10. poglavje – Polnočni klic
GSAM 160.1»Opolnoči pa nastane hrup: Glej, ženin! Pojdite mu naproti! Tedaj vstanejo vse te device in olepšajo svetilnice svoje.«1
GSAM 160.2O času čakanja, ki ga prikazuje ta prilika o »desetih devicah«, smo že govorili, zdaj pa bomo posebno pozornost posvetili tistemu delu, ki ga uvaja zgornji odlomek in ki ga adventisti imenujejo »polnočni klic«. Pomemben pisec na to temo je v reviji z naslovom Midnight Cry z dne 3. oktobra 1844 zapisal:—
GSAM 160.3»Kako pa smo sploh prišli v to noč čakanja? Ker smo vizijo [vizijo o dva tisoč tristo dneh] začeli spomladi namesto jeseni leta 457 pr. n. št. Do namembnega pristanišča nam je zmanjkalo šest mesecev in nekaj dni. To nas je vrglo v noč čakanja, ki je trajala šest mesecev.«
GSAM 160.4Drug pisec, S. S. Snow, je v reviji Cry z dne 22. avgusta 1844, ko je govoril o 2300 dneh, dejal:—
GSAM 160.5»Začeli so se z izdajo odloka o obnovi in izgradnji Jeruzalema. Odlok je najprej izdal Kir, ga obnovil Darej in dokončal Artaxerxes Longimanus v sedmem letu svojega vladanja. Razglašen je bil in začel veljati jeseni leta 457 pr. n. št., ko je Ezra, ki je po Gospodovi milosti prispel v Jeruzalem, obnovil judovsko skupnost, imenoval magistrate in sodnike ter začel z gradnjo obzidja.«2
GSAM 160.6Ker je čas videnja trajal triindvajset stoletij, bi bilo za dosego številke triindvajset stoletij potrebno celotno leto 457 in celotno leto 1843; če pa je bil odlok izdan šele v sedmem mesecu leta 457 pr. n. št., so učili, da se obdobje ne bo končalo pred sedmim mesecem leta 1844. Ker se je zdelo, da je praznovanje desetega dne sedmega meseca dogodek, ki je zaznamoval začetek obdobja, je bilo tako dokončno dokazano, da se bo deseti dan sedmega meseca (po judovskem koledarju), 22. oktobra 1844, končalo dva tisoč tristo dni in da bo prišel čas za očiščenje svetišča. Vsi dokazi, ki so bili uporabljeni za konec obdobja leta 1843, so enako veljali tudi za izračun za leto 1844, s čimer je prišlo tudi zagotovilo, da so odkrili tisto, kar se je zdelo kot gotova rešitev vzroka njihovega razočaranja. Načina, na katerega so adventisti razglasili »pravi polnočni klic«, kot so ga takrat imenovali, ni mogoče bolje ponazoriti kot s citiranjem iz spisov tistih, ki so bili takrat vidno vključeni v to delo.
GSAM 161»Pojdite mu naproti«
GSAM 161.1V reviji Cry z dne 3. oktobra 1844 je bil objavljen članek, ki ga je napisal George Storrs pod naslovom »Go Ye Out to Meet Him«, v katerem je zapisal:—
GSAM 161.2»Pero vzamem v roke z občutki, kakršnih še nikoli nisem doživel. V mojih očeh bo deseti dan sedmega meseca brez dvoma priča razodetju našega Gospoda Jezusa Kristusa v nebeških oblakih. Do tega dogodka nas loči le še nekaj dni – strašen trenutek za tiste, ki niso pripravljeni, a veličasten za tiste, ki so pripravljeni.
GSAM 161.3»‚Glejte, ženin prihaja‘ letos; ‚pojdite mu naproti.‘ S formalnimi cerkvami in vsemi nepravičnimi smo končali, razen v kolikor jih ta klic lahko zadeva. Naša naloga je zdaj prebuditi ‚device, ki so vzele svoje svetilke in šle naproti ženinu‘. Kje smo zdaj? ‚Ako odlaša, je le čakaj.‘ Ali ni to naš odgovor že od preteklega marca ali aprila? – Da. Kaj se je zgodilo, medtem ko je Ženin zamujal? – Vse device so dremale in spale, ali ne? Kristusove besede niso ostale neizpolnjene; in ‚pismo ne more ovreči.‘ Nič nam ne koristi, če se pretvarjamo, da smo bili budni; dremali smo, ne v zvezi z dejstvom Kristusovega prihoda, ampak glede časa. Prišli smo v čas odlašanja; nismo vedeli, ‚kako dolgo‘ bo trajalo, in v tej točki smo dremali. Nekateri med nami so v spanju rekli: ‚Ne določaj še enega časa!‘, zato smo spali. Zdaj je težava v tem, da se zbudimo. Gospod, pomagaj, kajti pomoč človeka je zaman. Govori sam, Gospod. O, naj ‚Oče‘ zdaj ‚razkrije‘ čas.
GSAM 162Polnoč sporočila
GSAM 162.1»Kako dolgo traja čas čakanja? — Pol leta. Kako to veš? — Ker naš Gospod pravi: ‚ob polnoči‘, medtem ko se je Ženin zamudil. Videnje je zajemalo ‚dva tisoč tristo večerov in jutrov‘, oziroma dni. ‚Večer‘, oziroma noč, predstavlja polovico enega od teh preroških dni in zato traja šest mesecev. To je celotna dolžina časa čakanja. Sedanji močan klic časa se je začel okoli sredine julija in se je razširil z veliko hitrostjo in močjo, spremlja pa ga manifestacija Duha, kakršne še nikoli nisem bil priča, ko je bil klic ‚1843‘. Zdaj je dobesedno: ‚Pojdite mu naproti.‘ Opaziti je takšno zapuščanje vsega, kakršnega si nikoli nisem niti sanjal. Ko ta klic prevzame srce, kmetje zapustijo svoje kmetije skupaj s pridelkom. Slišati je močno jokanje s solzami in posvetitev vsega Bogu, kakršne še nikoli nisem bil priča. V tej resnici je takšno zaupanje, kakršnega v prejšnjem klicu v isti meri še nikoli nismo občutili, in v njej je jok ali ganljiva slava, ki presega vse razumevanje, razen za tiste, ki so jo občutili.
GSAM 162.2»Na podlagi te sedanje resnice si jaz, po milosti, upam tvegati vse in čutim, da bi bilo predajanje dvomom o njej žalitev Boga in bi si s tem nakopal ‚hitro uničenje‘. Prepričan sem, da bo zdaj ‚kdorkoli hoče dušo svojo ohraniti‘, kjer je bil ta klic pošteno izrečen, s tem, da se prepusti misli ‚če se to ne bo zgodilo‘ ali s strahom, da bi se podal na to resnico, ‚izgubil svoje življenje‘. To zahteva isto vero, ki je vodila Abrahama, da je žrtvoval Izaka, ali Noeta, da je zgradil barko, ali Lota, da je zapustil Sodomo, ali Izraelove sinove, da so stali vso noč in čakali na odhod iz Egipta, ali Daniela, da je šel v levjo jamo, ali tri Hebrejce v ognjeno peč. Domišljali smo si, da bomo vstopili v kraljestvo brez takšne preizkušnje vere, a sem prepričan, da temu ni tako. Ta zadnja resnica prinaša takšno preizkušnjo, in nihče se je ne bo lotil, razen tistih, ki si upajo veljati za norce, blazne ali karkoli drugega, kar jim bodo radi naložili predpotopni Sodomci, mlačna cerkev ali speče device. Še enkrat bi zaklical: ‚Reši se za svoje življenje!‘; ‚Ne glej nazaj!‘; ‚Spomni se Lotove žene!‘«
GSAM 163Storrsov Flat Rock
GSAM 163.1V izdaji Midnight Cry z dne 10. oktobra 1844 je pod naslovom »The Finale«, ki pa so ga adventisti poimenovali »Storrsov Flat Rock«, izpod peresa Georgea Storrsa izšel naslednji prispevek:—
GSAM 163.2»Kako naj se pripravimo na tisti dan? – Verujte v Božjo resnico in se z močno vero, ki slavi Boga, podajte na to pot. Imeti moramo enako duševno stanje, kot bi ga imeli, če bi vedeli, da bomo tisti dan umrli, enako popolno posvetitev Bogu in odmrtost svetu.
GSAM 163.3»Tega, kar mislim, ne morem bolje ponazoriti, kot da si zamislim velik, raven kamen sredi oceana. Veličasten in mogočen princ je dal obljubo, da bo ob določenem času poslal čudovito parno ladjo, ki bo vse osebe, ki jih bo tam našel z dokazom, da so v celoti verjele njegovi besedi, odpeljala v veličastno deželo. Mnogi se odpravijo na kamen. Nekateri, ko so varni na skali, prerežejo vrv, in njihova plovila, s katerimi so prišli tja, se od njih oddaljujejo, oni pa jih ne opazujejo več, ampak čakajo na prihod parnika. Ne dvomijo v resničnost obljube in zaradi nje tvegajo vse. Drugi, ki pridejo tja, menijo, da je dovolj, da so na skali. A želijo biti ‚pametni‘ in ne tvegati preveč.
GSAM 164.1»‚Po tvoji veri naj se ti zgodi‘ se je oglasilo še pred časom, ko so pričakovali parnik. Dan je prišel. Previdni med njimi morda nameravajo odvezati svoje čolne in jih pustiti odplavati, če zagledajo prihajajoči parnik. Ta se pojavi na obzorju; toda zdaj je prepozno, da bi spustili čolne, ne da bi jih odkrili; poleg tega bi jim ista previdnost zdaj narekovala, naj čolnov ne pustijo odplavati, dokler ne bodo prepričani, da se v bližajoči se ladji ne motijo. Zdaj se je približal tako blizu, da jih nikakor ne morejo odvezati, ne da bi jih odkrili.
GSAM 164.2»Parnik prispe do skale. ‚Kaj dokazuje, da ste imeli brezpogojno zaupanje v obljubo o prihodu parnika?‘ – ‚Naše čolne smo odvezali in so nam odpluli, tako da nikakor ne bi mogli priti na kopno in bi zagotovo poginili, če parnik ne bi prišel, saj je to skala, mimo katere nobeno drugo plovilo nikoli ne pluje.‘ ‚To zadostuje,‘ vzklikne poveljnik parnika; ‚pridite na krov; takšno zaupanje ne bo razočarano.‘
GSAM 164.3»Tisti, ki so svoje čolne privezali k skali, se zdaj gnetejo okoli in si prizadevajo priti na krov parnika. Poveljnik vpraša: ‚Kaj pomenijo tisti čolni, ki jih vidim privezane k tistim skalam tam daleč, ali katerih vrvi so bile prerezane šele, ko sem prišel v vidno polje?‘ Odgovorijo: ‚Mislili smo, da bomo previdni, da bi imeli, če parnik ne bi prišel, s čim se vrniti na kopno.‘ ‚Torej ste poskrbeli za meso,‘ vzklikne poveljnik, ‚ali ne, in tako dvomili v moje besede? Po vaši veri naj se vam zgodi. Dokazi govorijo proti vam. Poskrbeli ste za vrnitev, zdaj pa morate požeti sadove svoje nevere.‘ ‚Zato niso mogli priti vanj zaradi nevere.‘ O, grozno stanje obupa!
GSAM 164.4»Odrežite zdaj vrvi, bratje; naj vaši čolni odplujejo iz vidnega polja; da, pohitite, preden se ‚prikaže znamenje Sina človeka‘. Takrat bo prepozno. Tvegajte zdaj in tvegajte vse. O, moje srce trpi za vas; ne odlašajte; odrinite tisti čoln, sicer ste izgubljeni; kajti ‚Kdorkoli hoče dušo svojo ohraniti, jo izgubi‘, tako pravi Jezus Kristus, naš Gospod in Sodnik. Pohitite torej, še enkrat vas prosim, o, pohitite! Spustite vsako ladjo, s katero zdaj računate, da boste pobegnili na kopno, ‚če ne pride‘. Ta ‚če‘ vas bo pogubil. To je zdaj zadnja preizkušnja in skušnjava. Storite tako, kot je storil naš Gospod ob zadnji skušnjavi hudiča – ‚Pojdi stran, Satan,‘ je rekel. Tedaj ga je hudič zapustil in ‚glej, angeli pristopijo ter mu strežejo‘. Tako bo tudi z vami, ko boste dosegli ta zmagoslavni trenutek.«
GSAM 165Hitro delovanje Polnočnega klica
GSAM 165.1Kar zadeva hitrost, moč in učinek sporočila »polnočnega klica«, si lahko ustvarimo pravilno predstavo iz besed N. Southarda, urednika časopisa, iz katerega smo že prej citirali – Midnight Cry. V izdaji z dne 31. oktobra 1844 pravi:—
GSAM 165.2»Sprva so se na splošno upirali določenemu času; toda zdelo se je, da je njegovo oznanjanje spremljala neustavljiva moč, ki je vse pred seboj pokorila. Preplavilo je deželo s hitrostjo tornada in skoraj hkrati doseglo srca na različnih in oddaljenih krajih, in sicer na način, ki ga je mogoče razložiti le s predpostavko, da je bil v njem Bog. Čakanje je povsod izzvalo temeljito preiskovanje srca in ponižno kesanje pred vzvišenim nebeškim Bogom. Sad tega je bil, da so ljudje prezrli stvari tega sveta, zgladili spore, priznali napake. Strti in spokorjeni so vpili k Bogu po milosti in odpuščanju. To je pripeljalo do osebnega ponižanja in kesanja, kakršno se ni videlo nikoli prej. Bog je po preroku Joelu ukazal za uro, ko se bo približal veliki Božji dan. Tako so raztrgali svoja srca, ne pa oblačil, in se približali Gospodu s postom, jokom in žalovanjem. Kakor je Bog povedal po Zahariju, se je duh milosti in molitev izlil na njegove otroke; pogledali so vanj, kogar so prebodli; tedaj je bila velika žalost na zemlji, vsaka družina posebej, njihove žene pa posebej; čakajoči na Gospoda pa so mučili pred njim svoje duše.«
GSAM 166Ljudstvo, ki ga je ganila nadnaravna moč
GSAM 166.1O tej ganljivi razglasitvi pravi še:—
GSAM 166.2»Zdelo se nam je, da je bilo to tako neodvisno od človeškega delovanja, da smo to lahko obravnavali le kot izpolnitev ‚polnočnega klica‘, po zamudi Ženina ter dremljanju in spanju devic, ko so se morale vse dvigniti in pripraviti svoje svetilke. In zdi se, da je bilo zadnje delo opravljeno; kajti še nikoli prej niso bile posamezne skupine, ki pričakujejo Gospodov prihod, v tako dobrem stanju pripravljenosti na Gospodov prihod.«
GSAM 166Odprodaja posvetnih dobrin
GSAM 166.3Pod vplivom navdušujoče razglasitve nauka o prihodu so se mnogi odpovedali svojim posvetnim dobrinam in svoje premoženje porabili za podporo javnih govornikov pri njihovem delu, za razširjanje tiskanih listov in traktatov ali za zadovoljevanje potreb revnih, s čimer so svetu dali najboljši dokaz svoje iskrenosti in resnosti; tisti pa, ki so se oklepali svojih zemeljskih dobrin in za to delo niso prinesli nobenega posebnega žrtvovanja, so bili v očeh posvetnežev označeni kot ljudje, ki v resnici ne verjamejo v to, kar izpovedujejo. Za ponazoritev bom navedel dva primera, po enega za vsako stran v tej zadevi.
GSAM 166Krompirjevo polje
GSAM 166.4Prvi primer je vernik po imenu Hastings, ki je živel v New Ipswichu v New Hampshiru in je imel veliko polje čudovitega krompirja, ki ga ni izkopal. Njegovi sosedje so bili zaskrbljeni zanj in so prišli k njemu ter mu ponudili, da ga bodo brezplačno izkopali in shranili v klet, če jim bo to dovolil, »saj«, so rekli, »ga boš morda potreboval«. »Ne!« je rekel gospod Hastings, »to polje krompirja bom pustil, da oznanja mojo vero v Gospodov skorajšnji prihod.«
GSAM 167.1Tisto jesen, kot je mogoče prebrati v časopisu Claremont (N.H.) Eagle, New York True Sun in različnih drugih javnih časopisih, je bil pridelek krompirja zaradi »gnilobe krompirja« skoraj v celoti izgubljen. Kot je zapisano v časopisu Sun: »Kako boleče je izvedeti, da je gniloba uničila celotne pridelke te dragocene jedilne rastline. Korespondent filadelfijskega časopisa poroča, da je pridelek krompirja v tej zvezni državi uničen. Edini del države, iz katerega prihaja le malo pritožb, je Maine, a tudi tam pridelek ni ušel bolezni.«
GSAM 167.2Ker je bila jesen mila in so krompirji gospoda Hastingsa ostali v zemlji do novembra, noben od njih ni zgnil. Posledično je imel obilo zaloge zase in za svoje nesrečne sosede, ki so se prejšnjega oktobra tako skrbno zavzemali za njegovo dobrobit, spomladi pa so bili prisiljeni kupiti od njega semenski krompir in so z veseljem plačali dobro ceno zanj. Kar so mislili, da bo za gospoda Hastingsa prava nesreča, je Bog spremenil v zemeljski blagoslov, in to ne le zanj, ampak tudi za njegove sosede.
GSAM 167Zatajil je svojo vero
GSAM 167.3Drugi primer se je zgodil v mojem kraju bivanja. Gre za člana cerkve, ki je na zborovanju veliko govoril o Gospodovem prihodu jeseni leta 1844. Bil je premožen mož in je med drugim imel veliko prašičev, ki so bili ravno v pravi starosti, da bi jih zadržal za spomladanski trg. Moj stric, ki ni imel nobenih verskih pretenzij in se je ukvarjal s kupovanjem in prodajo živine, je šel k temu človeku, ki se je razglašal za adventista, da bi kupil njegove prašiče, a je od njega izvedel, da jih ne želi prodati, saj jih namerava zadržati do naslednje pomladi kot »prašiče za nadaljnje pitanje«. Stric je prišel k mojemu dedu, ki je bil adventistični vernik, in rekel: »Ta človek ne verjame v to, kar izpoveduje.« »Zakaj?« je vprašal ded. »Ker,« je rekel stric, »pravi, da bo Gospod prišel in da se bo svet to jesen končal, a svoje prašiče želi obdržati do naslednje pomladi. Ni mu treba govoriti z mano; ne verjame niti besede od tega.«
GSAM 168Sredstva ponujena prepozno
GSAM 168.1Bili so ljudje, ki so se oklepali svojih sredstev in se ves čas borili s prepričanjem, da bi jih morali uporabiti za napredek dela, dokler ni bilo prepozno, da bi jih vložili. Takšni so prišli k tistim, ki so se ukvarjali s tiskanjem sporočila, in jih s solzami v očeh pozivali, naj sprejmejo njihov denar, a odgovor je bil: »Prepozni ste! Plačali smo za ves tiskovni material, ki ga lahko razširimo pred koncem. Najeli smo več strojno gnanih tiskarskih stiskalnic, ki delujejo dan in noč; ne potrebujemo več denarja.« Očividec mi je pričal, da je videl moške, kako so pred izdajateljem glasila Voice of Truth položili na mizo tisoče dolarjev in ga v duševni stiski prosili, naj jih sprejme in uporabi. Odgovor je bil: »Prepozni ste! Vašega denarja zdaj ne potrebujemo! Ne moremo ga uporabiti!« Nato so vprašali: »Ali ga ne bi bilo mogoče dati revnim?« Odgovor je bil isti: »Poskrbeli smo za takojšnje potrebe vseh tistih, do katerih lahko sežemo.« V duševni stiski so moški odnesli svoj denar in izjavili, da je Božji nezadovoljni pogled padel na njih zaradi njihove pomanjkljive vere in pohlepnosti, ki jih je pripeljala do tega, da so zadržali sredstva za Božjo stvar, ko so bila potrebna in bi jih z veseljem uporabili.
GSAM 168Imenovani varuhi
GSAM 168.2Značaj in načela tistih, ki so pustili svoje pridelke nepožete in svoje trgovine zapuščene, da bi razširjali tiskane strani ali se pogovarjali in molili z ljudmi od hiše do hiše, so bili nad vsako kritiko. Ljudje niso dvomili, da so ti moški in ženske verjeli vsaki besedi, ki so jo izrekli, poleg tega pa jih je spremljala taka moč, da ljudje iskrenega srca niso mogli nasprotovati niti se upreti njihovim besedam. Na ta način so bili tisoči pripeljani k veri v resnico ter so iskali in našli Božje usmiljenje.
GSAM 169.1Posmehljivi grešnik in posvetni vernik pa sta sklenila, da je treba to delo razširjanja adventističnih publikacij ustaviti. Ti možje, ki so prevzeli občino ali celo okrožje in hodili od hiše do hiše s to adventistično doktrino ter zanemarjali svoje posle in družine, so po njunem mnenju izgubili razum in zato je treba nad njimi postaviti skrbnike. Domnevni dokazi o duševni motnji, ki so jih kazali verniki (kar je bilo zgolj prizadevanje za odrešitev svojih bližnjih, brez dokazov, da bi družine trpele zaradi opustitve njihovih poslov), niso bili zadosten dokaz za duševno motnjo; zato je bilo le malo oseb danih pod skrbništvo. Sodeč po lahkotnosti, s katero nasprotniki danes govorijo o tem dejstvu, bi človek pomislil, da je bilo takih primerov veliko; vendar sem v vseh svojih prizadevanjih kot adventistični pastor, ki zajemajo obdobje več kot šestinpetdesetih let, naletel le na dva primera »Milleritov«, ki so bili postavljeni pod skrbništvo. Kratek opis teh primerov morda ni odveč.
GSAM 169Njegov lastni skrbnik
GSAM 169.2Prvi primer se je zgodil v zvezni državi New York, manj kot trideset milj od kraja, kjer sem živel. Nekoč je adventistično doktrino sprejel moški, ki je imel premoženje v vrednosti približno 100.000 dolarjev. Približno polovico te vsote je dal svoji ženi in otrokom, ki niso bili iste vere kot on. Preostanek je štel za svojega, da ga uporabi po lastni presoji; ker je del tega šel v adventistično gibanje, so njegovi otroci ugovarjali in se posvetovali s sodnikom, pri čemer so prosili, naj se za njihovega očeta imenuje skrbnik. Ko jim je sodnik razložil dolžnosti in pooblastila skrbnika pri upravljanju premoženja, jih je prosil, naj predlagajo osebo, ki naj bi jo imenoval. Po krajšem posvetovanju so se odločili, da ne poznajo nikogar, komur bi upali zaupati premoženje, in sodniku sporočili, da so za očetovega skrbnika izbrali očeta samega. Sodnik se je obrnil k moškemu in rekel: »Gospod _____, vaši otroci so vas izbrali za ustrezno osebo za upravljanje vašega lastnega premoženja. Vaše razmere so enake kot pred tem, ko ste bili privedeni pred sodišče.«3
GSAM 170Absurdna situacija
GSAM 170.1Drugi primer je bil primer Stockbridgea Howlanda iz Topshama v zvezni državi Maine. Bil je eden najboljših mehanikov v celotnem tem delu države, mojster pri gradnji mlinov in mostov. V okviru tega gibanja »polnočnega klica« je gospod Howland na konju prečkal več občin, od hiše do hiše raznašal letake in brošure, kar je močno razjezilo nasprotnike in posmehljivce, ki so se pritoževali, da je zaradi tega raznašanja zanemarjal svoje posle. Zato so takoj poskrbeli za imenovanje skrbnika, ki je imel več dela, kot je pričakoval, saj mu je gospod Howland poslal vse pobiralce davkov in pravzaprav vsakogar, ki je prišel z računi za plačilo; »ker,« je rekel, »menijo, da nisem sposoben opravljati nobenih poslovnih zadev.« Kmalu zatem je okraj želel zgraditi most čez reko Kennebec – most, ki bi prenesel deroče vode in plavajoči led v času spomladanskih poplav. Okrajni komisarji in mestni svetniki so sklenili, da je Stockbridge Howland pravi človek za to delo. Ko so mu prinesli tehnične specifikacije in pogodbo za gradnjo mostu, je ironično rekel: »Gospodje, morali boste iti k mojemu skrbniku. Veste, da me ne štejejo za sposobnega, da bi skrbel za svoje posle, pa pridete k meni, da bi zgradil most!« Situacija je bila za razumne ljudi malce preveč absurdna, zato se je skrbništvo nenadoma končalo. Dovolj je reči, da so njegovi preganjalci kasneje najponižneje priznali, da so ravnali nepravično in neupravičeno.