Znanost o odrešitvi. – št. 1

TAM1897 D 46.2Pridiga, izrečena v petek zvečer, 12. februarja 1897 Objavljeno v številkah General Conference Daily Bulletin z dne 16. februarja 1897, letnik 1, št. 3, str. 46–47, in z dne 17. februarja 1897, letnik 1, št. 4, str. 49–53.

TAM1897 D 46.3VSI vedo, da je to zelo znanstvena doba, vsaj po imenu, po zatrjevanju in po prizadevanjih. Bog želi, da bi njegovo ljudstvo vedno držalo korak s časom. Še več: želi, da bi njegovo ljudstvo vedno prednjačilo svojemu času. Zlasti želi, da bi bili njegovi ljudje vedno reformatorji, in da bi bil človek reformator, mora prednjačiti svojemu času. Ker je torej to še posebej znanstvena doba, tako po zatrjevanju kot tudi drugače, mora biti Božja stvar, njegovo ljudstvo, znanstvena, da bo izpolnila zahteve dobe. Tako se glasi trditev, k proučevanju katere vas nocoj vabim. Gospod želi, da vi in jaz sprejmemo to trditev, jo preučimo in gradimo na njej, dokler se v nas pred svetom ne dokaže, da je ta trditev znanstveno pravilna. Če bomo vi in jaz, če bodo vsi, ki izpovedujejo Kristusovo ime, to storili, bo to storil Gospod. Svet bo to videl, in svet bo to videl, ne glede na to, ali bomo vi in jaz pri tem sodelovali ali ne. Kajti če vi in jaz ne bomo pri tem sodelovali, bodo pri tem sodelovali tisti, ki bodo Gospodu dovolili, da to dokaže skozi njih; in če mu vi in jaz tega ne bomo dovolili, bomo to zamudili.

TAM1897 D 46.4A vi pravite: »Odrešitev je delo Božjega ljudstva. Odrešitev je edina Gospodova stvar.« To so pravili tudi drugi bratje. To smo imeli v lekciji danes popoldne in to smo imeli v vseh lekcijah iz Pisma Hebrejcem. To je lekcija, ki smo jo imeli tudi na drugih mestih v Svetem pismu. In Sveto pismo pravi, da ne smemo poznati ničesar drugega kot Jezusa Kristusa in njega, križanega. To pravite vi; da, in to pravim tudi jaz. Pravim, da je delo Božjega ljudstva – vse, kar je Božja stvar na svetu, je delo odrešitve. In to se popolnoma ujema s tem, kar smo že izjavili. Zato je odrešitev znanost.

TAM1897 D 46.5Še več: odrešitev ni zgolj znanost, ni le ena od znanosti; je glavna, ključ, središče vseh znanosti. Je najbolj znanstvena od vseh stvari, s katerimi se ukvarjajo človeški umi v tem svetu. Tako da, ko bo Božje ljudstvo sprejelo Božjo odrešitev takšno, kakršna je v Bogu; ko bo njegovo delo odrešitve v svetu resnično predstavljalo njegove ideje o odrešitvi, se bo svetu razkrila znanost, ki je nad vsemi drugimi znanostmi. Takrat bo Božje ljudstvo lahko stalo pred samimi kralji znanosti in se v znanstvenem veku ne bo sramovalo.

TAM1897 D 47.1Zdaj sem popolnoma predan tej resnici. In želim, da vidite, kako popolnoma je to resnica. Vi in jaz smo predani Božji odrešitvi. In želim, da po Svetem pismu – knjigi vseh resnic – spoznate, da je odrešitev znanost. Takrat boste skupaj z mano predani tej resnici.

TAM1897 D 47.2Najprej torej želim, da razmislite trezno in sami ugotovite, da odrešitev ni le znanost, ampak da je najvišja med vsemi znanostmi.

TAM1897 D 47.3Beseda »znanost« dobesedno pomeni znanje. Znanost botanike je znanje o botaniki. Znanost astronomije je znanje o astronomiji. Zato je neki znanstvenik znanost opredelil kot »plod razmišljanja«. Vse znanje – znanost –, ki ga ima svet o astronomiji, je plod razmišljanja sveta o astronomiji.

TAM1897 D 47.4Odrešitev pa je spoznavanje Boga: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« Je torej znanost. Toda to spoznanje ni plod človeškega razmišljanja: je plod Božjega razmišljanja. Kajti »„Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo“. Nam pa je to Bog razodel po Duhu svojem; kajti Duh vse preiskuje, tudi globočine Božje.« Zato odrešitev, ki je plod Božjega razmišljanja, ni le znanost, ampak je najvišja med vsemi znanostmi.

TAM1897 D 47.5Še enkrat: tisto, kar svet priznava kot znanost – naravoslovne znanosti –, je plod človeškega razmišljanja. Človek razmišlja z umom. Z umom se torej ukvarja z vsemi temi znanostmi. Odrešitev pa se ukvarja z umom samim. Katera je torej višja? Katera je višja – tista, ki se ukvarja z vsemi drugimi stvarmi, ali tista, ki se ukvarja s tistim, kar se ukvarja z vsemi drugimi stvarmi? — Seveda slednja. Ker se torej ljudje z umom ukvarjajo z vsemi drugimi znanostmi, odrešitev pa se ukvarja z umom samim, je popolnoma jasno, ne le da je odrešitev znanost prav tako gotovo kot katera koli druga znanost, ampak da je višja znanost od vseh drugih znanosti. Je najvišja znanost, ki jo lahko spozna človeški um.

TAM1897 D 47.6Še enkrat: Odrešitev se ukvarja z umom. Toda kdo je tisti, ki se v odrešitvi in po odrešitvi ukvarja z umom? — To je sam Bog. Ker je torej sam Bog tisti, ki razvija in razkriva to znanost; in ker je ta znanost plod Božjega mišljenja; sledi, da je znanost o odrešitvi najvišja, najgloblja in najširša znanost, ki je znana ne le človeškemu umu, ampak celotnemu vesolju.

TAM1897 D 47.7Preberimo nekaj svetopisemskih odlomkov. »ne ravnajte se po tem svetu, temuč premenite se po obnovitvi uma svojega.« Rimljanom 12,2. »Tako torej jaz sam z umom služim postavi Božji.« Rimljanom 7,25. »Vemo pa, da je Sin Božji prišel in nam dal razum.« »Mi pa imamo um Kristusov.« Edini način, na katerega nas Gospod lahko doseže, je prek uma. Z nami ravna le prek uma. Vlada nam le prek naših umov. Poglejte: »jaz sam z umom služim postavi Božji, a z mesom postavi greha.« In prva med vsemi zapovedmi je ta: »Sliši, Izrael! Gospod, naš Bog, je edini Gospod. In ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje.« »zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava, saj se tudi ne more.« Meseni um, ki se ne more podrediti Božji postavi – ne more se – mora biti spremenjen, mora biti zamenjan z drugim umom, ki vedno služi Božji postavi. Ta sprememba uma je odrešitev. To obnovo uma izvaja Bog v delu svoje odrešitve, in nihče drug je ne more izvesti. Zato je to najvišja od vseh znanosti – najvišja, ki jo pozna človeški um, najvišja, ki jo pozna vesolje.

TAM1897 D 47.8Ali ne začenjate razumeti, zakaj Pričevanja govorijo o »znanosti o odrešitvi«?

TAM1897 D 49.1Zdaj želim, da vidite, da tudi drugi tako mislijo. Želim, da vidite, da v tem nisem sam. Želim, da vidite, da imamo za to stališče avtoriteto – znanstveno avtoriteto –, to je avtoriteto oseb, ki razumejo znanost.

TAM1897 D 49.2Če bi vam lahko nocoj prinesel dokaz, da tisti, ki razumejo vse druge znanosti bolje kot kdor koli drug na tem svetu, pričajo, da jih ta znanost zanima bolj kot vse druge znanosti skupaj, da v njej vidijo več, kar je vredno njihove pozornosti, kot v vseh drugih znanostih skupaj, ali ne bi rekli, da lahko varno govorim tako, kot govorim – z znanstvenega stališča? No, imam prav takšno družbo – družbo, ki razume vse druge znanosti, in imam resnično naveden dokaz, da jih ta znanost zanima bolj kot vse druge skupaj.

TAM1897 D 49.3V 1. Petrovem pismu 1,10–12 apostol govori o odrešitvi, in tam berem naslednje:—

TAM1897 D 49.4O katerem zveličanju so preiskavali in ga izsledovali proroki, ki so prorokovali o milosti vam namenjeni, preiskujoč, za kateri in za kakšen čas je oznanjal Duh Kristusov, ki je bil v njih in je naprej pričal za trpljenja Kristusova in veliko jim sledečo slavo. Njim se je razodelo, da tistega niso podajali sebi, ampak vam, kar se vam je sedaj oznanilo po njih, ki so vam propovedovali evangelij v svetem Duhu, poslanem iz nebes; v kar angeli žele gledati.

TAM1897 D 49.5V kaj želijo vpogledati angeli? — V Božjo odrešitev, ko se oznanja s Svetim Duhom, poslanim z nebes. Grška beseda za »želijo« tukaj pomeni »usmeriti svoje srce na kaj«. Grška beseda za »vpogledati« pa pomeni »skloniti se k nečemu, da bi ga pogledal; gledati z glavo, sklonjeno naprej; pogledati vanj z upognjenim telesom; pozorno preučevati, radovedno pregledovati — kot nekdo, ki se želi s čim seznaniti«. Takšen je odnos angelov do teme odrešitve.

TAM1897 D 49.6Ali angeli razumejo tudi druge znanosti – biologijo, geologijo, ihtiologijo, astronomijo – vse druge znanosti? Veste, da jih razumejo. Vsi vedo, da angeli temeljito razumejo vse druge znanosti. Vsi vedo, da je popolnoma varno reči, da vsi angeli razumejo vse druge znanosti neskončno bolj temeljito, kot kateri koli človek razume ali je kdaj koli razumel katero koli posamezno znanost. Toda angeli se bolj zanimajo za temo odrešitve kot za vse druge znanosti. Tisti, ki vedo največ od vseh drugih, se najbolj zanimajo prav za to. No, pred nekaj časa ste se strinjali z mano, da bi, če bi lahko navedel takšno avtoriteto, rekli, da smo na varnem, če zavzamemo to stališče. Pridite torej z mano, na varnem smo. Smo v najboljši družbi – da, v najboljši znanstveni družbi. Obstaja avtoriteta, ki je na to temo dokončna, znanstvena avtoriteta.

TAM1897 D 49.7No, nocoj se tukaj ne poigravam z besedo »znanost«. Besedi »znanost« in »znanstveno« uporabljam v povezavi z odrešitvijo kot popolnoma resnična izraza. Božja odrešitev je resnično znanstvena stvar, ne lažno tako imenovana, ampak pristno, v najvišji meri znanstvena. Zato nikar ne mislite, da se poigravam z besedama »znanost« ali »znanstveno«. Uporabljam ju resnično, ker sta v tem kontekstu pravilni.

TAM1897 D 49.8A to še ni vse: angeli si ne le želijo to raziskati, kot tisti, ki bi se radi seznanili z nečim; ampak se z nečim tudi seznanijo. Resnično se učijo, ko to raziskujejo in preučujejo. Odprite Pismo Efežanom 3,8–11 in videli boste, kako je ta misel izražena:—

TAM1897 D 50.1Meni najmanjšemu izmed vseh svetih je dana milost ta, oznanjati poganom nezasledljivo bogastvo Kristusovo in razsvetliti vse [besedo »ljudi« izpuščam, ker je v prevodu dodana], kakšno je oskrbovanje skrivnosti, od vekomaj skrite v Bogu, ki je vse ustvaril, zato da [Poglejte zdaj: oznaniti moram neizsledljivo bogastvo Kristusovo, da bi razsvetlil vse, kakšno je oskrbovanje skrivnosti, ki je bila skrita v Bogu, in to »zato da«, to je s tem namenom] se naznani zdaj poglavarstvom in oblastim v nebesih po cerkvi mnogotera modrost Božja, po sklepu od vekomaj, ki ga je storil v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.

TAM1897 D 50.2Kaj je »namen« tega, da ljudje to spoznajo? — Da bi se kneževstvom in oblastem »v nebesnih prostorih« (»v nebesih«, kot navajajo drugi prevodi; to je pravilno) razodela mnogotera modrost Boga. Angeli, kneževstva in oblasti si iskreno želijo vpogledati v ta evangelij odrešitve, ko se oznanja s Svetim Duhom, poslanim z nebes. Resnično gledajo in preučujejo. In medtem ko ga preučujejo, spoznavajo nova razodetja Božje modrosti – mnogotere Božje modrosti – v skladu z njegovim večnim namenom, ki ga je določil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Iz drugih svetih spisov veste, da je ta Božja skrivnost, ta večni namen, razodeta v evangeliju. Veste, da kneževstva in oblasti v nebesih niso večne v enem smislu – niso od večnosti do večnosti. So od določenega trenutka do večnosti, tako kot vi in jaz. Gabriel je večen le od trenutka, ko je bil ustvarjen. Ni od večnosti do večnosti.

TAM1897 D 50.3Bog pa obstaja od večnosti do večnosti. Od večnosti do večnosti je obstajal in obstaja namen – njegov večni namen, ki je določen v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Koliko časa bodo angeli potrebovali, da bodo prodrli v globino tega večnega namena in ga v celoti raziskali? – Do večnosti. To je dovolj jasno. Ker se torej ta namen razodeva v evangeliju, ker se razkriva skozi Božjo skrivnost, ki je: »Kristus v vas, upanje slave«, je dovolj jasno, da ga angeli preučujejo. In ko ga preučujejo, vidijo, da se v njem razodeva mnogotera Božja modrost v skladu z njegovim večnim namenom. Želijo ga preučiti. To tudi počnejo in se tako učijo.

TAM1897 D 50.4No, ker razumejo vse druge znanosti bolje, kot kateri koli človek razume katero koli od njih, ker jih to zanima bolj kot vse druge in se iz tega učijo; ali ni to dejstvo, na katerega se lahko vi in jaz varno zanesemo? Ali ni torej tudi to tema, ki je bolj vredna našega razmišljanja, našega najvišjega razmišljanja, kot vse druge skupaj? In ali ne moremo usmeriti svojih src v to in ji posvetiti vso svojo dušo, ne da bi bili neznanstveni? O, lahko, lahko! Storimo to.

TAM1897 D 50.5Zdaj me ne razumite narobe. Ne napadam drugih znanosti. Ne pravim, da bi bilo treba vse druge znanosti prezreti in jih šteti za blodeče luči ter nevredne kakršne koli pozornosti. Ne; pravim, da je to večje od vseh njih; in da moramo vse, kar v njih preučujemo, preučevati v podrejenosti temu, kar je večje od njih. Pravim le, da morajo vse druge zavzeti vsaj drugotno mesto v primerjavi s to, če želimo biti znanstveni.

TAM1897 D 50.6Pomislite na to! Vzemite naše lastne naravne ume, s katerimi se ukvarjamo z drugimi znanostmi. Ali bi jaz, ali bi kateri koli človek, bil strogo znanstven, če bi svoje najboljše in najvišje razmišljanje posvetil neki znanosti, ko pa bi imel najvišjo možno avtoriteto, da je na voljo višja znanost? Ali bi bilo to znanstveno? — Ne. No, potem torej vidimo, da je to znanost; da je to najvišja znanost. Zato vsak človek, ki svojega najvišjega razmišljanja, svojega najboljšega razmišljanja in vseh svojih moči ne posveti najprej tej znanosti in ji ne dovoli, da vodi vse druge znanosti, po naravi stvari ni znanstven.

TAM1897 D 50.7In tudi ni moder. Kajti kaj je ta znanost? — Odrešitev. Zelo dobro. In to je večno življenje. Recimo, da posvetim vse svoje življenje, vse svoje moči drugim znanostim, to pa zanemarim ali obravnavam kot manjvredno, ali jo bom dosegel? — Ne. Koliko časa bom imel torej za študij drugih znanosti? — Največ le nekaj let. Potem bo moje delo pri teh znanostih za vedno končano in nikoli več ne bom imel priložnosti, da bi jih še kdaj študiral.

TAM1897 D 50.8A če se najprej posvetim temu in pustim, da ostale zavzamejo podrejeno mesto, dokler tega ne utrdim, ali bom potem imel priložnost, da preučim ostale? — Da. Kako dolgo? — Do večnosti. Ah, ali ni to torej modra pot? Ali ni to edina modra pot? In ali ni to edina znanstvena in razumna pot? — Seveda je. Zato bodimo znanstveni, strogo znanstveni, v najvišji meri znanstveni.

TAM1897 D 50.9Poglejmo zdaj malo dlje. V tistem prvem odlomku, ki smo ga obravnavali o angelih, se je začelo s preroki, in sicer takole: »O katerem zveličanju so preiskavali in ga izsledovali proroki, ki so prorokovali o milosti vam namenjeni«, ko so vnaprej pričali o Kristusovih trpljenjih in slavi, ki naj bi sledila.

TAM1897 D 51.1Torej so preroki v pisni obliki, kot jo imamo tukaj, prinesli to znanost o odrešitvi, ta plod Božjega razmišljanja o temi odrešitve. Ta knjiga znanosti, ta znanost o odrešitvi, je prišla prek prerokov. Ali so vedeli kaj o drugih znanostih? — Da.

TAM1897 D 51.2To lahko najdemo na številnih mestih – več, kot bi jih lahko nocoj opazili. Vendar si bomo ogledali dve ali tri točke, da si bomo v spomin vtisnili dejstvo, da so o njih res imeli znanje.

TAM1897 D 51.3V petnajstem poglavju Prvega pisma Korinčanom je znanstvena trditev, ki je bila izrečena približno sedemnajst stoletij, preden jo je odkrila znanost. Bila je tam vsa ta stoletja, toda znanstveniki, ki so se ukvarjali s tem področjem, je niso spoznali s svojim razmišljanjem. Gre za trditev o resnici v astronomiji. Kdor je verjel trditvi v Svetem pismu, jo je seveda ves čas poznal, čeprav ni nikoli slišal besede »astronomija«; človeška znanost pa je ni poznala in jo je odkrila šele po tako dolgem času.

TAM1897 D 51.4Še ena misel: Ko je tisti svetopisemski pisec podal to znanstveno trditev, za katero so znanstveniki sedemnajst stoletij kasneje ugotovili, da je znanstveno pravilna, ali ni bila ves čas prav tako resnična znanstvena trditev, kot je bila po njenem odkritju? — Zagotovo. Ali torej ni bila to že takrat, ko jo je pisec zapisal? — Seveda. Odlomek je iz 1. Korinčanom 15,41:—

TAM1897 D 51.5Druga je slava solnca in druga slava meseca in druga slava zvezd, kajti zvezda se od zvezde loči v slavi.

TAM1897 D 51.6To pred sto leti še ni bilo znano, ker je pred približno toliko časa neki človek, ki se je imel za precejšnjega astronoma in so ga tako obravnavali tudi njegovi kolegi, to trditev kritiziral kot napačno in kot dokaz nevednosti svetopisemskih piscev; ker je mislil (to je, svetopisemski pisec je mislil), da se ena zvezda od druge razlikuje po slavi, po svetlosti, namesto po razdalji. To je trditev tega kritika o tem. Njegovo mnenje je bilo – in govoril je v imenu astronomije –, da je edini razlog, zakaj nam je ena zvezda svetlejša in lepša od druge, ta, da je ena bližje nam kot druga, tako da prejemamo več njene svetlobe. Danes pa je na vseh področjih znanosti znano, da je med zvezdami toliko razlik v njihovi veličini, lepoti in barvah, kot med cvetovi na zemlji. Tako da, če bi lahko videli vse cvetlice na zemlji, razpostavljene pred nami na prostranem polju, v vsej njihovi slavi in raznolikosti odtenkov, in bi nato lahko videli zvezde na nebu tako jasno, kot vidimo te, bi videli, da je eno prav tako pisano in lepo kot drugo. To je danes znano, a ni bilo znano, ko je bil ta odlomek napisan Korinčanom.

TAM1897 D 51.7Zdaj pa vprašam: ali ni bila to znanstvena izjava, ali ni bila izjava znanstvene resnice tistega dne, ko jo je Pavel napisal in poslal v Korint, prav tako gotovo, kot je danes? Znanstveno odkritje, da je to resnica, tega ni naredilo za resnico, niti ni dodalo niti trohice k njeni teži kot resnici. Njihovo odkritje je preprosto pokazalo, da so odkrili nekaj, kar je resnično, a česar prej niso vedeli, ker niso verjeli Svetemu pismu. Če bi to le prebrali v Svetem pismu, verjeli vanj in ga sprejeli, bi to znanstveno dejstvo poznali že dolgo preden so ga odkrili znanstveniki.

TAM1897 D 51.8Obstaja še ena znanost: Sir Isaac Newton je nekega dne sedel pod jablano. Jabolko je padlo z veje blizu njega. Jabolka so že mnogokrat padala z dreves. Že prej je videl, kako jabolka padajo z dreves. Tisti dan pa je bil v meditativnem razpoloženju in začel je razmišljati. Zakaj je to jabolko padlo? Gotovo zato, ker je Zemlja nanj delovala in ga privlačila k sebi. Ker je Zemlja večja od jabolka, ga je privlačila k sebi, ko se je odtrgalo od drevesa. Rekel si je: »Če vzamem to jabolko in ga vržem tako visoko, kot zmorem, pade spet na Zemljo.« Če ga je torej zemljina privlačnost pripeljala le to kratko razdaljo, potem ko ga vržem tako visoko, kot zmorem, in se spet vrne, je to dokaz, da zemljina privlačnost sega tako daleč od Zemlje, da zadrži tisto stvar in jo pripelje nazaj. Če bi ga lahko vrgel eno miljo visoko in bi se vrnil, bi bilo jasno, da ta vpliv sega eno miljo daleč, da bi to stvar pripeljal nazaj. Nato je rekel: »Če je to res, bi moral ta vpliv segati do Lune. Se sprašujem, ali res sega do Lune? Šel bom pogledat.« Odšel je domov, se tam usedel, vzel astronomske izračune o Lunini orbiti in izračunal dolgo vrsto številk. A številke niso ustrezale. Poskušal je znova in znova, a niso ustrezale; ni mu uspelo, da bi ta vpliv segel do Lune.

TAM1897 D 52.1To zadevo je odložil za približno deset let, če se prav spomnim, preden se je spet lotil tega. Nekega dne je bil objavljen nov izračun lunine orbite, ki je popravil nekatere netočnosti v prejšnjih številkah. Ko je bil ta objavljen, je Newton rekel: »Zanima me, ali bo to zadostovalo za to, kar potrebujem.« Priskrbel si je številke, se lotil dela in izračunal dolgo vrsto številk, nad katerimi bi se vi in jaz seveda čudili. A na koncu se je približal končnemu rezultatu na dve ali tri številke natančno in videl, da se bo vse ujemalo. Bil je tako prevzet od tega čudovitega odkritja, da ni mogel dokončati svojih izračunov. Pero mu je padlo iz roke in moral je prositi prijatelja, naj to opravi namesto njega. Prijatelj je to storil, in sir Isaac Newton je dokazal znanstveno dejstvo, ali bolje rečeno, novo znanost. Imenuje se gravitacija. In od takrat je ovekovečen.

TAM1897 D 52.2To je bila resnično velika stvar. Vendar je bilo to zapisano v Svetem pismu že dva tisoč petsto let, preden ga je sir Isaac Newton odkril v naravi. Gravitacija je preprosto ravnovesje vesolja. To je tisto načelo, tisti zakon, kot bi rekli znanstveniki, s katerim se ohranja ravnovesje vesolja. To pomeni, da vsako telo v vesolju vpliva na vsako drugo telo in je z njim v ravnovesju. Ne le vsako telo, ampak vsak delec snovi v vesolju privlači in vpliva na vsak drug delec snovi v vesolju.

TAM1897 D 52.3V fizičnem svetu je to preprosto dejstvo, ki ustreza tistemu, kar smo imeli danes popoldne na bibličnem pouku, kar zadeva življenje. Ugotovili smo, da se ne morete dotakniti nikogar ali ničesar, ne da bi se to vedelo po vsem vesolju. Vrabec ne pade brez vašega Očeta, in ta vrabec ne pade, ne da bi se njegov padec čutil po vsem vesolju. To je preprosto dejstvo, ki ustreza temu.

TAM1897 D 52.4Obstaja tudi duhovno dejstvo, ki ustreza tem dvema.

TAM1897 D 52.5Kam naj grem pred duhom tvojim, ali kam naj bežim pred tvojim obličjem? Ko bi stopil na nebesa, tam si ti, ali bi ležišče si izbral v kraju mrtvih, tudi ondi si. Ko bi si vzel zarje peruti in odletel prebivat ob najzadnjem kraju morja, tudi tja bi me spremljala roka tvoja in zgrabila bi me desnica tvoja. Psalm 139:7–10.

TAM1897 D 52.6Ko vi in jaz pomislimo pravo misel, ali se ta zazna še kje drugje? Pomislimo napačno misel. Kaj je napačna misel? — Greh. Kje se torej začne greh? — V misli. Ali se moj greh zazna še kje drugje v vesolju razen v meni samem? Kdo ga zazna? — Bog, po svojem Duhu. O, ali torej obstaja v našem vesolju kakšno duhovno dejstvo, ki ni zaznano? Ki ni občuteno? Ali misel, dobra ali slaba, ki ni občutena? Ali torej ne vidite gravitacije kot znanosti? Sir Isaac Newton je odkril resnico v vesolju, ki ustreza drugim resnicam vesolja.

TAM1897 D 52.7Zakon, ki ga je odkril Newton, je, kot sem rekel, tisti, s katerim se ohranja ravnovesje vesolja. Zdaj bom prebral svetopisemski odlomek, ki kaže, da je bilo to znano že dva tisoč petsto let, preden ga je odkril Newton. Izaija 40:12:—

TAM1897 D 52.8Kdo je izmeril z dlanjo svojo vode in s pedjo svojo premeril nebesa in vtlačil zemlje prah v merico in s tehtnico pretehtal gore in hribe na njenih torilih?

TAM1897 D 52.9Ko so bile gore in hribi postavljeni, so bili med seboj uravnoteženi. Ali je Bog to uredil tako, da bi se njihovo ravnovesje ohranjalo? Kakšno je znanstveno ime zakona, po katerem se ohranja ravnovesje stvari? — Gravitacija. O čem je torej govoril Izaija? — O gravitaciji. Seveda je.

TAM1897 D 52.10Znanstvenik to dejstvo ponazori z majhnim cvetom, imenovanim zvonček. Pomislite na dve vrsti cvetov, ki se razmnožujeta iz semena. Ena je pokončen cvet, druga pa povešen cvet. Pri cvetovih ste opazili majhna vretena, ki stojijo okoli osrednjega. Pri pokončnem cvetu, ki se razmnožuje iz semena, je osrednje vreteno vedno krajše od tistih, ki ga obdajajo. Če gre za povešen cvet, je osrednje vreteno daljše od tistih, ki ga obdajajo. Razlog za to je, da mora cvetni prah – pelod –, ki je na tistih, ki ga obdajajo, padati na osrednje, sicer se cvet ne more razmnožiti.

TAM1897 D 52.11Pri pokončnem cvetu, ki se razmnožuje iz semena, mora biti to osrednje vreteno krajše od drugih, da lahko pelod z drugih vreten pade nanj. Če bi bilo daljše, bi pelod padel pod njega in ga zgrešil, zato se ne bi moglo oblikovati seme. Če gre za povešen cvet in je to vreteno krajše od drugih, bo pelod odletel stran in spet se ne bo moglo oblikovati seme. Torej je pri vsakem pokončnem cvetu, ki se razmnožuje iz semena, osrednje vreteno krajše od tistih, ki ga obdajajo. Pri vsakem povešenem cvetu, ki se razmnožuje iz semena, je osrednje vreteno daljše.

TAM1897 D 53.1Zvonček se razmnožuje iz semena. In čeprav je pokončen cvet, je osrednje vreteno daljše od tistih, ki ga obdajajo. Kako je to mogoče? Ponovil bom, da boste lažje razumeli: Zvonček je praviloma pokončen cvet in se razmnožuje iz semena. Osrednje vreteno bi torej moralo biti krajše od drugih. A je daljše. Kako se torej lahko razmnožuje iz semena? Gospod je za to poskrbel. Uredil je, da se, čeprav je to pokončna roža, vseeno upogne in poveša. Zato je osrednje vreteno pri tej pokončni roži daljše od drugih. Raste navzgor in stoji pokončno, dokler ne zacveti ter dozori in je pripravljena za razmnoževanje. Prav takrat povesi glavo, in ko se pelod usede na svoje mesto, se majhna rožica spet dvigne in stoji.

TAM1897 D 53.2To je že samo po sebi čudovito; toda tu pride v igro ponazoritev zakona gravitacije. Ta znanstvenik mi pravi, da je tisto, kar povzroči, da se cvet poveša, da skloni glavo, privlačnost Zemlje. To je pravilno. Kaj povzroči, da jabolko pade? — Teža. Toda teža je preprosto gravitacija — iz latinske besede gravus, ki pomeni težo. Kaj povzroči, da ta stoječi cvet skloni glavo? — Teža Zemlje. A zakaj teža Zemlje ne povzroči, da bi ta cvet že prej sklonil glavo? — Ah, ko je Bog ustvaril to majhno cvetlico, je uravnotežil Zemljo, da, celo vesolje je uravnotežil, glede na njene potrebe. Ko je Bog ustvaril ta skromni majhni zvonček, je vesolje držal v ravnovesju in ga prilagodil potrebam te drobne cvetlice! In če Bog skrbi za to drobno cvetlico, ali ne bo še toliko bolj skrbel za vas, o vi maloverni?

TAM1897 D 53.3Ta znanstvenik mi pravi, da če bi bila Zemlja – in seveda vesolje – le en funt ali eno unčo težja, kot je, bi to povzročilo, da bi se zvonček povesil pred pravim časom; ker bi bila težja, bi imela večji vpliv nanj. In v tem primeru bi bil prvi zvonček tudi zadnji. A da bi ta majhen zvonček lahko živel in razveseljeval človeštvo do konca sveta, je Bog vesolje natančno prilagodil potrebam tega cveta, tako da je, ko pride točno tisti trenutek, ko je to potrebno, teža ravno dovolj velika, da ga potegne navzdol. Ko pa visi, da se lahko začne razmnoževanje, iz korenin prihaja nova moč, steblo postane nekoliko trdnejše, cvet pa premaga gravitacijo in stoji kot prej.

TAM1897 D 53.4Kdo je izmeril z dlanjo svojo vode in s pedjo svojo premeril nebesa in vtlačil zemlje prah v merico in s tehtnico pretehtal gore in hribe na njenih torilih?

TAM1897 D 53.5Kdo je postavil ravnovesje vesolja? — Bog. Izaija je to izjavil skoraj dva tisoč petsto let, preden ga je odkril sir Isaac Newton. Ali ni bilo to znanstveno dejstvo, ko ga je zapisal Izaija? — Da. Ali ni bilo zapisano vsa ta stoletja? — Da. Ali ni bila ves čas znanstvena resnica? — Bila je. Ali je postala še večja znanstvena resnica, ko jo je odkril Newton? — Ne; znanstveniki so izvedeli nekaj, česar prej niso vedeli, toda v Svetem pismu je to stalo ves čas.

TAM1897 D 53.6Razmislite o teh stvareh. Bog želi, da to storimo. Želi, da vi in jaz spoznamo, da odrešitev, Beseda, ki nam jo je dal in kateri naj posvetimo svoje najvišje misli, ni neka nepomembna stranska zadeva; ampak največja stvar, ki jo svet lahko kdaj spozna. Je največja stvar, ki jo svetovna znanost lahko kdaj spozna. Je najpomembnejša znanost, ki jo svet lahko kdaj spozna.

TAM1897 D 53.7Vendar je ne smemo preučevati zato, da bi bili znanstveni. Preučevati jo moramo, da bi bili odrešeni; in biti odrešen je znanstveno.