Duh preroštva. – št. 2

TAM1897 D 21.2Pridiga, izrečena v sredo dopoldne, 10. februarja 1897 Objavljeno v General Conference Daily Bulletin, 15. februarja 1897, letnik 1, št. 2, str. 21–22.

TAM1897 D 21.3Kar sledi, je le povzetek izjav pastorja Jonesa. Ker se je od prejšnjega srečanja zbralo veliko novih udeležencev, je bilo treba precej časa posvetiti ponovnemu pregledu točk, ki so bile izpostavljene prejšnji dan. Poleg tega je govornik dejal, da naša težava kot ljudstva ni v tem, da formalno ne verjamemo, da so Pričevanja od Boga; ampak moramo vedeti, kako jim verjeti. Če je edini način, na katerega lahko izrazimo svojo vero v Pričevanja, to, da ljudem povemo, da vanje verjamemo, naša vera ne pomeni ničesar. S tem ljudem omogočimo, da dvomijo v iskrenost naše vere. Če resnično verjamemo v Pričevanja, nam tega ljudem ne bo treba povedati. Naša življenja bodo pričevanje o veri, ki je v nas.

TAM1897 D 21.4Prišlo je do oddaljevanja od Boga, in tempelj potrebuje očiščenje, prav tako kot v davnih časih v Jeruzalemu. V to stanje smo zašli zaradi neupoštevanja Pričevanj Božjega Duha. Vendar so mnogi od tistih, ki jih niso upoštevali, vanje verjeli in so takrat ta Pričevanja držali v rokah, ne da bi slutili, da jih ne upoštevajo. Zato nas zanima, kako naj obravnavamo Pričevanja Duha.

TAM1897 D 21.5In niti za trenutek ne smemo misliti, da Bog, kadar je dano pričevanje in je v njem kdo imenovan, tega človeka napada, da bi ga uničil. Gospodov namen je, da ga loči od napak, ki mu škodujejo in ovirajo Božje delo. Namen je rešiti človeka in uničiti napako. Bog ne bo uničil ali obsodil človeka, razen če je neločljivo povezan z grehom. Ko se ta človek odvrne od svoje napačne poti, prizna pričevanje in se v Božjih očeh popravi, ni več v položaju, v katerem ga je našlo pričevanje. To pričevanje se lahko nato uporabi kot opozorilo za druge, nikoli pa se ne sme uporabiti za obsodbo človeka, ki je priznal svojo krivdo.

TAM1897 D 21.6Božja pot je, da človeka spremeni v nekaj, kar ni; da mu da nekaj, česar nima. Pričevanj ne moremo uporabljati za druge. Ne, niti za same sebe od zunaj. Srce moramo odpreti Bogu, da sprejmemo pričevanje, da bi Gospod v nas zasadil božansko načelo, nam dal tisto, česar nimamo, nas spremenil v nekaj, kar nismo, in tako sam s svojim Svetim Duhom dejansko uresničil uporabo pričevanja. Takrat se bo v naših življenjih pokazalo, v naših dejanjih uresničilo tisto, kar je Bog zasadil v nas. To je sprejemanje Pričevanj. Vse, kar je manj od tega, pomeni, da jih ne sprejemamo.

TAM1897 D 21.7Moč, ki jo Bog vcepi in ki jo sprejmemo v srce, bo človeku omogočila, da vzdrži v skušnjavi in sredi svoje slabosti. Dala mu bo tisto, česar nima, in ga bo spremenila v nekaj, kar po naravi ni.

TAM1897 D 21.8Ko človek v položaju, v katerega je postavljen, doživi neuspeh, smo nagnjeni k misli, da je Bog storil napako, ko je dopustil, da je bil tam postavljen; vendar iz tega ne sledi. Bog ni storil napake, ko je Saula postavil za kralja Izraela; toda Saul je storil napako, ker ni postal tisto, kar je Bog hotel, da bi bil. Napako je storil, ker je sledil svojim potem in načrtom, namesto da bi poslušal Božji glas. Tako tudi Bog ni storil napake, ko je Jeroboama postavil za kralja Izraela. Čeprav se Božji namen, da loči deset plemen od Jude, ni uresničil zaradi pokvarjenosti ljudstva, je imel Bog načrt, toda Jeroboam ni dopustil, da bi se uresničil. Bog lahko pokliče mene ali vas na določeno mesto, in če imamo kakšno šibkost, ki nam bo preprečevala, da bi bili koristni, in nam Bog pošlje sporočilo, je to sporočilo namenjeno temu, da nas naredi takšne, kakršne želi, da bi bili, da bi po njegovi milosti lahko stali tam, kjer želi, da stojimo.

TAM1897 D 22.1»Dan za dnem ljudje razkrivajo, ali je Božje kraljestvo v njih. Če v njihovih srcih vlada Kristus, pridobivajo trdnost načel, moč in sposobnost, da stojijo kot zvesti stražarji, pravi reformatorji; kajti reforme ne more biti, če ni popolnega sodelovanja z Jezusom Kristusom. Po Kristusovi milosti morajo ljudje uporabiti svoje od Boga dane sposobnosti, da spremenijo sebe [ne da spremenijo druge, ampak da spremenijo sebe]; s tem samozatajevanjem, ki ga Gospod nebes gleda z odobravanjem, dosegajo zmage nad svojimi dednimi in pridobljenimi nagnjenji. Takrat, kakor Daniel, pustijo vtis v srcih drugih, ki se nikoli ne bo izbrisal. Ta vpliv se bo razširil v vse dele sveta.«

TAM1897 D 22.2Delo preobrazbe se začne pri nas samih. Na srca drugih lahko vplivam šele takrat, ko sem se sam spremenil. Bog doseže druge tako, da doseže nas, in doseže druge skozi nas. Odprite 2. pismo Korinčanom 1,3–4:—

TAM1897 D 22.3Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski, da moremo i mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski s to tolažbo, s katero nas same tolaži Bog.

TAM1897 D 22.4Bog nas tolaži, da bi lahko tolažili druge; Bog nam pomaga, da bi lahko pomagali drugim. Postavljeni smo v položaj, v katerem potrebujemo Božjo tolažbo, da bi lahko tolažili druge. Ko nas tolaži, ima v mislih druge. »Če smo pa stiskani, je to za vašo tolažbo in rešitev.« Če sem v stiski, je to za tolažbo in odrešitev nekoga drugega. Morda še leta ne bom srečal tistega človeka, ki ga moram tolažiti; a nekega dne ga bom srečal, in izkušnja, ki sem jo imel, me pripravlja, da se usedem ob njegovo stran ali ga primem za roko ter mu pomagam in ga tolažim. Od mene prejme tisto, kar sem prejel od Boga, in to prejme, da bi ga lahko nato posredoval drugim, ti pa še drugim; in tako se vpliv Božje milosti, ki nam je bila podeljena, razširi po vsej zemlji, čeprav se morda sploh ne bomo premaknili iz zvezne države, v kateri živimo. Bratje, to je tisto, kar Bog želi storiti z nami, in takrat se bo naš vpliv razširil v vse dele sveta.

TAM1897 D 22.5Sedaj pa k vprašanju: Kako naj sprejemamo Pričevanja? Preberimo, kako so bila v resnici zavrnjena, ko se je zdelo, da so bila sprejeta. Tako bomo vedeli, kako se izogniti tej napaki, in vedeli, kako jih sprejeti. Tukaj berem o nekom, čigar »primer je močno omajal zaupanje v Pričevanja«. Kako je to storil? — »Sam je hodil v popolnem nasprotju s svetlobo, ki jo je dal Bog.« A sam ni mislil, da hodi v popolnem nasprotju z njimi. Mislil je, da ravna prav v zvezi z njimi. Kako je torej tako zgrešil cilj? Tukaj je odgovor: »Očitki in opozorila Gospoda so bili zaobiti, razlagani in razveljavljeni s človeškimi zvijačami.«

TAM1897 D 22.6Kako so bili »zaobiti«? Tukaj je odgovor: »Zakaj ste si izmišljali šibke izgovore?« »O, kako bi se morali sramovati tisti, ki so se odvrnili od Božjega nasveta in so poskušali prikriti vtis, ki bi ga Bog želel pustiti.«

TAM1897 D 22.7Kako so jih »razlagali«? Tukaj je odgovor: »Njihovo vsebino so si razlagali po svoje in trdili, da Pričevanja tega niso tako mislila.«

TAM1897 D 22.8In tako so bila Pričevanja zaobidena, razlagana in razveljavljena s strani tistih, ki so mislili, da jim verjamejo, in ki so mislili, da jih sprejemajo. Ali ste jih tudi vi zaobšli s šibkimi izgovori? Ali ste jih razlagali in razveljavljali tako, da ste jim pripisali lastno razlago, rekoč, da niso pomenila tega in onega? — Seveda ste; veste, da ste. Potem pa s tem takoj prenehajmo.

TAM1897 D 22.9Kako naj jih torej sprejmemo? Kako bomo vedeli, kaj pomenijo? Tukaj je odgovor: »Pomenijo točno to, kar je zapisano.« Kaj pomenijo? — »Točno to, kar je zapisano.« Ali lahko poveste, kaj pravijo? — Da, preprosto. Potem jih sprejmite točno tako, kot pravijo. Odprite srce na široko Bogu, da bo po svojem dobrem Duhu vanj zasadil načelo, ki je prav v tem, kar piše, potem se bo to načelo pokazalo, zasijalo bo v vašem življenju; takrat boste sprejeli Pričevanja. Takrat boste vedeli, da verjamete v Pričevanja. Takrat ne bo nobene nevarnosti, da bi se v tem zmotili. Tudi drugi bodo to vedeli, saj boste v srcih pustili vtis, ki se nikoli ne bo zbrisal, in oni bodo slavili Boga na dan obiska.

TAM1897 D 22.10Božja beseda je naše merilo. Vsako dejanje ljubezni, vsaka beseda dobrote, vsaka molitev v korist trpečih in zatiranih se sporoči pred večnim prestolom in vpiše v neuničljivo nebeško knjigo. Božja beseda razsvetljuje tudi najbolj zatemnjeno razumevanje, in ta luč povzroči, da tudi najbolj izobraženi začutijo svojo nesposobnost in grešnost. — Pričevanje št. 31.