Prva velika zapoved

TAM1897 D 279.2Pridiga, izrečena v torek zvečer, 2. marca 1897 Objavljeno v General Conference Daily Bulletin, 5. marca 1897, letnik 1, št. 16, str. 279–285.

TAM1897 D 279.3Veste, da je Gospod o tem času in o ljudeh, ki živijo v tem času, rekel: »Tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi in Jezusove vere« (dobesedni prevod KJV). Vi in jaz upravičeno izpovedujemo, da smo to ljudstvo, in stojimo tam, kjer izjavljamo, da lahko Gospod o nas reče vesolju: »Tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi in Jezusove vere« (dobesedni prevod KJV). In to bo dejstvo, ne le zato, ker to reče, ampak bo to rekel, ker je to dejstvo.

TAM1897 D 279.4Ta odlomek v celoti velja za vas in mene, ki smo tukaj v tej hiši; in Gospod želi, da to postane dejstvo zdaj in da ostane dejstvo ves čas, da bo lahko neprestano razglašal vsemu svetu in vsemu vesolju: »Tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi in Jezusove vere« (dobesedni prevod KJV).

TAM1897 D 279.5To je tisto, kar moramo preučevati. V teh lekcijah moramo preučevati, da bi vedeli, ali izpolnjujemo Božje zapovedi ali ne; tako da bo Gospod lahko rekel o nas: »Tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi in Jezusove vere« (dobesedni prevod KJV).

TAM1897 D 279.6Pri izpolnjevanju Božjih zapovedi zagotovo pride v poštev prva, in njo moramo zagotovo izpolnjevati. In tukaj je njegova beseda: »Prva je: „Sliši, Izrael! Gospod, naš Bog, je edini Gospod. In ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.“«

TAM1897 D 279.7Ali lahko Gospod zdaj o vas in meni v zvezi s to zapovedjo reče: »Tukaj so tisti, ki jo izpolnjujejo«?

TAM1897 D 279.8Ali ima Gospod vse tvoje srce, tako da nimaš srca za nič drugega kot zanj in za tisto, kar je njegovo?

TAM1897 D 279.9Ali ima Gospod vso tvojo dušo v predani ljubezni, tako da ni nobenega občutka v tebi, ki ne bi bil njegov?

TAM1897 D 279.10Ali ima Gospod ves tvoj um, tako da ni nobene tvoje misli, nobenega delovanja tvojega uma, nobenega dela tvojega uma, ki ne bi bil njegov – posvečen njegovi službi? Kajti z umom služimo Gospodu, našemu Bogu. Ne le z nekaj uma, ne le z delom uma, ampak z vsem umom. Tako da nimaš uma, ki bi ga lahko posvetil ali usmeril v karkoli, kar ni od Boga.

TAM1897 D 279.11Ali je vsa tvoja moč njegova, tako da nimaš moči, ki bi jo lahko namenil kam drugam kot tistemu, kar je Božje, in njegovi službi?

TAM1897 D 279.12Če je vse to res za vas, potem se o vas resnično reče: »Tukaj so tisti, ki se držijo zapovedi« (dobesedni prevod KJV).

TAM1897 D 279.13Druga pa je tej podobna: „Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe“. Ko je Božja ljubezen v naših srcih, kakor v prvi zapovedi, bo dovolj enostavno ljubiti svoje bližnje kakor same sebe.

TAM1897 D 279.14Kot je bilo poudarjeno v govoru brata Kellogga pred nekaj dnevi, o tistem malem dečku v Chicagu, ki je pristopil k nekemu moškemu, popolnemu neznancu, in mu rekel: »Ali veš, da si največji grešnik na svetu?« Ko je moški presenečen vprašal, kako je to mogoče, saj ni nikoli nikogar umoril niti ni nikoli storil kakšnega velikega zločina, mu je deček rekel: »Največja zapoved je: ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje. Ali to počneš?« Odgovoril je: »Ne, ne počnem. Ne morem reči, da to sploh počnem.« »No,« je rekel mali fant, »to je največja zapoved. Kršiš največjo zapoved; torej si največji grešnik.« Mož je to priznal in bil pripeljan k Bogu ter do popolnega odrešenja. To je povsem jasno: ker je to največja zapoved, je tisti, ki jo krši, največji grešnik. Si to ti?

TAM1897 D 279.15Ti in jaz izpovedujeva, da spoštujeva Božje zapovedi in ohranjava vero Jezusovo. Ali kršiva prvo od vseh Božjih zapovedi? Če ne spoštujeva največje, prve od vseh zapovedi, jo kršiva. Če kršiva to, ne spoštujeva zapovedi; to je jasno. Ti in jaz se morava zdaj odločiti, in to za vedno, ali bova služila Gospodu z vsem srcem, z vso dušo, z vsem razumom in z vso močjo.

TAM1897 D 279.16Napisano je: »Božje kraljestvo je v vas.« Kraljestvo, ki je v nas, je Božje kraljestvo; tako je bilo, ko je bil človek ustvarjen, toda sovražnik je uzurpiral Božje mesto; in Gospod je človeka spet osvobodil, da se odloči, ali bo Bog imel svoje mesto v svojem kraljestvu ali pa bo uzurpator zasedel Božje mesto v Božjem kraljestvu. Kraljestvo, ki je v vas, je Gospodovo. Od vas je odvisno, ali bo tam vladal Gospod ali pa sovražnik. In če se ne odločite, da bo tam vladal Gospod, se s tem odločite, da bo tam vladal sovražnik. Odločitev o tem, kdo bo vladal, je v celoti v rokah človeka.

TAM1897 D 280.1Nekdo mora vladati. Človek ni bil ustvarjen, da bi vladal sam sebi, neodvisno od Boga. Ustvarjen je bil, da bi bil on sam skupaj z Bogom, in brez Boga ne more biti on sam. Človek je bil ustvarjen, da stoji ob Bogu. Božje kraljestvo je bilo v njem. Bog je vladal v njem. A on se je odločil, da bo šel po svoji poti, tako da je sledil Satanu. Vendar pa lahko človek gre po svoji poti le tako, da sledi Bogu. Božje kraljestvo je v vas. Izbrati moramo, da bo Bog zavzel svoje mesto v nas, v svojem kraljestvu v naših srcih. Tam bo zavzel svoje mesto in tam bo vladal, ko bo lahko imel svoje mesto v svojem kraljestvu.

TAM1897 D 280.2Veste, da bo Božje kraljestvo na zemlji segalo od morja do morja in od reke do koncev zemlje. Božje kraljestvo, to kraljestvo, ki bo prišlo, ko pride Gospod, bo, kot veste, pokrivalo vsak centimeter, vsak delček zemlje, ki obstaja na tem svetu. Božje kraljestvo pa je v vas. Ali to kraljestvo v vas, kjer vlada Bog – ali njegova vladavina zajema vsak košček prostora, vsak delček zemlje v vašem srcu? Ali res? To je vprašanje, in ta vprašanja so za nas pomembna v več pogledih.

TAM1897 D 280.3Preprosto berem zapoved in opozarjam vas na to, kar zapoved pravi. In to zato, da bi vi in jaz imeli svoje misli in srca vedno odprta za vprašanje: Ali velja za nas: »Tukaj so tisti, ki izpolnjujejo Božje zapovedi in ohranjajo vero Jezusovo« z vsem srcem, dušo, umom in močjo?

TAM1897 D 280.4Na čem počiva vaš um, kaj preučuje, s čim se ukvarja – ali je v tem Bog? Ali je to za Božjo slavo? Raziskave, ki jih opravljate, študije, ki se jim posvečate, celotno razmišljanje vašega uma – ali je to zato, da bi se vanj vtisnila Božja podoba? Ali je to zato, da bi v umu še bolj odkrivali Boga? Ali je to zato, da bi ga še bolj slavili? Ali je on prvi in vse v vsem v vaših intelektualnih prizadevanjih? Ali ga ljubite, mu služite z vsem umom?

TAM1897 D 280.5In iz vse moči svoje. Polje, ki ga oraš, ali ga oraš za Boga? Oblič, ki ga potiskaš, da zgladiš desko, ali to počnete za Boga, tako da je vse, kar prejmete, Božje in sploh ni vaše? Ali je tvoja moč tako popolnoma posvečena Bogu, da delaš v Božji zadevi, kjerkoli položiš roko?

TAM1897 D 280.6Prevladuje prepričanje, da mora človek prenehati opravljati svoj poklic ali kakršno koli fizično delo, preden lahko postane delavec v Božji zadevi. Mnogi pravijo: »Želim se izvleči iz tega, kar počnem. Želim si, da bi videl izhod. Želim si, da bi lahko zapustil to delavnico. Rad bi bil delavec v Božji zadevi.« Če nisi delavec v Božji zadevi tam, kjer si, ne boš delavec v Božji zadevi, ko prideš tja, kamor želiš. Če nisi delavec v Božji zadevi, ko oraš polje, ne bi bil delavec v Božji zadevi, če bi poskušal pridigati s prižnice. Če si kovač in dan za dnem pri nakovalnici – če nisi delavec v Božji zadevi tako temeljito, tako iskreno, tako z vsem srcem, kot sem jaz na prižnici, potem ne bi bil delavec v Božji zadevi, če bi kje razdeljeval letake.

TAM1897 D 280.7Pred nami je zgled tega, kakšno bi lahko bilo človeštvo; in kakšen naj bi bil vsak vernik v Jezusa. Božji Sin je prišel na ta svet, da bi vam in meni pokazal, kaj pravzaprav pomeni spoštovati zapovedi in kako se to počne. In v poklicu je delal približno šestkrat dlje, kot je pridigal. Začel je pri dvanajstih letih, ko je lahko začel delati z Jožefom v tesarskem poklicu, ko je lahko opravljal precejšnje delo – saj dvanajstletni deček lahko naredi veliko stvari, ko pomaga tesarju. Če torej začnemo pri dvanajstih letih: krščen je bil in pridigati je začel pri približno tridesetih letih; to je osemnajst let. Vsa ta leta je delal kot tesar. Od tridesetega do triintridesetega leta in pol je preživel v javnem služenju, v pridigovanju. Vidite torej, da je delal kot tesar skoraj šestkrat dlje, kot je pridigal.

TAM1897 D 280.8Ali je bil v tistih osemnajstih letih, ko je delal kot tesar, prav tako Božji Sin, kot je bil v tistih treh letih in pol, ko se je ukvarjal s pridiganjem? — Veste, da je bil. Ali je bil moj Odrešenik in vaš Odrešenik, ko je tam žagal desko, izdeloval klop in ji pritrjeval noge, — ali je bil takrat prav tako moj Odrešenik in vaš Odrešenik, kot je bil na križu? — Veste, da je bil. »Kajti rešeni smo po njegovem življenju.«

TAM1897 D 281.1Ne pozabite, da je bilo ob koncu teh osemnajstih let, ko je prišel k krstu in bil krščen, na začetku svojega služenja in ob koncu svojega tesarskega dela, — takrat je Bog rekel: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« Ali ni bil torej v teh osemnajstih letih prav tako delavec v Božji zadevi, kot je bil v zadnjih treh letih in pol? — Veste, da je bil. Če ste torej tesar in izpovedani vernik v Jezusa Kristusa, ali ne morete biti njegov učenec? Ali ne bi morali biti njegov učenec in delavec v Božji zadevi prav tam, prav tako resnično, kot če bi stali na prižnici? Ne pravim, da ste dolžni vedno ostati tesar. On tudi ni. Ne pravim, da boste morali vedno ostati kovač ali kmet; pravim pa in vztrajam, da morate, dokler ste tesar, dokler ste kovač, dokler ste kmet, biti delavec v Božji zadevi prav tako resnično, kot boste kdaj koli, kjerkoli že boste.

TAM1897 D 281.2Tako je Jezus vsakemu od nas pokazal, kaj pomeni biti kristjan in kakšno naj bo naše življenje, ne glede na to, s čim so zaposleni naši umi, naša srca ali naše roke. Ljubil je Boga z vsem svojim srcem, vso svojo dušo, vsem svojim umom in vso svojo močjo, ko je bil tesar. Ko je žagal deske, ko je izdeloval mize, ko je izdeloval vrata in jih vgrajeval, je to bilo v Božjo slavo. Bog je bil zanj vse v vsem. Ko je nekdo prišel k njemu kot k tesarju, ga videl le kot tesarja; ne pa kot Odrešenika sveta kot takega, — ko je nekdo prišel k njemu le kot k tesarju, se usedel z njim in rekel: »Želim si, da mi narediš mizo. Mi jo boš naredil?«, in on je odgovoril: »Kakšno mizo želiš?«, in človek mu jo je opisal, Jezus pa je rekel: »Da, naredil ti jo bom;« ko je Jezus naredil mizo in jo na hrbtu odnesel do človekove hiše, jo vnesel v hišo in jo tam postavil, da jo je človek lahko uporabljal – v vsem tem postopku je bil Jezus v celoti Božji. Bog je bil v vseh njegovih dejanjih. V vsakem spoju, ki ga je naredil na tej mizi, ni bilo razpok, noben ni bil prekrit s prahom, nič ni bilo zakrito, bila je poštena miza. Bila je v celoti takšna miza, kakršno bi Bog odobril.

TAM1897 D 281.3In ko se je dogovoril za izdelavo mize, je sklenil takšen dogovor, ki je bil pošten, takšen, na katerega bi Bog lahko pogledal in rekel: »To je pošten dogovor.« Od človeka ni zahteval, da plača več, kot je bilo pravično za takšno delo. Človek ga je vprašal: »Ali boš izdelal takšno in takšno mizo?« »Bom.« »Koliko boš zaračunal zanjo? – koliko bo stala?« On je to izračunal in rekel moškemu: »Les bo stal toliko, izdelava pa bo trajala toliko časa, moje delo pa je vredno toliko. Ali se ti ne zdi tako? Ali ne misliš, da bo moje delo, glede na čas, ki ga bo zahtevalo, vredno toliko?« In človek bi rekel: »Da, mislim. Mislim, da je vredno vsega tega. To je pošteno. To je jasna pogodba.« In ko bi mizo naložil na hrbet, jo odnesel tja in jo postavil na tla, bi mu človek plačal, kolikor je predvidela pogodba, in Bog bi lahko pogledal na celotno transakcijo in rekel: »To je pošteno. To je vse, kar lahko kdor koli stori.«

TAM1897 D 281.4Ali ste takšen tesar? Izpovedujete, da ste kristjan. Ali ste takšen delavec, ne glede na to, kaj počnete?

TAM1897 D 281.5Ali ljubiš Boga z vsem svojim srcem, vso svojo dušo, vsem svojim razumom in z vso svojo močjo? Karkoli počneš ali si poklican početi; kakršno koli poslovno razmerje imaš s svojim bližnjim, naj bo pogan ali kristjan; ali je to storjeno na tak način, da lahko Bog pogleda in reče: »To je dovolj dobro za Božje kraljestvo;« ker je v to vloženo vse tvoje srce, vsa tvoja duša, ves tvoj um, vsa tvoja moč, v slavo Bogu.

TAM1897 D 281.6Ali spoštujemo zapovedi ali ne? To je vprašanje. In čas je, da to ugotovimo tako temeljito, da bo Gospod v svojem sporočilu lahko potrdil: »Tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi« (dobesedni prevod KJV).

TAM1897 D 281.7Sedaj lahko vidite, da ta zapoved zajema celotno področje vsega in da se ne moremo dotakniti niti ene same misli v celotnem področju misli, ki ne bi sodila v ta odlomek, s katerim smo začeli. Zato moramo na vse v našem razmišljanju, na vse, k čemur je poklican naš um, gledati v luči tega svetopisemskega odlomka, prve med vsemi zapovedmi.

TAM1897 D 281.8Vse, k čemur smo poklicani, da se lotimo, moramo pregledati v luči te največje med vsemi zapovedmi. Ali je to stvar, v katero se lahko v strahu Božjem vključim z vsem svojim srcem, dušo, umom in močjo? Če ni, ali se je potem sploh želim dotakniti? — Ne. Če je to nekaj, v kar se ne morem vključiti z vsem svojim srcem, umom, dušo in močjo ter z Bogom, kaj imam potem s tem opraviti? Če Bog ne more iti z menoj, potem kršim zapovedi. Njemu ne posvečam vsega. Vsa moja moč je nič, če je usmerjena v nekaj, v kar se on ne more vključiti, česar se ne more dotakniti ali odobriti, ali česar ne more sprejeti.

TAM1897 D 282.1Vem, da je to neizprosno, a to je krščanstvo. To je krščanstvo, in vi in jaz se ne smemo zadovoljiti niti s šestnajstino česarkoli, kar ne bi bilo točno to. Ne smemo si dovoliti, da bi se niti za trenutek zadovoljili s čimerkoli na tem svetu, kar je manj od tega, da bomo vse, v kar se podajamo, storili z Bogom ob sebi, in se nato v to podali z vsem srcem, z vso dušo, z vsem razumom in z vso močjo. In povem vam, ko bomo prišli do tega, vsi mi, če se bodo vsi v tej hiši prav zdaj predali njemu in se tega trdno držali, si ne moremo predstavljati, kakšna Božja moč se bo pokazala v svetu.

TAM1897 D 282.2Velika težava je bila od samega začetka v tem, da ljudje niso hoteli Bogu dati prostora v svojih srcih, ki mu pripada. Bog je človeka ustvaril takšnega, a se je ta obrnil k vsemu drugemu in Boga popolnoma izključil. Bog ga je osvobodil iz te teme, mu dal svobodo izbire in ga poklical, naj se odloči, ali bo ljubil Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem razumom in z vso močjo. Bil je osvobojen, da se odloči, ali bo Bogu spet prepustil njegovo mesto; toda toliko jih je izbralo, da Gospod ne sme imeti svojega mesta, da jih je potop odnesel s površja zemlje.

TAM1897 D 282.3Potem je Gospod ponovno začel človeški rod. Edino, kar je zahteval od vsakega, je bilo, naj ljubi Gospoda Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem razumom in z vso močjo ter svojega bližnjega kakor samega sebe. To je vse, kar je zahteval od osmih, ki so vstopili v barko in ki so iz nje izšli. Če bi prvi človek ljubil Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem razumom in z vso močjo, greh nikoli ne bi mogel vstopiti.

TAM1897 D 282.4Ko je grešil in ga je Gospod osvobodil iz tega suženjstva, če bi Adam in vsi njegovi otroci ljubili Boga z vsem srcem, dušo, močjo, razumom in silo, kakšno bi bilo stanje sveta? — Spoštovali bi Božje zapovedi in ohranjali vero Jezusovo, pravičnost pa bi prekrivala zemljo, kakor vode prekrivajo morje. Ali je nemogoče, da bi se to izpolnilo v človeku, ki je v suženjstvu prekletstva, v suženjstvu grešnega mesa? Ali lahko Bog grešnika tako osvobodi iz moči greha v mesu, da bo lahko ljubil Boga z vsem srcem, dušo, močjo, razumom in silo? — Da. Greh ne bi mogel prekleti zemlje, kakršna je, niti če bi bili ljudje v suženjstvu grešnega mesa, če bi verovali v Boga in izpolnjevali Božje zapovedi ter ohranjali vero Jezusovo. To je resnica, kajti to je krščanstvo. Torej vidite, da je vse, kar Gospod kdaj koli želi od nas, vse, kar je kdaj koli želel od človeka, odkar je Adam grešil, bilo in je, da bi spoštoval Božje zapovedi in ohranjal vero Jezusovo. In prva med vsemi zapovedmi je: ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.

TAM1897 D 282.5V Pismu Rimljanom 1,21 piše, da so na začetku »poznali Boga«. Poglejte to: človek je na začetku svojega obstoja poznal Boga. Adam je na začetku poznal Boga, vendar tega znanja ni ohranil. Ko je Adam grešil in je bil postavljen na nov začetek, je poznal Boga. Ko se je človeštvo po potopu ponovno začelo, je na začetku poznalo Boga; tako da se je človeštvo ves čas oddaljevalo od Boga. Svet je bil tako grešen, je tako grešen in bo tako grešen, ker je poznal Boga in ga zavrača, ne pa zato, ker Boga ne bi poznal. Torej svet ni v hudobiji zaradi teme; svet je v temi zaradi hudobije.

TAM1897 D 282.6Svet se je začel s svetlobo; in da je prišla tema, je posledica izbire ljudi; »vkljub temu, da so spoznali Boga, ga niso slavili kot Boga, niti se mu zahvalili, temuč so zabredli v ničeve misli in njih nerazumno srce je potemnelo. Izdajajoč se za modre, so postali nespametni in zamenili so slavo netrohljivega Boga s podobo obraza trohljivega človeka in ptic in četveronogih živali in lazečih zveri.«

TAM1897 D 282.7Zdaj opazite: kaj je bilo najprej? — Poznali so Boga; vendar ga niso slavili kot Boga; v sebi mu niso dali mesta, ki mu pripada. Niso slavili Boga — niso ga razodeli človeku, niso ga razkrili na zemlji; kajti Jezus je rekel: »Jaz sem te proslavil na zemlji«, in on je bil Bog, razodet v mesu. Ti ljudje, ki so poznali Boga, niso dopustili, da bi se Bog razodel v mesu. Niso bili hvaležni. Nato so postali prazni v svojih domišljijah; nato so se njihova neumna srca zatemnila; nato so se v svoji temi izdajali za modre. Ta modrost je bila neumnost, in nato so izdelali podobe.

TAM1897 D 282.8Tako vidite, da je podoba, ki je postavljena pred oči ljudi v njihovem malikovanju, le zunanja manifestacija malikovanja, njegova zunanja upodobitev. Malikovanje je že globoko v srcu in se je že več korakov približalo izhodu. Pomislite na to. Kje se začne malikovanje? — V srcu. Kje v tem poteku se začne malikovanje? — Ko so poznali Boga, ga niso slavili kot Boga; prav tam se vse začne. Kje je torej kakršna koli vmesna točka med poznavanjem Boga in malikovanjem?

TAM1897 D 283.1Zdaj dobro premislite. Poznali so Boga, in: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe.« Poznavanje Boga je večno življenje; to je jasno. Poznali so Boga; imeli so večno življenje v poznavanju Boga. Tako je zapisano. A so se podali v malikovanje. Koliko korakov so naredili od poznavanja Boga, da so zašli v malikovanje? — Samo enega. Potem, koliko korakov je treba narediti od ljubezni do Boga z vsem srcem, močjo, umom in silo, da se pride do malikovanja? — Samo enega. Če torej ne ljubim Boga z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo, z vsem svojim umom in z vso svojo močjo, kaj sem? — Malikovalec.

TAM1897 D 283.2Morda pred seboj nimam izklesanega kipa. Ti ljudje ga na začetku tudi niso imeli. Vendar so imeli podobo, zamisel, oblikovano v mislih, in ko so naredili svoj izklesan kip, je bila to le upodobitev, ki je stala pred njihovimi očmi, tega, kar so že imeli v mislih. Prvi človek, ki je naredil kip, je imel to zamisel v mislih, še preden ga je naredil. Prvi človek, ki je izdelal podobo, je imel zamisel, da naj bi bil to njegov bog, in ta zamisel je obstajala že preden je podobo izdelal iz lesa ali kamna. Takrat je bila ta kamnita podoba, ki jo je postavil pred svoje oči, le zunanja oblika, ki jo je ustvaril, da bi mu v tej obliki predstavljala tistega boga, ki ga je že imel v mislih. Ali torej ni imel boga, preden je izdelal to izklesano podobo? — Da. Kje je bil? — V njegovem srcu.

TAM1897 D 283.3Postali so prazni v svojih domišljijah. V čigavih domišljijah? — Svojih. Tukaj je človek, ki si nekaj domišlja; ustvari podobo svoje domišljije in jo postavi pred oči zunaj sebe. Domišljija je preprosto ustvarjanje miselnih podob. In podoba v kamnu ni nič drugega kot otipljiva oblika tega ustvarjanja podob v srcu. Kje je bila podoba najprej ustvarjena? — V njegovih mislih; v njegovi lastni domišljiji, v njegovem lastnem razmišljanju. Toda kdo je bil tam, ko se je ločil od Boga? — Nihče razen Satana in njega samega. Od kod torej lahko prihajajo njegove misli? — Samo od njega samega in od Satana.

TAM1897 D 283.4Torej jasno vidite, da je malikovanje v srcu; zamisel, podoba, je že tam, preden se podoba lahko pojavi zunaj. Čeprav je njegov bog sonce, luna ali zvezde, je ta zamisel, njegova ideja, njegova domišljija, tam, preden jo vteleši v zunanjo obliko v soncu, luni in zvezdah.

TAM1897 D 283.5Vse, kar se pojavi v malikovanju, je preprosto odsev tega, kar je v srcu. In Bog mora biti v srcu, z vsem srcem, vso dušo, vsem razumom in vso močjo, sicer je tam malikovanje. Ni srednje poti.

TAM1897 D 283.6Pravzaprav, po potopu, ko so ljudje prvič zapustili pravega Boga in odšli ter si ustvarili lastne bogove – dopustili so, da so ti bogovi zasedli mesto Boga v njihovem življenju, s čimer so pokazali, da so, ko so poznali Boga, v njem prepoznali svojega edinega vladarja. Ko ljubim Boga z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo, z vsem svojim razumom in z vso svojo močjo, kdo bo edini moj Bog? – Bog. Kdo bo moja edina avtoriteta? – Bog. Kdo edini bo imel avtoriteto nad mano? – Bog. Ali je sposoben izvrševati pravo avtoriteto? – Da. Ali je sposoben voditi človeka po pravi poti? – Da. Ko človek ljubi Boga z vsem svojim srcem, dušo, razumom in močjo, ne potrebuje nobenega drugega zakona ali avtoritete, da bi ga vodila po pravi poti v svetu. Kdo je njegov vladar? — Bog. In ali je Bog sposoben vladati, ko ga ljubimo nadvse? — Da. Toda ko se človek odvrne od Boga in se prepusti malikovanju, ali je sposoben vladati samemu sebi? — Ne.

TAM1897 D 283.7Po potopu, ko so še poznali Boga, so ga priznavali kot svojega edinega Kralja in Vladarja. Niso imeli nobenega drugega vladarja. Ko so se prvič oddaljili od Boga in na njegovo mesto postavili druge bogove — mislim na začetku, ko so se oddaljili od Boga in na Božje mesto postavili druge bogove — so tem drugim bogovom dovolili, da zasedajo mesto vladarjev. Izjavljali so, da so ti bogovi njihovi vladarji. Niso imeli kraljev; ljudje še niso trdili, da bi se sami postavili za vladarje. Ljudje so trdili, da so bogovi kralji; in ljudje, ki so imeli oblast, so bili le predstavniki bogov, medtem ko so bili bogovi pravi kralji.

TAM1897 D 283.8Dokaz za to boste našli v knjigi »Empires of the Bible«, na strani 50. Tukaj so prvi zapisi, ki so bili najdeni v Babiloniji, kjer se je človeštvo začelo in kjer je prišlo do zmešnjave jezikov – kjer je človeštvo pozabilo na Boga. Preberem:—

TAM1897 D 284.1Ninriduju, svojemu kralju, za ohranitev Idadua, namestnika Riduja, služabnika, Ninridujevega veselja.

TAM1897 D 284.2Tukaj je vladar Idadu v napisu, namenjenem svojemu bogu, izjavil, da je zgolj namestnik svojega boga. Ni trdil, da je kralj. Tako vidite, da je bil bog kralj tega človeka. Ta bog je veljal za kralja ljudstva, ta človek, ki je imel oblast, pa je bil le božji namestnik ali pooblaščenec.

TAM1897 D 284.3To kaže, da je bilo spoznanje o Bogu kot pravem vladarju še tako sveže, da si še nihče ni upal razglasiti se za kralja. Ali to razumete? Dobro premislite. Ko je bil Bog edini vladar, je bil seveda tudi njihov edini kralj; ko pa so se od njega odvrnili in sprejeli druge bogove, je bilo njihovo poznavanje pravega Boga še tako sveže, njihov odnos do njega v njihovem zavedanju še tako nov, da ko so na mesto Boga postavili druge bogove in te lažne bogove razglasili za svoje kralje – človek z avtoriteto med ljudmi ni imel poguma, da bi prevzel naziv kralja; ampak se je raje odločil, da bo znan kot namestnik boga, ki naj bi bil pravi kralj. Ponavljam. Poznavanje pravega Boga kot edinega Kralja je bilo v mislih teh ljudi še tako sveže, da še nihče ni imel poguma, da bi prevzel naziv kralja. Njihov spomin na Boga kot edinega Kralja in Vladarja je bil še vedno tako jasen, da bi bilo prevzemanje naziva kralja s strani katerega koli človeka preveč podobno poskusu detronizacije Boga.

TAM1897 D 284.4Prebral bom še en napis iz iste dežele, iz istega časa:—

TAM1897 D 284.8Tukaj je človek, ki je zgradil hišo v čast svojemu bogu. Ta človek pravi, da je namestnik tega boga, ki je kralj. Ta človek, Gudea, ne trdi, da je kralj. Ima oblast, vendar ne trdi, da je kralj. Kdo je kralj? — Njegov bog. To vam ponovno kaže, da je bilo spoznanje o pravem Bogu kot edinem Kralju v njihovih mislih še tako sveže, da se še niso tako popolnoma oddaljili od Boga in od ideje o Bogu kot edinem Kralju in Vladarju, da bi bili pripravljeni odložiti idejo o Božjem kraljevanju in dovoliti človeku, da prevzame naziv kralja.

TAM1897 D 284.9A. F. Ballenger. — Človek na položaju oblasti se je torej imel za namestnika svojega boga in ne za kralja?

TAM1897 D 284.10Da. Kraljev še ni bilo. Ne govorimo o človeku kot kralju. Med ljudmi še ni bilo kraljev. Na položajih oblasti so bili ljudje. Človek je vladal nad drugimi. Imel je moč, a se ni imenoval za kralja. Ni bil znan kot kralj in si še ni dovolil prevzeti kraljevskega naslova. Zakaj? — Ker se še ni dovolj oddaljil od ideje o pravem Bogu kot edinem pravem Kralju, da bi bil dovolj pogumen, da bi imel dovolj zlobnega poguma, da bi zavrgel vsako idejo o božanstvu kot kralju in se sam razglasil za kralja.

TAM1897 D 284.11To so najzgodnejši zapisi, ki so bili najdeni v tej deželi. Vidite, da sodijo med najzgodnejše. So zapisi iz časa, preden so ljudje sploh prevzeli naziv kralja in ko so imeli predstavo o pravem Bogu kot Kralju.

TAM1897 D 284.12Toda tukaj je zapis, ki je še nekoliko starejši od tega in govori o zmešanju jezikov pri babilonskem stolpu. Na četrti strani knjige »Empires of the Bible« najdete biblijski opis zmešanja jezikov. To je opis, ki so ga zapisali ljudje, med katerimi je prišlo do zmešanja jezikov. V Svetem pismu imate Gospodov zapis o tem. V tem napisu na opekah, ki so bile zakopane v ruševinah Babilona in so bile odkrite, je njihovo poročilo o tem. Lahko ga primerjate s poročilom v Svetem pismu, v enajstem poglavju Prve Mojzesove knjige, in videli boste, da sta si obe stvari popolnoma podobni. Tukaj je, kar so o tem povedali:—

TAM1897 D 284.14To je eno najzgodnejših poročil, kar jih obstaja. Ta druga so poleg njega. Vendar pa ta druga pričajo, da je bil čas, ko med ljudmi še ni bilo kralja; da človek na oblasti ni hotel prevzeti kraljevskega naslova; da je bil njegov bog njegov kralj; in da je bila zamisel o tem, da je pravi Bog kralj, tako nova, da ni imel dovolj poguma, da bi rekel, da je on kralj. Zaenkrat je to pomenilo preveliko uzurpacijo oblasti glede na njegovo predstavo o pravem Bogu.

TAM1897 D 285.1To je bilo pred Nimrodom. Nimrod je bil prvi človek, ki je imel pogum, da si je prisvojil naziv kralja kljub ideji, da je Bog kralj. Tako berem na strani petdeset knjige »Empires of the Bible«:—

TAM1897 D 285.2Nimrod je bil ta drzen človek. Ime, ki ga nosi, pomeni upor, arogantno preziranje in je po mnenju Geseniusa enakovredno izjemno brezbožnemu uporniku. In »začel je biti mogočen na zemlji«. Ali, kot navaja drug prevod, »bil je prvi mogočnež na zemlji«.

TAM1897 D 285.3Nimrod je bil prvi človek, ki si je kdajkoli prisvojil naziv kralja; prvi, ki je imel kraljevsko oblast in je odkrito nosil naziv kralja. In njegovo ime pomeni natanko tisto, kar je to pomenilo med ljudmi, nad katerimi se je postavil.

TAM1897 D 285.4To ni moja trditev, ampak trditev avtoritete na tem področju, ki pravi:—

TAM1897 D 285.5Z ustanovitvijo Nimrodovega kraljestva je celoten antični svet vstopil v novo zgodovinsko fazo. Vzhodna tradicija, ki tega bojevnika označuje za prvega človeka, ki je nosil kraljevsko krono, opozarja na dejstvo, ki je pomembnejše od prevzema novega okraska oblačila ali celo osvojitve province. Njegovo vladanje je svetu uvedlo nov sistem odnosov med vladarjem in vladanimi. Avtoriteta prejšnjih vladarjev je temeljila na občutku sorodstva, vladavina poglavarja pa je bila podoba starševske oblasti. Nimrod pa je bil suveren ozemlja in ljudi le, kolikor so bili njegovi prebivalci, ne glede na osebne vezi. Do takrat so obstajala plemena – razširjene družine – družba; zdaj pa je obstajal narod, politična skupnost – država. Politična in družbena zgodovina sveta sta od takrat naprej ločeni, če ne celo razhajajoči se. – Empires of the Bible, str. 51.

TAM1897 D 285.6Kaj je torej bil izvor države?