Povzetek
Owen R. L. Crosier (kasneje Crozier) je bil milleritski pridigar in pisatelj iz Canandaigue v New Yorku, čigar članek iz leta 1846 z naslovom »Mojzesova postava« – objavljen v Day-Star Extra 7. februarja 1846 – je postal temeljna razlaga nauka o nebeškem svetišču, ki je ločevala sabatni adventizem od širšega milleritskega gibanja po »razočaranju«. Članek, napisan na podlagi obsežnega študija Svetega pisma s Hiramom Edsonom in dr. F. B. Hahnom v Edsonovi hiši v zahodnem delu New Yorka med » « zimo 1844–1845, je podprla Ellen White v svojem pismu Eliju Curtisu z dne 21. aprila 1847 (objavljeno kot del knjige A Word to the Little Flock, str. 12). Crosier je nekaj časa prav tako spoštoval sedmi dan kot soboto, vendar je do leta 1847 zavrnil tako soboto kot tudi stališče o nebeškem svetišču, od leta 1847 do 1853 pa je delal v uredništvu Joseph Marshovega Advent Harbingerja v Rochestru. Umrl je leta 1912.
Zgodnje življenje in spreobrnitev (1820–1843)
Steinweg v knjigi Lest We Forget opisuje osnovne poteze Crosierjevega zgodnjega življenja: »Owen R. L. Crosier se je rodil v Canandaigui v New Yorku leta 1820.« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 183, odstavek 5). V istem odstavku nadaljuje: »Pri šestnajstih letih se je spreobrnil na metodističnem oživljanju. Nekje v času njegove mladosti sta se dr. Franklin B. Hahn in Hiram Edson spoprijateljila s siroto. Ponudila sta mu dom in ga spodbujala pri študiju« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 183, odstavek 5).
Steinweg opisuje njegovo izobraževanje in sprejetje milleritske doktrine: »Po obisku Genesee Academy in Wesleyan Seminary v Limi je Crosier poučeval v Gorhamu, Rochesterju, East Avonu in Limi v New Yorku. Jeseni leta 1843 je sprejel milleritsko doktrino o skorajšnjem Kristusovem povratku, da bi očistil zemljo, in ga je krstil E. R. Pinney.« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 183, odstavek 6).
Dan po razočaranju (23. oktober 1844)
Steinweg opisuje jutro 23. oktobra 1844, ko sta Hiram Edson in Crosier odjahala iz Port Gibsona, da bi tolažila svoje razočarane brate. Oba sta ravno študirala skupaj, ko je Edson med hojo skozi koruzno polje dobil vtis, da svetišče, ki naj bi bilo očiščeno, ni zemlja, ampak tempelj v nebesih.
Loughborough, ki je Edsona osebno poznal, opisuje bistvo tistega jutra: »Hiram Edson iz Port Gibsona v New Yorku mi je povedal, da je dan po izteku roka leta 1844, ko je molil za kupi koruze na polju, Božji Duh prišel nanj tako močno, da ga je skoraj vrgel na tla« (The Great Second Advent Movement, str. 193, odstavek 1). V istem odstavku se nadaljuje: »To misel je posredoval O. R. L. Crosierju in skupaj sta to temo skrbno preučila. V začetku leta 1846 je bila v časopisu Day Star, ki je takrat izhajal v Canandaigui v New Yorku, objavljena podrobna razlaga vprašanja o svetišču s svetopisemskega stališča, ki jo je napisal gospod Crosier« (The Great Second Advent Movement, str. 193, odstavek 1).
Študij Svetega pisma v domu Edsonovih (zima 1844–1845)
Preiskava, ki je sledila potovanju 23. oktobra, je potekala v obliki dolgotrajnega skupinskega študija Svetega pisma v Edsonovem domu v Port Gibsonu. Steinweg je zapisal njen izid: »O. R. L. Crosier je bil star štiriindvajset let, ko se je odpravil z Edsonom, da bi razširil novico o očiščenju svetišča.« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 184, odstavek 9). Steinweg, ki citira Frooma, v istem odstavku opisuje Crosiera kot »navdušenega študenta Svetega pisma in obetavnega pisca« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 184, odstavek 9).
Zbirka Arthura Whitea Christ in His Sanctuary opisuje študijo in vlogo Crosiera pri pisanju njenih zaključkov: »Sledila je skrbna preiskava svetih spisov, ki so se dotikali te teme – zlasti tistih v Pismu Hebrejcem – s strani Hirama Edsona in dveh tesnih sodelavcev, dr. F. B. Hahna, zdravnika, in O. R. L. Crosiera, učitelja. Rezultat te skupne študije je zapisal Crosier in je bil objavljen najprej v The Day Dawn, časopisu z omejenim nakladom, nato pa v predelani in razširjeni obliki v posebni številki Day-Star 7. februarja 1846. To je bil bolj razširjen adventistični časopis, ki je izhajal v Cincinnatiju v Ohiu. Prek tega medija je dosegel številne razočarane adventistične vernike. Precej obsežna predstavitev, dobro podprta s Svetim pismom, je v njihova srca prinesla upanje in pogum, saj je jasno pokazala, da je svetišče, ki bo očiščeno ob koncu 2300 dni, v nebesih in ne na zemlji, kot so verjeli prej« (Christ in His Sanctuary, str. 8, odstavek 1).
V pojasnjevalni opombi k Pismom in rokopisom Ellen G. White Estate je zabeleženo bistveno teološko jedro Crosierjevega članka: »O.R.L. Crosier, Emily Clemons in drugi so začeli zagovarjati podaljšano obdobje končnega odrešenja v nebeškem svetišču, medtem ko je Samuel Snow agresivno zagovarjal enodnevno odrešenje« (The Ellen G. White Letters and Manuscripts: Volume 1, str. 44, odstavek 2).
The Day-Star Extra z dne 7. februarja 1846 („Mojzesova postava“)
Crosierjev članek – običajno znan kot »Mojzesova postava« – je bil objavljen kot posebna izdaja Enoch Jacobsovega Day-Starja 7. februarja 1846. Crosierjev uvod v članek je bil opomin na trajno pomembnost postave, pri čemer je citiral Malakija 4:4: »Spominjajte se zakona Mojzesa, mojega služabnika, ki sem mu ga zapovedal na Horebu za ves Izrael, skupaj s predpisi in sodbami.« (Mojzesov zakon, str. 37, odstavek 2).
Crosierjevo razmišljanje o Mojzesovih tipih je povzeto v njegovih lastnih besedah: »Da so nekateri zakonski tipi našli svoje prototipe, je nesporno. Z učenjem o načinu njihovega izpolnjevanja in načelu glede časa, v katerem se izpolnijo, lahko z večjim razumevanjem nadaljujemo z raziskovanjem drugih tipov. Obstajata dve vrsti letnih tipov – spomladanski in jesenski; Leviticus 23. Prvi so našli svoje antitipe ob prvem prihodu, drugi pa se bodo izpolnili v povezavi z drugim prihodom in po njem.« (Mojzesova postava, str. 37, odstavek 12).
V isti seriji odstavkov je pojasnil posledico: »Iz analogije moramo sklepati, da bodo jesenski prototipi zavzemali časovno obdobje, sorazmerno s tistim, ki so ga zavzemali njihovi tipi, v nekakšnem razmerju z spomladanskimi prototipi. Z drugimi besedami, obdobje njihovega izpolnjevanja mora predstavljati dolgoletno obdobje.« (Mojzesova postava, str. 37, odstavek 20).
Podpora Ellen White (21. april 1847)
V pismu Eliju Curtisu z dne 21. aprila 1847 – objavljenem v James Whiteovem letaku A Word to the »Little Flock« (30. maj 1847) – je Ellen White podprla Crosierjev članek. Njeni besedi so dobesedno ohranjeni v A Word to the Little Flock: »Verjamem, da je svetišče, ki bo očiščeno ob koncu 2300 dni , novi jeruzalemski tempelj, katerega služabnik je Kristus. Gospod mi je v videnju pred več kot enim letom pokazal, da je brat Crosier imel pravo luč glede očiščenja svetišča itd. in da je bila njegova volja, da brat C. napiše pogled, ki nam ga je podal v Day-Star, Extra, 7. februar 1846. Čutim, da me je Gospod v celoti pooblastil, da to izdajo Extra priporočim vsakemu svetniku.« (A Word to the Little Flock, str. 12, odstavek 8).
Enako priporočilo je ohranjeno v rokopisih Ellen White v WLF 12.8: »Verjamem, da je svetišče, ki bo očiščeno ob koncu 2300 dni, Novi jeruzalemski tempelj, v katerem je Kristus duhovnik. Gospod mi je v videnju pred več kot enim letom pokazal, da je brat Crosier imel pravo luč glede očiščenja svetišča itd. in da je bila njegova volja, da brat C. napiše pogled, ki nam ga je podal v Day-Star, Extra, 7. februar 1846. Čutim, da me je Gospod v celoti pooblastil, da to izdajo priporočim vsakemu svetniku.“ (Word to the Little Flock, str. 12, odstavek 8).
Arthur White opisuje zgodovinske posledice te podpore: »Pionirji gibanja so resnico o svetišču videli kot temelj celotne strukture doktrine adventistov sedmega dne. James White je leta 1850 ponovno objavil bistvene dele prve predstavitve te teme, ki jo je pripravil O. R. L. Crosier, in jo komentiral« (Christ in His Sanctuary, str. 12, odstavek 3).
Ločitev od sabatarijancev (1847)
Steinweg navaja, da se je Crosier po obdobju spoštovanja sobote leta 1847 ločil od adventistov, ki so spoštovali soboto. V istem odstavku je navedeno, da je Joseph Bates leta 1845 obiskal Port Gibson na konferenci o vprašanju svetišča in da je svojo prepričanje o soboti delil s skupino Edson-Crosier-Hahn: »Crosier je v decembrski številki revije Day-Dawn iz leta 1846 celo zagovarjal spoštovanje sobote. Toda do leta 1847 je zavrnil soboto in zgodnje stališče o svetišču ter se ločil od skupine, ki je kasneje postala Cerkva adventistov sedmega dne« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 184, odstavek 12).
Steinweg opisuje Crosierjevo nadaljnje delovanje: »Od leta 1847 do 1853 je bil Crosier član uredništva revije Advent Harbinger and Advocate Josepha Marsha v Rochestru, New York« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 184, odstavek 13). Steinweg v istem odstavku dodaja: »Napisal je tudi več zelo resnih člankov, vključno s svojimi najostrejšimi napadi na sedmi dan, soboto, s katerimi je skušal utemeljiti stališče, da je bil zakon desetih zapovedi odpravljen na Kristusovem križu« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 184, odstavek 13).
Poznejše življenje in smrt (1858–1912)
Steinweg opisuje Crosierjevo poznejše delovanje pod zastavo Advent Christian in njegovo pričevanje v poznih letih v Grand Rapidsu v Michiganu: »Leta 1858 je Crosier deloval kot evangelist za konferenco Advent Christian v Michiganu in nadaljeval s pridiganjem, da bo Kristus kmalu prišel. Sedmodnevni adventisti o njem praktično niso vedeli ničesar do leta 1904, ko se je udeležil srečanja v Grand Rapidsu v Michiganu.« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 185, odstavek 14).
Steinweg navaja zaključno oceno adventistov sedmega dne. Čeprav Crosier »ni nadaljeval z drugimi resnicami, ki so prišle na dan v zgodnjih dneh« – ohranjena elipsa v viru izključuje daljšo navedbo – Steinwegov zaključni stavek jasno navaja oceno: »Adventisti sedmega dne se spominjajo in priznavajo vlogo, ki jo je imel pri vzpostavitvi nauka o svetišču. To, kar je napisal o Kristusu, Velikem duhovniku in svetišču, je pomagalo pojasniti časovno napako v Millerjevi razlagi preroštva o 2300 dneh in položilo temelje za to značilno doktrino Cerkve adventistov sedmega dne« (Lest We Forget, poglavje 97, str. 185, odstavek 15).
Crosier je svoje zadnje desetletja preživel v tišini v adventistični krščanski skupnosti v zahodnem New Yorku in južnem Michiganu. Umrl je leta 1912 v starosti dvaindvajsetih let.