Povzetek
Luther Willis Warren je bil pionir organiziranega adventističnega mladinskega dela – ustanovitelj Sunshine Bands (1894), glavni arhitekt društev Junior in Senior Missionary Volunteer (MV), ki so bila leta 1907 organizirana kot ločen oddelek Generalne konference, ter (skupaj z Goodloe Harper Bellom) eden glavnih pobudnikov adventističnega gibanja cerkvenih šol, ki je število dnevnih šol cerkve povečalo s sedmih leta 1890 na 594 do leta 1910. Rojen je bil 15. septembra 1864 v Discoju, okrožje Macomb, Michigan, v adventistični družini, ki jo je v vero pripeljal J. N. Loughborough; že leta 1879 je (skupaj s Harryjem Fennerjem) ustanovil Krščanski klub za fante v Hazeltonu; prvo pridigo je imel še kot najstnik; pri osemnajstih letih je bil izvoljen za nadzornika sobotne šole; obiskoval je Battle Creek College; leta 1889 se je poročil z Jessie Belle Proctor; posvečen je bil leta 1892 na taboru v Cortlandu, New York; v petdesetih letih službovanja je krstil na tisoče mladih adventistov. Znani kot »ciklonski pridigar« je umrl v Loma Lindi 24. maja 1940.
Od Disca v Michiganu do krščanskega kluba za fante v Hazeltonu (1864–1882)
Po navedbah iz članka Briana E. Strayerja v Enciklopediji adventistov sedmega dne se je Luther Willis Warren rodil 15. septembra 1864 v mestu Disco v okrožju Macomb v Michiganu kot sin Dorana in Ellen Warren – oba sta se k adventistični veri pridružila prek srečanj, ki jih je organiziral J. N. Loughborough. Med Lutherjevimi brati in sestrami sta eden od bratov in dvojčica umrla v otroštvu, drugega brata, Walterja, pa je v njihovem domu ubil bratranec; te tragedije so v njem vzbudile nenavadno nežnost do otrok, zato je pri šestnajstih letih poskušal posvojiti enega od njih. Zgodaj je sprejel sporočilo o zdravstveni reformi in bil vse življenje strogi vegetarijanec.
Leta 1879, ko je bil Luther star štirinajst let in Harry Fenner sedemnajst, sta fanta v Hazeltonu (danes Juddville) v Michiganu ustanovila Krščanski klub za fante z devetimi adventističnimi fanti. Klub se je tedensko sestajal na podstrešju hiše družine Meseraull, kjer so molili, peli, opravljali opravke, pošiljali traktate in pisali spodbudna pisma; podpisali so zavezo o abstinenci od alkohola, čaja, kave, tobaka, svinjine in preklinjanja. Ko se je pridružilo še šest deklet, so se srečanja preselila v dnevne sobe. Luther je svojo prvo pridigo imel v dnevni sobi L. D. Avery-Stuttle, pri osemnajstih letih pa ga je cerkev v Hazeltonu izvolila za nadzornika sobotne šole.
Battle Creek in prehod v javno službo (1882–1892)
Po podatkih ESDA se je Luther leta 1882 na spodbudo Eugenea Farnswortha vpisal na Battle Creek College – njegovi starši so prodali kravo, teta pa zlato uro, da bi pokrili njegove stroške. Ostal je le eno leto, delal je v sanatoriju Battle Creek in domu za sirote Haskell Home, nato pa se je vrnil domov zaradi bolezni v družini. Jessie Belle Proctor (1865–1960) je spoznal leta 1888, ko je delal kot skrbnik šotora na srečanjih J. F. Ballengerja v Benton Harborju v Michiganu, kjer je bila ona delavka Svetega pisma in organistka; poročila sta se leta 1889 v sodni palači iz leta 1839 v Berrien Springsu. Imela sta sina, ki je umrl pri treh mesecih, in hčerko Rose. Med letoma 1889 in 1891 sta ustanovila adventistični cerkvi v Frankfortu in Bear Lake v Michiganu, leta 1891 pa sta se preselila v konferenco New York. Junija 1892 sta ga na taborniškem srečanju v Cortlandu v New Yorku posvetila R. A. Underwood in Sands H. Lane.
Sunshine Bands in newyorška leta (1894–1900)
Po podatkih ESDA je Warren 11. junija 1894 v Alexandrii v Severni Dakoti ustanovil prvo skupino Sunshine Band – majhne skupine mladih, organizirane za obiske bolnikov in oseb, ki so bile priklenjene na dom, ter za razdeljevanje adventistične literature. Moto je bilo »Stori vse za Božjo slavo«; cilj pa »Vsak dan stori nekaj za nekoga«. Do preloma stoletja je imela skoraj vsaka adventistična cerkev v Ameriki svojo skupino Sunshine Band.
V General Conference Daily Bulletin iz leta 1899 je ohranjeno sodobno poročilo o njegovem delu v šotoru v Omahi: »Vse poteka gladko tukaj v Omahi. Gospod blagoslovi brata Warrena pri zaključku njegovega dela. Revija The Signs je opravila odlično delo pri podpiranju šotorskega dela tukaj. Od petindvajsetih ali tridesetih, ki so prišli, jih je od deset do trinajst tistih, ki so jim revijo The Signs dostavljali od šest do devet mesecev« (General Conference Daily Bulletin, 2. marec 1899, str. 123, odstavek 18).
Ellen White v pismu iz leta 1901 izraža pohvalo Warrenu in njegovemu sodelavcu Brunsonu: »Brat Warren ima svoj dar, brat Brunson pa svojega. Če bi bili vsi od začetka povezani z delom v New Yorku, bi bilo delo popolnejše« (Letters and Manuscripts, zvezek 16, pismo 197, 1901, odstavek 5).
Nasvet Ellen White o obvestilih v New Yorku (1903)
Leta 1902 je Warren v New Yorku razdeljeval letake, ki so vsebovali obvestila o uničenju mesta, ki jih je Ellen White ocenila kot senzacionalistična. V pismu iz leta 1903 je izrazila tako svojo zaskrbljenost kot tudi zaupanje vanj: »Pred nekaj časa je starešina Luther Warren objavil nekaj zelo pretresljivih obvestil o uničenju New Yorka. Takoj sem napisala tistim, ki so tam odgovorni za delo, in jim povedala, da ni pametno objavljati takšnih obvestil, saj bi to lahko vzbudilo razburjenje, ki bi privedlo do fanatičnega gibanja in škodovalo Božji stvari. Dovolj je, da ljudem predstavimo resnico Božje besede. Presenetljiva obvestila škodujejo napredku Njegovega dela« (Letters and Manuscripts, zvezek 18, pismo 176, 1903, odstavek 10).
Društvo misijonskih prostovoljcev (1901–1907)
Po podatkih ESDA je Warren na Generalni konferenci leta 1901 pomagal ustanoviti Društvo mladih misijskih prostovoljcev, sprva pod okriljem Oddelka za sobotno šolo, ki ga je vodila L. Flora Plummer, ki je leta 1903 povabila Warrena, naj prevzame vodenje dela M.V. V naslednjih štirih letih je ustanovil 186 Društev misijskih prostovoljcev z več kot 3.500 člani. Na konvenciji MV v Mount Vernonu v Ohiu, ki je potekala od 10. do 20. julija 1907, mu je uspelo ustanoviti Društvo misijskih prostovoljcev kot ločen oddelek Generalne konference, z Miltonom Earlom Kernom (1875–1961) kot direktorjem. Ustanovil je tudi društva mladih prostovoljcev, program progresivnega pouka, jutranjo molitev Morning Watch, bralne krožke prostovoljcev in tečaje Standard of Attainment o adventistični doktrini in zgodovini.
Loma Linda in ponavljajoča se pohvala Ellen White (1907–1908)
Novembra 1907 je Warren pripeljal skupino mladih iz Srednjega zahoda, da se vpišejo na novo Loma Linda College of Evangelists. Pisma Ellen White ohranjajo njene ponavljajoče se omembe njegovega prihoda in njeno pohvalo njegovega govora.
Prvi zapis je v njenem pismu z dne 12. novembra 1907: »Popoldne je starešina Luther Warren imel odličen govor. Brat Warren je sposoben delavec in upamo, da bo nekaj časa delal na tem potrebnem področju. Zdaj je ugoden čas za delo v Redlandsu« (Letters and Manuscripts, zvezek 22, pismo 176, 1907, odstavek 10).
Enak prihod je zabeležen nekaj dni kasneje v drugem pismu: »Prejšnji petek je starešina Luther Warren prispel iz Nebraske in s seboj prinesel šestinštirideset študentov. Še drugi prihajajo, da bi obiskovali šolo tukaj« (Pisma in rokopisi, zvezek 22, pismo 364, 1907, odstavek 8).
Podrobnejši zapis v drugem pismu istega tedna: »V petek zjutraj je starešina Luther Warren prišel z vzhoda s skupino šestinštiridesetih študentov za Loma Linda College of Evangelists. Zdi se, da so resna, predana skupina mladih« (Pisma in rokopisi, zvezek 22, pismo 366, 1907, odstavek 2).
Še podrobnejši zapis v četrtem pismu istega obdobja: »S sanatorijem je povezana šola za usposabljanje medicinskih misijonarskih evangelistov. Šola se je letos odprla s skoraj petdesetimi študenti, pretekli petek pa je iz Nebraske prispel starešina Luther Warren in s seboj prinesel še šestinštirideset, ki jih je zbral v vzhodnih državah. V soboto zjutraj sem govorila tej skupini novih študentov in bila vesela, da vidim tako resno in predano skupino mladih« (Pisma in rokopisi, zvezek 22, pismo 374, 1907, odstavek 7).
Njeno pismo iz leta 1908, po Warrenovem oživljalnem delovanju na srečanjih mladih v Loma Lindi: »Starešina Luther Warren je opravil posebno delo za mlade in ob koncu srečanja se je večina krstila« (Pisma in rokopisi, zvezek 23, pismo 158, 1908, odstavek 6).
Smrt (1940) in zapuščina
Po podatkih ESDA sta se Warren in Belle leta 1908 za stalno preselila v Loma Lindo; poučeval je verske predmete na College of Medical Evangelists, ustanovil šolo za biblijsko izobraževanje v Los Angelesu in v 20. letih 20. stoletja – čeprav ga je vse bolj pestila artritis in srčna astma – pridigal na tabornih srečanjih po zahodnih Združenih državah, Kanadi in Mehiki. Včasih je bil prisiljen pridigati sede. Luther Willis Warren je umrl doma v Loma Lindi 24. maja 1940 v starosti petinsedemdeset let, ob njem pa je bila Belle; pokopan je na pokopališču Montecito v Loma Lindi. Belle ga je preživela dvajset let in umrla 19. julija 1960 v starosti petindevetdeset let ter bila pokopana ob njem.
Njegov fenomenalen spomin je bil takšen, da je proti koncu življenja svoji sestri Lilli dokazal, da se spomni imen in priimkov tisoč mladih, ki so postali njegovi prijatelji na tabornih srečanjih in konvencijah MV.