Duhovni Egipt

TAM1897 Q1 26.25Pridiga, izrečena v petek zvečer, 5. marca 1897 Objavljeno v General Conference Bulletin, prvo četrtletje 1897, letnik 2, št. 1, str. 26–33.

TAM1897 Q1 26.26V prejšnji lekciji sem pozabil omeniti, da je zgodovina, ki sem jo na kratko opisal, v celoti zajeta v knjigi »Empires of the Bible«. Od strani 77 do strani 150 je opisana zgodovina Egipta in vsebina, ki sem jo na kratko predstavil včeraj zvečer.

TAM1897 Q1 26.27Besedilo za nocoj je Razodetje 11,8.

TAM1897 Q1 27.1In trupli njuni bosta ležali na ulicah mesta velikega, ki se imenuje duhovno Sodoma in Egipt, kjer je bil tudi njiju Gospod križan.

TAM1897 Q1 27.2Ta verz sem prebral z enim samim namenom, da bi videli, da obstaja nekaj takega kot duhovni Egipt in da Božja beseda razkriva tisto, kar se »duhovno imenuje Egipt«.

TAM1897 Q1 27.3Duhovni Egipt je dejansko dobesedni Egipt, saj so duhovne stvari najbolj dobesedne od vseh stvari. Tam v severni Afriki obstaja, kot je vedno obstajal, fizični Egipt, skozi katerega teče reka Nil; toda to ni dobesedni Egipt; dobesedni Egipt je duhovni Egipt.

TAM1897 Q1 27.4Če se zdaj vrnemo k včerajšnjim lekcijam o osvoboditvi Izraela iz Egipta, bomo ponovno sledili njihovi poti od točke, kjer je bila zapeta Mojzesova pesem. Ko so prečkali Rdeče morje po suhi zemlji med stenami iz ledu in so stali na obali zmagoslavni zaradi uničenja Egipčanov, ki so se poskušali podati za njimi in so se utopili, so bili telesno, fizično osvobojeni iz fizičnega Egipta; toda obstajal je še globlji Egipt, iz katerega še niso bili osvobojeni.

TAM1897 Q1 27.5Veste, da so bila njihova srca v njihovi izkušnji korak za korakom v Egiptu; in ko se je zgodilo karkoli, kar jih je razočaralo, so vzkliknili: »pojdimo nazaj v Egipt!« Ko so dosegli meje Kanaana in je Gospod hotel, da vstopijo vanj, so vzkliknili: »Imenujmo si poveljnika in pojdimo nazaj v Egipt!« Kje so bila takrat njihova srca? — V Egiptu. Prva stvar v njihovih mislih je bil vedno Egipt.

TAM1897 Q1 27.6Ko so stali na gori Sinaj, potem ko so slišali Gospodov glas, in čakali, da se Mojzes vrne z vrha gore z Božjo postavo, so si naredili idol in ga častili; in kakšen idol je bil to? – Egipčansko tele. Potem, ko so poslušali Gospodov glas z vrha Sinaja, ki je razglašal besedo njegovega zakona, in slišali glas trobente, ki je zvenel vse glasneje, ter videli vrh gore popolnoma v dimu – po vsem tem lahko jasno vidite, da je bil Egipt tako močno v njihovih srcih, da so se raje obrnili k egiptovskemu malikovanju, kot da bi počakali, da se Mojzes vrne z vrha Sinaja z Božjim sporočilom. In ko so bili zavrnjeni z mej te dežele in so bili prisiljeni tavati po puščavi, lahko vidite, da je bil razlog prav to egiptovsko suženjstvo, ki jih je zadrževalo in od katerega niso bili osvobojeni. Opazite, da so bili, ko jih je Gospod vsak dan hranil s kruhom iz nebes – angelsko hrano –, tako daleč od njega in tako popolnoma zatopljeni v Egipt, da so rekli: »Oh, da bi bili spet v Egiptu, kjer smo imeli por, čebulo in česen!«

TAM1897 Q1 27.7Ni mi treba navajati še enega primera; to zadostuje, da opozorim na dejstvo, da Izraelci še niso bili popolnoma izven Egipta, ko so stali na obali Rdečega morja in peli Mojzesovo pesem. Telesno so bili izven Egipta, duhovno pa ne. Bili so osvobojeni iz egiptovskega telesnega suženjstva, a jih je vezalo egiptovsko duhovno suženjstvo; in težava je v tem, da se nikoli niso zares rešili iz egiptovskega suženjstva. Umrli so v egiptovskem suženjstvu. Ko je Gospod z gore Sinaj razglasil svojo postavo, jim je Mojzes rekel, da je to zato, da ne bi grešili. Zdaj pa še enkrat preberite Hebrejcem 11,25: »ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha.« Vendar smo v naši prejšnji lekciji videli, da so bili užitki greha, na katere se tam nanaša, pravzaprav le užitki Egipta. Ker je bil Mojzes dedič egiptovskega prestola, je bilo vse bogastvo Egipta, vsa slava Egipta in vsa moč Egipta pripravljeno, da pade v njegove roke, saj bi mu bilo treba le stopiti na prestol in uživati v njem. To so bili užitki Egipta; a zapis pravi, da so bili to užitki greha. Kaj je torej duhovno suženjstvo Egipta? In kaj je duhovni Egipt? – Suženjstvo greha.

TAM1897 Q1 27.8To lahko dosežemo tudi na drug način, zgolj s kratkim opisom. Bog je, kot se spomnite, poklical Abrama iz Kaldeje v deželo, ki mu jo bo pokazal. Dežele mu še ni dal; v deželi, kjer je bil, je vladala lakota, zato je odšel v Egipt, kjer je Saraja dobila egipčansko služabnico po imenu Hagar. Bog je Abramu obljubil, da bo njegovo potomstvo številno kot zvezde na nebu. Zaradi nevere se obljuba ni izpolnila takoj, kot sta pričakovala, in Saraja je rekla Abramu: »Gospod mi je preprečil, da bi rodila; obljuba se ni izpolnila; tukaj je moja egipčanska služabnica; vzemi jo, in morda nam bo Gospod po njej dal potomce.« Tako se je zgodilo; rodil se je Izmael; in Gospod je rekel Abramu, da bo Saraja resnično imela otroka, rodila sina, in da mu bosta dala ime Izak. In Abram je na to odgovoril: »O da bi le Izmael živel pred teboj!«

TAM1897 Q1 27.9Ta egipčanska služabnica je bila sužnja; njen sin pa je bil suženjski sin, suženj. Ko je Abram rekel: »O da bi le Izmael živel pred teboj!«, je molil, da bi Bog Izmaela štel za obljubljeno potomstvo, prek katerega naj bi prišla osvoboditev in svoboda sinovom človeškim in vsem Božjim otrokom. Toda ali bi lahko svoboda prišla do kogarkoli prek sužnja? Abram je bil sam svoboden. Odrešen bi moral biti prek obljubljenega potomca. Če bi bil zdaj njegov sin, ki je bil suženjski sin, sprejet kot obljubljeni potomec, bi bil Abram sam spravljen v suženjstvo, namesto da bi bil osvobojen iz suženjstva. In vsi, ki bi se podredili Izmaelu, bi bili prav tako spravljeni v suženjstvo. Toda kakšno suženjstvo? – Suženjstvo greha. Toda njegova mati je bila egipčanska sužnja. In ker je bil Izmael suženjski sin, je šlo za egipčansko suženjstvo. Ali torej ne vidite, da je v Abramovi družini obstajalo egipčansko suženjstvo – duhovni Egipt?

TAM1897 Q1 28.1Odprite Pismo Galačanom in jasno bomo videli, da Gospod poudarja to točko. Spomnite se odlomka v Pismu Galačanom 4,22–24:—

TAM1897 Q1 28.2Kajti pisano je, da je imel Abraham dva sina, enega od dekle in enega od svobodnice. Toda kateri je bil od sužnje, se je narodil po mesu, a kateri od svobodne, po obljubi. To pa je v prispodobi govorjeno: ti dve ženi sta namreč dve zavezi, ena z gore Sinajske, ki rodi za sužnost, in ta je Agara.

TAM1897 Q1 28.3To, kot vidite, se nanaša prav na Abramovo družino in na Hagar, Egipčanko. Ta zaveza, pravi, rodi v suženjstvo, to je Hagar. Hagar v Abramovi družini v alegoriji predstavlja zavezo s Sinaja. Ta zaveza je rodila suženjstvo. Hagar je bila Egipčanka. Kakšno suženjstvo torej predstavlja zaveza na Sinaju? — Egipčansko suženjstvo. Ampak to je bilo duhovno suženjstvo. Zato je takrat obstajal duhovni Egipt. Preberite verza 25 in 26:—

TAM1897 Q1 28.4Agara pa pomeni goro Sinaj v Arabiji in stoji v eni vrsti s sedanjim Jeruzalemom, ki sužnjuje z otroki svojimi. A gornji Jeruzalem je svobcdnica, in ta je naša mati.

TAM1897 Q1 28.5Torej, ko je Abram rekel: »O da bi le Izmael živel pred teboj«, je prosil, naj se suženj sprejme kot obljubljeni potomec. Prosil je, naj Bog, vse človeštvo in vse vesolje vstopijo v egipčansko suženjstvo v duhovnem Egiptu. Egipt je simbol teme in tudi simbol greha, kot smo videli. Greh je tudi sama tema. Ker torej Egipt predstavlja greh in temo, je jasno, da sta greh in tema duhovni Egipt.

TAM1897 Q1 28.6Gospod nikoli ne bi mogel sprejeti sužnja kot obljubljenega potomca. Zato je Gospod Abrahamu odgovoril s temi besedami:—

TAM1897 Q1 28.7Vendar ti pa Sara, žena tvoja, bo rodila sina, in ga imenuj Izaka; in zavezo svojo ustanovitim ž njim, da bodi večna zaveza semenu njegovemu za njim. A tudi za Izmaela sem te uslišal: glej, blagoslovil sem ga, in ga storim rodovitnega in ga pomnožim presilno; dvanajst knezov bo rodil, in naredim ga za očeta velikega naroda. Zavezo svojo pa ustanovim z Izakom, ki ti ga bo Sara rodila o ravno tem času ob letu.

TAM1897 Q1 28.8Izak je bil obljubljeni potomec. In pomislite le! Izak nikoli ni bil v Egiptu. Tega se spominjate. V Egiptu je vladala lakota in on se je odpravil tja, toda Gospod mu je rekel: »Ne hodi v Egipt.« Abraham je bil v Egiptu; Sara je bila v Egiptu; Izrael je bil v Egiptu, toda Izak nikoli ni bil v Egiptu. Bil je otrok obljube, rojen iz duha, od samega začetka. Spet beremo:—

TAM1897 Q1 28.9Kajti pisano je, da je imel Abraham dva sina, enega od dekle in enega od svobodnice. Toda kateri je bil od sužnje, se je narodil po mesu, a kateri od svobodne, po obljubi. To pa je v prispodobi govorjeno: ti dve ženi sta namreč dve zavezi, ena z gore Sinajske, ki rodi za sužnost, in ta je Agara. Agara pa pomeni goro Sinaj v Arabiji in stoji v eni vrsti s sedanjim Jeruzalemom, ki sužnjuje z otroki svojimi. A gornji Jeruzalem je svobcdnica, in ta je naša mati. Kajti pisano je: „Razveseli se, nerodovitna, ki ne porajaš; zaukaj in kliči, ki nisi v porodnih bolečinah; zakaj mnogo več je otrok te, ki je osamljena, nego one, ki ima moža“. Mi pa smo, bratje, kakor Izak, otroci obljube.

TAM1897 Q1 28.10In kdo smo mi? – »Če ste pa Kristusovi, potem ste Abrahamovo seme, in po obljubi dediči.« Izak je bil Abrahamov sin – sin obljube. In ko postanemo Abrahamovo seme po veri v Kristusa, osvobojeni iz suženjstva greha – iz duhovnega Egipta –, smo takšni, kakršen je bil Izak; in on ni bil nikoli v Egiptu.

TAM1897 Q1 28.11Tako vidite, da sta bila egiptovsko suženjstvo in krščanska svoboda prisotna v Abrahamovi družini. Izmael se je rodil po mesu in je predstavljal egipčansko suženjstvo. Izak se je rodil po Duhu in je predstavljal Božje otroke po veri Jezusovi.

TAM1897 Q1 28.12Jožef se je rodil in v svoji mladosti odšel k svojim bratom, prišli pa so Izmaelci, ki so Jožefa odkupili, ga odpeljali v Egipt in ga tam prodali. Kasneje je Jakobova hiša odšla v Egipt in bila nazadnje osvobojena iz egiptovskega suženjstva. To zadostuje, da lahko vidite njihovo celotno pot, od Abrahamove poklicanosti do trenutka, ko so dosegli meje obljubljene dežele. Vidite, da je obstajal tako duhovni kot fizični Egipt; in da je, ko je bil narod fizično osvobojen iz Egipta, obstajal še globlji Egipt, iz katerega so morali biti osvobojeni, če so hoteli biti Božji otroci.

TAM1897 Q1 28.13Zdaj bom prebral odlomek, na katerega sem se skliceval sinoči. Nahaja se v knjigi Veliki spor, 4. zvezek, stran 457, te obsežne izdaje:—

TAM1897 Q1 28.14Zgodovina starodavnega Izraela je izrazita ponazoritev preteklih izkušenj adventistične skupnosti. Bog je vodil svoje ljudstvo v adventističnem gibanju, tako kot je vodil Izraelove sinove iz Egipta. V času velikega razočaranja je bila njihova vera preizkušena, tako kot vera Hebrejcev pri Rdečem morju.

TAM1897 Q1 28.15Kje v zgodovini Izraela so se torej nahajali adventisti v času velikega razočaranja?

TAM1897 Q1 28.16(Glasovi) Pri Rdečem morju.

TAM1897 Q1 28.17Bog je takrat od Izraela želel, kot smo včeraj zvečer brali, da bi šel naravnost v deželo, ki jo je obljubil Abrahamu – v svoje sveto prebivališče, kraj, ki si ga je ustvaril za bivanje; v svojo dediščino; v svetišče, ki ga je ustanovil z lastnimi rokami. In pot iz Egipta do te dežele je trajala le enajst dni. A jim je to vzelo štirideset let. In le štirje od tistih, ki so se odpravili na pot, so tja sploh prispeli.

TAM1897 Q1 28.18(Glas) Štirje ali dva?

TAM1897 Q1 29.1Štirje. Ali niste vedeli, da so bili štirje? Bili so Kaleb in Jozue ter dva duhovnika, sinova Arona – Eleazar in Itamar. Seveda se vedno govori o dveh – Kalebu in Jozueju –, toda vstopila sta tudi dva duhovnika.

TAM1897 Q1 29.2(Glas) Morda še niso bili stari dvajset let.

TAM1897 Q1 29.3Da; stari so bili trideset let; saj so bili maziljeni za duhovniško službo. Tako so torej ob velikem razočaranju adventisti stali, kot da bi bili ob Rdečem morju.

TAM1897 Q1 29.4Če bi še vedno zaupali vodilni Roki, ki je bila z njimi v njihovih preteklih izkušnjah, bi videli Božjo rešitev. Če bi vsi, ki so se leta 1844 združeno trudili v delu, sprejeli sporočilo tretjega angela in ga oznanjali v moči Svetega Duha, bi Gospod mogočno deloval skozi njihova prizadevanja. Na svet bi se izlila poplava svetlobe. Že pred leti bi bili prebivalci zemlje opozorjeni, zaključno delo bi bilo opravljeno in Kristus bi prišel, da bi odkupil svoje ljudstvo.

TAM1897 Q1 29.5Kdaj?

TAM1897 Q1 29.6(Glasovi) Že pred leti.

TAM1897 Q1 29.7Kje pa je bilo to ljudstvo od tistega razočaranja?

TAM1897 Q1 29.8(Glasovi) V puščavi.

TAM1897 Q1 29.9Tako kot je bil nekoč Izrael. A zakaj je bil Izrael v starih časih zadržan v puščavi? — Zaradi nevere. Niso videli, kaj je Gospod pripravil zanje. In razlog, da niso videli, je bil v tem, da niso verjeli Bogu. Če bi verjeli Bogu, bi videli tisto, česar niso videli. In to je težava tega ljudstva tukaj. Nismo verjeli stvarem, ki so bile rečene starodavnemu Izraelu. Rečene so nam prav tako kot njim. Prav isti evangelij se nam oznanja, kot se je oznanjal njim.

TAM1897 Q1 29.10Bojmo se torej, da se, ko še ostaja obljuba, da pridemo v pokoj njegov, ne vidi, da je kdo izmed vas zaostal. Kajti blagovestje smo prejeli mi kakor tudi oni; ali onim ni koristila slišana beseda, ker ni bila združena z vero njih, ki so jo slišali. Kajti v pokoj prihajamo mi, ki smo vero sprejeli.

TAM1897 Q1 29.11Torej, tisto, kar jih je zadržalo zunaj dežele, je prav tisto, kar zadržuje tudi nas zunaj dežele. In, kot sem rekel sinoči, po pravici tu sploh nimamo kaj iskati, ker ne bi smeli biti v tem svetu. Tako kot Izrael ni imel kaj iskati v puščavi štirideset let, tako tudi mi nimamo kaj iskati tukaj v tej puščavi. Poslušajte:—

TAM1897 Q1 29.12Ni bila Božja volja, da bi Izrael štirideset let taval po puščavi; želel jih je voditi neposredno v deželo Kanaan in jih tam naseliti kot sveto, srečno ljudstvo. Toda »zaradi nevere niso mogli vstopiti«. Zaradi svojega odpadništva in odstopništva so poginili v puščavi, drugi pa so bili poklicani, da vstopijo v obljubljeno deželo. Na podoben način ni bila Božja volja, da bi se Kristusov prihod tako dolgo odlašal in da bi njegovo ljudstvo toliko let ostalo v tem svetu greha in žalosti. Toda nevera jih je ločila od Boga. Ker so se odrekli opravljanju dela, ki jim ga je določil, so bili poklicani drugi, da oznanijo sporočilo. Iz usmiljenja do sveta Jezus odlaša s svojim prihodom, da bi grešniki imeli priložnost slišati opozorilo in najti v njem zatočišče, preden se izlije Božja jeza.

TAM1897 Q1 29.13Ni bila Božja volja, da bi se Kristusov prihod tako dolgo odlašal in da bi njegovo ljudstvo toliko let ostalo v tem svetu greha in žalosti. Ah, za to smo odgovorni mi. Ali ni tako? Kje leži odgovornost? V čem smo krivi? – V neveri. Toda kaj je bilo v srcih Izraelcev, kar je povzročilo njihovo nevero? – Egipt, Egipt, Egipt. Kaj je torej bilo v srcih teh ljudi, kar je povzročilo to nevero in to oddaljevanje od Boga? — Egipt, prav tako gotovo, kot je to nekoč storil Egipt tam daleč. V duhovnem smislu tisto, kar je Egipt — svet, malikovanje, tema, kar je nevera. Beseda »nevera« izraža vse to. Veste, da je prav beseda »Egipt« simbol teme.

TAM1897 Q1 29.14Poglejte še enkrat ta odlomek:

TAM1897 Q1 29.15Če bi vsi, ki so se leta 1844 združeno trudili v delu, sprejeli sporočilo tretjega angela in ga oznanjali v moči Svetega Duha, bi Gospod mogočno deloval skozi njihova prizadevanja.

TAM1897 Q1 29.16Ker je Gospod na začetku dela mogočno deloval z njihovimi prizadevanji, kakšen je razlog za pomanjkanje? – Pomanjkanje Svetega Duha. Edino, kar manjka, je moč Svetega Duha. To nam daje moč in to opravlja mogočna dela. To je Sveti Duh; in če bi bil sprejet, »bi se na svet izlila poplava svetlobe«.

TAM1897 Q1 29.17To je zapisano v Razodetju, v osemnajstem poglavju: »Potem sem videl drugega angela iti doli z neba, ki je imel oblast veliko; in zemlja se je razsvetlila od slave njegove.« To je natanko isto, kar je poudarjeno tukaj. Kaj zadržuje to poplavo svetlobe? Ali ta poplava svetlobe že od takrat čaka, da se razlije po svetu? — Da. Kaj jo je zadrževalo po letu 1844? — Nevernost. Kaj jo je zadrževalo od takrat? – Nevernost. Ali ni torej čas, da se osvobodimo iz egiptovskega suženjstva? O, pomislite na to! Sporočilo bi bilo oznanjeno v moči Svetega Duha; Gospod bi mogočno deloval skozi njihova prizadevanja; poplava svetlobe bi se razlila po svetu; že pred leti bi bili prebivalci sveta opozorjeni, zaključno delo bi bilo opravljeno in Kristus bi prišel po odrešitev svojega ljudstva! O, ne odlašajmo torej več! Zakaj ne bi bili osvobojeni iz Egipta in vsega, kar ta beseda pomeni – iz duhovnega Egipta? Naj nam bo podarjen Sveti Duh in naj prinese to mogočno moč, da deluje za grešnike; da bi ta poplava svetlobe osvetlila svet; da bi bil svet opozorjen; da bi prišel Kristus; da bi bili odrešeni iz tega sveta greha in žalosti.

TAM1897 Q1 30.1Zdaj vidite, kakšno je stanje do sedaj. Egipčanska tema in suženjstvo sta bila nad nami vsa ta leta, prav tako zanesljivo, kot sta bila nad Izraelom, potem ko so prečkali Rdeče morje in medtem, ko so bili v puščavi. In Bog je ponudil, da bo tudi to ljudstvo nahranil s kruhom iz nebes – kruhom, ki ga lahko odobri, kruhom, ki jim ga lahko da in ki bo ustvaril takšne razmere, da jih bo lahko blagoslovil z vsemi duhovnimi blagoslovi. Toda tukaj še vedno toliko ljudi pravi: »O, naša duša se gnusi tega lahkega kruha. Vrnimo se v Egipt, kjer bomo imeli čebulo, por in česen. Če je to zdravstvena reforma, je ne želim.« Kje smo bili? Ali bomo dovolili Gospodu, da nas nahrani? Ali bomo sprejeli jedilnik od Boga? Ali pa bomo hrepeneli po poru, čebuli in česnu ter mesnih loncih Egipta? To je vprašanje.

TAM1897 Q1 30.2Strinjali ste se, da je to sedanje stanje, da je egiptovsko suženjstvo vzrok vsega tega in da je nevera vzrok egiptovskega suženjstva. Strinjali ste se, da nam zdaj, tako kot drugim ni bilo treba, ni treba več čakati, da bomo osvobojeni iz egiptovskega suženjstva. Zdaj bomo za trenutek preučili, kako bo potekala ta osvoboditev; in ključ za to je v teh besedah: »Tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi in Jezusove vere« (dobesedni prevod KJV).

TAM1897 Q1 30.3Obrnimo se k Božjim zapovedim in si jih za trenutek oglejmo v dvajsetem poglavju Druge Mojzesove knjige. Če bi potrebovali še kakšen dokaz, da smo še vedno pod vplivom egiptovskega suženjstva, je ta stvar zagotovo tista, ki potrjuje ta dokaz. Še do nedavnega nismo niti vi niti jaz videli izvoda desetih zapovedi, ki so ga izdali adventisti sedmega dne, v katerem bi bilo vseh deset zapovedi. Jaz ga nisem videl vse do nedavnega. A vendar smo govorili o izpolnjevanju zapovedi; drugim ljudem smo pridigali o zapovedih; opozarjali smo, kako je Rim spremenil zapovedi, izpustil četrto in razdelil deseto, medtem ko smo ves čas sami, v naših objavljenih izvodih zapovedi ali tistih, ki smo jih kupili in jih je objavil nekdo drug, sami izpustili del zapovedi.

TAM1897 Q1 30.4Bog je iz nebes izrekel svoj zakon. Ali je povedal več, kot sodi v zapovedi? Ali je povedal preveč? Ali je povedal več, kot je bilo potrebno? – Ne; kajti bil je popoln in ni bilo ničesar, kar bi bilo treba dodati, ko je prenehal govoriti. No, če ni bilo ničesar, kar bi bilo treba dodati, ko je prenehal govoriti, ali je začel, preden je bilo to potrebno? Če ni bilo ničesar, kar bi bilo treba dodati, ko je prenehal govoriti, ali je bilo kaj, preden je začel govoriti neposredno k nam za naše dobro? Z drugimi besedami, ali je izrekel besedo preveč ali besedo premalo? – Ne! Ne! Ne!

TAM1897 Q1 30.5Poglejmo torej, kaj je rekel. Tukaj je: »In Bog je govoril vse te besede, rekoč: … Ne imej drugih bogov zraven mene.« Ali se tam začne? Ali začne govoriti z: »Ne imej drugih bogov zraven mene«? – Ne. Ali ste vi začeli tam? Veste, da ste. No, če Bog tam ni začel, vi in jaz pa tam začnemo, ali ne izpuščamo nekaj, kar je rekel in kar je bistveno tudi za naše dobro? Kje je začel? Preberite. »In Bog je govoril vse te besede, rekoč: Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov zraven mene.«

TAM1897 Q1 30.6Ali ne vidite, da smo izpustili prav tisto, kar kaže osvoboditev iz egiptovskega suženjstva? In zakaj smo to izpustili? O, ker smo menili, da nismo bili osvobojeni iz Egipta – in tako je. Menili smo, da nas nikoli niso izpeljali iz egiptovske dežele – in zaradi naše nevere je tako. Mislili smo: »nikomur še nismo nikdar sužnjevali.« A bili smo. Bili smo v suženjstvu samim sebi, v suženjstvu moči greha – v duhovnem Egiptu. A nocoj obstaja osvoboditev iz egiptovskega suženjstva, in Bog vabi vas in mene k tej osvoboditvi iz egiptovskega suženjstva. In nocoj pravi vam in meni z glasom, ki grmi kot nekoč s Sinaja, v katerem je odrešitev Jezusa Kristusa: »Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnosti.« Ali boste prišli ven? Ali boste priznali, da vas je osvobodil iz egiptovske dežele? Iz hiše suženjstva? Če ne, zakaj ne?

TAM1897 Q1 30.7Naši sovražniki nam to očitajo: »O, te zapovedi niso zame. Mene nikoli niso izpeljali iz Egipta.« Sovražniki Božjega zakona, sovražniki Božjega odrešenja, vam to očitajo. To so rekli meni – nam vsem –, da ta zakon ne velja za nikogar razen za Jude, ker ni bil nikoli nihče osvobojen iz egiptovskega suženjstva razen Judov. Pravijo: »O, tega mi ni treba pridigati, saj me nikoli niso izpeljali iz Egipta.« To je seveda res; a to jim ne prinaša nobene časti. Vi in jaz moramo stati pokonci kot tisti, ki so bili odrešeni iz egiptovskega suženjstva, in na to odgovoriti: »Hvala Gospodu, da sem bil izpeljan iz Egipta; in, moj ubogi, zapuščeni brat, če ne boš osvobojen iz Egipta, boš propadel v egiptovski pokvarjenosti.«

TAM1897 Q1 30.8Seveda nihče ne more izpolnjevati tega zakona, dokler je v Egiptu. Tudi oni tega niso mogli. Bog jih je osvobodil iz Egipta, da bi lahko izpolnjevali zakon. Biti v Egiptu pomeni biti v grehu, in nihče ne more izpolnjevati Božjega zakona v grehu; kajti greh sam po sebi je prekršitev zakona. Seveda ne moreš izpolnjevati zapovedi, dokler si v Egiptu. Ne moreš; jaz ne morem. A naj nas Gospod osvobodi, in šele takrat bomo lahko izpolnjevali zapovedi, ne prej. Gospod je to dobro vedel; zato je, ko je hotel, da faraon spusti Izraelce, rekel: »Izpusti moje ljudstvo, da mi služi!« Seveda v Egiptu niso mogli služiti Bogu. Želel je, da bi bili osvobojeni, ne le telesno, ampak tudi duhovno. In potem, ko jim je dal svojo postavo, da bi jo izpolnjevali, je prvo, kar jim je rekel: »Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnosti,« da bi jo lahko izpolnjevali.

TAM1897 Q1 31.1Kakšen zakon je to sploh? – Duhoven zakon. »Vemo namreč, da je postava duhovna.« Kakšen Egipt je torej v prvem verzu zakona? – To je duhovni Egipt. »da je postava duhovna.« Egipt, ki je torej imenovan v zakonu, je duhovni Egipt, in za vas in mene pomeni osvoboditev iz duhovnega Egipta, kar je osvoboditev iz suženjstva greha.

TAM1897 Q1 31.2S. H. Lane.—Mislite, da so bili nekaj časa duhovno izven Egipta?

TAM1897 Q1 31.3Težko je reči. Mojzes je bil seveda vedno; Kaleb je bil vedno; Jozue je bil vedno.

TAM1897 Q1 31.4E. J. Waggoner.—Sedemdeset starešin je videlo Boga.

TAM1897 Q1 31.5Da; videli so Boga. Težko pa je reči, ali je bilo tudi ljudstvo izven Egipta. Mojzes je bil vedno. Celo ko je bil v fizičnem Egiptu, je bil duhovno izven njega. Kaleb in Jozue sta bila vedno duhovno izven Egipta. V zmagoslavni pesmi ob Rdečem morju je bilo, po mojem mnenju, celotno ljudstvo duhovno izven Egipta, če bi se tega trdno držali. Kakor je rekel Gospod: »O, če bi moje ljudstvo poslušalo moj glas in hodilo po mojih zakonih, bi jim hitro podvrgel njihove sovražnike.« Toda ko je bila njihova vera na preizkušnji, že pri prvem koraku, ki so ga naredili, ko so bili v Mari, kjer je bila grenka voda, so svojo vero zavrgli in si želeli, da bi bili spet v Egiptu. Ko pride do grenke izkušnje, ali naj jo vzamemo kot dokaz, da nas je Gospod zapustil? – Ne; hvala Gospodu, da je ta grenka izkušnja za naše dobro in da je Bog sposoben spremeniti grenko v sladko.

TAM1897 Q1 31.6(Glas) Oprostite mi, brat Jones, toda tukaj je verz – sedemindvajseti verz enajstega poglavja Pisma Hebrejcem –, ki kaže, da se je Mojzes prav tam v Egiptu odvrnil od Egipta.

TAM1897 Q1 31.7Zagotovo. Tako da je bil, čeprav je bil telesno v Egiptu, duhovno že izven Egipta.

TAM1897 Q1 31.8E. J. Waggoner.—odrešenci Gospodovi … pridejo na Sion s petjem.

TAM1897 Q1 31.9Da: in če bi še naprej peli Mojzesovo pesem in v veri, s katero so jo takrat peli, bi s petjem nadaljevali pot v deželo. In to je tisto, kar Bog želi, da imamo v mislih. Želi, da usmerimo svoja srca v to dobro deželo; in ko bodo naša srca tam, bo tam tudi hrepenenje našega življenja. In takrat bo Bog kmalu lahko napolnil naša življenja z radostjo te blagoslovljene dežele. In to pomeni: Bog z nami.

TAM1897 Q1 31.10Dobro veste, da je naše srce še zdaj tukaj, v tej deželi, namesto da bi bilo v tisti deželi. Nekaterim izmed nas se zdi, da je prositi človeka, naj se loči od te države, izdaja. Prositi človeka, naj se loči od te države, naj odide v tisto deželo in naj pusti uradne zadeve in politiko te države pri miru, se jim zdi skoraj vsiljevanje. Ti ljudje so v Egiptu, toda Bog jih je poklical iz Egipta, da usmerijo svoja srca v boljšo deželo, da tja usmerijo vso svojo naklonjenost in da delajo za to deželo z vso energijo svojega bitja; tako da bodo tokovi veselja in slave iz te dežele lahko pritekali v njihova srca; tako da bo ves svet in vse vesolje vedelo, da je Bog resnično njihov Bog. Ko bo to storjeno, bo potrebno le še malo časa, da bo delo dovršeno in da bo prišel Gospod.

TAM1897 Q1 31.11Ko so bili Izraelci ob Rdečem morju, se je tam pokazala Božja moč, ki je osupnila narode, tako da je, ko so vohuni odšli v deželo, Rahab rekla: »Strah in groza pred vami sta se razširila po vsej deželi, ker smo slišali, kaj je Bog storil za vas, in srca ljudi so se stopila.« To je res. Še ena misel o duhovnem Egiptu: O Jezusu je zapisano: »Iz Egipta sem poklical sina svojega.« Zakaj je to zapisano o Jezusu? Zakaj je Jezus odšel v Egipt? Zakaj so ga odpeljali v Egipt? Lahko bi se izognil pokolu otrok, ki so bili pobiti v Betlehemu, če bi se umaknil le malo stran od tistega kraja, in mu ne bi bilo treba iti tako daleč, vse do Egipta. Ko je bil izdan Herodov ukaz, niso bili pobiti vsi majhni otroci v Palestini. Zadevalo je le Betlehem, njegovo okolico in predmestja. Betlehem je bil le šest milj oddaljen od Jeruzalema, otroci v Jeruzalemu pa niso bili pobiti; tako bi se Gospod lahko rešil, če bi ga odpeljali deset ali dvanajst milj stran.

TAM1897 Q1 31.12Zakaj so ga torej odpeljali v Egipt? – Da bi se izpolnilo, kar je zapisano: »Iz Egipta sem poklical sina svojega.« On je bil mi; ti in jaz. On je bil mi; in tako kot je Bog srečal svoje ljudstvo v Egiptu in ga izpeljal ven, tako je tudi naš Odrešenik prišel tja, kjer smo mi, in bil tak, kot smo mi, ter bil poklican iz Egipta, s čimer je pokazal, da mora vsak, ki želi biti tak, kot je on, prav tako priti iz Egipta. Bil je Božji Sin in je bil poklican iz Egipta, s čimer je pokazal, da morajo vsi, ki bodo Božji sinovi, prav tako priti iz Egipta; kajti o vseh je zapisano tako kot o njem: »Iz Egipta sem poklical sina svojega.« Si Božji sin? »Iz Egipta sem poklical sina svojega.«

TAM1897 Q1 31.13Pred kratkim smo videli, da moramo biti izpeljani iz Egipta, da bi lahko izpolnjevali Božje zapovedi. Zdaj vidimo, da moramo biti poklicani iz Egipta, da bi lahko sledili Jezusu. Da bi izpolnjevali Božje zapovedi, moramo biti izpeljani iz Egipta; vera v Jezusa prav tako zahteva, da moramo biti izpeljani iz Egipta. In obe ti stvari sta izraženi v Razodetju 14,12: »Tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi in Jezusove vere« (dobesedni prevod KJV).

TAM1897 Q1 32.1Tako vidite, da od začetka do konca obstaja duhovni Egipt; in celoten načrt odrešitve je preprosto osvoboditev iz egiptovskega suženjstva z Božjo močjo; to pomeni biti poklican iz Egipta v slavno svobodo Božjih sinov. Ali bomo torej odšli iz Egipta, da bomo resnično služili Gospodu? Ali bomo to storili, da bomo v resnici izpolnjevali Božje zapovedi in ohranjali vero Jezusovo? Kaj naj storimo? Ali naj odidemo s te konference še vedno v Egiptu? Ali naj ostanemo na tej konferenci in ostanemo v Egiptu? O, ali ne bomo popolnoma osvobojeni iz Egipta in vsega, kar ta beseda pomeni?

TAM1897 Q1 32.2Osvoboditev je za nas zastonj, podarjena nam je. O, naj se torej vsako srce odpre, naj se vsaka duša obrne k Bogu in ga išče s priznanjem grehov, da bomo osvobojeni iz teme; in da bomo tako, še preden se konferenca zaključi, osvobojeni v veličastno svetlobo in svobodo Božjih sinov; kajti: »Iz Egipta sem poklical sina svojega.« To je tisto, na kar čaka. Ali ga bomo pustili čakati? In ko bo to prišlo, se bo ta beseda izpolnila; sporočilo tretjega angela bo oznanjeno v moči Svetega Duha; Gospod bo mogočno deloval skupaj z našimi prizadevanji; poplava svetlobe bo preplavila svet; kmalu bodo prebivalci sveta opozorjeni; zaključno delo bo dokončano; in Kristus bo prišel, da odkupi svoje ljudstvo. O, mislim, da smo bližje času, ko nas bo Bog osvobodil, kot smo kdajkoli sanjali. Božja osvoboditev je tako blizu nas! Ali bomo vstopili v deželo? Izraelu ni uspelo, ker ni veroval. V Božjih obljubah niso videli čudežnih stvari. Te obljube so zdaj za nas. Za vas in mene morajo biti tako resnične, kot so bile zanj, ko jih je dal Izraelu, za katerega pa niso bile resnične.

TAM1897 Q1 32.3Veste, da je zapisano:—

TAM1897 Q1 32.4In videl sem kakor morje stekleno, namešano z ognjem, in zmagovalce nad zverjo in nad podobo njeno in nad številom njenega imena, stoječe ob morju steklenem s citrami Božjimi. In pojo pesem Mojzesa, hlapca Božjega.

TAM1897 Q1 32.5Ah, toda pesem Mojzesa, Božjega služabnika, je bila pesem osvoboditve iz egiptovskega suženjstva; in tisti, ki so zmagali nad zverjo in njenim imenom ter njeno podobo in številom njenega imena – od česa so osvobojeni? – Osvobojeni so iz egiptovskega suženjstva, tako gotovo, kot je bil Mojzes. In pojejo Mojzesovo pesem, ker so tudi oni osvobojeni iz egiptovskega suženjstva. Sveto pismo je polno tega. Duhovno smo bili v Egiptu, in o, naj nas Bog iz njega osvobodi. Takrat bomo Gospodu zapeli to pesem:—

TAM1897 Q1 32.6Peval bom Gospodu, ker je slavno zmagal: konja in njegovega jezdeca je vrgel v morje. Gospod je moja moč in pesem in postal je moja rešitev: on je moj Bog in pripravil mu bom prebivališče. (dobesedni prevod KJV)

TAM1897 Q1 32.7Ali boste? Ali boste? Prebival bom v njih in med njimi bom hodil, in bodem njih Bog in oni bodo moje ljudstvo.

TAM1897 Q1 32.8Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem, in bodem vam Oče in vi bodete meni sinovi in hčere, pravi Gospod Vsemogočni.

TAM1897 Q1 32.9Toda: »Iz Egipta sem poklical sina svojega.«

TAM1897 Q1 32.10[On je] očeta mojega Bog, poveličeval ga bom. Gospod je pravi vojščak, Gospod je ime njegovo. Faraonove vozove in vojsko njegovo je pahnil v morje, in najizvrstnejši vojvode njegovi so se pogreznili v Rdeče morje. Valovje jih je zagrnilo, pogreznili so se v globočine kakor kamen. Desnica tvoja, Gospod, se je poveličala v moči, desnica tvoja, Gospod, je strla sovražnika. In v obilosti svojega veličastva si porazil nje, ki so se vzpenjali zoper tebe; izpustil si jezo svojo, ta jih je požrla kot strnišče. In z dihom nozdrvi tvojih so se nakopičile vode, tekoče vode so se postavile kakor jez, zgostili so se valovi v srcu morja. Rekel je sovražnik: Poženem se za njim, dohitim ga, delil bom plen, nasitila se jih bo pohlepnost moja; izderem meč svoj, roka moja jih pokonča. A ti si pihnil z vetrom svojim — morje jih je zagrnilo, potopili so se kakor svinec v silnih vodah. Kdo je tebi enak med bogovi, Gospod? kdo je kakor ti, poveličan v svetosti, poln vzvišene slave, čudeže delajoč? Iztegnil si desnico svojo, in požrla jih je zemlja. Ti si peljal v usmiljenju svojem ljudstvo, ki si ga bil odkupil.

TAM1897 Q1 32.11Tako piše: »Ti si peljal … ljudstvo, ki si ga bil odkupil.« Ali vas je odkupil? Odkupil od česa? — Odkupil od greha. In greh je duhovni Egipt.

TAM1897 Q1 32.12peljal si jih v moči svoji k prebivališču svetosti svoje. [Naj tako stori.] Začuvši to, so vztrepetali narodi.

TAM1897 Q1 32.13Prišel je čas, da zapojemo Mojzesovo pesem. Ali jo bomo zapeli? A ne bomo je zapeli v Egiptu. Ne morete je zapeti, če ste v Egiptu, ker je niso mogli zapeti, dokler niso bili osvobojeni iz Egipta.

TAM1897 Q1 32.14Začuvši to, so vztrepetali narodi, strah je prevzel prebivalce filistejske. Tedaj so se prestrašili vojvode edomski, trepet se je polastil korenjakov moabskih, zbali so se prebivalci kanaanski. Naj jih obidejo strahovi in prešine groza, zaradi mogočnosti tvoje roke naj otrpnejo kakor kamen, dokler ne prejde mimo ljudstvo tvoje, Gospod, dokler ne prejde mimo ljudstvo, ki si ga sebi pridobil. Vpeljal jih boš.

TAM1897 Q1 32.15Koga bo pripeljal? Kaj pravite? Koga bo Gospod pripeljal v svoje prebivališče? Vas? Ste izšli iz Egipta? »Iz Egipta sem poklical sina svojega.« »Vpeljal jih boš in jih zasadil na gori dediščine svoje, na mesto, ki si ga pripravil, Gospod, za prebivanje svoje.« Takrat bomo tam prebivali z Gospodom in tako bodemo vedno z Gospodom.

TAM1897 Q1 33.1v svetišče, Gospod, ki so ga utrdile roke tvoje. Gospod bo kraljeval vselej in vekomaj! Kajti konji Faraonovi ž njegovimi vozovi in konjiki so šli v morje, in Gospod je poslal nadnje vode morja, sinovi Izraelovi pa so šli po suhem sredi morja. In Mirjama prorokinja, sestra Aronova, je vzela boben v roko, in vse žene so šle za njo z bobni in v kolu. In Mirjama jim je odpevala: Pojte Gospodu, ker se je slavno poveličal: konja in jezdeca njegovega je pahnil v morje.

TAM1897 Q1 33.2»Iz Egipta sem vas poklical,« (Jonesov citat, dobesedni prevod) pravi Gospod, in iz Egipta smo prišli. Zdaj pa pravi: »Jaz sem vaš Bog, vi pa ste moje ljudstvo.« »Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnosti«; In: »Iz Egipta sem poklical sina svojega.« In to je tisto, kar danes pomeni, ko piše: Tukaj so, tukaj so »TUKAJ SO tisti, ki izpolnjujejo Božje zapovedi in ohranjajo vero Jezusovo.«

TAM1897 Q1 33.3Zbrani pojejo:—