Odpad Izraela. – št. 1

TAM1897 Q1 33.6Pridiga, izrečena v nedeljo zvečer, 7. marca 1897 Objavljeno v Biltenu Generalne konference, prvo četrtletje 1897, letnik 2, št. 1, str. 33–40.

TAM1897 Q1 33.7V lekciji pred nekaj večeri sem povedal, da do nedavnega še nikoli nisem videl izvoda desetih zapovedi, ki bi ga izdali adventisti sedmega dne zunaj Svetega pisma in ki bi bil tak, kot jih je izrekel Bog. Vesel sem, da je prišel čas, ko lahko adventisti sedmega dne dobijo izvod Božjega zakona, kakor ga je dal Bog. Vesel sem, da je brat Howe izdal izvode Božjega zakona, kakor ga je dal Bog. In zdaj se ne izpostavljajmo več isti obtožbi kot drugi, da izpuščamo del Božjega zakona, ko stopamo pred ljudi.

TAM1897 Q1 33.8Jasno je videti, da je bil človek, ki je prvi razdelil tisti izvod Božjega zakona, ki ga uporabljajo skoraj vsi ostali, Egipčan. V njem piše: »Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnosti.« A sam si je rekel: »To ne velja zame niti za nikogar, ki danes živi; saj nas nikoli niso izpeljali iz Egipta.« To je veljalo le za Jude. Zato je to izpustil in natisnil preostanek zakona ter tako svetu predstavil okrnjeno različico zakona, ki ga je dal sam Gospod. S tem je ustvaril vtis, da se edini dokument, ki ga je Gospod kdajkoli izrekel z nebes, začne brez navedbe, kdo je njegov avtor, ne da bi ga sploh predstavil, ampak se začne na neposreden, nedoločen način: »Ne imej drugih bogov zraven mene.« Takoj bi se lahko pojavilo vprašanje: Kdo pa sploh si ti? Kdo je tisti, ki govori? No, če zakon vzamemo tak, kot je bil dan, Bog pove, kdo je tisti, ki govori. »Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnosti.« To je tisti, ki govori; ne smeš imeti drugih bogov pred menoj, »ki sem sposoben odrešiti iz egiptovskega suženjstva.«

TAM1897 Q1 33.9Tu je pomembna še ena misel: ko je zakon natisnjen brez uvoda, ki ga je izrekel sam Gospod – kot je običajno na stenskih tablah in karticah –, se izkaže za nujno, da se na začetek postavijo besede: »Božji zakon.« To kaže, da se ljudje zavedajo nujnosti, da mora obstajati nekakšno potrdilo o tem, čigav zakon je to in kdo izreka te zapovedi. In ker vidijo to nujnost, ljudje na začetek Božjega zakona postavijo svoje potrdilo, da je to Božji zakon.

TAM1897 Q1 33.10Če pa bi zakon natisnili tak, kot ga je dal Gospod, bi imeli Gospodovo lastno potrdilo, da je to Božji zakon in da je prav on tisti, ki izreka te zapovedi. On pravi: »Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov zraven mene«, Itd. In ko bodo ljudje imeli Gospodovo lastno potrdilo, da je to njegov zakon, zagotovo ne bo več potrebe po potrdilu katerega koli človeka, da je to Božji zakon.

TAM1897 Q1 33.11In ali ni Gospodovo potrdilo, da je to njegova postava, boljše od potrdila katerega koli človeka ali vseh ljudi skupaj? In ko ljudje izpustijo Gospodovo lastno potrdilo, da je to njegova postava, in namesto tega vstavijo svoje lastno potrdilo, ali bi lahko bil še kakšen jasnejši primer, da se ljudje postavljajo na mesto Boga? O, odvržimo to samovoljno, nerodno delo; in sprejmimo sveto postavo tako, kot jo je izrekel in zapisal njen sveti Avtor! »Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnosti.« Amen. Naj bo tako.

TAM1897 Q1 33.12Ker vsebuje vse, kar je Gospod izrekel, Božji zakon svetu predstavlja tako Odkupitelja kot Stvarnika. Vsem ljudem torej pove, da je tisti, ki je Avtor tega zakona, tisti, ki človeka poziva k njegovemu spoštovanju, hkrati Odrešenik in Stvarnik. To kaže sam zakon. In ko izpustijo del, ki razkriva Odrešenika, ni čudno, da so pripravljeni in voljni izpustiti tudi del, ki razkriva Stvarnika človeka. Satan je vedno želel odpraviti zakon in pred ljudmi skriti njegov pomen. Začel je s tem, da je iz njega izključil Odrešenika; zdaj pa konča s tem, da iz njega izključuje Stvarnika. Gospod pa želi, da vemo, da je prav on tisti, ki nas je rešil iz Egipta, da bomo tako v zakonu, ki ga je dal človeku, lahko videli tako Odrešenika kot Stvarnika.

TAM1897 Q1 34.1Še ena stvar. Ko vidimo – in res vidimo –, da Izraelci, ko so vstopili v deželo, sploh niso vstopili v deželo, ki jo je Gospod namenil zanje, ampak so jo popolnoma zgrešili, lahko razumemo, kako veliko razočaranje je bilo za Mojzesa, da sam tja ni prišel. Ko se zdaj nekaterim zdi, da je Izrael vstopil v deželo, ki jo je Gospod pripravil zanje, in da je to točno tisto mesto, kamor jih je Gospod želel pripeljati, ter ko vidijo, da je Mojzes umrl in odšel v nebesa, pravijo, da je Mojzes navsezadnje dobil najboljše; in da ni bilo tako veliko razočaranje, da so ga vzeli iz dežele in ga odpeljali v nebesa.

TAM1897 Q1 34.2A ko razumemo, da ga je Gospod hotel odpeljati v svoje sveto prebivališče, na kraj, ki si ga je sam ustvaril za bivanje, v svetišče, ki ga je zgradil z lastnimi rokami; takrat lahko vidimo, kakšno razočaranje je bilo celo za Mojzesa, da je umrl in odšel v nebesa, ne da bi vstopil v to deželo. Ko je spoznal, da je bil prav njegov greh tisti, ki je imel nekaj opraviti s tem, da jim je bila zaprta pot v blagoslovljeno obljubljeno deželo; ko je spoznal, da je Izrael zamudil tisto, kar je Gospod pripravil zanje: ko je videl slavno deželo, kot jo je videl z vrha gore Nebo, in je bil prisiljen razmišljati o dolgih obdobjih tavanja, odpadništva in stisk, skozi katera bosta morala iti Božja stvar in Božje ljudstvo, ter vedel, da je imel vsaj malo opraviti s tem, da je povzročil to dolgo pot tavanja; je preprosto razumeti, kako hudo razočaranje je bilo zanj, da ni smel vstopiti v to deželo, ne da bi sploh umrl – čeprav so ga iz groba vzeli v nebesa.

TAM1897 Q1 34.3Še en odlomek, če bi bil sploh potreben za potrditev dejstva, da Izraelci niso zapustili Egipta, dokler so bili v puščavi, najdemo v knjigi Jozue. Spomnite se tega odlomka – potem ko so prečkali Jordan, so bili obrezani – piše: »Danes sem odvalil z vas sramoto Egipčanov.« Vidite, tisti ljudje, ki so zapustili Egipt, niso nikoli zapustili Egipta, dokler niso prečkali Jordana; kajti šele takrat je bila sramota Egipta odstranjena. Takrat so bili vsi spreobrnjeni. Celoten narod je prečkal Jordan po veri. Bil je narod, ki je verjel Bogu, in ni bilo niti enega nasprotujočega glasu niti ene dvomljive misli – takrat so bili izven Egipta. Tako vidite, da je popolnoma očitno, da je duhovni Egipt dobesedni Egipt iz Svetega pisma.

TAM1897 Q1 34.4Sedaj se obrnemo k besedilu za nocoj. To je 4. Mojzesova knjiga 23,9. Začnem brati s sedmim verzom. Gre za Bileama, ko prerokuje za Balaka, kralja Moaba.

TAM1897 Q1 34.5Tedaj začne svoj govor in reče: Iz Arama, s planin jutrovih, me je poklical Balak, kralj moabski: Pridi, prekolni mi Jakoba, pridi, jezo skliči nad Izraela! Kako naj kolnem, kogar Bog mogočni ne preklinja? in kako naj jezo skličem, na kogar se Gospod ne jezi? Zakaj z vrhov skal ga vidim in s hribov ga gledam: glej, ljudstvo je, ki prebiva posebe in se med narode poganske ne šteje.

TAM1897 Q1 34.6To besedilo nam je nocoj namenjeno. To je sedanja resnica. To je bila Božja izražena volja glede njegovega ljudstva, ko so bili na meji dežele, v katero jih je hotel pripeljati, ko jih je poklical iz egiptovske dežele. Štirideset let so tavali po puščavi in so zdaj prišli na mejo dežele. In to je njegova volja glede njih, da bi prebivali sami in ne bi bili šteti med narode.

TAM1897 Q1 34.7Osnovni razlog za to, ali bolje rečeno, eden od razlogov, boste razumeli, če odprete sedmo poglavje Apostolskih del. Tisti dan je govoril Štefan in povedal, da je Gospod s čudeži in znamenji izpeljal ljudstvo iz Egipta, iz dežele suženjstva, in v sedemintridesetem in osemintridesetem verzu najdete te besede; v osemintridesetem verzu je ta poseben odlomek:—

TAM1897 Q1 34.8Ta je tisti Mojzes, ki je rekel sinovom Izraelovim: Proroka vam obudi Gospod, vaš Bog, izmed bratov vaših kakor mene; njega poslušajte. Ta je tisti, ki je bil v cerkvi v puščavi. (dobesedni prevod KJV)

TAM1897 Q1 34.9Kaj je bil torej Izrael v puščavi? — Cerkev. Kaj naj bi bil, ko so prečkali reko in vstopili v deželo? — Cerkev. Kaj je ta izjava pomenila drugega kot to, da mora obstajati ločitev med cerkvijo in državo? — prav tako, kot je Gospod, ko je izpeljal Abrahama iz tiste dežele, naučil svet ločitve med cerkvijo in državo, in prav tako, kot je skozi Abrahama pokazal, da se mora ta ločitev med cerkvijo in državo začeti v srcu posameznika.

TAM1897 Q1 34.10Če v svojem srcu nisem ločen od države, bo povsod, kjer sem, prišlo do združitve cerkve in države. In tako bom, čeprav ne zasedam državne funkcije ali se tam ne potegujem za funkcijo, politik v cerkvi; in se bom tam potegoval za funkcijo ter tam vlekel niti. Tako da, če človek v srcu ni ločen od države, pa vendar pripada cerkvi, bi bilo bolje, da sodeluje v posvetni politiki in je tam politik, kot da svojo politiko vnaša v cerkev.

TAM1897 Q1 34.11Ko je Gospod poklical Abrahama, mu je najprej rekel: »Pojdi iz svoje dežele.« In zdaj, ko se je Abraham razmnožil in postal cerkev, in ko se ta cerkev pripravlja na posebno službo Gospodu pred narodi, razglasi, da ta cerkev ne sme biti šteta med narode; morajo živeti sami. Vidite, kako je Gospod želel, da se ljudstvo tega drži, ker je vedel, kaj so narodi; in vedel je, kako so narodi prišli do tega stanja. Želel je, da bi njegova cerkev živela sama, da ne bi imela drugega vladarja razen njega samega, drugega zakona razen njegovega zakona, nobene zakonodaje razen Gospodove besede, nobene vlade razen Gospodove.

TAM1897 Q1 35.1Bog je nameraval, ko jih je pripeljal v deželo, da bo glava cerkve. Jezus Kristus je bil seveda glava cerkve, prav tako resnično, kot je danes. Iz lekcij, ki smo jih preučevali, veste, kako je ljudstvo prišlo do kraljevine, monarhije in tako naprej; to se je zgodilo z oddaljevanjem od njega, s tem, da niso priznali Boga kot svojega edinega Vladarja, njegovega zakona kot edinega zakona. Postali so malikovalci in tako izgubili Božjo vladavino nad seboj ter moč njegovega zakona nad njimi; in ker so se ločili od Boga, je morala med njimi obstajati vlada, da bi zadovoljila ambicije tistih, ki so hoteli vladati svojim bližnjim, in da bi jih zaščitila pred njimi samimi v njihovi divjosti, ker so se oddaljili od Boga.

TAM1897 Q1 35.2Toda Gospod je Izrael ločil od vseh narodov in vlad, da bi ga imel zase. Gospod je z Izraelom začel prav tam, kjer je začel z Abrahamom, da bi bil ločen od kraljev in vladarjev, ki so jih obdajali, od vseh vrst zemeljskih vlad okoli njih. Želel je, da bi njegovo ljudstvo živelo samo in da ne bi bilo takšno, da bi ga bilo mogoče šteti med kateri koli narod, tako da bi narodi, ko bi jih gledali, videli, da Izraela ni mogoče šteti za enega izmed njih.

TAM1897 Q1 35.3Želel je, da bi Izrael pred svetom stal tako izrazito – in to bi ga ločilo od vseh drugih narodov –, da bi vsi narodi, ki bi ga gledali, rekli: »To je edinstveno; to ni takšna vlada, kot je naša. Nimajo kralja; zdi se, da se vsakdo znajde brez kakršnega koli vladarja.« In začeli bi se o tem pozanimati; rekli bi: »Kaj je vzrok za to? Kako to, da se znajdete brez vsega tega balasta, kot so kralj, vojske, davki in vse te stvari, ki jih moramo prenašati?« Odgovor bi bil: »Saj je Bog naš kralj. In za vodenje njegove vlade ni potrebnih niti približno toliko stroškov kot za vašo; saj nimamo takšnih težav, kot jih imate vi. Da, nimamo davkov, on pa je tako dober, da mu z veseljem dajemo vse, kar imamo, da bi podpirali in širili blagoslove njegove vlade.«

TAM1897 Q1 35.4In ko bi njegovo ljudstvo to povedalo poganom, bi pogani rekli: »Resnično, ta narod je moder in razumen; in kateri narod na zemlji je tako velik, da ima tako modre in dobre sodbe kot ta zakon? In kateri narod ima Boga tako blizu sebe, kot je Gospod, tvoj Bog, v vseh stvareh, za katere ga prosimo?« To je tisto, kar je Gospod nameraval. In rekel je: Izrael »prebiva posebe in se med narode poganske ne šteje.« Nameraval je naučiti ves svet ločitve cerkve in države, ne le v cerkvi, ampak med narodi, kar zadeva države, pa tudi kar zadeva samo cerkev.

TAM1897 Q1 35.5Poglejte samo tukaj v Svetem pismu in to boste videli. 5. Mojzesova knjiga 4. Nekaj verzov pove vse, kar sem orisal. Začnimo s prvim verzom in berimo do osmega:—

TAM1897 Q1 35.6Sedaj pa poslušaj, o Izrael, postave in sodbe, katere vas učim izpolnjevati, da živite in pridete v deželo ter jo posedete, ki vam jo daje Gospod, očetov vaših Bog. Ne pristavite ničesar besedi, ki vam jo zapovedujem, tudi ne vzemite ničesar od nje, da ohranite Boga svojega zapovedi, ki vam jih zapovedujem. Oči vaše so videle, kar je storil Gospod zaradi Baal-peorja; kajti vse, ki so šli za Baal-peorjem, je potrebil Gospod, Bog tvoj, izmed tebe. Vi pa, ki ste se držali Gospoda, Boga svojega, ste vsi živi današnji dan. Glejte, učim vas postave in sodbe, kakor mi je zapovedal Gospod, Bog moj, da tako ravnate v deželi, ki greste vanjo, da jo posedete. Hranite jih torej in izpolnjujte; kajti to bode vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev, ki bodo slišala vse te postave, tako da poreko: Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod! Zakaj kje je velik narod, ki bi mu bili bogovi tako blizu, kakor nam je Gospod, Bog naš, kadarkoli ga kličemo? In kje je velik narod, ki ima postave in sodbe tako pravične, kakor je ves ta zakon, ki vam ga danes stavim pred oči?

TAM1897 Q1 35.7Ali je torej med Izraelci sploh obstajal prostor za sprejemanje kakršnih koli zakonov ali predpisov? – »Ne pristavite ničesar besedi, ki vam jo zapovedujem, tudi ne vzemite ničesar od nje.« Prav to so morali storiti. Vsi njihovi zakoni so bili ustvarjeni zanje. Vsa njihova zakonodaja je bila dokončana in popolna; in dokler so imeli to, niso potrebovali ničesar drugega, in takoj, ko se je zgodilo, da so potrebovali še kaj drugega, je bil to sam po sebi dokaz, da so zapustili Boga.

TAM1897 Q1 35.8Dokler so sami, med seboj, potrebovali kakršno koli zakonodajo, je bil to dokaz, da so zapustili Boga, da jim njegov zakon ni več zadostoval in da jim njegova vladavina ni več zadostovala. Točno tako je tudi z vsemi ostalimi pogani. Tako je z vsemi narodi. Tako so postali pogani. In veste, da je Izrael prehodil prav to isto pot. Pozabili so na Boga in se podali v malikovanje, nato pa so rekli: »Potrebujemo kralja, da bomo lahko kot vsi narodi.« A ne pozabite, da so morali zavrniti Boga, preden so lahko imeli kralja; in s tem, ko so zavrnili Boga, da bi bili podobni narodom, podobni poganom – to je dobesedni pomen –, s tem, ko so zavrnili Boga, da bi bili podobni narodom, so postali podobni narodom, ki so zavrnili Boga. To veste iz vse nadaljnje zgodovine.

TAM1897 Q1 35.9Zato je popolnoma jasno, da ni Božja volja, ni v interesu njegovega ljudstva, da bi bili podobni narodom. Ni Božja volja, ni v dobro ljudstva, da bi imeli kakršno koli vlado, podobno tistim narodom, ki jih obdajajo. Veste, da to ni izviralo iz sledenja Bogu, ampak iz odpadništva. Iz vsega tega je popolnoma jasno, da Bog ni nameraval, da bi njegovo ljudstvo med seboj vzpostavilo lastno vlado.

TAM1897 Q1 36.1Gospod ni nameraval, da bi si vzpostavili vlado, podobno tistim v narodih okoli njih. Ko pravi: »Ne pristavite ničesar besedi, ki vam jo zapovedujem, tudi ne vzemite ničesar od nje«, lahko vidite, da jim je s tem preprečil kakršno koli ustvarjanje zakonov, kakršno koli senco zakonodaje, in jim tako prepovedal, da bi si kdaj koli med seboj vzpostavili kakršno koli obliko vlade.

TAM1897 Q1 36.2Iz tega je popolnoma jasno, da ko so med seboj začutili potrebo po kakršni koli obliki vlade, v kateri bi morali imeti zakone in vladarje poleg Boga, je bilo to samo po sebi neizpodbiten dokaz, da so pozabili na Boga; da so se oddaljili od njega; da jim njegova vlada ni zadostovala; da njegova moč ni bila nad njimi, da bi jih zadržala, in da so zato morali ustvariti in vzpostaviti neko lastno obliko vlade, da bi se zaščitili pred samimi seboj.

TAM1897 Q1 36.3Tako vidite, da ni bilo v skladu z Gospodovo voljo, da bi njegovo ljudstvo, ki je živelo samo, imelo med seboj lastno vlado. Ni bila njegova volja, da bi živeli med narodi in imeli vlado, kot jo imajo narodi; kajti ko bi se lotili ustanavljanja lastne vlade, da bi se med seboj vladali, bi bila ta popolnoma enaka vladam narodov, saj so bili vsi ljudje in človeštvo je povsod enako. Tako je bilo, ko se je Izrael lotil vzpostavitve vlade, da bi se sam upravljal: bila je podobna tistim okoli njih in ne bi mogla biti nič drugega. Bila je poganska. In vedno bo poganska, kjerkoli se bo to poskušalo.

TAM1897 Q1 36.4»Ne pristavite ničesar besedi, ki vam jo zapovedujem, tudi ne vzemite ničesar od nje, da ohranite Boga svojega zapovedi, ki vam jih zapovedujem.« Bog namerava, da bodo njegove zapovedi, njegov zakon, njegova vlada zadostovali njegovemu ljudstvu. In to je dovolj za njegovo ljudstvo. To je gotovo. Vedno bo dovolj za njegovo ljudstvo. Toda ni dovolj za tiste, ki tega nimajo; ni dovolj za tiste, ki se ločijo od Boga ter od njegove postave in vlade. Njegova vlada jim torej ni dovolj, ker je nimajo; in če si ustvarijo svojo, je prav takšna kot pri poganih.

TAM1897 Q1 36.5Oči vaše so videle, kar je storil Gospod zaradi Baal-peorja; kajti vse, ki so šli za Baal-peorjem, je potrebil Gospod, Bog tvoj, izmed tebe. Vi pa, ki ste se držali Gospoda, Boga svojega, ste vsi živi današnji dan. Glejte, učim vas postave in sodbe, kakor mi je zapovedal Gospod, Bog moj, da tako ravnate v deželi, ki greste vanjo, da jo posedete. Hranite jih torej in izpolnjujte; kajti to bode vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev.

TAM1897 Q1 36.6»to bode vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev.« Ne le v mojih očeh; ampak delajte to, in vsi narodi, pogani, bodo rekli, da ste modri. Narodi, pogani, bodo rekli, da imate dober razum.

TAM1897 Q1 36.7Glejte, učim vas postave in sodbe, kakor mi je zapovedal Gospod, Bog moj, da tako ravnate v deželi, ki greste vanjo, da jo posedete. Hranite jih torej in izpolnjujte; kajti to bode vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev, ki bodo slišala vse te postave, tako da poreko: Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod! Zakaj kje je velik narod, ki bi mu bili bogovi tako blizu, kakor nam je Gospod, Bog naš, kadarkoli ga kličemo? In kje je velik narod, ki ima postave in sodbe tako pravične, kakor je ves ta zakon, ki vam ga danes stavim pred oči? Varuj se samo in pazi skrbno na dušo svojo, da ne zabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, ter da ti ne izginejo iz srca, doklerkoli živiš; ampak oznanjaj jih svojim otrokom in otrok svojih otrokom — da ne zabiš dneva, ko si stal pred Gospodom, Bogom svojim, na Horebu.

TAM1897 Q1 36.8Ne pozabi, kar si videl in slišal, še posebej pa ne pozabi, kar si slišal, ko si tisti dan stal pred Horebom. Kaj so slišali? – O, Božjo postavo; Božje zapovedi in vero Jezusovo so tisti dan slišali; glas z nebes je oznanil odrešitev in stvarjenje, da ljudje ne bi grešili. Toda Izrael je pozabil na Boga, postal malikovalec in rekel: »Daj nam kralja; daj nam kralja, kakor imajo vsi narodi.« O tistem času, ko so bili še neomadeževani, pa je Gospod kasneje rekel (Psalm 81,13–16):—

TAM1897 Q1 36.9O, ko bi me bilo poslušalo ljudstvo moje, ko bi bil Izrael hodil po mojih potih! Kar mahoma bi bil potlačil njih sovražnike in zoper njih zatiralce bi bil obrnil roko svojo. Sovražilci Gospodovi bi se mu bili vdajali z laskanjem, in njegov čas bi bil trajal večno. In živil bi ga bil s pšenico najboljšo in z medom iz skalovja bi te bil sitil.

TAM1897 Q1 36.10Zdaj Gospod pravi o nas, da nas je rešil iz moči teme in nas prenesel v kraljestvo svojega ljubljenega Sina. Božje kraljestvo je ponovno vzpostavljeno med njegovim ljudstvom, in »Božje kraljestvo je v vas«, in je med vami, ker je v vsakem posamezniku in v vseh skupaj. Torej, Božje kraljestvo je popolno kraljestvo, ker je kralj popoln kralj, ker je zakon tega kraljestva popoln zakon. Ali vam torej zadostuje popoln kralj, popoln zakon in popolno kraljestvo? Ali je tako? Ali je to dovolj za človeka? – O da, vsekakor! Ali bi moralo biti dovolj za človeka?

TAM1897 Q1 36.11In če vse to človeku ne zadostuje, ali je težava v kraljestvu ali v človeku? – Veste, da je težava lahko le v človeku. Toda recimo, da človek trdi, da je kristjan. Ali je težava še vedno v človeku ali v kraljestvu?

TAM1897 Q1 36.12(Glasovi) V človeku.

TAM1897 Q1 36.13Predpostavimo, da trdi, da je adventist sedmega dne, a mu Božje kraljestvo ni dovolj; predpostavimo, da zberete množico takih, a jim Božje kraljestvo ni dovolj, ampak morajo imeti svoje lastno kraljestvo, drugo kraljestvo; morajo ustanoviti vlado, se sami obdavčiti, izmed sebe izbrati vladarje, da bi sami sebi vladali; ali so to Božji otroci? Ali jim zadostuje popolno Božje kraljestvo? Ali pripadajo Božji vladi? Ali jim zadostuje Božja vlada? Ali je Božje kraljestvo v njih? Ali je? Kako bi lahko bilo, če jim popolno kraljestvo, popolni kralj in popolni zakon ne zadostujejo?

TAM1897 Q1 37.1Vidite torej, da se ločitev cerkve in države, celo med adventisti sedmega dne, začne v srcu; in tam se mora začeti pri vsakem človeku, povsod, sicer tam, kjer je, ne more biti ločitve cerkve in države. Če v četrtem stoletju, v Rimskem cesarstvu, nihče ne bi imel v svojem srcu združitve cerkve in države, se v četrtem stoletju ne bi oblikovalo papeštvo. Če bi imel v svojem srcu samo cerkev, samo cerkev, in ničesar od države, nobenega od načel države, samo cerkev – Boga, njegovo kraljestvo, njegov zakon, njegovo pravičnost, kjer bi vladal samo on –, ali bi sploh kdaj lahko obstajalo papeštvo?

TAM1897 Q1 37.2(Glasovi) Ne.

TAM1897 Q1 37.3Kaj je torej tisto, česar se je treba vedno izogibati? – Vsaka združitev cerkve in države v srcu. Kaj je torej edina zanesljiva zaščita pred papeštvom? – To je, da ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem razumom in z vso močjo. To je: »Pojdi iz dežele svoje in od sorodovine svoje in iz očeta svojega hiše«. To pomeni, da obrneš hrbet Egiptu. To pomeni, da »prebiva posebe in se med narode poganske ne šteje.«

TAM1897 Q1 37.4Sedaj bom prebral iz knjige »Empires of the Bible«, od strani 152 naprej, nekaj citatov, ki sem jih tam vstavil iz knjige »Patriarhi in preroki«, skupaj s svetopisemskimi odlomki, prav v zvezi s tem. Najprej bom prebral nekaj svojih besed; povedal pa vam bom, kdaj bom prebral besede iz knjige »Patriarhi in preroki«:—

TAM1897 Q1 37.5»glej, ljudstvo je, ki prebiva posebe in se med narode poganske ne šteje.« Gospod nikoli ni nameraval, da bi se njegovo ljudstvo združilo v kraljestvo, državo ali vlado, kot ljudstva tega sveta. Niso smeli biti podobni narodom okoli njih. Morali so biti ločeni za Boga »izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje«. »ljudstvo … se med narode poganske ne šteje.«

TAM1897 Q1 37.6Če se torej štejem za pripadnika nemške države, ali se s tem uvrščam med narode? Če se štejem za pripadnika angleške vlade, za njenega člana, za zvestega in domoljubnega državljana, ki bi se boril za zastavo, ali se s tem uvrščam med narode? In če se borim za to zastavo, mojo zastavo, mojo britansko zastavo, moj brat tukaj, adventist sedmega dne, pa pripada Združenim državam Amerike in je zvest ter domoljuben, in če se ta dva naroda spopadeta v vojni, on pa mora odbiti invazije in pride do spopada, potem sem jaz na eni strani, moj brat pa na drugi, in brat se bori proti bratu. Ali je to določil Bog? — Veste, da ni. Ali je torej sploh kaj mislil, ko je rekel, da bo ljudstvo prebivalo samo in ne bo šteto med narode?

TAM1897 Q1 37.7Berem naprej še nekaj iz svojega lastnega pisanja v knjigi »Empires of the Bible«: — Njihova vlada naj bi bila čista teokracija in nič drugega — Bog njihov edini Kralj, njihov edini Vladar, njihov edini Zakonodajalec. To je bila dejansko cerkvena organizacija, ki se je začela z organizacijo »cerkve v puščavi«; in naj bi bila ločena od vsake ideje o državi. Sistem, ki se je oblikoval v puščavi prek Mojzesa in se nadaljeval v Kanaanu prek Jozueja, naj bi bil večen.

TAM1897 Q1 37.8Zdaj bom prebral iz knjige »Patriarhi in preroki«:—

TAM1897 Q1 37.9Izraelska vlada je delovala v imenu in po pooblastilu Jehove. Delo Mojzesa, sedemdesetih starešin, vladarjev in sodnikov je bilo zgolj izvrševanje zakonov, ki jih je dal Bog. Niso imeli pooblastila, da bi sprejemali zakone za narod.

TAM1897 Q1 37.10Kdo ni imel pooblastila, da bi sprejemal zakone za narod?

TAM1897 Q1 37.11(Glasovi) Cerkev.

TAM1897 Q1 37.12Iz koliko ljudi je bila sestavljena cerkev? Ali je vključevala enega, dva, deset, dvanajst ali morda petdeset? – Da. Ali so imeli oni, ali kateri koli izmed njih, kakršno koli pooblastilo, da bi sprejemali zakone za ostale ali celo zase? – Niso imeli.

TAM1897 Q1 37.13poslušaj, o Izrael, postave in sodbe, katere vas učim izpolnjevati, da živite in pridete v deželo ter jo posedete, ki vam jo daje Gospod, očetov vaših Bog. Ne pristavite ničesar besedi, ki vam jo zapovedujem, tudi ne vzemite ničesar od nje.

TAM1897 Q1 37.14Še enkrat citiram iz knjige »Patriarhi in preroki«:—

TAM1897 Q1 37.15To je bil in je ostal pogoj za obstoj Izraela kot naroda.

TAM1897 Q1 37.16Ko se je Izrael od tega oddaljil in naredil korak, da bi ustanovil kraljestvo in bil podoben drugim narodom, kaj je to pomenilo? – Izgubo obstoja. Tega ne pozabite.

TAM1897 Q1 37.17Zdaj še en odstavek, ki sem ga napisal in ki ga želim zdaj ponoviti:—

TAM1897 Q1 37.18Načela izraelske vlade so bila izključno načela čiste teokracije. V vsaki vladi je le zvestoba državljanov načelom vlade tista, ki jo lahko pripelje do uspeha.

TAM1897 Q1 37.19To velja povsod. O kateri vladi tu govorimo? — O Božji vladi. Državljani katere vlade so bili? — Božje vlade. Zvestoba načelom te vlade je bila torej edina stvar, ki je lahko zagotovila uspeh te vlade in tega vladanja, celo z Bogom kot vladarjem.

TAM1897 Q1 37.20Le zaradi nenehne Božje prisotnosti med Izraelom je bila tam vzpostavljena vlada sploh lahko uspešna. Zvestoba načelom te vlade s strani ljudstva je zato zahtevala, da si vsak posameznik v vsem svojem vsakdanjem življenju nenehno prizadeva za trajno prisotnost Boga pri sebi kot edinega Kralja, Vladarja in Zakonodajalca. Toda »Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji«. »Po veri« namreč Bog prebiva v srcu in vlada v življenju. Zato je temeljno načelo, pravzaprav sam obstoj izraelske vlade, ležalo v živi, trajni veri izraelskega ljudstva.

TAM1897 Q1 38.1In prav tu je Izraelu spodletelo. Dejansko je to edino področje, na katerem jim je lahko spodletelo. Niso vztrajali v veri; niso ostali zvesti svojemu Kralju in vladi. Ljudstvo, ki je vstopilo v deželo, ki je po veri prečkalo reko Jordan po suhi zemlji, ko je reka prestopila bregove, po čigar veri so se zidovi Jeriha porušili, ko so ga sedem dni obkrožali in izrekli zmagoviti krik vere – to ljudstvo je verovalo Gospodu in On je bil z njimi v moči. A prišlo je do spremembe. Ljudstvo je izgubilo čistost vere in zapadlo v formalizem. Zgodbo nam Sveto pismo pripoveduje v nekaj jedrnatih verzih. »ljudstvo je služilo Gospodu, dokler je živel Jozue in starejšine, ki so še po Jozuetu živeli, ki so bili videli vse veliko delo Gospodovo, ki ga je storil za Izraela. In ko je Jozue, sin Nunov, hlapec Gospodov, umrl v starosti sto in desetih let … In ko je tudi ves ta rod bil zbran k očetom svojim, je po njem nastopil drug rod, ki ni poznal Gospoda, ne del njegovih, ki jih je bil storil za Izraela. In sinovi Izraelovi so počenjali, kar je bilo hudo v očeh Gospodovih, in služili so Baalom, in zapustivši Gospoda, Boga očetov svojih, ki jih je bil odpeljal iz Egipta, so hodili za drugimi bogovi, za bogovi sosednjih ljudstev, in se jim poklanjali in dražili Gospoda v jezo. In zapustili so Gospoda in služili Baalu in Astarotam.« – »Empires of the Bible«, str. 153, 154.

TAM1897 Q1 38.2To je točno tako, kot so storili v Nimrodovem času. Kakšna je bila posledica v Nimrodovem času? – Postavili so enega izmed sebe za kralja, potem ko so zavrnili Boga kot kralja. Ali je torej kaj čudnega, da bi bila posledica zdaj, v tem času, enaka za Izrael?

TAM1897 Q1 38.3Ker v srcu niso imeli Božje prisotnosti, ki bi jih ločila celo od samih sebe in jih tako naredila drugačne od drugih ljudstev, so bili tako podobni okoliškim narodom, da je bilo povsem naravno, da so se jim pridružili v čaščenju njihovih bogov. Ko je zaradi njihovega odpadništva breme njihovih lastnih dejanj in nasilje poganov postalo tako težko, da ga niso mogli več prenašati, so se vsakokrat z vsem srcem obrnili k Gospodu, zaupali so le vanj in tako v njem našli slavno osvoboditev od svojih grehov in vseh svojih zatiralcev. A ko so se znašli osvobojeni, še vedno niso gojili in si prizadevali za prisotnost svojega Gospoda in Osvoboditelja; zato je njihova vera spet postala le formalna, in kmalu so ponovno prevzeli navade poganov ter častili njihove bogove.

TAM1897 Q1 38.4Če bi le ves čas usmerjali svoja srca k Gospodu in mu zaupali, kakor so to počeli v teh izbruhih reforme, bi ugotovili, da je zanje ves čas prav takšen, kakršen je bil v teh primerih. Takrat bi bila njihova celotna pot takšna, kakršno si je vedno želel – en sam neprekinjen napredek naprej in navzgor, rast v milosti in v spoznanju Gospoda, našega Odrešenika. Takrat bi bili svetla in sijoča luč za vse narode.

TAM1897 Q1 38.5Namesto da bi jih te ponavljajoče se izkušnje pripeljale do točke, ko bi končno in za vedno prenehali zaupati sebi in zaupali le Gospodu, so dejansko prišli do stanja, ko so končno prenehali zaupati Gospodu in se odločili, da bodo v celoti zaupali sebi. V svoji neveri in odpadništvu so v nenehnih napadih poganov, zaradi katerih je bila dežela oplenjena in ljudstvo zatirano, videli le dokaz, da je Božja vlada v vseh praktičnih pogledih propadla.—»Empires of the Bible«, str. 154, 155.

TAM1897 Q1 38.6Zdaj ponovno citiram iz knjige »Patriarhi in preroki«:—

TAM1897 Q1 38.7Vse zlo, ki je bilo posledica njihovih lastnih grehov in neumnosti, so pripisovali Božji vladi.

TAM1897 Q1 38.8Vidite torej, kakšen je problem, ko katero koli ljudstvo, ki se izreka za Gospodovo, potrebuje kakršno koli drugo vladavino razen njegove. Odmaknili so se od Boga; zapletli so se v zlo; trpijo različne vrste zla; in za vse to krivijo Božjo vladavino. Božja vladavina jim ni bila dovolj dobra; ni storila dovolj zanje. Zakaj? — Ker je niso imeli.

TAM1897 Q1 38.9Nadaljujem z branjem iz knjige »Patriarhi in preroki«:—

TAM1897 Q1 38.10Postopoma so izgubili spoštovanje do Boga in prenehali ceniti čast, da so njegovo izbrano ljudstvo. Ker sta jih privlačevala pomp in razkošje poganskih vladarjev, so se naveličali lastne preprostosti. Med plemeni sta se pojavila ljubosumje in zavist. Notranji spori so jih oslabili; bili so nenehno izpostavljeni vpadom svojih poganskih sovražnikov; in ljudstvo je začelo verjeti, da se morajo plemena združiti pod močno centralno vlado, če želijo ohraniti svoj položaj med narodi. Ko so se oddaljili od poslušnosti Božjemu zakonu, so se želeli osvoboditi vladavine svojega božanskega Vladarja; in tako se je zahteva po monarhiji razširila po vsem Izraelu.

TAM1897 Q1 38.11Sedaj bom prebral iz tega, kar sem napisal v knjigi »Empires of the Bible«:—

TAM1897 Q1 38.12Bila je spet ista zgodba kot v Babilonu in Egiptu. Glavni zavajalec jih je zapeljal v malikovanje, iz malikovanja pa v monarhijo, da bi nad njimi pridobil prevlado in jih z zemeljskimi vplivi zapeljal ali s silo odvrnil od službe Bogu.

TAM1897 Q1 38.13In veste, da je Izrael res preganjal preroke, da je prepovedal oznanjevanje Božje besede, prav tako kot je to počel vsak drug poganski narod na zemlji od Nimrodovih časov do nocoj, in prav tako kot bo to počel vsak drug poganski narod, četudi ga bodo ustanovili adventisti sedmega dne.

TAM1897 Q1 38.14Zdaj ponovno citiram iz knjige »Patriarhi in preroki«:—

TAM1897 Q1 38.15Bog je želel, da bi se njegovo ljudstvo zanašalo izključno nanj kot na svojega zakonodajalca in vir moči. Ob zavedanju svoje odvisnosti od Boga bi se mu nenehno približevali. Postali bi vzvišeni in plemeniti, primerni za visoko usodo, h kateri jih je poklical kot svoje izbrano ljudstvo. Če pa bi bil na prestol postavljen človek, bi to odvračalo misli ljudstva od Boga.

TAM1897 Q1 38.16In ni mi mar, če je adventist sedmega dne; to usmerja misli ljudi stran od Boga.

TAM1897 Q1 38.17Nadaljujem z branjem iz knjige »Patriarhi in preroki«:—

TAM1897 Q1 38.18Bolj bi zaupali človeški moči in manj božji moči –

TAM1897 Q1 39.1Ali so potrebovali zaščito pred pogani? – Da. Ali jih pogani niso napadali in izvajali vpade proti njim? – Da. Ali so potrebovali zaščito? – Da. Zakaj so ustanovili vlado? – Zaradi zaščite – zaradi zaščite pred vpadi poganov.

TAM1897 Q1 39.2Kaj je Gospod rekel, če bi mu bili poslušni in spoštovali njegove zakone? V času praznikov so lahko vsi moški zapustili svoje domove in odšli v Jeruzalem, in nihče jim ne bi storil škode niti ne bi poželel njihove zemlje. Ko pa so se oddaljili od Boga in niso imeli njegove zaščite, niso mogli zapustiti svojih hiš, saj bi sicer pogani vdrli vanje. In celo ko so bili vsi doma, so pogani vdrli k njim. Ko je bila njihova pšenica zrela in pripravljena za žetev, so pogani vdrli in jo vso pobrali, celo takrat, ko so bili vsi moški doma. In ko je bilo grozdje zrelo in pripravljeno za obiranje, so pogani vdrli in ga vsega pobrali. Zakaj? — Ker se je ljudstvo oddaljilo od Boga in on jih v tem oddaljevanju ni mogel blagosloviti, kakor bi jih blagoslovil, če bi bili z njim, saj bi jih s tem le spodbudil k nadaljnjemu oddaljevanju.

TAM1897 Q1 39.3Torej:—

TAM1897 Q1 39.4Ko bi bil nekdo postavljen na prestol, bi to odvračalo misli ljudstva od Boga. Bolj bi zaupali človeški moči in manj božji moči, napake njihovega kralja pa bi jih vodile v greh in ločevale narod od Boga.

TAM1897 Q1 39.5Zato so rekli Samuelu: »postavi nam torej kralja, da nas sodi, kakor imajo vsi narodi.«

TAM1897 Q1 39.6Zdaj ponovno citiram iz knjige »Patriarhi in preroki«, še en odlomek, ki se nanaša prav na sedanjost:—

TAM1897 Q1 39.7In še vedno [Kam to vodi? — V sedanjost.] med tistimi, ki se imajo za Božje ljudstvo, obstaja hrepenenje po prilagajanju posvetnim praksam in običajem. Ko se oddaljujejo od Gospoda, postanejo pohlepni po posvetnih koristih in častih. Kristjani nenehno poskušajo posnemati ravnanje tistih, ki častijo boga tega sveta. Mnogi trdijo, da bi z združevanjem s posvetnjaki in prilagajanjem njihovim običajem lahko imeli močnejši vpliv na nevernike.

TAM1897 Q1 39.8To je rekel tudi Izrael.

TAM1897 Q1 39.9Vsi pa, ki sledijo tej poti, se s tem ločijo od Vira svoje moči. Ko postanejo prijatelji sveta, so sovražniki Boga. Zaradi zemeljskega ugleda žrtvujejo neizrekljivo čast, h kateri jih je Bog poklical, da bi razglašali hvalo Tistega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.— »Patriarhi in preroki«, poglavje 59, odstavek 13.

TAM1897 Q1 39.10Sedaj berem naprej o Izraelu v tistih davnih časih:—

TAM1897 Q1 39.11»Kot vsi narodi.« Izraelci se niso zavedali, da je bilo v tem pogledu biti drugačen od drugih narodov poseben privilegij in blagoslov. Bog je Izraelce ločil od vseh drugih narodov, da bi jih naredil za svoj poseben zaklad. A oni, ne meneč se za to visoko čast, so hrepeneli po tem, da bi posnemali zgled poganov.

TAM1897 Q1 39.12Še naprej berem iz knjige »Patriarhi in preroki«:—

TAM1897 Q1 39.13Dnevi največje blaginje Izraela so bili tisti, v katerih so priznavali Jehovo kot svojega Kralja – ko so zakoni in vlada, ki ju je vzpostavil, veljali za višje od tistih vseh drugih narodov.

TAM1897 Q1 39.14Ko obravnavam Božjo vlado in zakon kot nadrejena tistim vseh drugih narodov, kako bi se lahko sploh ukvarjal z drugimi narodi? Če torej moram urediti nekaj podobnega kot pri drugih narodih, da bi vladal sebi ter na pravi poti ohranjal sebe in tiste okoli mene, ki so ravno takšni kot jaz, ali potem sploh še štejem Božjo vlado in zakone za višje od tistih, ki jih bom sam ustvaril? Če torej njegovih zakonov ne štejem za višje od tistih, ki jih bom sam ustvaril, kje sem potem jaz?

TAM1897 Q1 39.15(Glasovi) Nad Bogom.

TAM1897 Q1 39.16Tako kot drugi papež; tako kot Nimrod – postavljam se na Božje mesto. Noben človek se ne more postaviti na Božje mesto, ne da bi se postavil nad Boga.

TAM1897 Q1 39.17Poleg tega sem napisal tisto, kar boste prepoznali kot resnico:—

TAM1897 Q1 39.18Vendar je bilo vse to zdaj pozabljeno v njihovi trdni odločitvi, da bi imeli kralja, vlado, državo, tako kot vsi narodi. Proti izrecni volji Gospodovi je Izrael hotel biti uvrščen med narode.... Oh, če bi Izrael v tistih dneh poznal tisto, kar je pripadalo njihovemu miru! Oh, če bi verjeli Gospodu in priznali, da on bolje od njih ve, katero pot naj ubirajo za svoje dobro! Toda kljub njegovi najmočnejši prošnji in najresnejšemu opozorilu so si zatisnili ušesa in otrdili srca ter takrat in tam stopili na pot, ki jih je z neizprosno logiko pripeljala do njihovega uničenja tako kot naroda kot tudi izbranega ljudstva.

TAM1897 Q1 39.19Prav tako se je zgodilo, da so se plemena razdelila – deset in dve. Kaj se je zgodilo z desetimi? – Njihova pot je bila neprekinjeno odpadništvo, dokler niso vzkliknili: »Nimamo kralja.« Tedaj je Gospod prišel k njim prek preroka Hozeje in rekel: »Jaz bom tvoj kralj; vrni se k meni, Izrael, ti si pobegnil od mene; jaz bom tvoj kralj.« A niso se hoteli vrniti; zato so bili odpeljani v ujetništvo in so bili za vedno izgubljeni.

TAM1897 Q1 39.20Ko se je to zgodilo, je Hozeja o Judi zapisal: »Juda še vedno vlada z Bogom in je zvest s svetimi« (dobesedni prevod KJV). Vendar veste, da je Juda korak za korakom drsel po poti odpadništva, dokler ni prišla beseda: »Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! Kar je, ne bode več tako. Nizko bodi povišano in visoko ponižano! Uničim, uničim, uničim jo; tudi ta ne bode več — dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam.«

TAM1897 Q1 39.21Gospod je moral privesti pogane, da so vladali njegovemu lastnemu ljudstvu. In ko jih je Gospod prek poganov, prek poganske vlade, ohranil, dokler ni sam prišel k njim, so še vedno vzklikali besede, ki so jih izgovarjali v dneh Saula: »Kratko ne; temuč kralja hočemo imeti.« In ko Kristus ni hotel biti njihov kralj, so ga križali in vzkliknili: »Nimamo kralja, samo cesarja.«

TAM1897 Q1 40.1Ko so kljub Gospodovemu nasprotovanju, ki ga je izrazil Samuel, vzkliknili: »Kratko ne; temuč kralja hočemo imeti«, je Gospod v tem vzkliku slišal – in zdaj ga lahko vsi zlahka slišijo – njihov končni vzklik proti njemu: »Nimamo kralja, samo cesarja.« S tem, da so zavrnili Boga, da bi bili »kot vsi narodi«, so postali kot vsi narodi, ki so zavrnila Boga.

TAM1897 Q1 40.2Klic, ki so ga izrekli proti Kristusu na Pilatovem sodnem stolu, je bil v tistem klicu: »kralja hočemo imeti«, ki je bil izrečen v dneh Saula; in Bog ga je slišal. To je logika tega, in temu se ni mogoče izogniti. In če bi se vi in jaz temu hoteli izogniti, se moramo obrniti k Bogu z vsem srcem, z vso dušo, z vsem razumom in z vso močjo. Moramo zapustiti svojo deželo, svoje sorodnike in očetovo hišo. Moramo se odvrniti od Egipta, četudi smo na pragu prestola zemeljske vladavine; moramo odstopiti od tega, se mu odvrniti, vse to zapustiti in se v živi veri obrniti k Bogu; nato moramo živeti sami in ne smemo biti šteti med narode.

TAM1897 Q1 40.3Tako vidite, da je Bog vedno učil svoje ljudstvo in narode, da je večno zveličanje njegovega ljudstva in vsakega človeka odvisno od popolne ločitve cerkve in države v srcu.