Povzetek
John Norton Loughborough je 72 let pridigal tretje angelsko sporočilo – od svojega prvega pridiga v starosti šestnajstih let v šoli v New Yorku 2. januarja 1849 do svojih zadnjih javnih nastopov v svojem 93. letu. Bil je pionirski šotorski evangelist skupaj z M. E. Cornellom, prvi organizirani misijonar Cerkve v Kaliforniji (skupaj z D. T. Bourdeauom leta 1868), prvi adventistični evangelist v Angliji (1878), prvi zgodovinar Cerkve adventistov sedmega dne (The Great Second Advent Movement, 1905) in očividec več deset vizij Ellen White. Umrl je v sanatoriju St. Helena v Kaliforniji 7. aprila 1924 v starosti 92 let.
Otroštvo, spreobrnitev in prva pridiga (1832–1849)
Loughborough se je rodil 26. januarja 1832 v Victorju v New Yorku kot drugi sin metodističnega pridigarja. Njegov oče je umrl za tifusom, ko je bil John star sedem let, zato so fanta poslali k starim staršem na kmetijo v East Bloomfieldu. Steinwegova knjiga Lest We Forget ohranja vtis, ki ga je nanj naredilo molitveno življenje njegovega dedka: fant je »pogosto slišal dedka, kako moli zanj po imenu«. (Lest We Forget, poglavje 143, str. 281, odstavek 5).
Družina Loughborough se je odzvala na milleritsko adventno sporočilo pozimi 1843–1844. John je bil ob času velikega razočaranja star dvanajst let. Maja 1848 je slišal ganljivo pridigo in se spreobrnil, v nekaj mesecih pa se je odločil, da je njegovo mesto pri pridiganju, ne pa pri mehu v kovačnici, kjer je bil vajenec. Z »dolarjem v žepu, podarjenimi oblačili, ki mu niso bila prav, in molitvijo v srcu« (Lest We Forget, poglavje 143, str. 281, odstavek 8) se je odpravil v skupnost, oddaljeno osemnajst milj. Tam si je zagotovil baptistično cerkev za serijo predavanj in zvečer 2. januarja 1849 je imel svoj prvi govor – star komaj sedemnajst let. Kot Steinweg zapisuje v istem odstavku: »Tako je začel pridigaško kariero, ki je trajala sedemdeset let« (Lest We Forget, poglavje 143, str. 281, odstavek 8).
Sanje in sporočilo tretjega angela (1852)
Poleti leta 1852 je bil Loughborough pridigar Cerkve adventistov prvega dne v Rochestru v New Yorku. Neko noč, potem ko je ves dan delal kot hišni slikar, ni mogel zaspati; sanjal je, da se mu je »v spomin neizbrisno vtisnil obraz gorečega pridigarja« (Lest We Forget, poglavje 143, str. 281, odstavek 4). V sanjah je bil na adventističnem srečanju v umazani, slabo prezračeni sobi, ko so se vrata odprla v večjo sobo – dobro prezračeno, svetlo, čisto in vabljivo –, kjer je na steni visel diagram in je ob njem stal visok moški, ki je razlagal svetišče. V sanjah je Loughborough vstal: »Odidem od tu. Grem v tisto drugo sobo.« (Lest We Forget, poglavje 143, str. 282, odstavek 11).
Ko so adventisti, ki spoštujejo soboto, 25. in 26. septembra 1852 v Rochestru organizirali konferenco, se je Loughborough udeležil – opremljen s citati, s katerimi je hotel ovreči spoštovanje sobote. Kot zapisuje Steinweg: »Ko se je ozrl po sobi, je zagledal isti plakat, ki ga je videl v sanjah. Ob tabeli je stal J. N. Andrews, moški iz njegovega sanja« (Lest We Forget, poglavje 143, str. 283, odstavek 13). Andrewsova razlaga tistega dne je ovrgla Loughboroughove pripravljene argumente, in tri tedne kasneje – oktobra 1852 – se je Loughborough javno opredelil za sedmi dan kot soboto. Prvo soboto, ki jo je spoštoval, so mu predstavili Jamesa in Ellen White. Steinweg opisuje ta trenutek: »Gospa White je tisto soboto imela videnje, ki je trajalo eno uro in 20 minut. Ob koncu videnja je Loughboroughu povedala nekaj stvari o njem, ki jih ni nikoli povedal nikomur. To je nedvomno vplivalo nanj. Vse preostalo življenje je Loughborough trdno verjel v Duha preroštva« (Lest We Forget, poglavje 143, str. 283, odstavek 16).
Šotorski evangelist z M. E. Cornellom (1853–1860)
Januarja 1853 se je Cornell pridružil Jamesu Whiteu v Grand Rapidsu pri posvetitvi mladega Loughborougha – in ga poslal na trimesečno pridigaško turnejo po Illinoisu, Wisconsinu in severni Indiani z M. E. Cornellom. V svoji knjigi Great Second Advent Movement Loughborough ohranja zapis te turneje v prvi osebi: »Kot primer vzhodnih predsodkov proti adventistom sedmega dne v tistih zgodnjih časih bom navedel nekaj izkušenj starešine Cornella in mene iz leta 1853. Na srečanju, ki sta ga organizirala brat in sestra White v Jacksonu, je bilo sklenjeno, da bova brat Cornell in jaz tri mesece potovala s konjsko vprego po Illinoisu, Wisconsinu in severni Indiani ter obiskovala adventiste sedmega dne.« (The Great Second Advent Movement, str. 549, odstavek 2).
Maja 1854, ko se je v Lockeju v Michiganu pojavilo veliko zanimanje, so Whiteovi, Cornell in Loughborough načrtovali prva sabatna adventistična srečanja v šotorih – ki so bila julija tistega leta postavljena v Battle Creeku. Loughboroughova knjiga The Great Second Advent Movement ohranja zapis o načrtovanju: »Maj 1854: veliko zanimanje v Lockeju, MI, pripelje družino White, M. E. Cornella in JNL do načrtovanja srečanj v šotorih« (The Great Second Advent Movement, str. 568, odstavek 3).
Kalifornija, Anglija in delovanje po vsem svetu (1868–1908)
Leta 1868, pred zasedanjem Generalne konference v Battle Creeku, je Loughborough imel dvajset ločenih sanj o delu v Kaliforniji. Ko je James White na zasedanju vprašal, ali se kateri od duhovnikov čuti poklicanega, da odide na misijsko delo na zahodno obalo, se je Loughborough javil. V Kaliforniji je delal deset let (1868–1878), nato pa je leta 1878 kot prvi adventistični evangelist prečkal Atlantik v Anglijo, kjer je deloval več let.
Steinweg opisuje njegovo zadnje potovanje: »Leta 1908, star 76 let, je potoval okoli sveta, 30.000 milj po morju in 60.000 milj po kopnem, ter obiskal glavna središča dela Cerkve adventistov sedmega dne. To je bilo njegovo zadnje misijonsko potovanje v imenu Gospoda, ki ga je tako ljubil« (Lest We Forget, poglavje 143, str. 284, odstavek 22).
Prvi zgodovinar in očividec (1892–1908)
Leta 1892 je Loughborough izdal knjigo Rise and Progress of the Seventh-day Adventists – prvo celovito zgodovino Cerkve adventistov sedmega dne – ter jo leta 1905 in 1906 revidiral in razširil pod naslovom The Great Second Advent Movement. Kot očividec zgodnjega sabatističnega adventističnega gibanja od leta 1852 naprej se v teh biografijah sklicuje na njegovo pričevanje o vizijah Ellen White in zgodnjem razvoju gibanja; bralec bo v tej zbirki naletel na njegove besede o številnih temah.
Smrt (1924)
Steinweg opisuje Loughboroughova zadnja leta: »Svoja zadnja leta je najprej preživel v domu svoje hčere v Lodi v Kaliforniji, dokler nista bila ona in njen mož poklicana v Washington, D.C. Zaradi slabega zdravja je starešina Loughborough svoja zadnja leta preživel v sanatoriju St. Helena, kjer je mirno umrl 7. aprila 1924 v starosti 92 let.« (Lest We Forget, poglavje 143, str. 284, odstavek 23). Zaključi z verzom, ki ga je Loughborough prosil, naj ga vklesajo na njegov nagrobnik: »Spomin na pravičnega [je] blagoslovljen« (Lest We Forget, poglavje 143, str. 284, odstavek 23).