Misijonarji za Boga · Sporočilo tretjega angela – 1897

TAM1897 Q1 14.2Pridiga, izrečena v sredo zvečer, 3. marca 1897 Objavljeno v Biltenu Generalne konference, prvo četrtletje 1897, letnik 2, št. 1, str. 14–20.

TAM1897 Q1 14.3Naša včerajšnja lekcija se je zaključila z ustanovitvijo prve države, znane v zgodovini; pravzaprav z izvorom države. Sveto pismo o Nimrodovem kraljestvu pravi:—

TAM1897 Q1 14.4In začetek njegovega kraljestva je bil Babel in Erek in Akad in Kalne v deželi Sinearski. Iz te dežele je šel Asur in je zidal Ninive. (10:11: dobesedni prevod KJV)

TAM1897 Q1 14.5V našem prevodu piše: »Odšel je Ašur in zgradil Ninive.« Toda pravi pomen je, kot ga navaja opomba ob robu: »On [Ašur] je odšel v Asirijo in zgradil Ninive« ter druga tam navedena mesta. Torej je bil začetek njegovega kraljestva v Šinarju, njegova širitev pa se je raztezala v Asirijo.

TAM1897 Q1 14.6Nimrod ni bil le mogočen lovec na zveri, temveč tudi preganjalec ljudi. In moč, ki si jo je pridobil, ki jo je dobil v roke z ustanovitvijo in širitvijo svojega kraljestva, je uporabil, da je ljudi prisilil, naj priznajo njegovo moč in boga, ki mu je služil. Tako je vsaka država, od prve, ki je kdaj koli obstajala na svetu, do zadnje, ki bo kdaj koli obstajala na svetu, uporabila svojo moč proti Bogu.

TAM1897 Q1 14.7To bom ponovil: Vsaka država, od prve, ki je kdaj koli obstajala, to je Nimrodova, do zadnje, ki bo kdaj koli obstajala, to je ta, je svojo moč uporabila proti Bogu, proti njegovi resnici, proti njegovemu ljudstvu; da bi ljudi s silo odvrnila od Boga. Od začetka do konca, to je zgodovina vsake od njih. Ko se bo svet končal, bo to zgodovina kraljestev in držav sveta.

TAM1897 Q1 14.8Tukaj je izjava iz članka na prvi strani revije »Review« z dne 14. aprila 1896: Glavni zavajalec »je zapeljal ljudstvo, da se je poklonilo malikom, in si tako pridobil nadvlado nad zemeljskimi kraljestvi. Menil je, da je biti bog tega sveta drugo najboljše, kar lahko doseže, takoj za tem, da bi prevzel Božji prestol v nebesih.« V zgodovini, navedeni v prejšnji lekciji, lahko vidite delovanje tega načrta, ki ga je tako razkril Duh preroštva. Najprej so ljudje zapadli v malikovanje, nato pa v monarhijo. In prvi, ki je to storil, je ustanovil državo in sam postal preganjalec ljudi z močjo, ki jo je na ta način pridobil. To je zgodovina. Videli boste, da se je to odvijalo tudi v drugih narodih, ko bomo nadaljevali.

TAM1897 Q1 14.9Ni minilo dolgo po Nimrodu, ko so v vsej tej deželi vsi razen samega Abrahama pozabili na Boga. Samo Abraham je iskal in našel Boga; in z Abrahamom je Bog ponovno začel rod na Gospodov način. Zdaj poglejte, kaj je rekel Abrahamu. Glede na to, kar smo preučevali, glede na to, kar smo obravnavali v prejšnji lekciji, in na to, na kar sem vas pravkar opozoril, razmislite, kaj je Bog rekel Abrahamu, ko je z njim začel nov narod; to je, Božji narod. Prva Mojzesova knjiga 12,1 nam pove, kaj mu je Gospod najprej rekel. »Gospod pa je rekel Abramu: Pojdi iz« – kaj? – »svoje dežele.« Kaj najprej?

TAM1897 Q1 14.10(Zbrano občestvo) Svojo deželo.

TAM1897 Q1 14.11»in od sorodovine svoje in iz očeta svojega hiše v deželo, ki ti jo pokažem.« Bog je rekel, da mora Abram zapustiti tri stvari. Najprej mora zapustiti kaj? – Svojo deželo. Nato? – Svoje sorodstvo. Nato? – Očetovo hišo. V očetovi hiši so bili malikovalci. Njegova dežela je ljudi silila k malikovanju; bila je proti Bogu. Njegova dežela, njegovo sorodstvo in očetova hiša so bili malikovalci, in vse to je moral zapustiti. Gospod mu je pokazal deželo; a mu jo je dal v last? – »še za stopinjo noge ne.« Ko ga je Bog poklical iz te dežele, ali ga je pripeljal v drugo? — Ne; ampak »in jo je obljubil dati njemu … in semenu njegovemu za njim«. Ko ga je torej Bog poklical iz njegove dežele in ga ni pripeljal v drugo, kje se je takrat znašel?

TAM1897 Q1 14.12(Zbrano občestvo) Kot romar in tujec.

TAM1897 Q1 14.13Ali je to pomenilo, da je bil Božji predstavnik na tem svetu popolnoma brez domovine na tem svetu?

TAM1897 Q1 14.14A je bil res popolnoma brez domovine? — O, iskal je »boljšo domovino, to je nebeško«.

TAM1897 Q1 14.15Obrnimo se k enajstemu poglavju Pisma Hebrejcem in si to oglejmo. Začnimo pri osmem verzu:—

TAM1897 Q1 14.16Po veri je slušal Abraham, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino, in odšel je, ne vedoč, kam pride.

TAM1897 Q1 15.1A od kod je odšel? — Iz svoje domovine, ne da bi vedel, kam gre. »Po veri se je preselil v deželo obljube kakor v tujino in stanoval v šatorih z Izakom in Jakobom, sodedičema iste obljube.« Veste, da mu ni dal nobene dediščine, ne, niti toliko, da bi lahko stopil nanjo; in vendar mu je obljubil, da jo bo dal njemu in njegovemu potomstvu po njem. Odpeljal ga je iz njegove lastne dežele; in nobene druge dežele na zemlji mu ni dal niti toliko, da bi lahko stopil nanjo. Tako je ostal popolnoma brez dežele na zemlji. O tem smo prepričani; toda spomnite se, kaj je rekel Bog. Kdo je bil Abraham v tem času? — Bil je »Božji prijatelj«, »oče vseh, ki verujejo Bogu«. Ali je vaš oče? Imate deželo v tem svetu?

TAM1897 Q1 15.2čakal je namreč mesta, stoječega na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog. Po veri je tudi sama Sara zadobila moč, ustanoviti zarod, in je rodila zunaj prave dobe starosti, ker je za zvestega imela njega, ki je bil obljubil. Zato se jih je tudi od enega, in to takega, čigar telo je bilo omrtvelo, rodilo mnogo kakor zvezd na nebu in brez števila kakor peska ob morskem bregu. V veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub.

TAM1897 Q1 15.3Kaj je Bog obljubil, ko ga je izpeljal iz njegove dežele? Ali mu je obljubil deželo? — Da. Toda dežele v tem svetu ni dobil; »temuč so jih oddaleč gledali, jih pozdravljali in pripoznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji. Kateri namreč tako govore, kažejo, da iščejo domovine.« Ali lahko človek išče domovino, ko jo že ima? — Ne; kajti človek ne more imeti dveh domovin, prav tako kot ne more služiti dvema gospodarjema.

TAM1897 Q1 15.4No, pravi nekdo, Abraham je bil zunaj svoje domovine. Da, toda imel je priložnost, da se vrne, če bi hotel. Če bi jo še vedno štel za svojo domovino, tako da bi mu ležala na srcu, in bi ga ob osemsto ali tisoč milj oddaljenosti začelo obhajati domotožje, če bi v deželi vladala lakota in če se izlet ne bi izkazal za tako zanimiv, kot je mislil, da bo, bi lahko rekel: »Rad bi še enkrat videl ljudi tam, drage stare ravnice in znana drevesa. Če bi le lahko to storil, bi bil pripravljen vrniti se in še nekaj časa ostati na tem področju.« Če bi tako razmišljal, bi imel priložnost za vrnitev; kajti zapisano je: »In ko bi se bili spominjali tiste, iz katere so bili izšli, bi bili imeli časa povrniti se.«

TAM1897 Q1 15.5Spominjali; kaj pomeni spominjati se? – Če bi imeli misli polne tiste dežele, iz katere so odšli, bi imeli priložnost, da se vrnejo. In bi jo tudi imeli; kajti takrat bi si jo tudi ustvarili.

TAM1897 Q1 15.6Sedaj pa hrepene po boljši, to je po nebeški domovini. Zato [zato, iz tega razloga] se jih Bog ne sramuje, imenovati se njih Boga; zakaj pripravil jim je mesto.

TAM1897 Q1 15.7Ste zapustili svojo domovino? Odprite Pismo Rimljanom 4,1–12:—

TAM1897 Q1 15.8Kaj torej porečemo, da je dosegel Abraham, naš prednik, po mesu? Kajti če je bil Abraham opravičen iz del, se ima s čim hvaliti, ali ne pri Bogu. Ker kaj pravi pismo? „Veroval pa je Abraham Bogu, in zaračunilo se mu je za pravičnost". A tistemu, ki opravlja dela, se ne računi plačilo po milosti, temuč po dolžnosti. Tistemu pa, ki ne opravlja del, a veruje v tega, ki opravičuje brezbožnega, se računi njegova vera za pravičnost. Kakor tudi David pravi, da je blagor človeku, ki mu Bog računi pravičnost brez del: „Blagor jim, ki so se jim odpustile nepostavnosti in ki so jim grehi prikriti. Blagor možu, ki mu Gospod nič več ne računi greha“. Blagrovanje torej to velja li za obrezo ali tudi za neobrezo? Kajti pravimo: Abrahamu se je vera zaračunila za pravičnost. Kako pa se mu je zaračunila? ko je bil v obrezi ali še v neobrezi? Ne v obrezi, ampak v neobrezi. In znamenje obreze je prejel kot pečat pravičnosti vere, ki jo je imel v neobrezi, da bi bil oče vsem, ki verujejo v neobrezi, da bi se njim zaračunila pravičnost, in da bi bil oče obreze tistim, ki so ne samo obrezani, ampak tudi hodijo po stopinjah vere očeta našega Abrahama, ki jo je imel v neobrezi.

TAM1897 Q1 15.9Ta vera našega očeta Abrahama, ki jo je imel še, ko je bil neobrezan, je bila tista vera, ki jo je imel, ko ga je Bog poklical iz njegove dežele, iz njegovega rodu, iz hiše njegovega očeta, in je ostal prepuščen v Božje roke, brez dežele na svetu. In on je oče vsem tistim, ki verujejo, čeprav niso obrezani; in tudi vsem drugim, pod pogojem, da vsi hodimo po stopinjah tiste vere, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan. »Če ste pa Kristusovi, potem ste Abrahamovo seme, in po obljubi dediči.«

TAM1897 Q1 15.10»da bodo potomci tvoji tujci v deželi, ki ni njihna.« Ali ste njegovo potomstvo? Ali ste Abrahamovo potomstvo, ker verujete v Jezusa Kristusa? Ali ste tujec v deželi, kjer ste? – Če ste njegovo potomstvo, ste. Zakaj? – Ker to ni vaša dežela. To ni več vaša dežela.

TAM1897 Q1 15.11To pa ni teorija. To se zdaj nanaša na praktično, vsakdanjo vero. Brat Dan Jones je včeraj, kot se spomnite, govoril o misijonarjih, ki odhajajo v Mehiko, in želel je misijonarje, ki bi tja odšli in s seboj vzeli svoja srca. Tistih, ki bi svoja srca pustili v Združenih državah ali v kateri koli zvezni državi, ko bi odšli tja opravljat misijonsko delo, ne želi; kajti takrat ne morejo opravljati misijonskega dela.

TAM1897 Q1 15.12Gospod je hotel, da bi bil Abraham misijonar za vse ljudi, ki jih bo kasneje srečal na zemlji; in to je tudi bil. Toda Bog je vedel – in vsak, ki to vidi tako, kot to vidi Gospod, ve –, da v tem svetu ne more biti misijonar nihče, ki ima v tem svetu domovino. Vi in jaz ne moremo biti misijonarji v nobeni drugi deželi, če je Amerika naša domovina. Ne moremo biti misijonarji v Ameriki, dokler je Amerika naša domovina. Ne morete biti misijonarji niti doma, če najprej ne zapustite svoje domovine. Tako je. Tako je v naravi stvari.

TAM1897 Q1 16.1Vprašanje. — Kako to razlagate?

TAM1897 Q1 16.2Tega ne moremo razložiti. Ne nameravam tega razlagati. Gospod je to razložil, vi in jaz pa moramo to sprejeti in verjeti.

TAM1897 Q1 16.3Za kaj smo misijonarji v svetu? Poglejmo to. Zakaj smo poslani, da smo misijonarji? Misijonarji česa? Kaj je naše misijonsko delo? Kakšen je njegov cilj? Ali smo misijonarji za Ameriko ali smo misijonarji za Boga? Ali je Amerika Božja dežela, neodvisna od vseh drugih na zemlji? Ni dovolj dobra, da bi bila Božja dežela; in ni dovolj dobra za Božje ljudstvo, ne glede na to, kako dobra je.

TAM1897 Q1 16.4Vi in jaz moramo biti misijonarji za Boga, da bi ljudi klicali k Bogu; da bi jih klicali od tam, kjer so, k Bogu, od greha k pravičnosti, iz teme v luč, iz dežele, v kateri so, v boljšo deželo, ki jo je Bog pripravil.

TAM1897 Q1 16.5Če je torej Nemčija moja domovina – in če je tam moje srce, je to moja domovina –, kako naj potem vabim ljudi v deželo, kamor ne sodim, ki ni moja? Če je Amerika moja domovina, kako naj opravljam misijonsko delo v imenu druge dežele? – To ni mogoče. Ko je Bog hotel, da bi bil Abraham misijonar za Boga, misijonar v imenu dežele, v katero Bog kliče vse ljudi, ga je postavil tja, kjer je lahko resnično bil misijonar za vse ljudi. Bog ga je poklical, da bi bil misijonar, in s tem je vsem, ki bodo prišli za njim, dal zgled, kaj pomeni začeti opravljati misijonsko delo. Prvo, kar morate storiti, je, da zapustite svojo domovino. Torej, če nameravate biti misijonar v Nebraski, zapustite svojo domovino. Če nameravate biti misijonar v Mehiki, najprej zapustite svojo domovino. Kajti če sploh nameravate biti misijonar na zemlji, vam Gospod pravi: »Pojdi iz dežele svoje;« nato pa nadaljuje in pravi: »iz dežele svoje … in iz očeta svojega hiše.« Vse te stvari ovirajo misijonsko delo, dokler se jih ne znebite in se od njih ne oddaljite. Ko pa zapustite svojo domovino, svoje sorodnike in očetovo hišo, ste misijonar, kjerkoli na zemlji že ste. Ni vam treba biti to; vi ste to. »vsak izmed vas, kdor se ne odreče vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« In »Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden.« »Pojdi iz dežele svoje in od sorodovine svoje in iz očeta svojega hiše v deželo, ki ti jo pokažem.«

TAM1897 Q1 16.6Pravkar sem rekel in ponavljam, da je to vsakdanje praktično krščanstvo, kakršno so vedno živeli tisti, ki verujejo Bogu.

TAM1897 Q1 16.7(Glas) Kako lahko človek ostane v Nebraski in hkrati zapusti svojo domovino?

TAM1897 Q1 16.8Z novim rojstvom. Če se je rodil v Nebraski, se mora ponovno roditi. Če se je rodil v Ameriki, naj se ponovno rodi, in bo zapustil svojo domovino. Če se je rodil v Nemčiji, naj se ponovno rodi, in bo zapustil svojo domovino.

TAM1897 Q1 16.9Bratje, v tem je veliko resnice. Ni ničesar na tem svetu, kar bi tako močno oviralo naše misijonsko delo kot to ponavljajoče se odhajanje na tuje delovno področje in priprava na skoraj takojšnjo vrnitev. Vsak med misijonarji Cerkve adventistov sedmega dne, ki je bil v tuji državi, ve, da je to dejstvo. In ni mu treba oditi iz Združenih držav, da bi to ugotovil. Dejansko je bilo predlagano, da bi bilo priporočljivo najeti drugo ladjo, ki bi domov pripeljala misijonarje, ki jih odpelje »Pitcairn«; ko jih »Pitcairn« odpelje, naj jim kmalu sledi še ena ladja, ko začnejo pogrešati dom, in jih pripelje domov! To se mora zdaj končati, sicer na tej zemlji nikoli ne bomo misijonarji; Gospod ne želi ničesar takega.

TAM1897 Q1 16.10Če je vaše srce v tej deželi; ali če je vaše srce tukaj pri vaših sorodnikih; če je vaše srce tukaj v očetovi hiši – potem zaradi svoje duše in zaradi Božjega dela ne odhajajte od tega, dokler ne odvrnete svojega srca od vsega tega. Kajti kjer je vaše srce, tam bo tudi vaš zaklad, in želeli se boste čim prej vrniti.

TAM1897 Q1 16.11Če odidete v drugo deželo, medtem ko vaše srce ni tam, ne morete storiti nič dobrega, dokler ste tam; v napoto boste sebi in vsem, ki so okoli vas. Nikar ne mislite, da ne boste; kajti boste.

TAM1897 Q1 16.12Kar moramo storiti, je vedeti, kje je naš dom – naš pravi dom – in da ga ni nikjer na tej zemlji; da je v nebesih in da bomo kmalu odšli tja. In potem, kamorkoli vas pokličejo na tej zemlji, imejte v mislih, da greste domov. Tako boste, naj bo to na otokih Južnega morja ali v Mehiki, doma; to veste in ste tam, da ostanete doma ter delate za Boga tam, kjer ste, dokler vas ne pokliče na drugo področje; in ko pridete tja, boste še vedno doma. Na ta način nikoli ne boste na tujem, ljudje pa vam ne bodo neznanci.

TAM1897 Q1 16.13Ta zamisel o tem, da imate v tem svetu svojo domovino, deluje prav na ta način. Kar zadeva države, je tista država, ki je vaša, tista, ki prevladuje v vaših mislih; in če greste v drugo državo, boste nenehno primerjali to državo s svojo lastno. Lekcije, ki jih podajate, pridige, ki jih pridigate, sam vpliv, ki vas spremlja, bodo tako prežeti s tem – ne da bi se tega zavedali –, da bodo ljudje to ves čas prepoznavali. Tako med vami in njimi obstaja ovira, ki je nikoli ne boste mogli premagati, dokler ne zapustite svoje domovine.

TAM1897 Q1 17.1Dokler je ta stvar v vas, obstaja pregrada med vami in njimi. Vaše delo ne more biti učinkovito, dokler se ta pregrada med vami in ljudmi ne poruši in dokler ne vidijo, da ste ločeni od svoje domovine, od svojih sorodnikov in od očetove hiše. Ko pa zapustite svojo domovino, ko ste se ponovno rodili, je vaš rojstni kraj v tisti nebeški domovini; vaš dom je tam; in to je edina dežela, ki vam je pri srcu. Takrat med vami in nikomer na tej zemlji ne bo več ovire, in evangelij boste lahko prinesli vsakemu človeku na tem svetu. V vsakem, ki ga srečate na zemlji, boste našli prijatelja; ne bodo vam več tujci.

TAM1897 Q1 17.2Pravzaprav lahko greste med ljudi v drugih deželah in ugotovili boste, da so prav tako dobri kot ljudje v tej. Predlanskim poleti sem bil v več takih drugih državah. Bil sem na Danskem, na Norveškem, na Švedskem, v Nemčiji, Švici, na Češkem, v Avstriji, na Madžarskem, v Bolgariji, Turčiji, Grčiji, Italiji, na Nizozemskem, v Angliji, na Irskem, na Škotskem – skupaj v šestnajstih različnih državah. Vsaka od teh držav, vsaka na svojem mestu, mi je bila prav tako dobra, kot je bila kdaj koli ta država.

TAM1897 Q1 17.3V mnogih stvareh so si popolnoma podobne. Voda tam je prav taka kot voda v tej državi. Trava tam raste točno tako kot v tej državi – vrhovi rastejo navzgor. Drevesa tam rastejo točno tako kot v tej državi in so točno taka kot drevesa v tej državi. Celo ljudje so po postavi in splošnem videzu točno taki, kot so v tej državi. No, če so hribi, skale, voda, drevesa, trava in ljudje tam točno taki, kot so v tej državi, ali niso potem ravno tako dobri kot ti? Ne vidim nobene razlike.

TAM1897 Q1 17.4Pastor Ballenger.—Ali bi lahko o teh stvareh govorili prav tako svobodno v vseh teh državah, kot govorite tukaj?

TAM1897 Q1 17.5Seveda. Prav o teh stvareh sem pridigal v tistih državah. Evangelij lahko pridigate kjerkoli. Bratje, na vsakem koraku sem srečeval dobre ljudi, in nič drugega kot dobre ljudi. Drugih nisem srečal. Resnično, nisem jih. Ljudje, ki so mi bili popolni neznanci – ki jih še nikoli prej nisem videl, katerih jezika nisem razumel in ki niso razumeli mojega –, so storili vse, kar so le mogli, da bi mi pomagali naprej, mi pokazali pot in mi pomagali na vsak možen način. Na krajih, kjer sem bil, je bil denar, ki sem ga imel v žepu, njihova valuta. Nisem ga mogel prebrati. Ko sem šel plačati voznino za tramvaj, kupiti vozovnico za vlak ali kaj podobnega – vse, kar sem lahko storil, je bilo, da sem jim podal dovolj, da sem bil prepričan, da bo zadostovalo, in pustil, da vzamejo toliko, kolikor sem moral plačati, in oni so vzeli to, nič več, in mi dali pravi drobiž.

TAM1897 Q1 17.6Povem vam, bratje, človeštvo je povsod enako. Edina razlika je, da so na nekaterih krajih malo boljši kot na drugih. To je edina razlika, ki jo vidim. In evangelij – evangelij je, kot vemo, povsod po svetu enak. O tem ni nobenega dvoma. In ker je ta evangelij povsod enak, je namenjen vsemu človeštvu. In ker je vse človeštvo prav tako podobno in prav tako enako kot evangelij, boste, ko ponesete evangelij na Gospodov način in greste k ljudem na Gospodov način, ugotovili, da deluje prav tako ves čas in povsod.

TAM1897 Q1 17.7Ko sem bil na Danskem, se mi je ta država zdela resnično najboljša na svetu; in užival sem v družbi ljudi okoli sebe! Ko sem bil na Norveškem, se mi je ta država zdela najboljša na svetu. Ko sem bil v Turčiji, se mi je ta država zdela najboljša na svetu; in če bi iskal misijonsko področje, bi šel naravnost v Turčijo. Turki so prav takšni kot drugi ljudje – dobrodušni in vljudni, ko te srečajo na ulici, in po deželi, ko te srečajo na cesti.

TAM1897 Q1 17.8Brat Holser in jaz sva morala počakati, medtem ko je ladja sidrala v Smirni v Aziji, in odšla sva si ogledat ruševine Efeza. On je šel dlje kot jaz, a skupaj sva se sama odpravila približno šest milj globoko v podeželje. Odšla sva tako, kot se tukaj odpravite na polja. Na glavni cesti sva srečala ljudi, tako kot se to dogaja tukaj. Nisem se počutil ogroženega v nobenem smislu in mislim, da tudi on ne. Nisva našla ničesar, česar bi se bilo treba bati. Hodila sva po tistih krajih prav tako, kot bi hodila tukaj. Bila sva v Nikomediji, ko so Armenci rekli, da je komaj varno iti iz hiše, še posebej pa, da bi koga zalotili, kako se sprehaja po hribih; a mi smo šli iz mesta in gor na hribe, medtem ko sva čakala na vlak. Na cesti smo srečali Turke z njihovimi vozovi in voli; našli smo jih, kako počivajo ob cesti. Nismo se bali. Ni bilo nobene nevarnosti za nas. Vsepovsod je bilo varno.

TAM1897 Q1 17.9Povem vam, da so v vsaki od teh dežel ljudje dobri, dobrodušni, prijazni in ustrežljivi. Prekinili bodo svoje delo, da bi vam naredili uslugo, pokazali pot, pomagali prečkati ulico ali vas pospremili en ali dva bloka, da bi vam pokazali pot, čeprav vas še nikoli niso videli in ne pričakujejo, da vas bodo kdaj spet videli. Moje srce je bilo polno dobrosrčnosti do vseh teh dobrih ljudi okoli mene in želim si, da bi lahko šli z nami v tisto boljšo deželo, kjer bi lahko bili skupaj in ves čas prijazni drug do drugega. Kot sem rekel pred trenutkom in kot vam je včeraj povedal D. T. Jones, je prav to bistvo misijonskega dela. To je tisto. Bili so tisti, ki so odšli, pripravljeni in veseli, da gredo na misijonsko delo v tujino. To so si zastavili, to so bile njihove ambicije; z velikimi stroški so prišli tja. Le čez kratek čas pa pride pismo, v katerem prosijo, da bi se lahko vrnili. »O, samo pustite me priti domov! Ne prosim vas, da mi plačate pot domov; samo pustite me priti nazaj.«

TAM1897 Q1 18.1(Glas) Ali Odbor za tuje misije takim ljudem omogoči vrnitev?

TAM1897 Q1 18.2Seveda. Kako bi lahko ravnali drugače? To ni prazna zgodba. To je dejstvo, bratje. Toda to ni misijonsko delo. Seveda Odbor za tuje misije ne bi želel, da takšne osebe ostanejo tam. Najboljše, kar so lahko storili, je bilo, da so jim dovolili vrniti se domov; kajti edini kraj, kjer so lahko kaj storili, je bil doma. Njihovo srce je bilo doma v Ameriki.

TAM1897 Q1 18.3Pravzaprav so se nekateri tako bali, da bi umrli, če bi ostali tam, da so se vrnili domov in tam umrli. To je dejstvo. Ne uporabljam tega izraza niti tega ne predstavljam na tak način, da bi igral na vaša čustva ali kaj podobnega. Nekateri so tako hrepeneli po domu, da so se bali, da tam ne bi mogli živeti; vrnili so se domov na lastno željo in kmalu zatem umrli. Če bi ostali v tujini, ne bi mogli storiti nič manj od tega.

TAM1897 Q1 18.4Vem, in tudi vi veste, da so se mnogi odpravili na misijonska potovanja v tujino bolj z mislijo, da gredo na izlet, kot pa na težko misijonsko delo. In ko so ob koncu potovanja ugotovili, da to ni bil izlet, ampak trpljenje; da je to pomenilo samozatajevanje, bolezen in visoko vročino, je to v kratkem času izbrisalo ves čar izleta. To ni bilo tisto, kar so imeli v mislih, ko so se odpravili.

TAM1897 Q1 18.5Vem, in tudi vi veste, da je v tej ideji misijonskega dela na začetku nekakšen sijaj. A želimo se osredotočiti na trdna dejstva, odvrniti pogled od tega sijaja in se zavedati, da se tik za njim skriva trdna vsebina. Vkrcanje na vlak ali ladjo, obkroženi z veliko množico ljudi in s pompozno slovesnostjo, ko se tako častno odpravljamo na misijo, ima v sebi nekaj sijaja; seveda je to v redu, toda tisti, ki odhajajo, morajo biti prepričani, da so njihovi umi in srca usmerjeni v nekaj trdnejšega od tega. Morajo imeti v mislih, da so bratje sicer pripravljeni, da jih pospremijo do vlaka ali ladje in ob slovesu, če je treba, tudi solze prelivajo, toda poleg vsega tega vsak od teh misijonarjev ne sme pozabiti, da gre naproti težavam, zapletom, nevarnostim in boleznim.

TAM1897 Q1 18.6In naj se spomni, da se morda ne bo le soočil z vsemi temi stvarmi, ampak jih bo tudi prestal, in naj se ne boji, da bo umrl. Naj bo vsak popolnoma prepričan, da je mrtev, še preden se odpravi, in ne bo se bal, da bo umrl, ko pride tja. Če pa niste umrli, še preden se odpravite, se ne odpravljajte, dokler ne boste mrtvi; kajti sicer ne boste koristili niti sebi niti delu. Bili boste le breme tistim, ki so tam – če so tam pred vašim odhodom sploh še kakšni zvesti.

TAM1897 Q1 18.7To je resnica in vi to veste. Zakaj bi torej dopustili, da se to izgubi izpred oči? Takšna stvar je bila v našem delu potrebna vsa ta leta. Prihranili bi velike vsote denarja, če bi na tem vztrajali, preden ste se odpravili. Izognili bi se velikim napakam in neizmerni količini trpljenja, če bi na tem vztrajali, in sicer še preden so delavci odšli.

TAM1897 Q1 18.8Kot sem rekel pred trenutkom, če ste resnično mrtvi, preden odidete, in medtem ko ste tam, vas ne bo preveč vznemirjala perspektiva smrti. Ni nujno, da boste umrli, ker zbolite, zelo zbolite – ko vas žge vročica. Ni nujno, da boste umrli, in ne bi smeli misliti, da se morate takoj, ko se iz tega izvlečete ali ko ste dovolj zdravi za odhod, spakirati in oditi domov.

TAM1897 Q1 18.9Poznam misijonarje, morda jih poznate tudi vi, zlasti enega in njegovo ženo, ki ju imam v mislih, ki sta odšla na misijonsko delo v tujino. Oba sta bila mlada. Mislim, da noben od njiju ni bil starejši od dvaindvajsetih let; mož je bil star verjetno največ triindvajset let. Odšla sta na svoje misijsko območje in se lotila dela. Sčasoma sta zbolela. Žena je najprej zbolela za tamkajšnjo mrzlico in je bila strašno bolna – tako bolna, kot se sploh da, mislim, in še vedno živa; a nobeden od njiju ni ob mrzlici začutil domotožja. Pogumno sta vztrajala; mož je negoval ženo med njeno boleznijo, in ravno ko je bila komaj sposobna sedeti in hoditi, je tudi njega prizadela ista mrzlica, prav tako hudo kot njo; ona pa ga je v tem šibkem stanju negovala. A vse to sta prestala kot pogumna kristjana, hvala Bogu. Še vedno sta na tem področju; uspešna sta na tem področju, kjer sta, in sta bila uspešna od dneva, ko sta tja prispela. To naj bo naš ideal.

TAM1897 Q1 18.10Ne pravim, da se nobeden od tistih, ki so odšli, ne bi smel nikoli vrniti. Ne pravim, da se nobeden od njih ne bi smel vrniti takoj po prihodu na misijsko področje. Vendar pa hočem reči, bratje, da bi morali vedeti, še preden so odšli, ali se bodo takoj vrnili ali ne.

TAM1897 Q1 18.11To, da misijski odbor meni, da bi bili dober misijonar, ni dovolj dokaz, da bi se odločili za odhod na misijo v tujino. Sami morate vedeti, da vas Bog kliče, da greste tja; in da greste tja, ker vas Bog hoče na tem mestu. Takrat, ko boste odšli, boste odšli, ker vas Bog kliče, in vedeli boste, da je z vami, medtem ko greste. Vedeli boste, da je z vami, ko boste prispeli tja; in ne bo vas prestrašila nobena težava, ne bo vas odvrnila nobena stiska, ne bo vas ustavila nobena bolezen, niti obet smrti.

TAM1897 Q1 19.1Če bi prišlo do dejanske fizične smrti, ne veš, kako bi s tem škodil stvari, če bi pobegnil, da bi se ji izognil. Ti in jaz, vsak kristjan, še posebej pa vsak adventist sedmega dne, saj gre za krščansko izkušnjo, moramo dojeti to eno živo načelo, da se delo kristjana ne konča, ko umre fizično. Če je zvest svojemu delu, dokler živi, in umre na svojem mestu, se njegovo delo nadaljuje tudi po njegovi smrti.

TAM1897 Q1 19.2To je dejstvo. Če odideš na Božji klic, če greš z Bogom ob sebi, in če umreš, preden odideš, če si takšen misijonar, kakršnega Bog kliče – takšen, kakršen je bil Abraham –, moraš sam zase vedeti, pred Bogom, pod Bogom in z Bogom, da je to njegova volja glede tebe.

TAM1897 Q1 19.3To, da imaš danes prepričanje, da moraš oditi kot misijonar, še ni dokaz, da morate takoj po tej konferenci odpotovati na to misijsko področje. Če je tvoje prepričanje pravo in dobro, bo ostalo. Če to ni prava vrsta prepričanja, ne bi smelo ostati. Moralo bi se pokvariti čim prej. In če ga moraš še nekaj časa ohraniti in se pokvari, je bolje, da se pokvari tukaj kot šele potem, ko boš na misijskem področju.

TAM1897 Q1 19.4Če je tvoje prepričanje od Gospoda, je dobro in bo ostalo. David je imel dvajset let prepričanje, da bo kralj Izraela. A sploh ni nestrpno čakal na čas, ko bo kralj Izraela. Ni pospeševal stvari. Ko je imel vse v svojih rokah, ni niti prsta premaknil, da bi se sam povzpel na prestol. Imel je prepričanje, ki je bilo dovolj dobro, da ga je ohranil dvajset let; in ko ga je Gospod preizkusil in mu je lahko zaupal, ga je sam pripeljal na prestol.

TAM1897 Q1 19.5Torej morda imate prepričanje glede določenega področja. Morda izhaja od Boga. Ne poskušajte uresničevati svoje ideje, ne glede na to, ali vanjo verjame Misijski odbor ali ne, ali pa vanjo verjame Konferenca ali ne. Preprosto počakajte na Boga in pustite, da on drugim pove, da je tako. Ko tako čakamo na Boga in potem gremo, Gospod gre z nami, in to vemo; in on je z nami, dokler smo tam, in to vemo. To je naše mesto, in na tem mestu bomo stali, dokler nas Bog ne odpokliče. In če nas je tam uporabil, dokler je lahko, učinkovito, medtem ko smo še živi; in če lahko vaš vpliv bolje izkoristi, ko boste mrtvi; potem je tisto, kar morate storiti, da se uležete in umrete kot srečen kristjan; v zavedanju, da bo Bog nadaljeval vaše delo, ko boste umrli. Prepričanje, ki ga je Bog položil v srca ljudi prek vas, ko ste bili živi in ste z njimi govorili, se bo po vaši smrti poglobilo, okrepilo in oživelo z vašim dobrim zgledom; in po njem bodo pripeljani k Jezusu Kristusu.

TAM1897 Q1 19.6Ali ste torej pripravljeni, da bi Bog oznanjal evangelij tako z vašo smrtjo kot tudi z vašim življenjem? Ali ste pripravljeni, da bi oznanjal evangelij prek vas, mrtvih, fizično mrtvih in v grobu, prav tako gotovo, kot ste pripravljeni, da bi oznanjal evangelij z vami, ko ste živi in hodite po zemlji? Če niste, niste pripravljeni oditi na misijo.

TAM1897 Q1 19.7Sedaj bom to prebral iz Svetega pisma. Odprite prvo poglavje Pisma Filipljanom. Tam je zgled tistega misijonarja, ki ga je Bog poklical, kot vzor za vas, kot zgled za vse, ki bodo kasneje verovali v Jezusa Kristusa, za večno življenje. Spomnite se Pavlovih težav. Spomnite se njegovih udarcev usode, njegovih preizkušenj, njegovih preganjanj, njegovih bičanj, njegovih nevarnosti povsod; in veste, da nikoli ni omahnil, kjerkoli je bil.

TAM1897 Q1 19.8Želim pa, da spoznate, bratje, da je pripomoglo še bolj v prospeh evangeliju to, kar me je zadelo, tako da so spone moje postale očitne, da so za Kristusa, vsej cesarski straži in vsem drugim. Verza 12, 13.

TAM1897 Q1 19.9Ko je to pisal, ni vedel, kateri dan bo izvršena cesarjeva odredba in bo usmrčen. To je pričakoval. Zdaj pomislite na vse te stvari, ki jih je prestal. Bičanja, preizkušnje, preganjanja, nevarnosti, ropi, enkrat so ga kamenjali, odvlekli iz mesta in pustili za mrtvega. Zdaj pravi: »Želim, da bi razumeli, da so se mi te stvari zgodile zaradi napredka evangelija.« Kaj je Bog počel skozi vsako od teh preizkušenj, trpljenj in nevarnosti?—Uporabljal je tega človeka, da bi skozi njega oznanjal evangelij, tako da je, ko so ga ti ljudje kamenjali, odvlekli iz mesta in pustili za mrtvega, Božji Sveti Duh v njihova srca vtisnil pečat svoje resnice, da je bil ta človek od Boga, da je bilo sporočilo, ki jim ga je prinesel, od Boga; in če so se mu uprli, je bila njihova poguba zapečatena; če pa so se mu predali, so bili rešeni.

TAM1897 Q1 19.10To je tisto, kar namerava Bog storiti prek nas. Na svetu smo samo zato, da bi Bog prek nas oznanjal evangelij. Ne toliko mi to počnemo, kot to počne Bog prek nas, bodisi z besedo bodisi z vplivom; in Bog lahko ravno tako dobro deluje prek vpliva kot prek besede. Bog bo evangelij vtisnil v naš vpliv prav tako kot v naše besede. Vedno oznanjamo tako s svojim vplivom kot s svojimi besedami.

TAM1897 Q1 19.11in da si večina bratov, v Gospodu dobivši zaupanje po mojih sponah, upa bolj brez strahu govoriti besedo Božjo. Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in prepirljivosti, nekateri pa tudi iz dobre volje. Ti, ki to delajo iz ljubezni, vedo, da sem postavljen v zagovarjanje evangelija; drugi pa oznanjajo Kristusa iz strankarstva, ne iz čistega namena, ker menijo, da mi provzročijo stisko v sponah mojih. Ali kaj na tem? Saj se tako ali tako, bodisi s pretvezo, bodisi v resnici oznanja Kristus, in tega se veselim, da, bom se še veselil. Vem namreč, da mi to posluži v rešitev po prošnji vaši in podpori Duha Jezusa Kristusa, po trdnem pričakovanju in upanju mojem, da ne bom v ničemer osramočen, marveč da se bo v vsej srčnosti pričevanja kakor vedno, tudi sedaj poveličeval Kristus v mojem telesu, bodisi z življenjem ali s smrtjo.

TAM1897 Q1 20.1Ali ni torej zapisano, da bo Bog uporabil mrtvega človeka, da poveliča evangelij in slavo Jezusa Kristusa? Ali ste pripravljeni, da to stori prek vas, ko pa lahko to stori bolje, če ste mrtvi, kot če ste živi? Resnično mrtvi, a živi zanj. Ali torej ne vidite, da v tem dobrem smislu kristjan nikoli ne umre? »zakaj njemu so vsi živi.« »če torej živimo, če mrjemo, smo Gospodovi.« Ali ste? Če ste Gospodovi, medtem ko živite, ste Gospodovi tudi, ko umrete. In tako zanesljivo, kot vas Bog uporablja, medtem ko ste živi, da oznanjate evangelij, vas bo uporabil tudi, ko boste mrtvi, da oznanjate evangelij. In vaše delo se ne bo ustavilo, ko boste umrli. Tako gotovo, kot je vaše delo Kristusovo, medtem ko ste živi, se bo nadaljevalo, ko boste umrli. Vaš vpliv bo odmeval, in Bog bo po vaši smrti storil stvari prek vas, ki jih ne more storiti tako dobro, medtem ko ste živi.

TAM1897 Q1 20.2Predpostavimo, da bi Pavel umrl. To je pričakoval. Poglejte sedemnajsti verz naslednjega poglavja. A mimogrede, kaj je ob vsem tem počel ves čas? »tega se veselim, da, bom se še veselil.«

TAM1897 Q1 20.3»Ali ko bi bil tudi darovan nad daritvijo in službo vere vaše, veselim se in z vami vsemi vred se veselim.« Na kaj se je skliceval, ko je rekel: »ko bi bil tudi darovan nad daritvijo in službo vere vaše«? Vsak dan je pričakoval, da bo darovan kot žrtev vere Jezusove Kristusa. Kaj je počel v zvezi s tem? — »veselim se in z vami vsemi vred se veselim.« Kaj naj bi storili oni? — »Enako pa se veselite tudi vi in veselite se z menoj vred!«

TAM1897 Q1 20.4Ali je pričakoval, da se bodo Filipljani z njim veselili, ko mu bodo odsekali glavo? — Da; tako pravi. Bratje, ko bomo dojeli, da se delo kristjana ne konča z njegovo smrtjo, ne bomo več toliko sprejemali in pošiljali sožalnih resolucij ljudem, ker je nekdo umrl. Hvala Gospodu, da se njegovo delo nadaljuje, čeprav je mrtev. Veselite se tega – ne veselite se, da je umrl, ampak veselite se, da se njegovo delo nadaljuje; da ga Bog na ta način uporablja bolje, kot če bi bil živ.

TAM1897 Q1 20.5Zato naj Bog vstopi in zavzame ves prostor, da bomo ljubili Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem razumom in z vso močjo. To pomeni biti misijonar.

TAM1897 Q1 20.6In prva stvar, ki jo morate storiti, da bi postali takšen misijonar, je: »Pojdi iz svoje dežele.«