Odpad Izraela. – št. 2

TAM1897 Q1 40.5Pridiga, izrečena v nedeljo zvečer, 14. marca 1897 Objavljeno v Biltenu Generalne konference, prvo četrtletje 1897, letnik 2, št. 1, str. 40–45.

TAM1897 Q1 40.6Kot smo videli v prejšnji lekciji, je Izrael odpadel od vere in zahteval kralja, da bi bili podobni vsem narodom. V tej lekciji bomo videli, kako popolnoma podobni narodom so dejansko postali. Toda Izrael se je odvrnil od Boga, ker ni veroval v Boga z vsem srcem. Beseda ni bila prežeta z vero v tistih, ki so jo slišali. Postali so formalisti, nato pa so jih doletele nesreče, ki bi se jim izognili, če bi bili zvesti Bogu, tako kot so doletele katero koli drugo pogansko ljudstvo; in potem, kot nam pravi Duh preroštva, so vse nesreče, ki so bile posledica njihovega lastnega odpadništva, pripisali Božji vladi. Menili so, da je bila njegova vladavina neuspešna; zanje ni bila dovolj dobra, v tem svetu jim ni zadostovala, zato so morali imeti svojo lastno vladavino – takšno, ki bi jo lahko sami vodili in s katero bi lahko sami sebi vladali in se varovali.

TAM1897 Q1 40.7Nato so rekli Samuelu: »postavi nam torej kralja … kakor imajo vsi narodi,« »da bodemo tudi mi kakor vsi drugi narodi«; in čeprav je Gospod prek Samuela slovesno ugovarjal temu, so oni ugovarjali temu ugovoru in rekli: »Kratko ne; temuč kralja hočemo imeti … kakor vsi drugi narodi.« Ker so to tako hoteli, jim je Gospod to tudi dopustil. Ne le da so se odločili in sklenili, da bodo imeli kralja, ampak so se že odločili, koga naj bi imeli za kralja. Bil je Saul, sin Kiša; in Gospod jim je dopustil tudi njega, ker so morali imeti po svoje.

TAM1897 Q1 40.8Vendar so jih doletele vse nesreče, ki jim jih je Gospod napovedal zaradi izbire kralja in kraljestva. Nekatere so začeli žeti že v Saulovih časih. V veliki meri jim je k rešitvi pred temi nesrečami pomagal vpliv in vladavina Davida. Čeprav so zavrnili Boga, jih ni zapustil, ampak je še vedno ostal z njimi, da bi vodil vse, ki so se hoteli pustiti voditi, in da bi jih, če je bilo mogoče, rešil pred nesrečami, ki so zagotovo morale priti in za katere je vedel, da bodo prišle, ter se jim kot narod niso mogli izogniti. Vendar bi rešil vse, ki bi se temu izognili kot posamezniki. Stopili so na pot, ki jih je neizogibno in nepovratno vodila naprej, korak za korakom, dokler, kot bomo videli, ni prišel propad.

TAM1897 Q1 40.9S Salomonom so se v najbolj očitni meri začele težave, ki so bile nujen rezultat poti, ki so jo ubrali kljub Gospodovemu nasprotovanju. In Egipt je bil vedno zraven. Egipt se vedno vmeša. Salomon si je vzel ženo iz Egipta, v nasprotju z Gospodovo besedo. V Egipt je poslal po konje, v nasprotju z Gospodovo besedo. Slavo, ki mu jo je dal Gospod, je izkrivil v službo Egiptu in egipčanskemu malikovanju ter malikovanju vseh okoliških narodov. Breme, ki je padlo na ljudstvo zaradi preživljanja Salomonovih sedemsto žena in tristo priležnic iz vseh poganskih narodov ter njihovega malikovanja, je bilo takšno, da ga ljudstvo ne bi smelo nositi in ga tudi ne bi moglo nositi v dobro; in za dobro obeh narodov se je Gospod odločil, da loči deset rodov od teh dveh.

TAM1897 Q1 40.10Ne moremo vedeti, kakšno dobro je Gospod namenil desetim plemenom ali pa tistim dvema, saj se to nikoli ni uresničilo. Jeroboam je bil določen kot tisti, ki naj bi najprej vladal desetim plemenom. Toda Jeroboam je pozabil na veličasten zgled Davida, da je treba počakati na Gospodov pravi čas in da ga bo Gospod na svoj način pripeljal na prestol desetih rodov – še medtem ko je Salomon živel, je dvignil roko proti kralju, saj je naredil korak, s katerim je nameraval prevzeti prestol desetih rodov in vladati nad njimi, da bi se razglasil za kralja proti Salomonu. To je bila izdaja in upor. Salomon ga je nameraval za to kaznovati, zato je pobegnil v Egipt in tam ostal do Salomonove smrti.

TAM1897 Q1 40.11Če v srcu prej še ni bil Egipčan, je postal tak, ko je prišel tja. Ko je Salomon umrl, se je Jeroboam vrnil iz Egipta. Prišel je čas, da se deset plemen loči od dveh, in Roboam je ubral pot, ki jih je ločila. Ko je ljudstvo prišlo k njemu in ga prosilo, naj jim olajša bremena, ki jim jih je naložil njegov oče, je bila to razumna in ustrezna prošnja. Stari možje, ki so bili Salomonovi svetovalci, so mu svetovali, naj to stori. Toda Roboam se ni zadovoljil s tem nasvetom, ker ni hotel biti služabnik ljudstva, kot so mu svetovali; hotel je biti gospodar ljudstva, zato se je posvetoval z mladeniči, ki so odraščali z njim. Njegova mati je bila Amonka, ena najnižjih med Salomonovimi ženami, ki so častile idole; mladi možje, ki so odraščali z njim, pa so bili sinovi drugih žensk, ki so častile idole in so bile Salomonove žene. Ti mladi možje so odraščali v vseh gnusobah poganstva, ki jih je Salomon prakticiral s svojimi ženami. Roboam je delil njihove nazore in se nagibal k njihovemu načinu ter seveda zavrnil Gospodov nasvet in nasvet mož, ki so imeli pred seboj strah Gospodov.

TAM1897 Q1 41.1Roboam je ljudstvu dal odgovor, ki ga vsi dobro poznamo: »Prosili ste me, naj vam olajšam bremena, toda namesto tega vam jih bom še povečal; kjer so bila kot vaš mezinček, jih bom naredil velika kot vaša ledja.« Rekli so: »K svojim šatorom, o Izrael! Sedaj glej hišo svojo, David!« Roboam je bil, ko je videl, kaj se je zgodilo, resnično presenečen; a vendar to pri njem ni tako čudno, saj je bil tako slep, da ni mogel videti, da je bilo tisto, kar jim je rekel, najbolj neumno, kar bi lahko rekel, zato sploh ni čudno, da je bil presenečen nad tem, kar je sledilo, ko je to izrekel. Poslal je k njim svojega zakladnika, da bi jih pomiril, zadevo uredil in jih, če je mogoče, pripeljal nazaj. A oni so zakladnika takoj kamenjali do smrti, in Roboam, ko je videl, kakšen je bil izid, se je prestrašil, planil na svoj voz in pohitel nazaj v Jeruzalem, zbral vojsko, da bi odšel tja, jih podjarmil in prisilil, da mu služijo. A Gospodov prerok mu je rekel, da to ni tisto, kar je treba storiti, in da naj ostanejo doma, in tako so tudi storili.

TAM1897 Q1 41.2Nato je Jeroboam prevzel kraljestvo in postavil zlata teleta, ki jih je prinesel iz Egipta, tako da je bilo deset plemen takoj speljanih v Egipt, v egipčansko malikovanje in egipčanski sistem vladanja, ko so se ločila od obeh. Tako je Jeroboam sprožil val in postavil zgled, ki so mu sledili vsi ostali kralji desetih plemen. In od takrat naprej se vedno pravi: »Jeroboam, sin Nebata, je grešil in Izrael spravil v greh.« Odpadništvo je vztrajno, vztrajno drselo navzdol, dokler ni propadlo celotno kraljestvo, o katerem ni bilo več slišati in o katerem tudi nikoli več ne bo. Odpadništvo v vrsti kraljev desetih plemen je šlo od slabega k še slabšemu in še slabšemu. Jeroboam je bil slab; tudi tisti, ki so ga takoj nasledili, so bili slabi. Potem je prišel Omri, ki je bil še slabši od drugih; nato je prišel Ahab, ki je bil še slabši od vseh pred njim. Tako se je nadaljevalo po vsem kraljestvu, dokler ni celotno kraljestvo propadlo in izginilo.

TAM1897 Q1 41.3A Gospod si je ves čas po najboljših močeh prizadeval, da bi jih pripravil do tega, da bi mu služili. Pošiljal jim je preroka za prerokom; kralje je vedno znova pozival, naj se ga bojijo in mu služijo. Ko pridemo do zadnjih dni Izraela, imamo zlasti Amosa in Hozejo, ki sta prerokovala. Amos, Hozeja in Mihej so v zadnjih dneh Izraela prerokovali za Izrael in Izraelu. Vendar le majhen del Mihejevega preroštva neposredno zadeva deset plemen. Skoraj celotno Amosovo preroštvo se nanaša na njih, prav tako večina Hozejovega. Amos in Hozej sta v veliki meri, skoraj v celoti, preroštva o Izraelu ter Gospodov zadnji klic Izraelu, naj se še enkrat obrne k Njemu in se reši pred popolnim uničenjem.

TAM1897 Q1 41.4Vsa ta preroštva in zgodovina Izraela so vključena v Sveto pismo kot opozorilo ljudem, ki živijo v zadnjih dneh zgodovine tega sveta. In Božje navodilo je tam za ljudi v zadnjih dneh – naj se obrnejo k Bogu, da bi bili rešeni pred dejanskim propadom. Zato so te stvari tam zapisane. Tako sta Amos in Hozeja danes prav tako sedanja resnica za vas in mene ter za vse na svetu, kot sta bila za ljudi v desetih plemenih v času, ko sta pisala.

TAM1897 Q1 41.5Amos je prerokoval, in duhovnik, ki je bil v Bet-elu, mu je rekel: »Ne prerokuj tukaj; to je kraljeva hiša in kraljevi dvor; pojdi v Judovo.« In odšel je ter povedal drugemu Jeroboamu, da Amos prerokuje zlo o deželi in uči upor proti kralju ter pravi, da bo Gospodov meč padel na vse to in da dežela ne bo mogla prenesti vseh njegovih besed.

TAM1897 Q1 41.6Obrnimo se zdaj k temu odlomku in preberimo Amos 7,10–15:—

TAM1897 Q1 41.7Tedaj je poslal Amazija, duhovnik v Betelu, k Jeroboamu, kralju Izraelovemu, in sporočil: Amos je napravil zaroto zoper tebe sredi hiše Izraelove; dežela ne more več prenašati vseh besed njegovih. Zakaj tako govori Amos: Jeroboam umrje po meču, in Izraela bodo gotovo odpeljali v ujetništvo iz zemlje njegove. In Amazija veli Amosu: Videc, pojdi, zbeži v deželo Judovo in ondi jej svoj kruh in tam prorokuj; ali v Betelu nikdar več ne prorokuj, kajti kraljevo svetišče je in dom kraljev je. In odgovori Amos in reče Amaziju: Nisem bil prorok, tudi nisem bil izmed sinov proroških, ampak črednik sem bil in sem obiral divje smokve. Vzel pa me je Gospod, ko sem za čredo hodil, in mi je velel Gospod: Pojdi, prorokuj ljudstvu mojemu Izraelu!

TAM1897 Q1 41.8In res jim je prerokoval; toda ne pozabite, da so bili to zadnji dnevi Izraela. Ko pa Amosu niso pustili prerokovati v tisti deželi, ko so ga pregnali in ga preganjali, kakor so prej preganjali mnoge preroke, je Gospod v deželi Judovi obudil Hozejo; in ker je bil v deželi Judovi, kamor je ta malikovalski duhovnik poslal Amosa, je lahko prerokoval o Izraelu, in ga niso mogli preganjati in storiti z njim, kar so hoteli.

TAM1897 Q1 42.1Zdaj le še beseda, če še enkrat pogledamo celotno sliko: Veste, da so od Samuela naprej izraelski kralji preganjali Božje ljudstvo, preganjali preroke, pobijali duhovnike, kakor so hoteli. To so počeli, ker so imeli moč in tudi voljo, da to storijo. A če Izrael nikoli ne bi imel kralja, kraljestva ali lastne vlade, bi lahko to storili? – Ne; to bi bilo nemogoče. Veste, da so bili izraelski kralji do Božjih mož in Gospodovih prerokov hujši od poganskih kraljev: tako da so jih, medtem ko so izraelski in judovski kralji Gospodove preroke popolnoma zlorabljali, poganski kralji spoštovali in jim bili naklonjeni.

TAM1897 Q1 42.2Hozeja, kot sem že rekel, je o tem tudi prerokoval. Zdaj bom prebral nekaj verzov iz Hozeje, da boste videli, kaj pravi o tem. Poglejte najprej deveto poglavje, le besedo ali dve:—

TAM1897 Q1 42.3Ne bodo prebivali v deželi Gospodovi, temuč Efraim se povrne v Egipt.

TAM1897 Q1 42.4Efraim je bil eno od desetih plemen; toda ime se tu uporablja za vseh deset. Deset plemen je odšlo v Asirijo; Asirci so jih odpeljali v sužnost. Toda ko so jih Asirci odpeljali v sužnost, kaj Gospod misli, ko pravi, da se bodo vrnili v Egipt? — Egipt pomeni največje možno odpadništvo od Boga. Tema, ki je povsem egipčanska tema, je tam, kjer namesto Boga vladajo ljudje, in celotna vladavina – vlada, ljudje in vse – je usmerjena proti Bogu in proti njegovemu ljudstvu, tako kot je bila proti Izraelu, ko so bili v egiptovski deželi tik pred tem, ko so nad Egiptom padle nadloge in je bil Izrael osvobojen. In ko Gospod tukaj pravi, da bo Efraim odšel v Egipt, čeprav naj bi jih Asirija – asirska vlada – odpeljala v sužnost, to kaže, da so bili odločeni, da gredo v popolno odpadništvo, in zato niso mogli, preprosto zato, ker niso hoteli, prebivati »v Gospodovi deželi«.

TAM1897 Q1 42.5Spomnite se, da smo brali, kaj je Gospod rekel Abramu: »Pojdi iz dežele svoje in od sorodovine svoje in iz očeta svojega hiše v deželo, ki ti jo pokažem.« Torej je ta dežela Gospodova dežela. In ko prek Ozeja pravi, da Izrael ne bo prebival v Gospodovi deželi, se to ne nanaša na tisti majhen košček zemlje okoli Samarije; ampak se nanaša na deželo, ki je bila pokazana Abrahamu in v katero je Bog poklical svoje ljudstvo, ko jih je izpeljal iz Egipta. Ne bodo prebivali v Gospodovi deželi; sledi pa Egipt, popolno odpadništvo. To boste videli še naprej, ko bom bral naprej.

TAM1897 Q1 42.6Ne bodo prebivali v deželi Gospodovi, temuč Efraim se povrne v Egipt, in nečiste jedi bodo jedli v Asiriji. Ne bodo Gospodu darovali vina in njih klalne daritve mu ne bodo prijetne, bodo jim kakor kruh žalujočih; vsi, ki bodo od njih jedli, se onečistijo, kajti njih jed je za nje same, ne pride v hišo Gospodovo. Kaj boste počeli v dan prazničnega zbora in v dan praznika Gospodovega? Kajti glej, ko se preselijo zaradi razdejanja, jih zbere Egipt, Memf jih pokoplje; njih srebrne dragotine si prilasti kopriva, trnje bode v njih šatorih.

TAM1897 Q1 42.7Deseto poglavje:—

TAM1897 Q1 42.8Izrael je košata trta, ki je poganjala sadove svoje. Čim obilneje jim je bilo sadu, tem bolj so množili oltarje; čim bojša njih dežela, tem lepše so delali poslikane stebre. Razdeljeno je njih srce, sedaj se bodo pokorili: on razdene njih oltarje, podere njih podobe. Res, sedaj poreko: Nimamo kralja.

TAM1897 Q1 42.9V tem času niso imeli kralja. Bil je umorjen in nastalo je vmesno obdobje brez vladarja. Drug kralj še ni prišel na njegovo mesto. A poglejte, kaj pravi: »Res, sedaj poreko: Nimamo kralja.« Gospod jim je rekel, ko so kljub njegovemu nasprotovanju izbrali tistega kralja, da ga zavračajo. »Kratko ne; temuč kralja hočemo imeti.« Ali so imeli kralja? – Da; in prišel je čas, ko so bili prisiljeni reči: »Nimamo kralja.« Toda kaj je Gospod rekel prav v tem trenutku?

TAM1897 Q1 42.10Res, sedaj poreko: Nimamo kralja; kajti Gospoda se nismo bali, in kralj — kaj bo ta nam pomagal? Govore prazne besede, prisegajo lažnivo, sklepajo zaveze: zato bo sodba poganjala kakor strupeno zelišče po brazdah na njivi. Prebivalci v Samariji bodo trepetali zavoljo teleta v Betavenu; da, ljudstvo njegovo bo nad njim žalovalo in njegovi mališki duhovniki se bodo zanje tresli, zavoljo slave njegove, ker je šla od njega.

TAM1897 Q1 42.11V trinajstem poglavju je zapisano, kar pravi Gospod. Deveti verz:—

TAM1897 Q1 42.12O Izrael, sam si se uničil; toda v meni je tvoja pomoč. Jaz bom tvoj kralj. (dobesedni prevod KJV)

TAM1897 Q1 42.13A oni tega niso hoteli. Tako vidite skozi celotno zgodbo, da je Gospod hotel biti edini njihov kralj; hotel je, da bi ga sprejeli za svojega kralja in da ne bi imeli nikogar drugega. Nato, kot pravi v naslednjem verzu: »Dal sem ti kralja v jezi svoji in sem ga vzel v srdu svojem.« Zato preberem celoten verz:—

TAM1897 Q1 42.14Jaz bom tvoj kralj: kje je kdo drug, ki bi te rešil v vseh tvojih mestih? In tvoji sodniki, o katerih si rekel: Daj mi kralja in kneze? (dobesedni prevod KJV)

TAM1897 Q1 42.15Napotil jih je nazaj v čas, ko so rekli: »Daj nam kralja, ki bo vladal nad nami.« Sedaj pravi: »Takrat sem nasprotoval, da ga ne bi dobili, in vam povedal, da bo prišlo to zlo; zdaj pa sami priznavate, da nimate kralja, ampak ste se uničili sami. Jaz bom vaš kralj; pustite, da bom vaš kralj.« Sedaj si oglejte enajsto poglavje, prvi verz:—

TAM1897 Q1 42.16Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, in iz Egipta sem poklical sina svojega.

TAM1897 Q1 43.1Zakaj to govori tukaj, v zadnjih dneh Izraela, tisoč let potem, ko ga je izpeljal iz Egipta? Za kaj je to?

TAM1897 Q1 43.2Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, in iz Egipta sem poklical sina svojega. Kadar so jih klicali proroki, so bežali izpred njih: darovali so Baalom in kadilo žgali rezanim podobam. Jaz pa sem učil Efraima hoditi; vzel sem si jih na rame, a niso spoznali, da sem jih hotel zdraviti. S človeškimi vrvcami sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; in bil sem jim, kakor kdor jarem od čeljusti privzdiguje, in nežno sem jim podajal jedi. Ne vrne se v deželo Egiptovsko, ali Asirec mu bode kralj, ker se niso hoteli izpreobrniti. In meč napade mesta njegova in pokonča zapahe njegove in jih bo požiral zaradi njih sklepov; kajti ljudstvo moje se silno drži odpada od mene; in če ga kličejo k Njemu, ki je gori, nihče se ne povzdigne.

TAM1897 Q1 43.3Gospod zdaj žaluje za Izraelom, ravno ko je ta na robu propada. Izreka zadnji klic: zdaj prihaja zadnje preroštvo; in ob tem, prav v tem trenutku, v Judovini vlada Ezekija. Ko je prišel na prestol, se je lotil reforme kraljestva in njegovega ponovnega vzpostavljanja po odpadništvu Ahaza. Ko je očistil tempelj in vse uredil, so imeli dvotedensko pasho. Toda pred to pasho je Ezekija poslal glasnike po vseh desetih plemenih, kar je še ostalo od njih, da bi jih povabil na pasho v Jeruzalem, da bi častili Gospoda, Boga nad vojskami; a zapisano je, da so se posmehovali glasnikom in se jim zaničljivo smejali; vendar je »množica« iz Isaharja, Zabulona, Neftalija in različnih delov pokrajin prišla v Jeruzalem, praznovala pasho in se pridružila Gospodu. In ko so ti ljudje prišli v Jeruzalem in zasedli svoja mesta med ljudstvom v Judovini, je prav v tistem času prišel asirski kralj in zavzel celotno deželo desetih rodov. In tako so bili tisti, ki so ubogali Hezekijev poziv, naj pridejo v Jeruzalem, da bi častili Gospoda, rešeni pred ujetništvom v Asiriji.

TAM1897 Q1 43.4Tik pred tem, ko je Ezekija izrekel svojo prošnjo, je Hozeja zapisal naslednje, Gospod pa je žaloval zaradi tega, kar se je ljudstvo odločilo storiti. Poglejte, kaj pravi:—

TAM1897 Q1 43.5Tudi Efraima sem učil hoditi, jemajoč jih za roke. (dobesedni prevod KJV)

TAM1897 Q1 43.6Gospodu je bilo tako zelo do tega, da bi šli po pravi poti, da jih je prijel za roke in jih vodil; toda oni so umaknili roke, niti na ta način se niso hoteli pustiti voditi. A vendar jih ne more zapustiti. Poglejte:—

TAM1897 Q1 43.7Kako naj bi te opustil, Efraim, tebe li naj izdam, Izrael? kako naj bi te storil kakor Adamo, te naredil enakega Zeboimu? Srce moje se je preobrnilo v meni, razvnelo se mi je vse usmiljenje. Nočem storiti po togoti jeze svoje, nočem zopet pogubiti Efraima; kajti Bog mogočni sem jaz in ne človek, Svetnik sredi tebe. Ne pridem v srdu.

TAM1897 Q1 43.8Tako se zadržuje pred sodbami, ki morajo priti nadnje. Ker je Bog, jih še ne bo spustil; celo takrat, ko morajo priti. A vendar so se še naprej upirali; še naprej so hodili po svoji poti. In izid je zabeležen v 2. Kraljev 17,5–8:—

TAM1897 Q1 43.9Tedaj je šel asirski kralj gori po vsej deželi in prispel proti Samariji ter jo je oblegal tri leta. V devetem letu Hosea je kralj asirski dobil Samarijo in odpeljal Izraela v Asirijo in jih je naselil v Halahi in v Haborju, ob reki Gozanu, in v mestih Medov. To pa se je zgodilo, ker so grešili sinovi Izraelovi zoper Gospoda, svojega Boga, ki jih je bil odpeljal iz Egipta, izpod oblasti Faraona, kralja egiptovskega, in ker so se bali drugih bogov in živeli po postavah poganov, ki jih je bil Gospod pregnal pred sinovi Izraelovimi, in po postavah kraljev Izraelovih, ki so jih naredili.

TAM1897 Q1 43.10Nato se zgodba nadaljuje do trinajstega verza:—

TAM1897 Q1 43.11In ko je Gospod pričal proti Izraelu in proti Judi po vseh prorokih in vseh vidcih, govoreč: Obrnite se od hudih poti svojih in izpolnjujte zapovedi in postave moje soglasno z vsem zakonom, ki sem ga zapovedal očetom vašim in ki sem vam ga pošiljal po hlapcih svojih prorokih! vendar niso poslušali, ampak zatrdili so svoj zatilnik, da je bil enak zatilniku njih očetov, ki niso verovali v Gospoda, Boga svojega. In zaničevali so postave njegove in zavezo njegovo, ki jo je sklenil ž njih očeti, in pričevanja njegova, ki jih je pričal zoper nje, in hodeč za ničemurnostjo, so postali ničemurni in so sledili za pogani, ki so bivali okrog njih, za katere jim je Gospod ukazal, da naj ne delajo njim enako.

TAM1897 Q1 43.12Tako se je izgubilo deset plemen. Hozeja je, ko je o tem prerokoval, rekel: »Juda še vedno vlada z Bogom in je zvest s svetimi« (dobesedni prevod KJV). Juda je še nekaj časa vzdržal. Kralj je bil Ezekija; po njem je prišel Manase, ki je kraljestvo ponovno potopil v odpadništvo; njegov sin je šel po njegovih stopinjah; za njim je prišel Jošija in še enkrat reformiral kraljestvo; ko pa je bil Jošija ubit, je kraljestvo drvelo naravnost v propad. Po Jošiji ni bilo nikogar, ki bi se bal Gospoda. Že v Hezekijevih dneh so nenehno klicali po Egiptu in se oklepali Egipta, poskušali so, da bi jih Egipt rešil, poskušali so dobiti pomoč od Egipta, čeprav so bile težave, ki so jih doletele, povsem posledica njihove nevere in oddaljevanja od Gospoda.

TAM1897 Q1 43.13Poglejmo zdaj zadnje dni Judovega kraljestva. Ahaz je poslal sporočilo Tiglat-Pileserju, kralju Asirije, in ga prosil, naj pride in ga reši iz rok kralja Damaska in kralja Samarije. Tiglat-Pileser je to storil; zavzel je Damask in s tem rešil Ahaza. Ahaz mu je plačeval davek, odšel v Damask, da bi se z njim srečal, in mu izkazal spoštovanje kot podanik. Tam je našel malikovalski oltar, dal narediti takšnega in ga postavil pred vrata Gospodovega templja. Tako je narod popeljal v odpadništvo, tako kot drugi v Izraelu.

TAM1897 Q1 43.14V Judovini je Ahaza nasledil Ezekija. Ko je Ezekija postal kralj, se je želel osvoboditi asirskega gospostva in davkov. V Judovini je bila skupina, ki je podpirala Ezekija in bila odločena, da se osvobodi Asirije. Ta skupina je menila, da je edini način za to pridobiti pomoč Egipta. Takrat je prerokoval Izaija in jim je rekel, naj se za osvoboditev tako od Egipta kot od Asirije zanašajo na Gospoda. Povedal jim je, da so zatirani prav zaradi svojih grehov proti Gospodu. Povedal jim je, da njihov poskus, da bi dobili pomoč od Egipta, ne bo uspel; ker bi jim njihov poskus, da bi dobili pomoč od Egipta, prinesel še več zatiranja, saj bi jih Egipt namesto pomoči le zatiral; da Egipt ne more osvoboditi.

TAM1897 Q1 44.1Poglejmo zdaj osmo poglavje Izaija. Kateri odlomek iz Svetega pisma v knjigi Izaija tako pogosto uporabljamo v zvezi s prihodom Gospoda in čakanjem na njegov prihod? Kje ga najdemo? Se spomnite, da je osmo poglavje Izaija tisto, ki govori o tistih, ki iščejo duhove, ki šepetajo in mrmljajo – kar se nanaša na spiritizem? Tam piše: »Zaveži to pričevanje, zapečati postavo med mojimi učenci! — In jaz bom čakal Gospoda, ki skriva obličje svoje pred hišo Jakobovo, in upal bom vanj.« Ali je to torej poglavje o prihodu? – Da. Ali je to poglavje, ki se nanaša na Gospodov prihod? – Da.

TAM1897 Q1 44.2Poglejte zdaj, kaj je v tem poglavju. Poglejte, kaj je na začetku tega poglavja, od petega verza naprej.

TAM1897 Q1 44.3In Gospod je zopet govoril k meni, rekoč: Zato ker je to ljudstvo zaničevalo vodo v Siloahu, lahno tekočo, in mu je veselje pri Rezinu in Remalijevem sinu [to sta bila Asirija in Damask], zato, glej, stori Gospod, da pridere nadnje voda velereke, presilna in preobilna, namreč kralj asirski in vsa slava njegova; in prestopi vse svoje struge in se prevali čez vse bregove svoje in pridere na Judovo, ga preplavi in se razlije, da mu bo do grla segalo; in razpete peruti njegove napolnijo širokost dežele tvoje, Imanuel!

TAM1897 Q1 44.4To se je v dobesednem smislu uresničilo v zvezi z njimi. Asirski kralj je prišel in poplavil vso deželo. Toda zakaj je to zapisano v povezavi in na mestu, kjer se pričakuje Gospodov prihod, in v zvezi z ljudstvom, ki naj bi pričakovalo Gospodov prihod? To je zapisano na tem mestu in nam je bilo posredovano, da bi vsem ljudem v naših dneh pokazalo, da bodo težave, stiske in zmeda prišle nad vso deželo in nad vse narode, da bodo preplavile in prešle ter segle celo do vratu in napolnile širino dežele, in da ljudje ne bodo vedeli, kako se temu izogniti. Zato je ta odlomek posredovan nam, ki pričakujemo Gospoda. Berimo naprej in poglejmo.

TAM1897 Q1 44.5Združite se na upor, o ljudstva, a bodite potrti! In ušesa nagnite, kolikorkoli vas je po daljnih deželah! Opasujte se na boj in bodite potrti, opasujte se in bodite potrti! Storite sklep, in uničen bo; govorite besedo, a ne obvelja; zakaj Bog je z nami! Kajti tako mi je govoril Gospod, ko me je roka njegova močno prijela in ko me je učil, da mi ni hoditi po tega ljudstva potu, rekoč: Ne imenujte zarotbe vsega, kar to ljudstvo imenuje zarotbo, in ne bojte se tega, česar se oni boje, in ne plašite se!

TAM1897 Q1 44.6Ali so zdaj takšni časi, ravno ko se pričakuje Gospodov prihod? Ali se združujejo, ker sta nad njimi strah in zmeda? Ker prihajajo težave na deželo? Ali kje vidimo kaj takšnega? Ali je kdo od vas to videl? – O da, videli ste! Ali je to videl še kdo razen adventistov sedmega dne? — Resnično, če bi sploh lahko bila kakšna razlika, to skoraj vsi vidijo bolj jasno kot adventisti. A vidi se; to je dovolj jasno. In združujejo se, povezujejo v skupine in snope ter se opasujejo. Za kaj se opasujejo? Kaj se bo zgodilo? — Razbiti bodo na koščke. Za kaj se torej opasujejo? — Da bodo razbiti na koščke. A oni tega ne mislijo; mislijo, da se opasujejo proti zlu, ki prihaja. In njihovi poskusi, da bi se rešili zla, stvar le poglabljajo in jih še toliko bolj približujejo uničenju in razbitju na koščke.

TAM1897 Q1 44.7Gospoda nad vojskami samega posvečujte, in on vam bodi strah, on vam bodi groza. In on vam bode v zavetno svetišče, toda za kamen spotike in skalo pohujšanja obema hišama Izraelovima, za zanko in za zadrgo prebivalcem jeruzalemskim. In mnogo izmed njih se jih spotakne in padejo in bodo strti, se zapleto v mrežo in ujamejo. Zaveži to pričevanje, zapečati postavo med mojimi učenci! In jaz bom čakal Gospoda, ki skriva obličje svoje pred hišo Jakobovo, in upal bom vanj. Glej, jaz in otroci, ki mi jih je dal Gospod, smo za znamenja in predpodobe v Izraelu od Gospoda nad vojskami, ki prebiva na gori Sionski.

TAM1897 Q1 44.8Jasno je, da se to nanaša na Gospodov prihod. Gre za spodbudo ljudem, ki bodo srečali Gospoda. Toda zakaj se tu omenjajo stiske iz časa, ko je Asirija zatirala Judovo? Ker to preprosto najbolj jasno kaže, kakšne stiske bodo prizadele vso deželo in mučile vse ljudstvo v času Gospodovega prihoda. In poskusi, ki jih je Judovska kraljevina naredila, da bi se izognila tem zlim stvarem in se rešila iz njih, so natanko takšni poskusi, kot jih bodo naredili tisti, ki se imajo za Božje ljudstvo, da bi se rešili iz zla, ki prihaja.

TAM1897 Q1 44.9Bog ves čas kliče: Ne zanašajte se na Asirijo; ne zanašajte se na Egipt; ampak zanašajte se izključno na Gospoda. Obrnite se stran od Asirije: to je prav. Toda ne odhajajte v Egipt, da bi ušli Asiriji. Iščite Gospoda. Ne hodite v Egipt; pojdite k Gospodu. In ko boste z vsem srcem našli Gospoda, boste osvobojeni vseh teh težav in zatiranja s strani Asirije. Le nekaj besed o tem. Trideseto poglavje Izaija nam razkriva skrivnost tega.

TAM1897 Q1 45.1Gorje sinom upornim, pravi Gospod, ki delajo naklepe, ali ne iz mene, in narejajo pogodbe, ali ne po duhu mojem, da bi kopičili greh na greh! ki se napotujejo doli v Egipt, a niso poprašali ust mojih, da se okrepčajo z močjo Faraonovo in si oskrbe zavetje v senci Egipta! Zato vam bode moč Faraonova v sramoto in zavetje v senci Egipta v nečast. Verzi 1–3.

TAM1897 Q1 45.2Njegovi odposlanci so odšli tja, da bi Egiptu ponudili zavezništvo. Ko pa je Juda poslal odposlance v Egipt, se je Egipt sramoval teh odposlancev.

TAM1897 Q1 45.3Ko bodo v Zoanu knezi Judovi in pridejo poslanci njegovi v Hanes, vsi se bodo sramovali ljudstva, ki jim ne more koristiti, ki jim ni v pomoč, ne v korist, temuč v sramoto in zasmeh. Prorokovanje o živini na jugu. Skozi deželo stiske in nadloge, odkoder so levinja in lev, gad in ognjena kača leteča, poneso na oslovskih plečih bogastvo svoje in na grbah velblodov zaklade svoje k ljudstvu, ki jim nič ne koristi. Kajti Egipt bo ničevo pomagal in brez uspeha. Zato sem o tem klical: Njihova moč je v tem, da mirno sedijo. (dobesedni prevod KJV) Verzi 4–7.

TAM1897 Q1 45.4Da bi videli, da nam to ni tuje, bom zdaj prebral iz pričevanja z dne 5. julija 1896, ki se glasi:—

TAM1897 Q1 45.5Opozorila, dana v Božji besedi Izraelovim sinovom, niso bila namenjena le njim, ampak vsem, ki bodo živeli na zemlji. Pravi jim: »Gorje uporniškim otrokom, … ki se posvetujejo, a ne z menoj; in ki se pokrivajo s pokrivalom, a ne z mojim Duhom, da bi dodajali greh k grehu: ki hodijo, da bi šli v Egipt, in se niso vprašali pri meni; da bi se okrepili v moči faraona in zaupali v senco Egipta.« Če je Gospod v davnih časih grajal svoje ljudstvo, ker ni iskalo njegovega nasveta v težavah, ali ne bo danes nezadovoljen, če se bo njegovo ljudstvo, namesto da bi se zanašalo na svetle žarke Sonca pravičnosti, ki osvetljujejo njihovo pot, v svojih preizkušnjah in težavah obrnilo stran od njega in za pomoč prosilo ljudi, ki so prav tako zmotljivi in nesposobni kot oni sami? Kje je naša moč? Ali je v ljudeh, ki so prav tako nemočni in odvisni kot mi sami; ki potrebujejo Božje vodstvo prav tako kot mi? Kristus pravi: »Brez mene ne morete storiti ničesar;« in poskrbel je za Svetega Duha kot vedno navzočo pomoč v vsaki stiski.

TAM1897 Q1 45.6Vendar veste, da so bili v zapletih lanskega leta, za katere so upali, da jih bo rešila politična kampanja, celo adventisti sedmega dne tako odvrnjeni od svoje zvestobe Bogu, da so sodelovali v kampanji, pri čemer so poskušali manipulirati s političnimi zadevami, nadzorovati volitve in oblikovati razmere. Čemu? – O, da bi pomagali deželi iz težav, za katere so bili tako prepričani, da bodo prišle nad deželo. Seveda prihajajo težave na deželo. Toda ali se bodo adventisti sedmega dne združili v skupine za kakršno koli takšno delo? Naj bodo osvobojeni iz Asirije; naj bodo osvobojeni tako iz Asirije kot iz Egipta in vrnjeni Bogu. To je edina rešitev. To je edina osvoboditev, bodisi takrat, zdaj ali vekomaj.