Iz Babilona in Egipta
TAM1897 Q1 45.8Pridiga, izrečena v ponedeljek zvečer, 15. marca 1897 Objavljeno v General Conference Bulletin, prvo četrtletje 1897, letnik 2, št. 1, str. 45–54.
TAM1897 Q1 45.9V naši včerajšnji lekciji smo prišli do točke v zgodovini Judovega kraljestva, ko so težave iz Asirije preplavljale deželo kot poplava. Želeli so se jim izogniti, Gospod pa jih je pozival, naj ga iščejo z vsem srcem, da bi jih rešil. S povezovanjem, zavezništvom in sporazumom z Egiptom so si prizadevali, da bi se rešili sami.
TAM1897 Q1 45.10Tako se je nadaljevalo, dokler niso prišli do trenutka v življenju Ezekija, ko je bila vsa pomoč iz Egipta popolnoma prekinjena, ne zato, ker bi si to želel, ampak ker je tako bilo. Asirski kralj je obšel območje med Jeruzalemom in Sredozemskim morjem ter se postavil med egiptovsko in jeruzalemsko vojsko, da bi preprečil združitev judovskih in egiptovskih sil. Tako je lahko premagal vsako od njiju posebej.
TAM1897 Q1 45.11Ko je Sennaherib prvič napadel Jeruzalem, je storil isto, in Ezekija je bil tako kriv, da je v Svetem pismu zapisano, da je odšel k asirskemu kralju in rekel: »Pregrešil sem se! Kreni od mene; kar mi naložiš, hočem nositi.« In asirski kralj mu je naložil trideset talentov zlata in tristo talentov srebra, Hezekija pa je moral oropati Božjo hišo, da bi plačal davek.
TAM1897 Q1 45.12Vzrok za te težave je bil, da so se prebivalci Ekrona uprli Asircem; kralj Ekrona pa je ostal zvest asirskemu kralju in se ni pridružil ljudstvu v njihovem uporu. Nato so ga ljudje nasilno odpeljali v Jeruzalem in ga izročili Ezekiju v varstvo. Ezekija ga je sprejel. Ezekija je tako močno sočustvoval z njihovim uporom proti asirskemu kralju, da je bil pripravljen se mu v tolikšni meri pridružiti.
TAM1897 Q1 45.13Asirski kralj je prišel in zavzel Ekron. Nato se je odpravil v Jeruzalem, da bi pripeljal kralja Ekrona in ga ponovno posadil na prestol v Ekronu. Ezekija je utrdil mesto ter zgradil obzidja in vse potrebne obrambne utrdbe; toda to ni pomagalo, to jih ni rešilo; ker jih Bog na ta način ni mogel rešiti. Prebral bom Sennaheribov opis te vojaške kampanje ter tudi biblijski opis. Ta dva opisa sta prepletena v knjigi »Empires of the Bible« na strani 322 in na naslednjih treh straneh. Začnem brati z odstavkom 15. Sennaherib pripoveduje, kako so se prebivalci Ekrona uprli in kako so ugrabili svojega kralja ter ga vzeli v ujetništvo. Pravi:—
TAM1897 Q1 46.1Vrhovni duhovniki, plemiči in prebivalci Ekrona, ki so svojega kralja Padija (ki se je držal asirske vere in bogoslužja) vklenili v železne verige ter ga izročili judovskemu kralju Ezekiju in se do božanstva vedli sovražno; ti možje so bili zdaj v srcu prestrašeni.
TAM1897 Q1 46.2In zavzel je mesto ter nadaljuje: »Hezekija, kralj Judov, se ni podredil mojemu jarmu.« Nato Sveto pismo pravi: Zato je »pride Senaherib, kralj asirski, gori zoper vsa utrjena mesta na Judovem ter jih pridobi.« Nato Sennacherib pravi:—
TAM1897 Q1 46.3Šestinštirideset od teh mest, močnih trdnjav, in neštetih mest na njihovem ozemlju sem z bojnimi stroji oblegal, osvojil, oplenil in štel za plen … Dvesto tisoč sto petdeset ljudi, malih in velikih, moških in žensk, konj, kobil, oslov, kamel, volov in ovac, ki jih ni bilo mogoče prešteti, sem odpeljal iz njihove srede in jih razdelil kot plen.
TAM1897 Q1 46.4Nato Sveto pismo pravi:—
TAM1897 Q1 46.5In ko vidi Ezekija, da je prišel Senaherib ter da se je namenil bojevati zoper Jeruzalem, se posvetuje s svojimi knezi in oblastniki, da bi zamašili studence, ki so bili zunaj mesta; in oni so mu pomagali. Zbere se torej veliko ljudi in zamaše vse studence in potok, ki teče po sredi dežele, rekoč: Čemu naj najdejo kralji asirski veliko vode, kadar pridejo? In Ezekija se ohrabri in popravi vse zidovje, ki je bilo luknjasto, ter zgradi stolpe na njem in še drugi zid odzunaj in utrdi Milo v mestu Davidovem in napravi veliko orožja in ščitov.
TAM1897 Q1 46.6Sedaj pa Sennaherib pravi:—
TAM1897 Q1 46.7Njega [Ezekija] samega sem zaprl v Jeruzalem, njegovo kraljevsko mesto, kot ptico v kletki; proti njemu sem postavil oblegovalne stolpe (ker je namreč ukazal obnoviti utrdbe velikih vrat svojega mesta).
TAM1897 Q1 46.8In zdaj Sveto pismo pravi:—
TAM1897 Q1 46.9In postavi vojne poveljnike nad ljudstvom in jih zbere k sebi v široko ulico ob mestnih vratih ter jim govori na srce takole: Bodite močni in srčni, ne bojte se in ne plašite se pred asirskim kraljem, ne pred vso to množico, ki je pri njem! Zakaj večji je z nami nego ž njim: ž njim je mesena roka, z nami pa je Gospod, naš Bog, da nam pomaga in za nas vodi boj. In ljudstvo se je zaneslo na besede Ezekija, kralja Judovega.
TAM1897 Q1 46.10Vse to bi bilo res, če bi bil v tej zadevi nedolžen; toda ker je bil v tistem trenutku v Jeruzalemu v zaporu Padija, kralj Ekrona, Gospod ni mogel podpreti poti, ki jo je ubral Ezekija pri obrambi mesta. Zato pravi Sennaherib:—
TAM1897 Q1 46.11Sam Ezekija je bil prevzet od strahu pred sramoto mojega veličanstva; in Urbi, in njegovi lastni vojaki, in drugi vojaki, ki jih je pripeljal v Jeruzalem, svoje kraljevsko mesto.
TAM1897 Q1 46.12Nato Sveto pismo pravi:—
TAM1897 Q1 46.13In kralj asirski določi Ezekiju, kralju Judovemu, tristo talentov srebra in trideset talentov zlata. In Ezekija mu je dal vse srebro, ki se je našlo v hiši Gospodovi in v zakladih kraljeve hiše. V tem času je Ezekija odrezal zlato od durnic hiše Gospodove in od podbojev, ki jih je bil sam dal prevleči, in ga je dal kralju asirskemu.
TAM1897 Q1 46.14In o tem Sennaherib pravi:—
TAM1897 Q1 46.15K prejšnjemu davku, ki se je plačeval letno, sem dodal še davek zavezništva moje visokosti in ga naložil njemu … Delavci, vojaki in zidarji, ki jih je zbral v Jeruzalemu, svojem kraljevskem mestu, za njegovo utrditev, so zdaj plačevali davek. S tridesetimi talenti zlata, 800 talenti srebra; tkanino, škrlatno, vezeno; velikimi dragimi kamni; ležišči iz slonovine, premičnimi prestoli iz slonovine, kožami bivolov, danovim lesom, ku lesom, velikim zakladom vseh vrst; ter svojimi hčerami, evnuhi iz svoje palače, moškimi glasbeniki in ženskimi glasbenicami; v Ninive, moje kraljevsko mesto, je poslal za menoj. In da bi plačal davek in izkazal spoštovanje, je poslal svojega odposlanca. Njegova mesta, ki sem jih oplenil, sem odrezal od njegovega kraljestva in jih podaril Mitintiju, kralju Ašdoda, Padiju, kralju Ekrona, in Zilli-Belu, kralju Gaze. Zmanjšal sem njegovo kraljestvo.
TAM1897 Q1 46.16To je celotna zgodba tistega verza v Svetem pismu, kjer piše, da je Ezekija poslal k asirskemu kralju in rekel: »Pregrešil sem se! Kreni od mene; kar mi naložiš, hočem nositi.«
TAM1897 Q1 46.17Nekaj časa po tem je Ezekija poslal odposlance v Egipt, Egipt pa je sklenil zavezništvo z Ezekijo in poslal vojsko. Sennaherib je to izvedel pravočasno, da je svojo vojsko razporedil med Egiptom in Jeruzalemom. Nato je najprej poslal poziv v Jeruzalem k Ezekiju, naj se vda in počaka, dokler se ne vrne iz Egipta; takrat naj bi prišel in jih vse odpeljal v ujetništvo v deželo, podobno njihovi, ki bi bila prav tako dobra kot njihova. Toda Ezekija jim je rekel, naj sploh ne odgovarjajo, in poslanec se je vrnil v Lakiš, kjer je ugotovil, da je kralj odšel v Libno, in tam so mu poročali.
TAM1897 Q1 46.18Nato je Sennaherib izvedel, da se približujejo egiptovske vojske, in je ponovno poslal pismo v Jeruzalem, v katerem je navedel, kaj lahko stori on in česa Gospod ne more; da se Ezekiju ni treba zanašati na Gospoda, ker jih Gospod ne more rešiti iz njegovih rok; in da bo, ko bo opravil z egiptovskim kraljem, prišel gor, Jeruzalem pa bo moral nositi posledice.
TAM1897 Q1 46.19Do takrat se je Ezekija naučil zaupati Gospodu; kajti nikogar drugega ni imel, na kogar bi se lahko zanesel. Nazadnje je bil prisiljen zaupati v Gospoda. Zato je odšel v tempelj, položil Sennaheribovo pismo pred Gospoda in rekel Gospodu: »Tukaj je; mi ne moremo ničesar storiti. Gospod, poskrbi ti za nas.« In Gospod je to storil. Tisto noč so bile Sennaheribove vojske pobite, on pa se je vrnil domov v Ninive. Tako so bili končno, z vsemi temi težkimi časi, z vsemi temi nesrečami, ki so jih doletele in ki so jih tako popolnoma obkolile, da niso mogli dobiti pomoči niti iz Egipta niti od nikoder drugod, pripeljani tja, kamor jih je Gospod želel že od začetka – tja, kjer jih je lahko rešil.
TAM1897 Q1 47.1Če bi se le ves čas zanašali na Gospoda, kakor so to storili takrat, bi Gospod ves čas storil tisto, kar je storil zanje takrat. Nikoli ne bi bili podvrženi Asiriji niti ne bi imeli ničesar opraviti z Egiptom. Nikoli ne bi bili oropani in odpeljani v sužnost. Vedno bi ostali Gospodovo ljudstvo in njegovo kraljestvo, živeli bi sami in ne bi bili šteti med narode.
TAM1897 Q1 47.2Ni mi treba podrobno slediti zgodovini Judovega kraljestva. To je ponovno zgodovina desetih rodov. To bi bilo le ponavljanje zgodovine, ki smo jo obravnavali sinoči, dokler ne bi prišli do točke, ko je Gospod poslal svojega preroka k Zedekiju, zadnjemu kralju, in rekel: »Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! Kar je, ne bode več tako. Nizko bodi povišano in visoko ponižano! Uničim, uničim, uničim jo; tudi ta ne bode več — dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam.«
TAM1897 Q1 47.3Kmalu zatem je bilo celotno ljudstvo odpeljano v ujetništvo v Babilon – razen najrevnejših v deželi, ki niso imeli ničesar. Ti so ostali v deželi, da so jo lahko posedovali, kakor so hoteli. Tako je bilo v tistem času v korist biti reven in ne imeti ničesar; in to je bilo zapisano za razumevanje vseh ljudi, ki danes živijo na zemlji. Danes ni blagoslov biti bogat in imeti velika posestva. In kmalu prihajajo dnevi, ko bodo tisti, ki so revni in nimajo ničesar, najbolje preskrbljeni na tem svetu. Tako je bilo tudi takrat, ko je bil Jeruzalem uničen in so bili odpeljani v ujetništvo v Babilon ali pobiti.
TAM1897 Q1 47.4Takrat so tisti, ki niso imeli ničesar, lahko imeli domove povsod po deželi; saj so imeli vso deželo zase. Vsi ostali so bili odpeljani v sužnost. In tako bo spet. Tisti, ki se oklepajo posesti tega sveta, tisti, ki hočejo biti bogati, bodo zaradi svojega bogastva odpeljani v sužnost in bodo poginili skupaj z vsem svetom. Tisti pa, ki so revni v dobrinah tega sveta in nimajo ničesar, ker so vse vložili v Božjo stvar, – ti bodo prebivali v Gospodovi deželi, ko bodo vsi, ki prebivajo v deželah zemlje, odpeljani v sužnost in bo celotna zemlja uničena.
TAM1897 Q1 47.5Ta opis odpadništva Izraela in njegovega uničenja ni bil napisan zaman. Hozeja in preroštva, na katera smo se sklicevali sinoči, niso bili napisani zaman. Osmo poglavje Izaija ni bilo napisano zaman. Te besede so bile napisane za nas in jih moramo upoštevati v naših dneh.
TAM1897 Q1 47.6Sedaj prihajamo do zadnjih dni Judovega kraljestva. Preberite knjigi Jeremija in Ezekiela. Danes sta za adventiste sedmega dne prav tako sedanja resnica kot knjiga Razodetje. Jeremija in Ezekiel sta napisana za nas, na katere so prišli konci sveta, ker sta bili ti knjigi napisani v dneh, ko je prišel konec Judovega kraljestva; uničenje Jeruzalema in časi, ki so ga spremljali, so zapisani zgolj zato, da bi vsem ljudem na svetu pokazali čase, ko se bližata konec sveta in njegovo uničenje, ter da bi jih opozorili na dogodke, ki bodo to spremljali, in na težave, ki bodo pri tem nastale.
TAM1897 Q1 47.7Izrael si je izbral kralja kljub Gospodovemu nasprotovanju. Ko so se ločili, je deset plemen prišlo do točke, ko so bila prisiljena reči: »Nimamo kralja.« In Gospod je rekel: »Jaz bom vaš kralj.« Spet so rekli: »Ne; moramo imeti kralja.« In dobili so še enega, in to je bil zadnji. Potem niso imeli več niti kralja niti kraljestva; ampak so bili odpeljani v sužnost in za vedno izgubljeni, ker niso hoteli Gospoda za svojega kralja.
TAM1897 Q1 47.8Juda je še nekaj časa vztrajala, nato pa se je zgodilo tisto, kar smo pravkar prebrali: »Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono.« Juda ne more več imeti kralja. Prisiljena je reči: »Nimamo kralja.« Oditi mora v ujetništvo v Babilon. Ljudstvo in plemena kot taka niso imela več kraljev, dokler ni prišel njihov pravi Kralj, ki ima pravico vladati in upravljati; in celo takrat so bili tako odločni, tako prežeti z istim duhom, ki je v dneh Saula zavrnil Boga, da niso hoteli, da bi Gospod vladal nad njimi; zavrnili so ga in izbrali kralja tega sveta – »Nimamo kralja, samo cesarja.«
TAM1897 Q1 47.9Vse to je ena in ista zgodba. Ko so zavrnili Boga, so to storili kljub njegovemu nasprotovanju in izbrali kralja, ki se je imenoval Savel. Gospod je v tem videl njihovo zavrnitev Jezusa, njihovega kralja, ter izbiro Cezarja in Baraba. Njihova zavrnitev Kristusa in izbira Cezarja je bila le neizogibna logična posledica njihove zavrnitve Boga in izbire Savla. Ko so ga zavrnili in izbrali Savla, je Gospod vedel, da bodo zavrnili tudi njega in izbrali Cezarja. In zadnji korak je bil že v prvem.
TAM1897 Q1 47.10Zato je Gospod rekel: »Samuel, tebe ne zavračajo, ampak mene zavračajo, da ne bi vladal nad njimi;« in to velja tudi za adventiste sedmega dne. Bog želi biti Vladar svojega ljudstva, želi biti Kralj svojega ljudstva. Ali bo to? Ali bo njegovo kraljevanje zadostovalo? Ali bo njegova vlada zadostovala njegovemu ljudstvu? To je zdaj vprašanje, tako kot je bilo vprašanje takrat. Takrat jim ni zadostovalo; ker se mu niso hoteli predati z vsem srcem. Zapadli so v formalizem in postali tako podobni svetu, da so zapadli v malikovanje sveta. Morali so imeti kralja, tako kot drugi pogani. In danes je zgodba enaka. Če Bog ni zadosten vladar za adventiste sedmega dne, je to zato, ker vanj ne verjamejo z vsem srcem. To je zato, ker so tako podobni poganom, da morajo imeti pogansko vlado in pogansko moč, da se zaščitijo pred samimi sabo in da vladajo sami sebi. O, naj adventisti sedmega dne danes prisluhnejo Gospodovi besedi: »Jaz bom tvoj kralj.«
TAM1897 Q1 48.1Juda, kot sem ravnokar povedal, je bil odpeljan v ujetništvo v Babilon, v deželi pa je ostalo le nekaj najrevnejših. Tam bi morali ostati. A prostovoljno so odšli v Egipt. Spet kljub Gospodovemu nasprotovanju so odšli v Egipt. Tako se je vse Gospodovo ljudstvo razpršilo med pogane, v Babilon in v Egipt. In od takrat naprej Sveto pismo ves čas govori o tem, da bo njegovo ljudstvo pripeljano iz Babilona in iz Egipta; in tako je še danes.
TAM1897 Q1 48.2Danes pa velja: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib.« To je Babilon. V enajstem poglavju knjige Razodetja pa je govora o tistem, kar se »duhovno imenuje Egipt«; in tisti, ki zmagajo nad zverjo, nad njeno podobo, nad znamenjem in številom njenega imena, »pojejo pesem Mojzesa« – ne nekaj podobnega – ampak »pesem Mojzesa, Božjega služabnika«. Kaj je bila Mojzesova pesem? – Pesem osvoboditve iz Egipta. Ko torej tisti, ki zmagajo nad zverjo, nad njeno podobo, nad njenim znamenjem in nad številom njenega imena, pojejo Mojzesovo pesem, je to zato, ker so osvobojeni iz Egipta. Kajti danes in do konca sveta velja: »Iz Egipta sem poklical sina svojega.« Danes obstajata Babilon in Egipt. Danes so Božji ljudje v Babilonu in v Egiptu. In danes Gospod kliče: »Izidite iz nje, ljudstvo moje!« in: »Iz Egipta sem poklical sina svojega.«
TAM1897 Q1 48.3Poglejte še enkrat: Kje je bil Nimrod? – Bil je v Babilonu in je vladal babilonskemu kraljestvu. Kje je bil Abraham? – Bil je v deželi, ki ji je vladalo kraljestvo, ki ga je ustanovil Nimrod. Toda Bog ga je poklical iz te dežele. Ta dežela je bila Babilon tako duhovno kot fizično. In še več: Nimrod je bil sin Kuša, Kuš pa sin Hama, Egipt pa je dežela Hama. Tako je bil v Nimrodu prisoten tako Egipt kot Babilon. In ko je Bog poklical Abrahama, ga je poklical iz Egipta in iz Babilona. In »Če ste pa Kristusovi, potem ste Abrahamovo seme, in po obljubi dediči«. In vi ste poklicani iz Egipta in iz Babilona.
TAM1897 Q1 48.4O, vsi se lotimo proučevanja Svetega pisma in ga berimo tako, kot piše, zaradi duhovnih pomenov, ki so v njem. Takrat bo celotno Sveto pismo, od prvega do zadnjega verza, za vsakega od nas živo in sijoče.
TAM1897 Q1 48.5Nato smo našli Izrael v Egiptu, in Gospod jih je spet poklical iz Egipta. Potem so zavrnili Gospoda, in konec tega je bil, da so šli v ujetništvo v Babilon, nato pa spet v Egipt. In ko je prišel Jezus, so ga zavrnili in izbrali Cezarja. Nato je nastala krščanska cerkev, in prišlo je do odpadništva cerkve, ki je ustvarilo nov Babilon, in Bog je poklical ljudi iz tega Babilona. V času reformacije jih je poklical, naj izstopijo iz tega Babilona. Nato je prišel protestantizem, reformirano krščanstvo, ki je odpadlo in zdaj ustvarja podobo zveri, kar ponovno prinaša Babilon, mater in hčere, združene z vladami sveta. In Bog še vedno kliče: Izstopite iz Babilona, »Izidite iz nje, ljudstvo moje.«
TAM1897 Q1 48.6Filozofija, ki je povzročila odpadništvo v krščanski cerkvi; lažno, pogansko učenje, ki je bilo vneseno v krščanske šole in povzročilo odpadništvo, je prišlo iz Egipta. Ta egipčanska filozofija je izkrivila krščanske šole, povzročila odpadništvo in zgradila Rimsko cerkev, ki je danes tako Babilon kot Egipt. In tako Gospod danes, v živi sedanji resnici, kliče svoje ljudstvo iz Babilona in iz Egipta.
TAM1897 Q1 48.7Toda Gospod hoče vse. Hoče vladati vsemu. Hoče, da njegovo kraljestvo vlada nad vsem. Hoče, da je tako v cerkvi; hoče, da je tako v šoli; hoče, da je tako v založniških ustanovah; hoče, da je tako povsod, kjer se omenja njegovo ime. Ali mu boste to dopustili?
TAM1897 Q1 48.8Če je tako, morate vi, vsak zase, začeti s tem, da Gospodu prepustite celoten prostor v svojem srcu. Naj ta Kralj tam vlada v svojem kraljestvu, v svojem kraljestvu Duha. To kraljevanje in vladavina morata biti tako popolna in absolutna, da ne boste priznavali nobenega kralja, nobenega vladarja razen Boga in nobenega zakona razen Božjega.
TAM1897 Q1 48.9Šele takrat, in ne prej, bomo osvobojeni iz Egipta in Babilona. In takrat, ko bomo tako osvobojeni iz Egipta in Babilona, bo mogoče resnično reči – in Gospod bo to takrat rekel vsemu vesolju: »Tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi in Jezusove vere« (dobesedni prevod KJV) – ne tisti, ki so se po najboljših močeh trudili –, ampak to bo Božje potrdilo pred vesoljem, ki bo kazalo na ljudstvo na zemlji, ki hrani Božje zapovedi in Jezusovo vero. Ta čas je blizu, in Bog kliče ljudstvo iz Babilona in iz Egipta, da se to uresniči in da lahko potrdi: »Tukaj je ljudstvo, ki mi bo dovolilo, da mu vladam, in ki ne potrebuje nobenega drugega vladarja, nobenega drugega zakona in nobene druge vlade razen Božje.«
TAM1897 Q1 48.10Zdaj si to še enkrat na hitro oglejte. Bog je človeka ustvaril tako, da je imel prvo od vseh zapovedi že v sebi in da je v njem živela: »ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.« Človek je ubral drugo pot, prisluhnil drugemu glasu in tako izgubil vse. Bog ga je spet postavil na noge in mu ponovno podelil privilegij, da ljubi Boga z vsem svojim srcem, dušo, razumom in močjo. V kratkem času so se njegovi potomci tako oddaljili od Boga, da Gospod v njihovih življenjih sploh ni imel več mesta, zato je bilo treba ljudi s potopom izbrisati s površja zemlje. Le osem duš je bilo pripravljenih sprejeti Gospoda v svoja življenja.
TAM1897 Q1 49.1Gospod je s temi osmimi ljudmi ponovno začel svoje delo na zemlji. Zanje je bila prva od vseh zapovedi: »ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.« A so se od tega oddaljili, imeli so druge bogove, iz malikovanja pa so prešli v monarhijo. Ustanovljena je bila država – prva država na svetu. Bila je sad odpadništva.
TAM1897 Q1 49.2Iz te grešne države je Bog ponovno poklical svoje ljudstvo in začel novo raso bitij. Bog je poklical Abrahama iz te dežele, iz njegovega rodu in iz hiše njegovega očeta v deželo, ki mu jo bo pokazal. In ni mu dal na zemlji niti za stopinjo; ampak mu je obljubil, da jo bo dal njemu in njegovemu potomstvu po njem, ko še ni imel otroka. Tako ga je Bog poklical iz tiste dežele, kjer je prebival, in mu ni dal nobene dežele na svetu. Zato je Abraham, Božji prijatelj, Božja cerkev, ostal brez kakršne koli dežele na tem svetu, in »Če ste pa Kristusovi, potem ste Abrahamovo seme, in po obljubi dediči«.
TAM1897 Q1 49.3Hoditi moramo po stopinjah vere našega očeta Abrahama, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan. Ali ste brez domovine na tem svetu? Gospod vas kliče iz vaše domovine v deželo, ki vam jo kaže. To je nebeška domovina. Ali jo boste sprejeli?
TAM1897 Q1 49.4Abrahamovi potomci so odšli v Egipt, Bog pa jih je ločil od te dežele. Mojzes je bil v tistem času veličasten zgled. Bil je dedič prestola. A se je od njega obrnil in odšel z Bogom; in moral se je od njega obrniti, da bi šel z Bogom.
TAM1897 Q1 49.5Bog je osvobodil svoje ljudstvo in jim rekel: »ljudstvo je, ki prebiva posebe in se med narode poganske ne šteje.« Toda oni so se odvrnili od Boga in si postavili kralja ter državo, podobno kot pogani okoli njih; in kaj je iz tega nastalo? Ali jim je to prineslo kaj dobrega? Gospod jih ni zapustil; toda ali jim je to prineslo kaj dobrega? Bilo je eno neprekinjeno drsenje navzdol, navzdol, navzdol, dokler se niso razdelili, nato pa sta obe strani propadli; in od tistega dne do danes so »potepuhi med narodi«. Niso bili šteti med narode, čeprav so se trudili.
TAM1897 Q1 49.6Tako je Kristus, ko je prišel, ponovno vzpostavil duhovno družino. A spet je prišlo do odpadništva, in cerkev je zdrsnila v malikovanje in poganstvo ter ponovno vzpostavila vlado – cerkev in državo. To je bilo papeštvo; in kaj bo z njim? – Veste, da bo »odšlo v pogubo«. Nato je Bog ponovno vzpostavil duhovno družino v krščanskem protestantizmu. Toda tudi ta je odpadla in se pridružila materi nečistnic ter postavlja podobo zveri – državo na zemlji, ki se izdaja za Božje kraljestvo; in kaj bo s tem vsem? – Veste, da bo uničena z večnim uničenjem.
TAM1897 Q1 49.7Kaj se je zgodilo s kraljestvom Nimroda? — Bilo je uničeno. Kaj se je zgodilo s kraljestvom Egipta? — Bilo je uničeno. Kaj se je zgodilo s kraljestvom Asirije? — Bilo je uničeno. Kaj se je zgodilo s kraljestvom desetih plemen? — Bilo je uničeno. Kaj se je zgodilo s kraljestvom Judovim? — Bilo je uničeno. Kaj se je zgodilo s kraljestvom Babilona? — Bilo je uničeno. Kaj se je zgodilo s kraljestvom Medo-Perzije? — Bilo je uničeno. Kaj se je zgodilo s kraljestvom Grčije? — Bilo je uničeno. Kaj se je zgodilo s kraljestvom Rima? — Bilo je uničeno. Kaj se je zgodilo z desetimi, ki so ga nasledili? — Bodo uničeni. Kaj se je zgodilo s papeštvom, ki se je vzpostavilo na ruševinah Rima? — Bilo bo uničeno. Kaj se bo zgodilo s kraljestvom, ki je ustvarjeno po njegovi podobi, v Združenih državah Amerike? — Uničeno bo.
TAM1897 Q1 49.8Gospod nam želi pokazati, da ne želi, da bi bil njegov narod povezan s temi stvarmi. Ali ni to lekcija, ki jo lahko iz tega izpeljemo? Ali hoče, da bi njegovo ljudstvo navezalo svoja čustva na tisto, kar propada? Od Adama do danes Bog poziva ljudi, naj mu dovolijo vladati, da bo njihov kralj; naj ljudstvo zapusti svojo deželo, svoje sorodnike, očetovo hišo in naj prebiva samostojno ter naj ne bo šteto med narode. Ali bo kdaj našel ljudstvo, ki mu bo pustilo, da stori po svoji volji?
TAM1897 Q1 49.9(Glasovi) Da.
TAM1897 Q1 49.10Da; vemo, da bo imel takšno ljudstvo, saj tako pravi Božja beseda. Toda ali bo imel to ljudstvo med tistimi, ki zdaj izpovedujejo, da so njegovo ljudstvo? To je vprašanje. Ali boste vi eden izmed njih? Ali hočete biti eden izmed njih? – Pravite: »Da.« Ali se boste torej odselili iz svoje dežele, od svojih sorodnikov in iz očetove hiše? Ali boste živeli sami in ne boste šteti med narode? Ali boste imeli Boga za svojega kralja in ne boste imeli nobenega drugega kralja? Ali boste imeli Božjo vlado za svojo vlado in ne boste potrebovali nobene druge vlade?
TAM1897 Q1 49.11Ne da bi se upirali kateri koli drugi vladi; preprosto ne potrebujete nobene druge, ker imate najboljšo vlado – vlado, ki je popolna. Če je ta vlada v vašem življenju, ne boste potrebovali nobene vlade na zemlji, da bi vam vladala, in oni ne bodo imeli nobenih težav ali zapletov z vami. To je vse, kar Gospod prosi. Ali mu boste to dopustili v svojem življenju?
TAM1897 Q1 50.1V sporočilu tretjega angela je zapisano, da namerava Bog z njim in skozi njega »utrditi krščanstvo na večni podlagi«. Ker torej Bog v sporočilu tretjega angela zanesljivo utrjuje krščanstvo na večni podlagi, bo to krščanstvo, ki ne bo povezano z ničemer na tej zemlji. Povezano bo le z Bogom; le z njegovo večno besedo; osvetljeno z njegovim večnim Duhom; poučeno od Tistega, čigar izhodi so od dni večnosti; in tako bo vodeno k večnemu Bogu, da bo On vladal, spodaj pa bodo večne roke.
TAM1897 Q1 50.2Vem, in tudi vi veste, da so nekateri bratje, ki menijo, da to ni pravilno. Pred dvema letoma je bilo to pridigano in objavljeno v BULLETINU. Mnogi tega niso sprejeli. Nekateri tega še vedno ne sprejemajo. Menijo, da je to popolnoma napačno. Toda na zadnji Generalni konferenci sta nam bila prebrana dva pričevanja – napisana posebej za to konferenco, in eno od njiju, kot sem ugotovil, je natisnjeno v BULLETINU št. 4; drugo še ni natisnjeno, a bo, domnevam, kmalu – v katerih so adventisti sedmega dne grajani zaradi vpletenosti v politične zadeve. Prebral bom odlomek, ki vam bo pojasnil bistvo tega:—
TAM1897 Q1 50.3Gospod Jezus je razočaran nad svojim ljudstvom. On je poveljnik, oni pa se morajo zbrati pod njegovim praporom. Nimajo časa, modrosti niti moči, da bi se vpletali v strankarsko politiko. Ljudje so spodbujeni k intenzivni dejavnosti od spodaj, sinovi in hčere Boga pa ne smejo s svojim vplivom podpirati tega političnega spora. Toda kakšen duh je prevzel naše ljudstvo, ko tisti, ki verjamejo, da smo zdaj v času sporočila tretjega angela, zadnjega sporočila usmiljenja svetu, bratje v isti veri, nosijo značke nasprotnih političnih strank, razglašajo nasprotna stališča in izražajo razdeljena mnenja?
TAM1897 Q1 50.4Zdaj postavim to vprašanje v obliki trditve: Če bi tisto, kar je bilo pred dvema letoma pridigano o tej temi vlade in cerkve, sprejeli in upoštevali vsi adventisti sedmega dne, bi sploh lahko nastal kakšen prostor za to pričevanje? – Očitno ne. Ali so torej te lekcije pozivale k napačnemu, ko so Božje ljudstvo pozivale k stališču, pri katerem bi bilo nemogoče, da bi jim Bog kaj očital? Mislim v tej konkretni točki. Mislim, da ko se iz Božje besede predstavi smernica resnice, ki bi, če bi jo njegovo ljudstvo sprejelo pred Bogom in svetom, postavila ljudi v takšen položaj, da bi bilo Gospodu nemogoče najti pri njih napako v zadevah, povezanih s to smernico resnice, ali ni varno to sprejeti kot resnico? Kako bi to sploh lahko bilo narobe?
TAM1897 Q1 50.5A to je le eno od pričevanj. Drugo pričevanje vsebuje stran za stranjo takšnih graj, namenjenih njegovemu ljudstvu, ker se je vključilo v politične razprave v zadnji volilni kampanji; tako da je bil Gospod v dveh zaporednih pričevanjih prisiljen poslati grajo svojemu ljudstvu za ravnanje, pred katerim bi bili rešeni, če bi sprejeli sporočilo, ki jim je bilo dano osemnajst mesecev pred začetkom kampanje. Zakaj je torej Gospod poslal to sporočilo svojemu ljudstvu osemnajst mesecev prej, preden je sploh prišlo do priložnosti, da bi ubrali nasprotno pot? Ali ni hotel, da bi bilo njegovo ljudstvo pripravljeno, ko bi jih doletel ta čas zmede in razprav, da bi poznali pravo pot in ne bi bili zmedeni skupaj z ostalimi, ki so bili zmedeni, ter da ne bi sodelovali v stvareh, ki jih je prisiljen grajati?
TAM1897 Q1 50.6Ne prosim zdaj, da bi to kdor koli sprejel zgolj zato, ker je tako zapisano. Prosim, naj to sprejmejo, naj se poglobijo vanj, naj molijo zanj, naj ga preučijo in naj ga sprejmejo, ker je resnica, in ker bo to Božje ljudstvo rešilo pred možnostjo, da bi ga Bog kdaj koli moral opominjati ali popravljati glede kakršne koli točke, kot je ta. Vendar vem, da so bratje, ki še vedno menijo, da je vse to narobe; in pravijo, da je to od našega ljudstva zahtevalo, da zavzame skrajno stališče, in da je to bilo zavzemanje skrajnega stališča. Ali je lahko skrajno stališče tisto, ki postavi Božje ljudstvo tja, kjer ga Bog želi imeti, da bo popolnoma svobodno od vseh teh zmedenih stvari, ki begajo svet?
TAM1897 Q1 50.7Letos se je ista miselna nit pojavila na drugačen način. Svetopisemska mesta, na katera smo se sklicevali pred dvema letoma, v letošnjih lekcijah sploh niso bila obravnavana. Takrat je šlo za evangelij; tudi zdaj gre za evangelij; kajti prav evangelij prežema celotno Sveto pismo, in kjerkoli v Svetem pismu pogledate, piše prav to.
TAM1897 Q1 50.8Obstaja še ena stvar, ki jo moramo upoštevati. Če sodelujemo v političnih zadevah in političnih razpravah, bodo posamezniki zavzeli različne strani v nasprotujočih si političnih strankah, razglašali nasprotna stališča in izražali svoja razdeljena mnenja, medtem ko trdijo, da so bratje. Kakšen je zadnji korak v političnem delovanju? – Seveda vojna. Kaj je torej v njem na začetku? – Preprosto tisto, kar je v njem na koncu – vojna. To je tisti duh, od začetka do konca. Ali se lahko bratje v Kristusu, ki so eno v Kristusu, vključijo v karkoli, kar bi jih razdelilo v duhu sovražnosti? Ali lahko? – Ne; ne, če želijo ostati eno v Kristusu. Iskati morajo enotnost, iskati morajo enotnost Duha, »skrbno si prizadevajoč, ohraniti edinost Duha v vezi miru«.
TAM1897 Q1 50.9Nekateri so bili pripravljeni slediti tej logiki in dopustiti, da je na koncu dopustno celo za kristjane, za vsakega kristjana, adventiste sedmega dne ali druge, da se borijo. Seveda ne, da bi se borili drug proti drugemu, ampak da bi se borili za svojo domovino in se vključili v vojno za ohranitev civilne vlade. Toda kje je kristjanova domovina? Kje je kristjanova vlada? Ali lahko to poveste?
TAM1897 Q1 50.10(Glasovi) »Ni iz tega sveta.«
TAM1897 Q1 50.11Ni iz te države in ni iz tega sveta. Naše kraljestvo in naša država nista iz tega sveta. Toda ali se lahko kristjani bojujejo za svojo državo z orožjem telesne vojne? Kralj tiste države se je raje dal križati, usmrtiti in pokopati, skritega očem, kot da bi dvignil roko, da bi se boril za svojo državo. Ali je torej sploh mogoče, da je nekaj, čigar logika sega tako daleč, od samega začetka resnično?
TAM1897 Q1 51.1A to še ni vse. Če želimo kot adventisti sedmega dne pridigati ta načela in se jih držati, moramo narediti pomemben korak, da bomo ravnali pravično do vlade Združenih držav, do države Michigan in več drugih držav, da bomo prikazani v pravi luči.
TAM1897 Q1 51.2Ponavljam, da boste razumeli, o čem govorim. Če naj bi sprejeli načelo, da se lahko kristjani bojujejo, da lahko dvignejo desno roko v obrambo države in vlade ter vsega tega, potem mora verska skupnost, iz pravičnosti do same sebe, še posebej pa iz pravičnosti do vlade Združenih držav in več zveznih držav, to javno razglasiti ter zavrniti in spremeniti smer, ki jo je nekoč ubrala verska skupnost kot taka.
TAM1897 Q1 51.3Imam tu dva kratka dokumenta, natisnjena leta 1865, vendar se je to, kar je v njih zapisano, zgodilo leta 1864. Eden od njiju nosi naslov »Stališča adventistov sedmega dne glede nošenja orožja, kot so bila predstavljena guvernerjem več zveznih držav in generalnemu vojaškemu policijskemu poveljniku [tj. Združenih držav], skupaj z delom zakona o vojaški obveznosti«.
TAM1897 Q1 51.4Takrat so adventisti sedmega dne prek odbora Generalne konference vladi Združenih držav Amerike ter vladam Illinoisa, Michigana, Pensilvanije, Wisconsina in še ene ali dveh drugih držav pojasnili, da adventisti sedmega dne kot kristjani – in prav zato, ker so kristjani – ne morejo dopustiti, da bi kristjani v kakršnih koli okoliščinah nosili orožje ali se bojevali. Drugi dokument vsebuje izvlečke iz spisov in publikacij adventistov sedmega dne, ki naj bi vladi utemeljili, da je ta prošnja te verske skupnosti resnična.
TAM1897 Q1 51.5Če naj bi se to stališče spremenilo in naj bi sprejeli stališče, da se lahko kristjani pod kakršnimi koli okoliščinami bojujejo, bodisi za vlado bodisi za karkoli drugega, potem smo dolžni vladi Združenih držav, da Odbor Generalne konference, ki zastopa versko skupnost, stopi pred vlado Združenih držav in ji pove, da smo spremenili svoja stališča; in da se obrne na guvernerje teh držav ter jim pove, da smo spremenili svoja stališča; tako da bodo zapisi v skladu z našimi novimi in revidiranimi stališči o tej temi.
TAM1897 Q1 51.6Zdaj pa niti za trenutek ne verjamem, da bi morali vztrajati pri nečem, kar je bilo storjeno, zgolj zato, ker je bilo storjeno. Če pa je bilo to, kar je bilo storjeno, pravilno, potem naj pri tem vztrajamo. In pravim zdaj, da če naj se naša stališča glede tega spremenijo, smo dolžni tem vladam, da jih o tem obvestimo, da nas ne bodo imele za kaj drugega kot za to, kar smo. To je do vlad edino pravično; ker smo se kot verska skupnost uradno javno izrekli, da zavzemamo nasprotno stališče.
TAM1897 Q1 51.7Pred dvema letoma, ko so bile podane te lekcije, nisem vedel, da ti dokumenti sploh obstajajo. Nisem vedel, da obstajajo, vse do približno začetka leta 1897. Nekdo mi jih je poslal v ovojnici, in to je vse, kar vem o tem. Natisnjeni so bili leta 1865 v »Steam Press of the Seventh-day Adventist Publishing Association, Battle Creek, Mich.« Na dokumentih, predloženih vladi Združenih držav, so podpisana imena članov odbora Generalne konference, na dokumentih, predloženih guvernerjem zveznih držav, pa so podpisana imena članov odborov državnih konferenc.
TAM1897 Q1 51.8Sedaj vam bom prebral nekaj izvlečkov, ki so bili takrat natisnjeni iz dokumentov, publikacij in časopisov adventistov sedmega dne, kot dokaz vladi Združenih držav in kot dokaz guvernerjem zveznih držav, da je bilo stališče, ki ga je zavzel Odbor Generalne konference te verske skupnosti, njihovo resnično stališče in ne stališče, izmišljeno za to priložnost, da bi se izognili vojaški obveznosti ali posledicam, ki so zaradi vojne prizadele državo. Ta zadeva je bila predložena kot dokaz tem vladam, da je to načelo adventistov sedmega dne in da so se ga držali, ker je to krščanstvo.
TAM1897 Q1 51.9Prebral bom nekaj odlomkov iz tega dokumenta in videli boste tisto, kar sem videl takoj, ko sem ga prebral – da če bi imel ta dokument pred seboj pred dvema letoma v tem Tabernaklju, ne bi mogel poučevati načel, ki so v njem, bolj jasno, kot sem to storil v lekcijah, ki sem jih podajal in ki so bile objavljene v BULLETINU. Tukaj je odlomek iz članka, ki ga je leta 1853 v reviji »Signs of the Times« napisal pastor James White:—
TAM1897 Q1 51.10Cerkev, ki se imenuje Kristusova, je zapustila roko svojega pravega moža in se zdaj opira na močno roko zakona. Išče zaščito in hoče, da jo hranijo pokvarjene vlade sveta, in jo ustrezno predstavljajo nečistnice, hčere stare matere, ki je simbol katoliške cerkve. Tako kot se mora žena držati svojega moža, tako se mora tudi cerkev držati Kristusa in namesto da bi iskala zaščito v roki zakona, se opirati le na močno roko svojega Ljubljenega. Cerkev je nezakonito poročena s svetom. To je mogoče videti v različnih oddelkih civilne vlade. Celo v vojnem oddelku je mogoče videti tistega, ki se izdaja za služabnika Jezusa Kristusa, kako se posmehuje Bogu miru s svojimi molitvami za uspeh v bitki.
TAM1897 Q1 51.11Še enkrat, izvleček iz revije »Review and Herald« z dne 9. maja 1854:—
TAM1897 Q1 52.1Ne glede na to, ali so te stvari pred vrati ali ne [gre za Gospodov prihod], dejstvo ostaja: po svetu vlada vojni duh, duh sovraštva in zavajanja. Bojimo se njegovega onesnažujočega vpliva – to je demoralizirajoči vpliv navajanja na ideje o vojni in prelivanju krvi, to je nezdravo navdušenje, grenki strankarski duh, ki je zlo in povzroča širjenje zla.
TAM1897 Q1 52.2Naj se ne reče, da ti vzroki ne predstavljajo nevarnosti za Kristusove učence. Nevarnost obstaja; kajti ko »se krivičnost razmnoži, omrzne mnogim ljubezen«. Takšna so skrivnostna in nerazložljiva sočustvovanja, ki vežejo človeka s človekom, ki prepovedujejo ločene in osamljene interese, da nezavedno prevzamemo prevladujoči ton in se tega ne zavedamo, dokler se um ne izkrivi in ne postane nestabilen; in tako, ko je v nezdravem stanju, je pripravljen sprejeti in spočeti zlo. Moralna nadloga je še bolj uničujoča kot kuga.
TAM1897 Q1 52.3Še en odlomek, ponatisnjen iz revije »Review and Herald« z dne 31. julija 1856:—
TAM1897 Q1 52.4Jezus je rekel: »Sledi mi.« Kaj, dragi brat, draga sestra, je vaše merilo vere? Ali ni to Sveto pismo? Rečete: »Da.« Potem se bomo vrnili tja, da bomo izvedeli, ali sledimo Jezusu ali ne. Stopil bom pred vas na vaši poti in se z vami pogovarjal; ta pot pa je vsako naše dejanje v življenju. Najprej bomo naredili širši pregled in vprašali: Ali ravnate kot svet? A vi vprašate: »Kaj mislite s tem?« Poskusil vam bom razložiti. Ali sodelujete s svetom pri njegovih načelih in zakonih? Če je tako, vaša pot ni tista, po kateri je hodil Jezus. Jezus je rekel: »Oni (učenci) niso iz sveta, tako kot tudi jaz nisem iz sveta.« Kdaj ste videli Jezusa v Cezarjevi sodni dvorani? — Nikoli, le ko so ga vodili kot jagnje na zakol.
TAM1897 Q1 52.5A mi hočemo dobre zakone, in naša dolžnost je, da poskrbimo, da jih ustvarjajo in izvršujejo dobri ljudje.
TAM1897 Q1 52.6Resnično si želimo dobrih zakonov; in Jezus nas ni pustil, da bi mu sledili brez njih. Pravi: »beseda, ki jo slišite, ni moja, marveč Očeta, ki me je poslal.« Janez 14:24.
TAM1897 Q1 52.7Psalmist pravi: »Postava Gospodova je popolna, oživlja dušo.« Psalm 19:7. Pavel pravi: »Vsako pismo je od Boga navdihnjeno in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bode popoln človek Božji, docela pripraven za vsako dobro delo.« 2 Timoteju 3:16, 17. Kaj več še hočeš? Ali kaj manj hočeš, dragi brat?
TAM1897 Q1 52.8Naslednji korak, ki ga zahtevaš od svojega zastopnika, je sprejemanje zakonov, ki se v primeru neupoštevanja izvršujejo z mečem, nekrščanskim orožjem. Navedeni zakoni so bistveno, življenjsko bistvo navedene vlade, katere sestavni del je, in ki lahko ohrani svoj državni obstoj le z arzenali ali orodji smrti, velikimi mornaricami in vojsko, opremljeno s smrtonosnim orožjem. Nato postaviš svojega dobrega brata kristjana, privrženca Kneza miru, ob morišče, da izvrši smrtno kazen; ali na čelo vojaške enote z nalogom habeas corpus, da ponovno vrne v suženjstvo ubogega brata zaradi zločina, da si je želel vdihniti svoboden zrak nebes. Ali pa, če je tvoj vrhovni državni poglavar, posadiš svojega dobrega škofa na bojnega konja, oboroženega od glave do pete, kot vrhovnega poveljnika nad vsemi silami smrti v državi.
TAM1897 Q1 52.9Vprašal bi vas, dragi Jezusovi privrženci, ali lahko človek upraviči ubijanje, ko pa je Bog rekel: »Ne ubijaj.«? Ali ne stoji celotna struktura človeške vlade na meču? Ali ne bodo človeške vlade razbite na koščke, ko pride tisti, ki ima pravico vladati v pravičnosti?
TAM1897 Q1 52.10A jaz nisem v vojni s človeškimi vladami. Ne, ne. David v hvalni pesmi Bogu pravi: »Res, srd človeški ti je v slavo, z zalogo obilega srda svojega se opašeš.« Psalm 76:10. »Kajti poglavarji niso za strah dobremu delu, ampak hudemu. Hočeš li pa, da ne bi se bal oblasti? Dobro delaj, in imel boš hvalo od nje; Božja namreč je služabnica, tebi [kristjanu] v dobro.« Rimljanom 13:3, 4.
TAM1897 Q1 52.11Če, bratje moji, imate v mislih, da so kristjani drugačna skupnost, majhna čreda, ločena, izbrana iz sveta, da bi bili luči v svetu ali za svet, da bi svet ob gledanju njihovih dobrih del (luči) bil voden k pridružitvi tej majhni čredi, ki je ves dan namenjena zakolu, in tako slavil vašega nebeškega Očeta, potem boste lahko razumeli takšna svetopisemska mesta, kot so Rimljanom 13, in 1. pismo Timoteju 1; 2, na katere bom morda opozoril kasneje. »Naj se črepinja prepira s črepinjami zemlje« (dobesedni prevod KJV) [Izaija 45:9]; toda naj imajo kristjani Jezusov um, takrat bodo sledili Jezusu.
TAM1897 Q1 52.12Ali smo videli nekatere posledice tega, da se tisti, ki se izdajajo za kristjane, zgledujejo po svetu? Naj nas to torej pripravi, da se povzpnemo na vzpetino, kakor se je Balaam, ko ga je Balak poklical, naj prekolne Izrael, ko je izrekel svojo priliko in rekel: »Kako naj kolnem, kogar Bog mogočni ne preklinja? in kako naj jezo skličem, na kogar se Gospod ne jezi? Zakaj z vrhov skal ga vidim in s hribov ga gledam: glej, ljudstvo je, ki prebiva posebe in se med narode poganske ne šteje.« 4. Mojzesova knjiga 23:8, 9.
TAM1897 Q1 52.13Sedaj bom prebral še en odlomek, ponatisnjen iz revije »Review« z dne 14. avgusta 1856:—
TAM1897 Q1 52.14Ali vam je Jezusov evangelij dal pravico, da uporabljate meč, da se oborožite s telesnim orožjem, da vzamete meč, da »poskrbite za svojo družino«, da osvobodite zatirane iz oblasti zatiralca, s tem ko kršite Božjo šesto zapoved: »Ne ubijaj.«? Jezus pravi: »Ljubite sovražnike svoje.«
TAM1897 Q1 52.15Ali menite, da imate vi, kot kristjan, ki živi po evangeliju, biblijsko dovoljenje, da se na kakršen koli način vmešavate v politične spore? Bodisi pri sprejemanju zakonov bodisi pri izvrševanju zakonov človeške vlade? Če je tako, menim, da se močno motite.
TAM1897 Q1 52.16To je tisto, kar je ta verska skupnost izjavila leta 1864. To so predstavili vladi Združenih držav Amerike kot dokaz, da ne verjamejo v vojno, da se ne morejo vključiti v nošenje orožja in da, če bi bili vpoklicani, od njih ne bi smeli pričakovati, da se bodo bojevali. Vlada Združenih držav Amerike je prisluhnila njihovim utemeljitvam in sprejela ukrepe, da bi lahko delovali v bolnišnicah, kjer bi opravljali delo oznanjevalcev evangelija, skrbeli za bolnike in prinašali odrešitev umirajočim. Če naj bi se to zdaj spremenilo, bi morali pošteno stopiti pred vlado in izjaviti, da se je to spremenilo.
TAM1897 Q1 52.17Nadaljujem z branjem:—
TAM1897 Q1 52.18Vsak odlomek, ki ga morda navajate, ali vsak verjeten razlog, ki ga morda podajate, mora biti preizkušen z jasnim, dobesednim Svetim pismom. Morda bomo ob primernem času obravnavali vse takšne odlomke ali razloge, ki jih navajate; toda najprej bomo prisluhnili evangeliju. Kristjanom, ki so pripravljeni slediti Jezusu, bi to moralo zadostovati.
TAM1897 Q1 52.19Jezus pravi: »Ako mi hoče kdo služiti, naj gre za menoj.« Janez 12:26. A morda rečete: »To lahko storim in hkrati služim kot zvest državljan svoje države v njeni nacionalni politiki in vladi?« Ustavite se. Jezus pravi: »Nihče ne more dvema gospodoma služiti.« Matej 6:24. »Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.« Janez 15:19.
TAM1897 Q1 52.20Kakšen delež lahko imate v politiki sveta, če »niste iz sveta«, ampak vas svet sovraži in ste izbrani »iz sveta«? »Ampak ali moramo vladavino prepustiti v roke nepravičnim?«, pravite. Ne morete si pomagati. Hudobni ljudje in zapeljivci bodo postajali vse hujši; in v času konca sveta bodo hudobni ravnali hudobno in nihče od hudobnih ne bo razumel. Daniel 12:10. Razlog je v tem, da svet ni pripravljen poslušati Boga ali slediti Jezusu, saj ne priznava, da obstaja en sam Zakonodajalec. Jakobovo pismo 4:12.
TAM1897 Q1 53.1»In Gospod je rekel: Zato ker se mi bliža to ljudstvo in me časti z usti in z ustnami, srce pa obrača daleč od mene, in ker je njih strah do mene le zapoved človeška, kakor so se je naučili: glej, zato bom še dalje čudno ravnal s tem ljudstvom, čudno in čudovito; in modrost modrijanov njegovih mine in razumnost razumnikov njegovih se skrije.« Izaija 29:13, 14. Kako čudovito se to kaže v ravnanju mnogih uglednih teologov, ki so še pred kratkim stali na čelu verskih preporodov, moralnih reform in mirovnih društev: vodili so Kristusovo cerkev, oboroženi z evangelijem, ki razkriva življenje in nesmrtnost; delovali so s prošnjami, molitvami in solzami; zdaj pa so se obrnili proti evangeliju, ko je Jezus rekel: »Slišali ste, da je rečeno: „Ljubi bližnjega svojega“ in sovraži sovražnika svojega. A jaz vam pravim: Ljubite sovražnike svoje, blagoslavljajte, ki vas preklinjajo, delajte dobro tem, ki vas mrze, in molite za tiste, ki vas obrekujejo in preganjajo: da bodete sinovi Očeta svojega, ki je v nebesih, kajti on veleva solncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim.« (5:44: dobesedni prevod KJV) »Bodite torej usmiljeni, kakor je Oče vaš usmiljen.« Matej 5:43–45; Luka 6:36. Kljub tem svetopisemskim mestom vidimo obžalovanja vredno stanje krščanskih cerkva, ki moralno propadajo in prilagajajo svetu. Navajamo le nekaj primerov izmed mnogih.
TAM1897 Q1 53.2Tu sledi nekaj izjav uglednih pridigarjev, ki govorijo o »orožju«, »boju«, »bitki«, »vojni« itd. Nato se nadaljuje takole:—
TAM1897 Q1 53.3Glede na takšna dejstva, ki kažejo, kako se je najčistejše zlato spremenilo v nekaj, kar je slabše od žlindre, in glede na popolno preziranje Kristusovih pričevanj ter njihovega nekdanjega izpovedovanja vere, moramo vzklikniti: »so hodili po potu Kajnovem in so zabredli v zmoto Balaamovo.«
TAM1897 Q1 53.4Ali ti ljudje sledijo Jezusu? Ali sebe in svoje privržence opremljajo z evangelijskim orožjem? Ali kažejo brezpogojno zaupanje v popoln Božji zakon? Ali priznavajo, da je za kristjana le en Zakonodajalec? Ali slišijo Pavla, ko pravi: »orožje našega vojskovanja ni meseno, ampak močno po Bogu za razrušenje trdnjav«? 2 Korinčanom 10,4. Ali končno upoštevajo Sveto pismo, ki ga po lastnih besedah poučujejo?
TAM1897 Q1 53.5Oblecite si celotno Božjo opremo, da boste mogli obstati proti zvijačam hudiča. Zakaj? – »Kajti vojskovati se nam ni zoper kri in meso.« Ne; to ni poklic Jezusovih privržencev. Ampak se borimo »zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti [zli duhovi, opomba ob robu] v nebeških prostorih.« »Zato primite za vse orožje Božje, da se morete v bran postaviti ob hudem dnevi in, vse premagavši, stati.« Efežanom 6,11–13.
TAM1897 Q1 53.6Pavel v Efežanom 6,14–18 našteva krščansko orožje in pravi: Vzemite »meč Duha, [ne iz jekla] ki je beseda Božja, in s sleherno molitvijo in prošnjo molite vsak čas v Duhu«; oblečeni v to nebeško orožje in obuti v pripravljenost evangelija miru, si prizadevajo uživati Kristusov blagoslov: — »Blagor usmiljenim, ker oni bodo usmiljenje dosegli. … Blagor miroljubnim [ne tisti, ki ga kršijo], ker oni se bodo sinovi Božji imenovali.« Matej 5,7.9. Poslušajte Janeza, ko se obrača na vojake, ko ga vprašajo, kaj naj storijo. Odgovori jim: »Nikomur ne delajte nasilja.« Luka 3,14.
TAM1897 Q1 53.7Spomnite se, da je Jezus rekel Petru, ko je bil vsem kristjanom podan velik praktični nauk o tem, kaj storiti z mečem: »Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« Matej 26:52.
TAM1897 Q1 53.8Naj kristjani hodijo v luči teh resnic, in takrat bi bilo le malo krščanskih generalov ali vojakov, ki bi uporabljali »petindvajset Sharpovih pušk častitega gospoda Beecherja«, čeprav bi bila na zaklep vsake od njih svetohlinsko pritrjena Biblija.
TAM1897 Q1 53.9Slišijo Jezusa, ko pravi: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali.« Janez 18:36. Kristjani, tako oboroženi s temi evangelijskimi orožji in popolnoma brez telesnega orožja, popolnoma ločeni od vlad tega sveta, lahko pustijo, da svet, oborožen z orožjem smrti, kot je, hiti po široki poti in uveljavlja svoje nekrščanske zakone s smrtno kaznijo.
TAM1897 Q1 53.10To je neizrekljiv privilegij ostanka Cerkve, ko gledajo nazaj na zgodovino preteklosti in vidijo, da so Kristusovi učenci, podobno kot Pavel, vzklikali: »Zavoljo tebe nas moré ves dan, imajo nas kakor ovce za klanje [Rimljanom 8:36]«, medtem ko je bila njihova pot omočena s solzami, prepojena z njihovo krvjo in prekrita z njihovimi raztrganimi trupli in izbeljenimi kostmi; – njihov privilegij je, da vzkliknejo z Balaamom, ko vidijo, da bo Božje »ljudstvo je, ki prebiva posebe in se med narode poganske ne šteje«, »O, da bi umrl s smrtjo pravičnih in da bi bil konec moj podoben koncu teh!« 4. Mojzesova knjiga 23:9, 10.
TAM1897 Q1 53.11V tej brošuri je še precej več, a mi ni treba brati več. Prebral bom še en ali dva odlomka od Gospoda, ki sta namenjena nam v naših dneh. To nam je bilo podano pred štirimi leti iz Duha preroštva in nam je bilo prebrano v tem Tabernaklju:—
TAM1897 Q1 53.12»Gospod si je izbral Jakoba zase in Izrael za svoj posebni zaklad. Ker vem, da je Gospod velik in da je naš Gospod nad vsemi bogovi.« Razmislite, moji bratje in sestre, da ima Gospod ljudstvo, izbrano ljudstvo, svojo cerkev, ki naj bi bila njegova, njegova trdnjava, ki jo ohranja v svetu, ki ga je prizadela grešnost in se je uprl; in nameraval je, da v njej ne bi bila poznana nobena oblast, da ne bi priznavala nobenih zakonov razen njegovih.
TAM1897 Q1 53.13Na letošnji Generalni konferenci smo slišali še eno sporočilo. To nas popelje nazaj tja, kjer se je začelo odpadništvo, in nas postavi iz oči v oči z Bogom, z njegovo resnico ter s to celotno temo, kakršna je prišla od Gospoda; tako, kot si želi biti danes s svojim ljudstvom.
TAM1897 Q1 53.14Meja med Božjim ljudstvom, ki se izreka za spoštovalce zapovedi, in svetom ni več tako jasna, kot je bila nekoč. Tisti, ki hodijo v skladu z Bogom, se ne bodo udeleževali političnih zborovanj. Tisti, ki to počnejo, dokazujejo, da niso zvesti Jezusovi služabniki. Že tako dolgo se ukvarjajo z navadnim ognjem, da so izgubili svojo razsodnost. Obstaja ljudstvo, ki se je zavezalo, da bo stalo pod Jezusovim praporom. To je Kristusova vojska. Zavezali so se, da bodo izstopili iz sveta in se ločili od njega. Zavezali so se, da bodo uporabljali meč Duha, Božjo besedo, za agresivno vojskovanje proti grehu in vsaki krivici. Pokazati moramo svojo zvestobo.
TAM1897 Q1 53.15Obstaja izraz s področja vladanja; obstaja izraz, ki se nanaša na državljanstvo. Komu moramo pokazati svojo zvestobo? To je vprašanje.
TAM1897 Q1 53.16Svojo zvestobo moramo izkazovati našemu Kralju, Gospodu Jezusu Kristusu. Apostol Jakob izjavlja: »Kdor torej hoče biti prijatelj sveta, je sovražnik Boga.« In ljubljeni Janez, učenec, ki je po duhu najbolj podoben Jezusu, je dal opozorilo: »Ne ljubite sveta niti stvari, ki so v svetu. Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni.« Nihče ne bo našel sreče, če bo sledil Adamovemu zgledu in se oddaljil od svojega Stvarnika.
TAM1897 Q1 54.1Tako se te lekcije končajo prav tam, kjer smo začeli – pri Adamu in njegovem Stvarniku ter pri prvi od vseh zapovedi v vesolju: »ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.« Takrat se ne boste oddaljili od svojega Stvarnika. Takrat ne bo odpadništva. Takrat ne bo malikovanja. Takrat ne bo vlade, vzpostavljene po zgledu poganov, ki so se oddaljili od Boga; ampak Bog bo vse v vsem in bo vodil svoje ljudstvo v tisto slavno deželo, ki jo je pokazal našemu očetu Abrahamu, ko ga je ločil od vseh vlad na svetu in ga ohranjal ločenega, medtem ko je živel na svetu.
TAM1897 Q1 54.2Tisti, ki nas kliče, naj sledimo in hodimo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham, ko je bil še neobrezan, nas bo takrat popeljal v tisto deželo, ki je slava vseh dežel; in tam bomo prebivali v Gospodovi prisotnosti in pod veličastnimi krili Vsemogočnega na veke vekov – ljubili bomo Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem razumom in z vso močjo; in on lahko pokaže na nas zdaj, takrat in na veke vekov pred vsem vesoljem ter reče: »Tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi in Jezusove vere« (dobesedni prevod KJV).
TAM1897 Q1 54.3In vse ljudstvo naj reče: »Amen in Amen!«