka Adventist Pioneer Library z naslovom Lest We Forget navaja: »Neprestano je vcepljala svojim otrokom, da če bodo iskali Gospoda, jih bo On našel. Takšno pobožno delo ni bilo zaman za Georgea« (Lest We Forget, poglavje 19, str. 42, odstavek 2). 22. poglavje knjige LWF opisuje počasno spreobrnjenje dečka k veri: »Kot otrok se je bal Boga in se je počutil odtujenega od krščanstva zaradi pridig, ki jih je slišal o večni muki grešnikov v peklu. Pri 17 letih je začel namerno iskati Božjo dobroto« (Lest We Forget, poglavje 22, str. 47, odstavek 3).
Metodistični duhovnik in abolicionist (1818–1840)
Storrs se je v sedmih letih poročil, ostal vdovec in ponovno poročil. V knjigi »Šest pridig« je zapisano: »V času bolezni svoje žene se je prvič, odkar ga je začela zanimati vera, odločil prisluhniti pridigi metodističnega duhovnika. Tega duhovnika je povabil k sebi domov, pa tudi še enega iz iste veroizpovedi. Njihovi obiski so postali vir tolažbe zanj in za njegovo ženo. Od takrat naprej je med njim in metodisti obstajala tesna vez; okoli časa smrti svoje žene se je pridružil tej cerkvi in kmalu zatem začel delovati kot pridigar evangelija. Leta 1825, ko je bil star devetindvajset let, se je pridružil potujoči skupnosti Metodistične cerkve v Novi Angliji ( )« (Six Sermons, str. 8, odstavek 5). V istem odstavku je omenjena tudi druga poroka: »Istega leta se je poročil z hčerjo polkovnika Thomasa Watermana iz Lebanona v New Hampshiru. Njegov tast je bil prvi otrok, ki se je kdaj rodil v Lebanonu« (Six Sermons, str. 8, odstavek 5).
Vprašanje suženjstva je začelo prevladovati v njegovem pridiganju. Knjiga Lest We Forget opisuje ta dragoceni preobrat: »Suženjstvo je bilo glavno breme Storrsovega pridiganja. To ni bila doktrina, ki bi jo odobril lokalni škof, ki je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil vsako razpravo o tej temi« (Lest We Forget, poglavje 22, str. 47, odstavek 4). Kriza je nastopila leta 1835: »George Storrs, metodistični duhovnik, ki je bil aretiran med molitvijo, ko je v cerkvi v New Hampshiru prosil za blagoslov za sužnje. Leto je bilo 1835« (Lest We Forget, poglavje 22, str. 47, odstavek 2). LWF končni razhod postavlja v leto 1840: »Metodistično cerkev je zapustil leta 1840« (Lest We Forget, poglavje 22, str. 47, odstavek 5).
Pogojna nesmrtnost (1837–1842)
Najpomembnejše branje v Storrsovem življenju se je zgodilo na počasnem vlaku. Six Sermons navaja: »Leta 1837 – tri leta pred njegovim izstopom iz Metodistične cerkve – se je njegov um prvič začel ukvarjati s temo končne usode grešnih ljudi, ki bi lahko bila popolno izginotje bivanja in ne neskončno ohranjanje v grehu in trpljenju. – To je bilo zaradi majhnega anonimnega pamfleta, ki ga je, kot je izvedel, izdal Henry Grew iz Filadelfije. Prebral ga je, da bi si krajšal prosti čas med potovanjem iz Bostona v New York« (Šest pridig, str. 9, odstavek 2). Storrs dodaja: »Bilo mu je čudno, da se je dalo tako prepričljivo in svetopisemsko argumentirati v obrambo nauka, ki ga je vedno štel za nevrednega resnega razmisleka; kajti nikoli ni dvomil, da ima človek nesmrtno dušo« (Six Sermons, str. 9, odstavek 2).
Po več letih nadaljnjega študija je objavil delo, ki je njegovo ime razširilo po vsem angleško govorečem svetu. Loughborough povzema njegove trditve: »Kmalu po tej objavi opazimo, da je adventističnim skupinam prišla luč glede teme prihodnje kazni, kot je navedeno v brošuri Šest pridig, avtorja Georgea Storrsa, ki je zavzel stališče, da je človek po naravi smrten; da so mrtvi med smrtjo in vstajenjem nezavestni; da bo končna kazen za nevernike popolno izginotje; in da je nesmrtnost Božji dar, ki ga je mogoče prejeti le z vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa« (The Great Second Advent Movement, str. 179, odstavek 1). Froomova knjiga Conditionalist Faith navaja, da so zgodnji adventisti sedmega dne in adventisti prvega dne »svoja pogojna stališča prevzeli predvsem iz jasnih in logičnih spisov Georgea Storrsa o tej temi« (Conditionalist Faith, zvezek 2, str. 308, odstavek 1).
Adventistična leta (1842–1844)
Storrs se je avgusta 1841 s svojo družino preselil v Albany v New Yorku in zbral majhno skupnost na podlagi enostavnega izročila. Sam se spominja: »V nasprotju s tem pričakovanjem je kmalu zatem prejel povabilo, da obišče Albany v New Yorku, kar je tudi storil; in po treh sobotah pridiganja v tem mestu se je odločil, da bo avgusta 1841 svojo družino preselil tja. Tam je služil majhni skupnosti vernikov, ki se je zbrala na podlagi načela » « – »Sprejemajte drug drugega, kakor vas je sprejel Kristus.«« (Six Sermons, str. 11, odstavek 2). LWF poroča o delovnem motu: »Sprejel je ta klic in si za vodilno načelo izbral: »Sveto pismo kot edino veroizpoved – krščanski značaj kot edini preizkus«« (Lest We Forget, poglavje 22, str. 48, odstavek 7).
V Albanyju je Storrs spoznal milleritsko sporočilo. V Šestih pridigah je zapisano: »Nekaj tednov po prvi objavi »Šestih pridig« v Albanyju je gospoda Storrsa obiskal moški, ki je pridigal o pogledih Wm. Millerja na drugi prihod. Omogočil mu je uporabo »Hiše molitve«, v kateri je predstavljal te poglede. Ker je bila pozornost velika in tema, če je resnična, tako pomembna, so se strinjali, da lahko ponovi svoj cikel predavanj v njihovem molilnem domu, in gospod Storrs se je delno prepričal o pravilnosti zagovarjanih stališč; tako zelo, da je zaprosil za pomoč pokojnega Charlesa Fitcha, nekdanjega kongregacionalnega duhovnika« (Šest pridig, str. 13, odstavek 1). Loughboroughov kasnejši povzetek je Storrsa uvrstil v prvo vrsto gibanja: »Njegova dela so imela močan vpliv na spodbujanje ljudi k večji predanosti sebe in svojega imetja delu; to je bilo še posebej izrazito v zadnjih tednih dveh tisoč tristo dni« (The Great Second Advent Movement, str. 125, odstavek 2).
Ko je revija Signs of the Times »močno nastopila« proti drugemu pridigarju, ki je zagovarjal pogojno odrešitev, se je Storrs počutil dolžnega ukrepati. Zapisal je: »Zato je decembra 1842, globoko prepričan, da ga je k temu poklical Bog, revidiral Šest pridig in izdal naklado pet tisoč izvodov v obliki časopisa« (Six Sermons, str. 13, odstavek 2). Naslednjo pomlad je odnesel tiskarno na sever in zahod: »Pomladi leta 1843 je bil povabljen v Filadelfijo, da bi pridigal o adventu, in na tisoče ljudi je prišlo poslušat« ter »je dal Šest pridig stereotipirati v formatu quarto in natisnil dva tisoč izvodov« (Six Sermons, str. 14, odstavek 1). Jeseni leta 1843 je potoval na zahod: »Jeseni leta 1843 je odšel v Cincinnati v Ohiu in tam preživel nekaj mesecev. Tudi tam in v Indiani je bilo razdeljenih okoli pet ali šest tisoč izvodov pridige« (Six Sermons, str. 14, odstavek 2).
Brošura je razburila vodilne millerite. Froom piše, da »je bil Litch zaradi te zadeve tako razburjen, da je šel tako daleč, da je izdal majhno publikacijo proti njej, imenovano Anti-Annihilationist« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 807, odstavek 4). LWF dodaja Millerjevo lastno objavljeno izjavo: »William Miller je nasprotoval tej doktrini in v Midnight Cry z dne 23. maja 1844 napisal: »Zavračam kakršno koli povezavo, skupnost ali sočustvovanje s pogledi brata Storrsa o vmesnem stanju in koncu nepravičnih«« (Lest We Forget, poglavje 22, str. 49, odstavek 11).
V razburkanih tednih pred 22. oktobrom 1844 je Storrs v reviji Midnight Cry objavil priliko, ki je postala njegovo najslavnejše delo. Loughborough ohranja njeno ozadje: »V reviji Midnight Cry z dne 10. oktobra 1844 je pod naslovom »Finale«, ki so ga adventisti poimenovali »Storrsova ravna skala«, izpod peresa Georgea Storrsa izšla naslednja zgodba« (The Great Second Advent Movement, str. 163, odstavek 1). Sama alegorija se je začela: »Ne morem bolje ponazoriti, kaj mislim, kot da si zamislim velik ravni kamen sredi oceana. Veličasten in mogočen princ da obljubo, da bo ob določenem času poslal čudovito parno ladjo, da odpelje vse osebe, ki jih bo tam našel z dokazom, da so v celoti verjeli njegovi besedi, v veličastno deželo« (The Great Second Advent Movement, str. 163, odstavek 3). Iste filadelfijske tedne so prinesle tudi dražji dogodek: navdušenec millerizma, dr. C. R. Gorgas, je Storrsa prepričal, da se bo Kristus vrnil ob treh zjutraj 22. oktobra – prepričanje, ki ga je Storrs dovolil natisniti kot Midnight Cry Extra, kar je vodilo uveljavljene urednike, da so naslednje jutro posredovali in ustavili tisk. Froom namiguje na trajen učinek: »Fanatizem Johna Starka in epizoda z dr. C. R. Gorgasom sta pripeljala do negativnega odnosa in ukrepov proti vsem »posebnim razodetjem«, ki jih je sprejela Medsebojna konferenca adventistov v Albanyju, New York, maja 1845« (The Prophetic Faith of Our Fathers, zvezek 4, str. 984, odstavek 2).
Po razočaranju (1844–1879)
Storrs je preživel 22. oktober z neomajnim zaupanjem v Advent in nadaljeval s svojim novinarskim delom. Loughborough opisuje ustanovitev časopisa, ki je do konca njegovega življenja širil njegova stališča: »Geo. Storrs je začel izdajati mesečni časopis z naslovom The Bible Examiner« (The Great Second Advent Movement, str. 556, odstavek 1). LWF povzema Storrsovo oddaljenost od preostalega sabatarskega adventističnega gibanja, ki se je pojavilo v naslednjem desetletju: »Storrs je od leta 1843 do svoje smrti leta 1879 izdajal časopis z naslovom The Bible Examiner. Storrs je bil razočaran, ko se Jezus 22. oktobra 1844 ni vrnil. Storrs ni sprejel sporočila o svetišču niti sporočila o soboti kot sedmem dnevu, vendar je še naprej verjel v biblijsko resnico o stanju mrtvih« (Lest We Forget, poglavje 22, str. 49, odstavek 12).
Skupine adventistov prvega dne, ki so se odcepile od gibanja po letu 1844, so se kljub Storrsovemu nasprotovanju »veroukom« v kakršni koli obliki organizirale. Damsteegt opisuje dogajanje na konferenci v Albanyju leta 1845, ki je začela ta dolgotrajen proces: »Konferenca v Albanyju ni bila preveč uspešna pri združevanju vernikov« (Foundations of the SDA Message and Mission, str. 114, odstavek 1). Storrs je nazadnje postal ustanovni predsednik Life and Advent Union (ustanovljene leta 1863).
Smrt in zapuščina (1879)
Storrs je umrl 28. decembra 1879 v starosti 83 let in je bil pokopan na pokopališču Woodlawn v Bronxu – podatki so povzeti iz biografskega orisa v Encyclopedia of Seventh-day Adventists (Jonathan Gomide, »Storrs, George (1796–1879)«, arhivirano na ).
Loughboroughova ocena Storrsovega mesta v adventistični zgodovini je hkrati velikodušna in teološka. Storrs je bil »pred spreobrnjenjem k adventistični doktrini vidni oživitelj« in »po razočaranju je adventistom približal stanje mrtvih in prihodnjo kazen« (The Great Second Advent Movement, str. 125, odstavek 2). Doktrinarno stališče, ki ga je na lastne stroške objavil v tisku – da so mrtvi nezavestni, da je nesmrtnost dar, da nečistniki ne bodo trpeli neskončne muke – je postalo ena od doktrin, ki so odlikovale adventizem sedmega dne, ko se je ta leta 1863 uradno organiziral.