Egipt in Izrael · Sporočilo tretjega angela – 1897

TAM1897 Q1 20.8Pridiga, izrečena v četrtek zvečer, 4. marca 1897 Objavljeno v Biltenu Generalne konference, prvo četrtletje 1897, letnik 2, št. 1, str. 20–26.

TAM1897 Q1 20.9Naša prva lekcija nam je razkrila izvor države; ustanovitev prve v zgodovini. Naša druga lekcija nam je predstavila prvi primer ločitve cerkve in države v zgodovini. Že takrat je Gospod jasno pokazal, kako popolna mora biti ločitev med cerkvijo in državo. Danes zvečer bomo sledili obema, dokler se ne bosta ponovno srečali v isti deželi.

TAM1897 Q1 20.10Nimrod je bil sin Kuša; Kuš je prebival v Etiopiji; Kuš je bil sin Hama; Egipt pa je bil dežela Hama. Tako lahko rodovnik Nimroda neposredno izsledimo do Egipta; prav tako pa lahko njegov zgled izsledimo do Egipta. Čeprav je bil Nimrod prvi človek, ki je nosil kraljevsko krono, prvi, ki je nosil ta naziv in uveljavljal kraljevo oblast, je bil vendar v Egiptu ta Nimrodov zgled v vseh svojih fazah najbolj popolnoma posneman in najbolj trdno uveljavljen.

TAM1897 Q1 20.11V Egiptu ni bilo kralja vse do časa po Nimrodu; šele potem, ko je ta uzurpiral mesto in avtoriteto kralja. Saj se spomnite, ko je to storil Nimrod, je bilo to proti Bogu, proti ljudski predstavi o Bogu in proti njihovemu poznavanju Boga. Takrat so ljudje vedeli, da je Nimrod s tem prevzel mesto Boga; njegovo ime pa nakazuje takrat prevladujoča stališča glede tega dejanja. V Egiptu so sledili isti poti. Egipčanski zapisi potrjujejo, da so bili prvi vladarji Egipta bogovi, naslednji so bili polbogovi, to je polovični bogovi; po njih so bili sami kralji, ki so bili ljudje.

TAM1897 Q1 20.12Tako vidite, da je bil v tej deželi postopek identičen tistemu v Šinarju. V Egiptu je kralj namerno in odkrito, iz lastne volje, zasedal mesto boga za ljudstvo. Ljudstvo ga je tako tudi obravnavalo. Sonce je bilo bog; egiptovski kralj je bil sin sonca. Za ljudstvo je bil Bog. Ljudstvo je živelo od njegovega diha. Bil je njihov dih življenja. Od njega so črpali svojo dušo. Zanje je bil »dajalec življenja, podoben večnemu soncu«. (Glej »Empires of the Bible«, poglavje 7, odstavki 27, 38, 43, 44, 49, 64, 71–83, 96, 102; poglavje 14, odstavka 15, 16.) Tako v Egiptu kralj ni bil zgolj predstavnik, namestnik boga; bil je utelešenje Boga. Božje življenje je prebivalo v kralju in je prek kralja prihajalo k ljudstvu. Tako je bil kralj življenje za ljudstvo, ker je v njem bil predstavljen veliki, vseprežemajoči bog, sonce. Ni bilo nobene lastnosti Boga, ki je kralj ne bi predstavljal ljudstvu. Takšen je bil sistem kraljevanja in vladanja v starodavnem Egiptu.

TAM1897 Q1 21.1Sedaj se vrnimo v Kaldejo, ko je Bog ločil cerkev od države, kot smo prebrali v prejšnji lekciji, ko je rekel Abrahamu: »Pojdi iz dežele svoje in od sorodovine svoje in iz očeta svojega hiše v deželo, ki ti jo pokažem.« In imejte v mislih, da mu je Gospod deželo pokazal šele potem, ko se je Abraham ločil od zadnjega izmed svojih sorodnikov. Abraham se je najprej ločil od svoje dežele; nato od očetove hiše; in nazadnje od svojih sorodnikov. Šele potem, ko je Lot odšel v dolino Sodome, je Bog Abrahamu pokazal deželo. Prva Mojzesova knjiga 13,14–15. Ko je Bog poklical Abrahama in se je ta ločil od svoje domovine – z vsem srcem in dušo – ter od očetove hiše in vseh svojih sorodnikov ter stal tam, kjer ga je Gospod hotel imeti, mu je Gospod rekel: »Povzdigni sedaj oči ter se ozri s kraja, kjer si, proti severu in proti jugu in proti izhodu in zahodu: zakaj vso to deželo, ki jo vidiš, hočem dati tebi in semenu tvojemu na vekomaj.« Dal ti jo bom v večno posest.

TAM1897 Q1 21.2Zdaj vas vprašam: ko je Bog rekel Abrahamu, naj dvigne oči in pogleda, ali je Abraham videl več, kot bi videl, če bi dvignil oči, ne da bi mu Bog to rekel?

TAM1897 Q1 21.3(Zbrano občestvo) Da.

TAM1897 Q1 21.4Videl je torej nekaj, česar ne bi mogel videti, če mu Bog ne bi rekel, naj pogleda. In ko mu je Bog rekel, naj dvigne oči in pogleda, je videl deželo, ki mu jo je Bog obljubil. Takrat mu je Bog pokazal obljubljeno deželo, in to je bila dežela, v katero ga je Gospod poklical. Takrat mu je ni dal, »še za stopinjo noge ne, in jo je obljubil dati njemu v posest in semenu njegovemu za njim.« In on je neprestano gledal proti tisti nebeški deželi; tisti deželi, ki ima mesto s temelji, katerega graditelj in ustvarjalec je Bog. Obstajala je »obljuba … da bode dedič sveta«; in Abraham jo je prejel »po pravičnosti vere«. Ko je torej Bog rekel Abrahamu, naj pogleda tja, in da jo bo dal njemu in njegovemu potomstvu v večno posest, kaj je videl? Svet?

TAM1897 Q1 21.5(Glasovi) Videl je prihodnji svet.

TAM1897 Q1 21.6In to je dežela, ki mu je od takrat naprej pripadala. »Če ste pa Kristusovi, potem ste Abrahamovo seme, in po obljubi dediči.« In to je vaša dežela in moja. In oh! Pomislite, kako omejene, kako popolnoma nevredne predstave mora imeti tisti, ki se zadovolji s katero koli drugo deželo ali ima kakršno koli nagnjenost k kateri koli drugi deželi ali kakršno koli naklonjenost do katere koli druge dežele. Kako lahko kdor koli to stori, ko ima oči uprte v tisto deželo, ki mu jo je Bog pokazal in v katero ga kliče!

TAM1897 Q1 21.7Abraham je umrl. Izak je živel in umrl. Jakob in njegova družina sta bila odpeljana v Egipt, kakor je Gospod rekel Abrahamu: »da bodo potomci tvoji tujci v deželi, ki ni njihna«, in to je bil Egipt. Zdaj dobro premislite. Ne pozabite tega izraza, ki nam ga Gospod daje v zvezi z Egiptom, saj bo to koristno v prihodnjih lekcijah. Dežela, v kateri naj bi bili tujci in služili Gospodu, je bil Egipt. Tam so prebivali več sto let – v deželi, ki ni bila njihova. In zapomnite si, da je bil to Egipt, ki smo ga opisali, v katerem je kralj zasedal Božje mesto in je bil Bog za ljudstvo.

TAM1897 Q1 21.8Za trenutek si oglejmo to cerkev še podrobneje in poglejmo, kaj je Gospod z njo počel. Danes zvečer imamo pred seboj zemljevid, ki nam prikazuje to deželo. Tukaj je Kaldeja, od koder je bil Abram poklican; odšel je v Mezopotamijo, v Haran, kjer je umrl njegov oče. Tam se je ločil od očetove hiše, nato pa je prišel v deželo, kjer se je ločil od Lota.

TAM1897 Q1 21.9Medtem ko je bil Abram v tej deželi, se je pisala zgodovina, ko so narodi Vzhoda osvajali proti zahodu, vse do meja Egipta. A do takrat, ko je Izrael odšel v Egipt, ali malo pred tem časom, se je egiptovsko cesarstvo razprostiralo po vsej tej vzhodni deželi. Segalo je po vsem Egiptu, navzdol v Etiopijo, zajemalo je vso južno in zahodno mejo Male Azije vse do Armenije, Asirije in Šinarja; tako da je egiptovsko cesarstvo pokrivalo celotno vzhodno območje, takrat znani svet. Egipčanski imperij je bil v svojem času tako vsesplošen, kot je bil v svojem času rimski imperij ali kateri koli od drugih narodov, ki so mu sledili.

TAM1897 Q1 21.10Medtem ko se je zgodovina pisala na vzhodu in so kralji teh dežel osvajali zahodni del, vse do meja Egipta, je Bog svojo cerkev postavil v deželi Kanaan, da bi ohranil spoznanje o pravem Bogu med narodi, ki so tam prihajali in odhajali. In ko se je egipčansko kraljestvo razširilo po vsej tej deželi in je bil sedež svetovnega imperija prav prestolnica Egipta, je Bog svoj narod pripeljal v Egipt, da bi se veleposlaniki in guvernerji vseh narodov, ki so potovali iz vseh teh dežel k glavi svoje vlade, ki je bila Egipt, srečali z Božjim ljudstvom.

TAM1897 Q1 21.11V Egiptu je Gospod naselil svoje ljudstvo v Gosenu, na prehodu med temi poganskimi narodi in egiptovsko prestolnico, da bi ljudje, njihovi veleposlaniki in guvernerji potovali skozi Gosen, deželo, naseljeno z Božjim ljudstvom, in bi se njihova pozornost usmerila k pravemu Bogu.

TAM1897 Q1 22.1Tudi v Egiptu je bil Jožef ob prestolu, tako da so se morali veleposlaniki, ki so prihajali v Egipt, srečati z Jožefom, ki jim je posredoval spoznanje o pravem Bogu. Po Jožefovi smrti sta spoznanje o Jožefu in njegov vpliv ostala v egiptovski prestolnici vse do Mojzesa. Takrat je bil Mojzes v palači in ob prestolu. Ne le ob njem, kot je bil Jožef; ampak Mojzes je stal na prvi stopnici prestola, saj je bil sin faraonove hčere. Faraonova hči je bila faraonova žena; in ker je bil Mojzes sin faraonove hčere, je bil dvojno legitimni prestolonaslednik. Če faraonova žena ne bi bila njegova hči, bi bil prestolonaslednik njen posvojeni prvi sin. Poleg tega, če bi faraon imel še eno ženo in nobenih drugih otrok, bi bila njegova hči dedinja prestola. A ker je bila faraonova hči tudi faraonova žena, je bil njen posvojeni sin dvojni dedič prestola. Njegova pravica do nasledstva na egiptovskem prestolu, ki je bil takrat prestol sveta, je bila neizpodbitna.

TAM1897 Q1 22.2Takrat je bil egiptovski kralj star okoli osemdeset let, tako da je bilo le malo časa med Mojzesom in njegovim dvojno upravičenim mestom na prestolu ter prevzemom vse moči egiptovskega imperija, ki je pokrival svet. In prav v tistem času se je približeval tudi čas obljube, ki jo je Bog prisegel Abrahamu, in Mojzes je vanjo verjel, zato je namerno in popolnoma zavrnil prestol ter vso moč in slavo Egipta – Mojzes »se je … branil imenovan biti sin hčere Faraonove«.

TAM1897 Q1 22.3Mojzes je verjel, da se bliža čas obljube, ki jo je Bog prisegel Abrahamu. In, mimogrede, bolje bi bilo, da se odločimo, ali v to verjamemo; kajti če smo prepričani, da v to verjamemo, bomo v Mojzesovi veri v to videli več. Odprite Apostolska dela 7,17:—

TAM1897 Q1 22.4Ko se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu, je raslo ljudstvo in se množilo v Egiptu.

TAM1897 Q1 22.5V času, ko se je rodil Mojzes, je faraon nameraval uničiti ljudstvo, da se ne bi množilo in postalo tako močno, da bi lahko zapustilo deželo. Bistvo je, da v Egiptu niso bili le Judje kot tuje ljudstvo, ampak je bilo tam množstvo tujih ljudstev – ujetnikov, ki so bili iz drugih dežel pripeljani v Egipt. Tako so v tistem času približno tretjino prebivalstva Egipta sestavljali tujci. Hebrejska beseda, ki opisuje, da se je ljudstvo množilo, pomeni, da so se »rojili« kot čebele ali ribe. Ko je faraon videl, da se ljudstvo tako obilno množi, država pa je bila poleg tega polna tujcev, se je začel bati, da bi v uporu prevzeli deželo in zapustili državo.

TAM1897 Q1 22.6Še en dejavnik, ki je pripeljal do tega, je bil naslednji: v času, ko je Izrael bival v Egiptu – v obdobju, ko je egiptovsko cesarstvo obsegalo ves Vzhod –, je državna oblast sistematično poskušala prisiliti celotno cesarstvo, da časti izključno sonce. Po cesarstvu so se širile različne oblike čaščenja sonca, vendar so s celotno močjo cesarstva poskušali izkoreniniti vsako obliko čaščenja sonca, razen čistega sončnega diska na nebu ali podobe sončnega diska pred njimi. Izraelci seveda niso upoštevali tega odloka. Sonca niso hoteli častiti. Zavzemali so se za Božjo resnico, in to dejstvo je bilo še vedno v mislih tega kralja. Čaščenje sonca je poskušal uveljaviti že drug kralj; toda ko je na prestol prišel ta kralj, je imel to v mislih in je na tej podlagi sklepal, da bi to ljudstvo, če bi dobilo priložnost, prevzelo vodilno vlogo pri begu iz dežele.

TAM1897 Q1 22.7Zapis o tistem času ne navaja le, da »je raslo ljudstvo in se množilo«, ampak tudi, da »se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu«. Katero obljubo je Bog prisegel Abrahamu? Kakšna je bila Božja obljuba Abrahamu? – Da mu bo dal deželo, ki jo je videl. Katera dežela je bila to?

TAM1897 Q1 22.8(Glasovi) Svet.

TAM1897 Q1 22.9Kateri svet?

TAM1897 Q1 22.10Prihodnji svet.

TAM1897 Q1 22.11To so besede Štefana: »se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu.« Ali je res? Verjamete v to? Verjamete, da se je bližal čas, ko bo Bog dal Abrahamu tisto deželo, ki mu jo je pokazal? Piše: »Abrahamu.« Tam bodo tudi drugi, a bila je namenjena Abrahamu. Ne komu drugemu brez Abrahama; ampak Abrahamu in njegovemu potomstvu. »Ne pravi: „In semenom“, kakor da bi jih bilo več, temuč kakor za enega: „In semenu tvojemu“, ki je Kristus.«

TAM1897 Q1 22.12Ali je bil torej čas obljube blizu, ko bo Bog dal Abrahamu in Kristusu tisto deželo, ki jo je Bog pokazal Abrahamu? Ne sprašujem, ali ste o tem kdaj prej razmišljali ali ne. Sprašujem, ali verjamete v to, kar piše. Ne bom poskušal tega razložiti. Ni treba razlagati, ko enkrat verjamemo, saj tako piše. Dovolj dobro veste, tudi brez sklicevanja na verze, iz svojega poznavanja Svetega pisma, da je Bog to obljubo vsakič dal Abrahamu in njegovemu potomstvu. Nikoli potomstvu brez Abrahama. Nikoli Abrahamu brez potomstva – in »ne potomcem«, ampak tvojemu potomstvu. Ko se je torej približal čas obljube, da bi to dal Abrahamu, komu drugemu je prišla? – Kristusu. Kako naj bi prišla Abrahamu? – Prek Kristusa.

TAM1897 Q1 22.13S. H. Lane.—Ko je bila obljuba ponovljena Izaku in Jakobu, ali ni bilo besedilo enako?

TAM1897 Q1 22.14Da. Vedno je bilo enako.

TAM1897 Q1 22.15S. H. Lane.—Potem bi bilo vprašanje: Ali je moral biti Abraham nujno prisoten, da bi se izpolnila Štefanova izjava?

TAM1897 Q1 23.1Da, ker ves čas piše: »Tebi in tvojemu potomstvu.« Toda prišli bodo še drugi verzi, ki bodo to potrdili.

TAM1897 Q1 23.2Samo še ena beseda. Jakob je umrl v Egiptu, prenesli so ga v deželo in tam pokopali. Jožef je umrl v Egiptu, a je rekel: »Ne pokopljite me; niti v deželi.« Jožef ni hotel, da bi ga prenesli v Palestino, kamor so prenesli Jakoba in ga tam pokopali. Jožef je rekel: »Bog vas bo obiskal. Obdržite moje truplo, in ko vas bo Bog obiskal, me vzemite s seboj. Vzemite moje kosti s seboj.« In tako so storili. In ko bodo prišli v deželo, katera dežela je bila tista, ki jo je Bog imel v mislih v obljubi Abrahamu?

TAM1897 Q1 23.3(Zbrano občestvo) Prihodnji svet.

TAM1897 Q1 23.4Ali ne vidite, da Jožef nikoli ni pričakoval, da bo pokopan v tem svetu?

TAM1897 Q1 23.5Poglejte to z druge strani. Beseda pravi, da se je »bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu«. Bog je prisegel, da bo Abrahamu dal deželo, ki mu jo je pokazal, v večno posest. Toda Abraham je bil zdaj mrtev in je bil mrtev že več sto let. Kako bi torej Bog lahko dal deželo Abrahamu, ko je bil ta mrtev? Očitno ne bi mogel. Ker je torej Bog prisegel, da bo dal deželo Abrahamu; ker se je zdaj približeval čas, ki ga je Bog prisegel Abrahamu; in ker je bil Abraham zdaj mrtev, je gotovo, da dežela ni mogla biti dana Abrahamu, dokler je bil mrtev; in prav tako gotovo je, da se je približeval čas, ko bo Abraham obujen od mrtvih, da bi mu Bog lahko dal deželo, ki mu jo je prisegel dati v večno posest. Ali torej ne vidite, zakaj Jožef ni dovolil, da bi njegovo telo pokopali – niti v deželi Kanaan, kot so pokopali Jakoba? Resnica je, da je Jožef verjel, da se bliža čas, ko bo Bog Abrahamu izpolnil obljubo o podelitvi dežele, in Jožef je pričakoval, da bo skupaj z Abrahamom prevzel to dediščino.

TAM1897 Q1 23.6(Glas) Ali se ta obljuba ni nanašala na obljubo, ki jo je Bog dal Abrahamu in o kateri govori petnajsto poglavje Prve Mojzesove knjige?

TAM1897 Q1 23.7Da, točno to je, hvala Gospodu. Tako je torej Jožef umrl, bil balzamiran v Egiptu in položen v krsto, in ko je Izrael zapustil Egipt, so Jožefove kosti nosili s seboj štirideset let po puščavi; in ves ta čas je bilo Jožefovo truplo z njimi, tam pred njihovimi očmi, dan za dnem, in je bilo opomin na njihovo nevero.

TAM1897 Q1 23.8Ugotovil sem, da mnogi ljudje ob branju tega verza iz Štefanovega govora to razlagajo na ta, na oni in na še kakšen drug način, namesto da bi verjeli temu, kar piše, namesto da bi pogledali obljubo, ki jo je Bog dal Abrahamu in ki jo je Abrahamu prisegel, da mu bo dal deželo, ki mu jo je pokazal. A ste se strinjali, da je bila dežela, ki jo je Bog pokazal Abrahamu, svet, in ne ta svet, ampak prihodnji svet? To je dežela, ki mu jo je Bog prisegel dati; in to je dežela, ki jo je iskal. To je dežela, v kateri je bilo mesto, ki ga je iskal, katerega graditelj in ustvarjalec je Bog. In niti pomislil ni na priložnost, da bi se vrnil v drugo deželo, iz katere je prišel.

TAM1897 Q1 23.9Ves čas je bila Božja prisega, da bo to deželo dal Abrahamu in njegovemu potomstvu. Ne dodajajte besede »potomstva«, ko jo je Bog odstranil; ne dodajajte množine, ko jo je Bog odtrgal. »Ne pravi: „In semenom“, kakor da bi jih bilo več, temuč kakor za enega: „In semenu tvojemu“, ki je Kristus.« Bilo jih je veliko, to je res. Iz Egipta je prišlo tri milijone, toda to niso tisti, o katerih je Bog govoril, ko je rekel: »Tebi in tvojemu potomstvu«, ki je bilo »kakor za eno« in »ki je Kristus«. Ali to razumete? Ne pustite, da se vam v mislih pojavi množica Izraelcev, ko berete besede: »Tebi in tvojemu potomstvu.« Ko Bog odreže množino, je tam sploh ne smemo dodajati. Ne smemo je dodati niti v svojih mislih. Kdo je bilo potomstvo? – Kristus. Ko pravi: »Tebi in tvojemu potomstvu«, ti in jaz tega ne smeva razumeti drugače kot: »Tebi in Kristusu bom to dal v večno posest.« Tja ne smemo vstaviti nikogar drugega razen Kristusa, razen skozi Kristusa. Tebi in Kristusu bom to dal.

TAM1897 Q1 23.10Štefan pravi, da »se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu«. Štefan je to izvedel iz Svetega pisma. Želim, da vidite, da to ni bil poseben navdih Svetega Duha, dan Štefanu prav takrat, ampak je bilo vse to že prej v Svetem pismu, in Sveti Duh je to dal tem drugim prek Štefana, tako da mu je v spomin priklical stvari, ki jih je prej prebral v Svetem pismu. Prosim, odprite šesto poglavje Druge Mojzesove knjige. To je v Svetem pismu tako jasno, da ga ni mogoče nikakor razložiti drugače. To je čas osvoboditve Izraela, in Gospod bo to storil. Druga Mojzesova knjiga 6,1–5:—

TAM1897 Q1 23.11In Gospod reče Mojzesu: Sedaj boš videl, kaj storim Faraonu: kajti z mogočno roko storim, da jih odpošlje, in z mogočno roko, da jih izžene iz dežele svoje. In govoril je Bog Mojzesu in mu rekel: Jaz sem Jehova. In pokazal sem se Abrahamu, Izaku in Jakobu Bog silni, Vsegamogočni, ali po imenu svojem Jehova se jim nisem razodel. Tudi zavezo svojo sem ustanovil ž njimi, da jim dam deželo Kanaansko, deželo njih popotovanja, ki so živeli v njej kot tujci. Čul sem tudi stokanje sinov Izraelovih, ki jih Egipčani silijo k službi, in spomnil sem se zaveze svoje.

TAM1897 Q1 23.12Kaj je bila njegova zaveza? — Da jim bo dal deželo. Kaj je ta dežela predstavljala? Kaj je bila? — Dežela, svet, ki ga je Gospod pokazal Abrahamu in prisegel, da mu ga bo dal v večno posest.

TAM1897 Q1 24.1(Glasovi) Prihodnji svet.

TAM1897 Q1 24.2Zdaj pa pravi: »spomnil sem se zaveze svoje.« Kaj je to pomenilo? »spomnil sem se zaveze svoje.« Ali jo je morda pozabil? — Ne; ampak da je zdaj prišel čas, da izpolni, kar je obljubil. Spomnite se, da v osemnajstem poglavju Razodetja piše: —

TAM1897 Q1 24.3In slišal sem drug glas z nebes, govoreč: Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib; kajti grehi njeni so se nakopičili do neba, in Bog se je spomnil krivic njenih. Vrnite ji, kakor je tudi ona vračala, in podvojite ji dvojno po delih njenih; v kozarec, v katerega je mešala, namešajte ji dvojno. Kolikor se je poveličala in prešerno živela, toliko ji dajte muke in žalosti. Kajti v srcu svojem govori: Kraljica sedim in vdova nisem, in žalosti ne bom videla. Zato pridejo v enem dnevu šibe njene, smrt in žalost in lakota, in v ognju bo sežgana; kajti močan je Gospod, Bog, ki jo je sodil.

TAM1897 Q1 24.4Ko se je Bog spomnil njenih krivic, je prišel čas, ko bo sodil nad njo. Ko se je spomnil svoje zaveze, kakšen čas je prišel? — Prišel je čas, da izpolni prisego. Toda kakšna je bila zaveza z Abrahamom, Izakom in Jakobom? — Da jim bo dal tisto deželo v večno posest in jo dal njim in njihovemu potomstvu. Kdo je bilo to potomstvo? — Kristus.

TAM1897 Q1 24.5Zatorej govori sinovom Izraelovim: Jaz sem Jehova; jaz vas hočem odpeljati izpod tlake Egipčanom in vas iztrgati iz njih službe in vas rešiti z iztegnjeno roko in z velikimi sodbami; in sprejeti vas hočem za svoje ljudstvo, in bodem vam Bog, in spoznali boste, da sem jaz Jehova, Bog vaš, ki sem vas odpeljal izpod tlake Egipčanom.

TAM1897 Q1 24.6Če bi Izraelci temu verjeli, ali bi sploh kdaj morali skleniti tisto pogodbo na Sinaju? Še preden se je z njimi sploh odpravil iz Egipta, je rekel: »Jaz bom vaš Bog, vi pa boste moje ljudstvo. Spoznali boste, da sem Gospod.«

TAM1897 Q1 24.7in privesti vas hočem v deželo, za katero sem povzdignil svojo roko in prisegel, da jo dam Abrahamu, Izaku in Jakobu, in hočem vam jo dati v posest, jaz, Jehova.

TAM1897 Q1 24.8»se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu.« »Pripeljal te bom v deželo, o kateri sem ti prisegel, da ti jo bom dal.« Kaj je torej ta obljuba? V katero deželo je Bog hotel pripeljati Izrael? Katera dežela je bila tam zanje? — Prihodnji svet. Zdaj ne poskušajte vsega tega razlagati. Nimam razlage za to. Tu je tisto, kar pravi beseda, in jaz verjamem vanjo. Ni treba, da se to razlaga. Treba je le verjeti. Ne, ne poskušajte tega razlagati niti sebi. Če je to za vas novo, če ste imeli o tem druge predstave, ne poskušajte jih prilagoditi temu. Vse to pustite in poglejte, kaj pravi tole.

TAM1897 Q1 24.9Še enkrat vprašam. Katera dežela je bila tista, ki jo je Bog prisegel dati Abrahamu, Izaku in Jakobu?

TAM1897 Q1 24.10(Zbrano občestvo) Prihodnji svet.

TAM1897 Q1 24.11Ali boste vztrajali pri tem? Pred nekaj časa ste se strinjali, da je to pravilno. Zaradi naše duše zdaj ne odstopajmo od tega.

TAM1897 Q1 24.12(Glas) Bi prišlo do njihovega odrešenja?

TAM1897 Q1 24.13Da; odrešitev bi prišla k njim. Odrešitev bi prišla na svet. Vse to bi se zgodilo. Toda zgodilo bi se na drugačen način, kot se je dejansko zgodilo. Svet bi imel drugačno izkušnjo, kot jo je imel. To spregledamo, ko gledamo na izkušnjo, ki so jo imeli, in mislimo, da je to tisto, h čemur jih je Bog poklical. Imeli so to strašno izkušnjo, ker niso hoteli verjeti v to, h čemur jih je Bog poklical. In, bratje, če danes vi in jaz gledamo na te stvari, ki so bile takrat postavljene pred Izraelom, tako kot so jih gledali oni, bomo storili zdaj to, kar je takrat storil Izrael. Izrael takrat ni videl, kaj je Bog imel zanje, in zato niso dobili tistega, kar je imel zanje. Če pa vi in jaz v teh stvareh ne vidimo nič več, kot je videl Izrael, ne bomo dobili nič več, kot je dobil Izrael. Če bomo na te stvari gledali tako, kot jih je gledal Izrael, bomo danes zagotovo ravnali tako, kot je takrat ravnal Izrael.

TAM1897 Q1 24.14blagovestje smo prejeli mi kakor tudi oni; ali onim ni koristila slišana beseda, ker ni bila združena z vero njih, ki so jo slišali. Bojmo se torej, da se, ko še ostaja obljuba, da pridemo v pokoj njegov, ne vidi, da je kdo izmed vas zaostal.

TAM1897 Q1 24.15Ali nam bo to zdaj koristilo, če se v nas, ki ga poslušamo, združi z vero? Bog ne daj, da bi se Izraelova izkušnja ponovila v nas. To nam je postavljeno pred oči, da bi se temu izognili.

TAM1897 Q1 24.16Poglejmo, česa niso videli, ker niso verovali v Boga. Poglejmo, kaj je Bog imel za njih, in to dosežimo, namesto da gledamo na stvari tako, kot so jih gledali oni, in tega ne dosežemo, tako kot oni.

TAM1897 Q1 24.17Odprite petnajsto poglavje Druge knjige Mojzesove, kjer je to zelo jasno zapisano. Ko je Izrael izšel iz Egipta in prečkal Rdeče morje, v trinajstem verzu beremo te besede:—

TAM1897 Q1 24.18Ti si peljal v usmiljenju svojem ljudstvo, ki si ga bil odkupil; peljal si jih v moči svoji k prebivališču svetosti svoje.

TAM1897 Q1 24.19To poglavje je Mojzesova pesem. Tisti, ki stojijo na gori Sion in zmagajo nad zverjo, njeno podobo in številom njenega imena, pojejo Mojzesovo pesem. Ne pesem, ki bi bila po vzoru te. Ne pesem, ki bi ji bila podobna. Ampak pojejo Mojzesovo pesem. To petnajsto poglavje Druge knjige Mojzesove je naša pesem.

TAM1897 Q1 24.20Kam jih je Bog nameraval popeljati? — V svoje »sveto prebivališče«. Kje je bilo to sveto prebivališče?

TAM1897 Q1 24.21(Zbrano občestvo) »mesta, stoječega na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog.«

TAM1897 Q1 24.22Še več. »Začuvši to, so vztrepetali narodi, strah je prevzel prebivalce filistejske.«

TAM1897 Q1 24.23E. J. Waggoner.—In tako se je tudi zgodilo.

TAM1897 Q1 24.24Seveda se je to zgodilo. Ko so prišli do te meje, so bili vojvode Edoma osupli. »trepet se je polastil korenjakov moabskih, zbali so se prebivalci kanaanski.« Kaj naj bi se zgodilo s prebivalci?

TAM1897 Q1 25.1(Glasovi) Izginili naj bi.

TAM1897 Q1 25.2E. J. Waggoner.—To so že storili.

TAM1897 Q1 25.3Ravno ko so prišli tja gor, je Izrael vprašal: »Ali nas boste pustili skozi svojo deželo?« Kaj so odgovorili? — »Ne, gospod.« Niso jim dovolili stopiti na njihovo ozemlje. Če pa bi šli naravnost od Rdečega morja do meja Edoma, bi ves Edom obstal v osuplosti, dokler ne bi šli mimo. O, Izrael še vedno ni ugotovil, kaj je Izrael tam zamudil. Bratje, ko bomo ugotovili, kaj je Izrael tam zamudil, nam bo to dalo navdih, ki bo prinesel Božjo moč, in verovali bomo.

TAM1897 Q1 25.4Naj jih obidejo strahovi in prešine groza, zaradi mogočnosti tvoje roke naj otrpnejo kakor kamen, dokler ne prejde mimo ljudstvo tvoje, Gospod, dokler ne prejde mimo ljudstvo, ki si ga sebi pridobil.

TAM1897 Q1 25.5Kaj bo z njimi storil? »Vpeljal jih boš in jih zasadil na gori dediščine svoje.« Čigave dediščine? — Gospodove. Toda »Potem ko je Bog nekdaj mnogokrat in na razne načine govoril očetom po prorokih, nam je v teh zadnjih dneh govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vseh stvari.« Kdo je vodil Izrael? — Bog. Kam? — »V tvojo dediščino;« ne v našo — v tvojo. »Če ste pa Kristusovi, potem ste Abrahamovo seme, in po obljubi dediči.« »Tvoja dediščina, o Gospod.« To še ni vse. »Vpeljal jih boš in jih zasadil na gori dediščine svoje, na mesto, ki si ga pripravil, Gospod, za prebivanje svoje.« To še ni vse. »v svetišče, Gospod, ki so ga utrdile roke tvoje.« Katero svetišče so ustanovile Gospodove roke?

TAM1897 Q1 25.6(Glasovi) Pravo svetišče.

TAM1897 Q1 25.7Seveda je. »Poglavitno pa pri tem, o čemer govorimo, je to: takega imamo velikega duhovnika, ki je sedel na desnico prestola veličastva v nebesih in je oskrbnik svetišča in šatora pravega, ki ga je postavil Gospod in ne človek.« To je povzetek našega nocojšnjega pogovora, kajne? Tja je Bog hotel pripeljati Izrael. A oni niso videli. Razumete? Tja nas želi pripeljati.

TAM1897 Q1 25.8Ali vidite, da je tja Bog takrat hotel pripeljati Izrael? Če to vidite, boste pripravljeni iti na mesto, ki ga je Izrael zamudil. Če pa mislite, da je šlo za kakšno zemeljsko svetišče, ki ga je postavil človek, je to vse, kar je videl Izrael, in to je vse, kar boste videli tudi vi. Izrael ni prišel v deželo, in tudi vi ne boste. Videti moramo več, kot je videl Izrael, sicer ne bomo nikoli prišli dlje, kot je prišel Izrael. A zakaj Izrael ni videl več, kot je videl? – Niso verjeli. A vi in jaz moramo zdaj verjeti tisto, čemur Izrael takrat ni verjel, sicer nikoli ne bomo prejeli tistega, kar je Izrael zamudil. Če pa verjamemo tisto, čemur Izrael ni verjel, bomo vpeljani v dediščino, v katero Izrael ni bil vpeljan, v šotor, v katerega Izrael ni vstopil, v sveto prebivališče Boga, v mesto, ki ima temelje, katerega graditelj in ustvarjalec je Bog.

TAM1897 Q1 25.9Osemnajsti verz: »Gospod bo kraljeval vekomaj.« Sam hoče kraljevati nad njimi; ne več faraon; ne več Nimrod; ne več teh malikovalcev; ne več tega uporniškega ljudstva. Bog je hotel Izrael popeljati v blagoslovljeno deželo in tam nad njimi vladati vekomaj, a oni tega niso vedeli. O, kaj so zamudili, ker niso verjeli Gospodu! O, kaj smo zamudili vsa ta leta! Kajti, kot vam bom jutri zvečer prebral, bi bili tam že davno, če bi le verjeli Gospodu. Bog tako pravi, in tako je. Danes zvečer nimamo v tej dvorani kaj početi. Pravzaprav sploh ne bi smeli biti tukaj, ker v tem svetu nimamo kaj iskati. Ker pa smo v svetu, je to mesto za nas. Vendar pa sploh ne bi smeli biti v svetu. Že davno bi morali biti v Božjem kraljestvu. To je dejstvo, bratje. V Svetem pismu je več, kot bi lahko v še eni uri tukaj izpostavili, samo glede te ene misli.

TAM1897 Q1 25.10Mojzes je verjel vsemu temu. Verjel je, da je čas za izpolnitev obljube blizu. A kmalu naj bi zasedel egiptovski prestol. Postal naj bi kralj. Vladal naj bi; imel naj bi položaj, višji od župana ali uradnika katerega koli mesta. Vladal naj bi ne le kraljestvu, ampak imperiju; svetovnemu imperiju, in to je bila njegova pravica. Pripadalo mu je po dvojni pravici. Ni se mu bilo treba potegovati za položaj. Pripadlo naj bi mu, in nihče ni mogel izpodbijati njegove pravice. Do prestola je bil le še en korak; le dokler ne bi umrl ta faraon, ki je bil star skoraj sto let. Takrat bi ta Mojzes postal kralj sveta, saj je bilo egiptovsko cesarstvo svetovnega obsega.

TAM1897 Q1 25.11Tudi Izrael je takrat preživljal težke čase. Izraelci so bili zatirani, preganjani in prisiljeni delati v opekarnah. Mojzes bi lahko rekel: »Naše ljudstvo je zdaj zatirano; preganjajo ga; trpi zaradi svojega Boga; a to ne bo trajalo dolgo, saj je faraon star skoraj sto let in ne bo več dolgo živel. Takrat bom uvedel reformo. Uredil bom to vlado. Vladal bom pravično. Ne tako kot ti hudobni faraoni. Verjamem v Boga. Sem kristjan in prav zato, ker sem kristjan, sem toliko bolj usposobljen za vladanje.« In ne le, da bi jim lahko odvzel bremena, ampak bi jim lahko podelil uradne položaje in vladal svetu s pomočjo Božjega ljudstva. Ali ni bila pot odprta? Do prestola je bil le še en korak, in ta korak bi moral biti kmalu narejen. A poglejmo, kaj je ta kristjan storil v takih okoliščinah. Odprite 11. poglavje Pisma Hebrejcem. Poglejte pozorno, preberite ga natančno in poglejte, kaj piše. 24. verz:—

TAM1897 Q1 26.1Po veri se je Mojzes, ko je bil odrastel, branil imenovan biti sin hčere Faraonove.

TAM1897 Q1 26.2Kaj je pomenilo, da se ni hotel imenovati sin faraonove hčere? – Da ni hotel biti kralj. Prestol je bil tam. Do njega je bil le še en korak. A namesto da bi stopil tja gor in se usedel na prestol, je stopil dol. Obrnil je hrbet egiptovskemu prestolu ter vsem zakladom in užitkom Egipta in obrnil obraz k drugi deželi; kajti prišel je čas, ko bo Bog poklical svoje ljudstvo iz te dežele v to drugo deželo. Mojzes je veroval v Jezusa Kristusa in zato veroval v ločitev cerkve od države. Zato se je ločil od države in se iz vsega srca postavil na stran cerkve. Bog ga je poklical iz te dežele, tako kot je najprej poklical njegovega očeta Abrahama iz njegove dežele. A to še ni vse. Poslušajte: »Raje je izbral trpeti stisko z Božjim ljudstvom kot za nekaj časa uživati užitke Egipta?« (Jonesov citat, dobesedni prevod)

TAM1897 Q1 26.3(Zbrano občestvo) Greh.

TAM1897 Q1 26.4Greh? Bil je prestolonaslednik. Kaj bi torej zanj pomenilo, če bi svoje misli usmeril na egiptovski prestol, na moč in užitke sveta ter na svetovne vlade? Kaj je bilo to? – Greh. Ali tako piše?

TAM1897 Q1 26.5(Glasovi) Da.

TAM1897 Q1 26.6Verjamete v to?

TAM1897 Q1 26.7(Glasovi) Da.

TAM1897 Q1 26.8Je bil to takrat greh za Izrael?

TAM1897 Q1 26.9(Glasovi) Da.

TAM1897 Q1 26.10Kaj je to zdaj?

TAM1897 Q1 26.11(Glasovi) Greh.

TAM1897 Q1 26.12Bratje, v Svetem pismu so nekatere stvari, o katerih bi morali razmisliti. »ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha.« A ne pozabite, da so užitki, na katere se tu nanaša besedilo – grešni užitki –, v resnici užitki Egipta; užitki, da si kralj Egipta, da zasedaš položaj v zemeljski vladi, da vladaš drugim ljudem. Vse to bi mu pripadlo po pravem rodu, po dediščinski pravici. Ni mu bilo treba kandidirati ali prositi za glasove. To mu je pripadalo po naravi. Zapis pravi, da bi sprejetje in uživanje vseh teh užitkov zanj pomenilo uživanje v užitkih greha. A on se je temu odpovedal. Zakaj? – »in je imel sramoto Kristusovo za večje bogastvo nad zaklade egiptovske.«

TAM1897 Q1 26.13Kje je bil Kristus v zvezi z egipčansko vlado in prestolom? Je bil Kristus eno z Egiptom? – Ne. Bi lahko Mojzes imel hkrati Kristusa in egiptovski prestol?

TAM1897 Q1 26.14(Glasovi) Ne.

TAM1897 Q1 26.15A egiptovski prestol mu je pripadal prav tako naravno, kot listje pada z dreves. Ni se mu bilo treba boriti za položaj. Niti za to, da bi bil sploh nominiran.

TAM1897 Q1 26.16A. F. Ballenger.—Niti za pripravo peticije.

TAM1897 Q1 26.17Ne. Ni mu bilo treba niti najti predstavnika, ki bi predsedniku predložil njegovo peticijo.

TAM1897 Q1 26.18Poglejte še enkrat situacijo. Tam je bil Egipt s svojim prestolom, svojimi užitki in zakladi, ki so mu pripadali tako naravno, kot listje pada z drevesa, brez kakršnega koli osebnega napora z njegove strani. Vse, kar je moral storiti, je bilo, da bi sedel s sklenjenimi rokami, dokler kralj zaradi starosti ne bi umrl, in potem bi bilo vse njegovo. A vendar bi raje bil s Kristusom in prenašal njegovo sramoto, kot da bi bil tam na egiptovskem prestolu. In zlasti imejte v mislih, da je moral, da bi bil s Kristusom, obrniti hrbet prestolu ter vsem zakladom in užitkom Egipta.

TAM1897 Q1 26.19Zdaj pa ne recite, da sem to sam dodal, da sem si to izmislil. Poglejte, kaj pravi Beseda, in videli boste, da je vse tam. Ali ni res tam?

TAM1897 Q1 26.20(Glasovi) Da.

TAM1897 Q1 26.21Preberimo to še enkrat, potem pa bo čas, da zaključimo za nocoj; jutri zvečer bomo spet proučevali Izrael:—

TAM1897 Q1 26.22Po veri se je Mojzes, ko je bil odrastel, branil imenovan biti sin hčere Faraonove, ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha, in je imel sramoto Kristusovo za večje bogastvo nad zaklade egiptovske: kajti gledal je na povračilo.

TAM1897 Q1 26.23»se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu«, da mu bo dal blagoslovljeno nagrado. Mojzes je verjel v to in se ločil od države, obrnil hrbet prestolu ter izbral sramoto Kristusa namesto vse moči, užitkov in slave Egipta. In ne pozabite, da je moral vsemu temu obrniti hrbet, da bi bil deležen sramote Kristusa.