Povzetek
John Byington je bil metodistični potujoči pridigar v severni New York, ki je po svojem štiriinpetdesetem letu postal adventist, ki spoštuje soboto; enajst let kasneje, ko je James White zaradi osebnih razlogov zavrnil funkcijo, je bil Byington izvoljen za prvega predsednika Generalne konference adventistov sedmega dne na njeni ustanovni seji maja 1863. Bil je aktiven borec za odpravo suženjstva in agent podzemne železnice v metodističnih letih, zgradil prvo adventistično zborniško hišo v New Yorku, kjer so spoštovali soboto, preselil svojo družino v Michigan, da bi delal skupaj z družino White, in naslednjih trideset let preživel na poti po Michiganu in severni Indiani, kjer je pridigal, vse do svoje smrti v 89. letu.
Zgodnje življenje in metodistiško duhovništvo (1798–1843)
Zbirka Adventist Pioneer Library z naslovom Lest We Forget podrobno opisuje Byingtonove začetke. O njegovem rojstnem kraju in starših: »Rojen je bil 8. oktobra 1798 kot šesti od desetih otrok gospoda in gospe Justusa Byingtona iz Hinesburga v Vermontu« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 56, odstavek 3). LWF v istem odstavku dodaja, da »se veliko njegove predanosti in moralne poguma odraža v življenjskem delu njegovega sina« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 56, odstavek 3). Isti poglavje opisuje naslednjo fazo: »John je bil krščen v metodistični cerkvi kmalu po svojem sedemnajstem rojstnem dnevu. Kmalu zatem je postal eden od cerkvenih voditeljev in dobil dovoljenje za pridiganje kot laični pridigar, takrat imenovan »povabljavec«. Kot potujoči pastor si je sam služil kruh, jahal in pridigal ter obiskoval domove potrebnih v svojem okrožju« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 56, odstavek 4). Zaradi zdravstvenih težav v starosti enaindvajsetih let se je za tri leta preselil v New Haven, Connecticut, preden se je vrnil v Vermont in na pot; »zemlja, plug in pridiganje na poti so zame in moji« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 56, odstavek 5).
Poročil se je dvakrat. Lest We Forget navaja: »V Vermontu se je poročil z Mary Ferris, njun prvi otrok, Caroline, pa se je rodil leta 1828. Po Maryjini smrti se je John preselil v Buck’s Bridge v New Yorku. Tam se je leta 1830 poročil s Catharine Newton iz Vermonta« (Lest We Forget, poglavje 24, str. 53, odstavek 2). O selitvi v severni del zvezne države New York in njegovi vlogi v lokalni metodistični skupnosti: »Po selitvi v Buck’s Bridge, blizu reke St. Lawrence na severozahodu New Yorka, je okoli leta 1837 pomagal zgraditi hišo bogoslužja za metodistično cerkev. Suženjstvo je postalo pomembna tema v metodističnih cerkvah in še pomembnejša tema za Johna Byingtona« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 56, odstavek 6).
Aktivist proti suženjstvu
Douglassova knjiga Advent Pioneers povzema Byingtonovo desetletje boja proti suženjstvu: »John Byington je bil metodistični potujoči pridigar, preden je postal pridigar Cerkve adventistov sedmega dne. Bil je tudi odločen nasprotnik suženjstva, njegov dom pa naj bi bil postaja na stari podzemni železnici, ki je nudila zatočišče sužnjem, ki so pobegnili z juga in iskali svobodo« (Advent Pioneers Biographical Sketches and Pictures, str. 8, odstavek 2). LWF v njegovih lastnih besedah opisuje njegovo stališče s prižnice: »Suženjstvo je sramota. Je greh. Zavežimo se, da bomo uporabili vsa zakonita sredstva, ki so v naši moči, s pridiganjem, molitvijo in glasovanjem proti tej nekrščanski instituciji« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 56, odstavek 6).
Sprejem sobote (1844–1852)
Byington je slišal milleritsko pridiganje leta 1844, vendar ni sprejel niti datuma niti, takrat, adventnega sporočila. Lest We Forget navaja: »Leta 1844 je Byington slišal pridige o skorajšnjem prihodu Kristusa. Predavanja Williama Millerja so razburila celotno skupnost v . Sam je temeljito preučil preroštva, vendar nekaterih točk ni razumel. Ker je bil previden človek, je bil počasen pri sprejemanju novih teorij« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 57, odstavek 7). Odločitev je padla osem let kasneje, na dan pogreba hčere: »Osem let kasneje, leta 1852, mu je H. W. Lawrence dal izvod revije Review and Herald, ki je vsebovala članke o soboti kot sedmem dnevu. 20. marca 1852, na dan pogreba njegove petnajstletne hčerke Tereze, se je odločil, da bo spoštoval sedmi dan. 3. julija je G. W. Holt krstil Johna in Catharine ter dva starejša otroka v reki Grasse blizu Buck’s Bridge v New Yorku« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 57, odstavek 7). Douglass dodaja širši okvir: »Sporočila adventistov sedmega dne ni sprejel, dokler ni dopolnil petdeset let. Nato je postal vneti pridigar resnice. Pomagal je organizirati eno od prvih cerkva adventistov sedmega dne v Buck’s Bridgeu v New Yorku« (Advent Pioneers Biographical Sketches and Pictures, str. 8, odstavek 2).
Hiša v Buck’s Bridgeu je kmalu postala središče za adventiste, ki so spoštovali soboto, iz Vermonta in New Yorka. Knjiga Lest We Forget opisuje podrobnosti dela njegove žene: »Adventisti iz Vermonta in New Yorka so se pogosto zbirali v Buck’s Bridge. Nekega leta je Catharine na svojem statvu stkala dolge trakove blaga, ki jih je nato sešila v šotor, v katerem so se lahko srečevali« (Lest We Forget, poglavje 24, str. 53, odstavek 3).
Gradnja sabatarijanskega gibanja (1855–1858)
Leta 1855 je Byington zgradil prvo adventistično zborniško hišo v New Yorku, ki je bila v neposredni bližini metodistične cerkve, ki jo je zgradil že prej. Knjiga Lest We Forget opisuje potek dogodkov in selitev, ki je sledila: »Leta 1855 je John pomagal zgraditi prvo cerkev SDA, ki je bila zgrajena v neposredni bližini metodistične cerkve, ki jo je zgradil. Potem ko je v Buck’s Bridge pokazal vodstvene sposobnosti, sta James in Ellen White leta 1858 povabila Byingtonove, naj pridejo v Battle Creek in tam pomagajo pri delu. Kupil je kmetijo v Newtonu, blizu Battle Creeka v Michiganu, in tja preselil svojo družino. Med potovanji, na katerih je oskrboval razpršene črede, se je vračal, da je skrbel za kmetijo« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 57, odstavek 8). Douglass navaja leto selitve in izrek, ki je sledil: »Leta 1857 se je John Byington preselil iz New Yorka v Michigan. Opravljal je evangelizacijsko delo in prečesaval deželo s konjem in kočijo. Ljudje so govorili: »Nihče ne pozna Michigana tako kot John Byington«« (Advent Pioneers Biographical Sketches and Pictures, str. 8, odstavek 8).
Prvi predsednik Generalne konference (1863–1865)
Vprašanje uradne cerkvene organizacije je sabatne adventiste več let delilo. Knjiga Lest We Forget opisuje tako odpor proti organizaciji kot tudi razlog, zakaj se je James White umaknil: »Med mnogimi verniki je prevladovalo trdno prepričanje, da se cerkev ne sme organizirati, saj bi to pomenilo, da bi postali podobni cerkvam, iz katerih so prišli. James White, vodilna osebnost v prizadevanjih za organizacijo, je menil, da je bilo nasprotovanje njegovemu delu dovolj veliko, da bi bilo njegovo predsedovanje težko in verjetno neučinkovito. John Byington, ki so ga pogosto imenovali oče Byington, je sprejel predsedstvo prve Generalne konference, ki je potekala od 20. do 23. maja 1863, potem ko ga je James zavrnil« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 57, odstavek 9).
Celotni uvodni stavki 26. poglavja knjige LWF pojasnjujejo, zakaj je bil Byington prava izbira za ustanovnega predsednika: »Zgodba Johna Byingtona je izjemna, ne zato, ker bi katera koli doktrina izvirala od njega, ali zaradi kakršne koli vloge v velikem razočaranju. Njegova zgodba je izjemna izključno zaradi številnih načinov, na katere je skrbel za duhovne in fizične potrebe cerkve, tako kot organizacije kot tudi njenih posameznih članov« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 56, odstavek 2).
Potujoči pridigar v Michiganu (1857–1886)
Byingtonova dva enoletna mandata kot predsednika Generalne konference (1863–1865) sta se končala, ne da bi se umaknil iz potujočega pridiganja. Lest We Forget navaja: »V Michiganu je služil naslednjih dvaindvajset let. Pogosto ga je spremljala njegova Catharine. Ta potovanja so ga vodila v Port Huron in Saginaw na vzhodu ter vse do Muskegona na zahodu. Te potovalne turneje niso bile le sobotna srečanja, ampak vsakodnevno druženje z ljudmi. Jedel je z njimi in molil z njimi, spal pa je v njihovih domovih, ko so ga povabili« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 58, odstavek 10).
Po smrti Catherine leta 1885 je starejši pridigar nadaljeval s svojimi potovanji. Lest We Forget navaja njegove zapisane sklepe in zadnje vpise v dnevnik: »Po smrti žene je nadaljeval z obiski in nikoli ni izgubil ljubezni do mladih. »Moram nahraniti jagnjeta črede,« je zapisal. Ko enkrat ni mogel prisostvovati molitvenemu srečanju, jim je poslal sporočilo na majhnem modrem listku: »Povejte, o, povejte jim, naj zapustijo svet in pridejo k svojemu Odrešeniku!« V petek, 3. decembra 1886, je zapisal: »To je dan tolažbe in miru. Čutil sem, da so moji grehi zelo številni; prosil sem in našel milost Odrešenika ter bi rad vsem razglasil Njegovo ljubeznivo dobroto.« (Lest We Forget, poglavje 26, str. 58, odstavek 11).
Smrt
Douglassova knjiga Advent Pioneers v eni vrstici navaja datume, ki omejujejo Byingtonovo življenje: »PRVI PREDSEDNIK GENERALNE KONFERENCE 8. oktober 1798 – 7. januar 1887« (Advent Pioneers Biographical Sketches and Pictures, str. 8, odstavek 1).
Preživel je Josepha Batesa in večino generacije milleristov, ki se je v 40. letih 19. stoletja zbrala okoli družine White, ter v svojem življenju videl, kako se je majhno delo v Battle Creeku v 50. letih 19. stoletja razvilo v organizirano veroizpoved z zbori po vsej Michiganu in širše.