Povzetek
Irwin Henry Evans je bil kmečki fant iz Michigana, ki je že v zgodnjih dvajsetih letih začel pridigati sporočilo tretjega angela; do šestdesetega leta je bil predsednik Michiganske konference, blagajnik Generalne konference (1903–1910), prvi predsednik Severnoameriške divizije (1914–1918) in nadzornik Azijske divizije. Bil je avtor hvalnic in misijonski upravitelj, katerega vizija je oblikovala adventistično misijonsko delo v Aziji v prvi polovici 20. stoletja. Umrl je leta 1945 v starosti triinosemdeset let.
Zgodnje življenje in spreobrnitev (1862–1882)
Po podatkih iz Enciklopedije adventistov sedmega dne (Michael W. Campbell) se je Irwin H. Evans rodil 10. aprila 1862 v North Plainsu, okrožje Ionia, Michigan, kot sin Williama in Ruth Ann (rojene Locke) Evans. Spreobrnil se je in bil krščen pri dvanajstih letih. ESDA opisuje, kako je že v otroštvu začutil okus svojega kasnejšega duhovništva: že od mladosti je »duhovništvo videl kot svoj cilj« in »je hodil ven ter pridigal na štorih na očetovi kmetiji«. Duhovništvo je začel kot licenčnik leta 1882, pozimi pa je poučeval v šoli, da se je preživljal.
Duhovništvo, poroka in predsedstvo konference v Michiganu (1884–1900)
Evans je leta 1884 sodeloval na evangelizacijskih srečanjih v Michiganu in istega leta prejel licenco za duhovnika. Leta 1885 je bil premeščen v Kentucky in posvečen na taboru v Kentuckyju leta 1886. Leta 1887 se je vrnil v Michigan, kjer je deloval kot predsednik Združenja sobotne šole v Michiganu in tajnik Združenja za zdravje in treznost v Michiganu.
Leta 1887 se je Evans poročil z Emmo Ferry. Imela sta štiri otroke – Arthurja Henryja (1888), Edith (1890), Jessie Ruth (1892) in Jeromeja (1894). Emma je umrla leta 1903.
Leta 1891 je bil Evans izvoljen za predsednika konference v Michiganu. Od 15. marca do 23. aprila 1893 je organiziral šesttedenski inštitut za pridobivanje novih članov – do takrat največje srečanje te vrste, ki se ga je udeležilo vsaj 200 ljudi.
Blagajnik Generalne konference (1903–1910) in Severnoameriška divizija
Leta 1903 je bil Evans izvoljen za blagajnika Generalne konference, položaj, ki ga je zasedal do leta 1910. Ellen White je leta 1904 v pismu o njegovem delovanju v Kanadi ohranila njegovo dobro ime med svojimi zaupanja vrednimi brati: »Prejela sem odlično pismo od starešine I. H. Evansa, napisano iz Kanade, kjer se je udeležil tabornega srečanja. Poslala vam bom kopijo pisma, da se boste lahko z njim razveselili skupaj z nami« (Manuscript Releases, Letter 229, 1904, odstavek 7).
V pričevanju iz leta 1905 je Ellen White uvrstila Evansa skupaj z Daniellsom, Prescottom in Washburnom med »naše vodilne brate«: »Bilo mi je naročeno, da moram prenesti sporočilo našim vodilnim bratom: starešini Daniells, starešini Prescott, starešini Washburn in starešini Evans« (Manuscript Releases, Pismo 205, 1905, odstavek 6).
Leta 1910 je Ellen White zabeležila pogovor z Evansom o delu Cerkve v mestih: »Med našim pogovorom me je starešina Evans opozoril na dejstvo, da se zdaj porabljajo znatna sredstva za to, da se sporočilo sedanje resnice prinese v znanje tistim, ki živijo v mestih. Res je, da je bilo nekaj storjenega, vendar Bog od svojega ljudstva zahteva veliko večje delo, kot je bilo storjeno v preteklih letih« (Manuscript Releases, rokopis 25, 1910, odstavek 5).
Leta 1914 je Evans postal prvi predsednik Severnoameriške divizije. To vlogo je opravljal do leta 1918.
Nadzornik Azijske divizije
Po koncu mandata kot predsednik Severnoameriške divizije je Evans služil kot nadzornik Azijske divizije Generalne konference. Bilten Generalne konference iz leta 1913 beleži spoštovanje, ki ga je uživalo njegovo delo: »Prva točka dnevnega reda bo poročilo starešine Evansa, nadzornika Azijske divizije Generalne konference« (General Conference Bulletin, 19. maj 1913, stran 34.16). Na isti seji se je nadaljevalo: »Starešina Evans je nato predložil naslednje poročilo« (General Conference Bulletin, 19. maj 1913, stran 34.17). Glede skupine ljudi na tem območju, ki še niso bili doseženi, naj bi Evans dejal: »Čudovito je pomisliti, da obstaja skupina tridesetih ljudi, ki spoštujejo soboto, ne da bi se doslej kdor koli trudil doseči to območje« (General Conference Bulletin, 19. maj 1913, stran 37.12).
Po podatkih ESDA je Evans sedemnajst let služil kot misijonar v Aziji, kjer je razvijal adventistično delo na Kitajskem, Japonskem, v Koreji, na Filipinih in v Indiji.
Smrt (1945)
Po podatkih iz Encyclopedia of Seventh-day Adventists je Evans umrl leta 1945 v starosti triinosemdeset let, po tem ko je preživel svojo prvo ženo za več kot štiri desetletja.