7. poglavje — Hitri napredek sporočila

GSAM 126.1»In videl sem drugega angela mogočnega iti doli z neba, ogrnjenega z oblakom, in mavrica na glavi njegovi, in obličje njegovo kakor solnce in nogi njegovi kakor stebra ognjena. In imel je v roki knjižico odprto. In postavil je desno nogo na morje, levo pa na zemljo, in je zavpil z glasom velikim, kakor rjove lev. In ko je zavpil, so govorili sedmeri gromovi glasove svoje.... In angel, ki sem ga videl stoječega na morju in na zemlji, vzdigne roko proti nebu in priseže pri njem, ki živi na vekov veke, ki je ustvaril nebo in kar je na njem, in zemljo in kar je na njej, in morje in kar je v njem: Podaljšanja časa ne bo več, temuč v dneh glasu sedmega angela, ko bo trobil, se tudi dopolni skrivnost Božja, kakor je oznanil v blagovestju hlapcem svojim prorokom.«¹

GSAM 126Angel kot simbol človeških glasnikov

GSAM 126.2Kot je že bilo pokazano, je bilo delo oznanjevanja evangelija zaupano človeku, in Gospod je obljubil svoj blagoslov temu posredovanju do »konca sveta«.² Zato mora biti angel, ki nosi to sporočilo, simbol sporočila o času, ki ga je treba oznanjati prebivalcem zemlje. Sporočilo se razglaša iz knjige, ki je »odprta«, kar jasno nakazuje, da je bila nekoč zaprta. Ti glasniki so v Božjih očeh cenjeni; kajti »mavrica«, znamenje Božje zaveze, je nad njimi, oblečeni so v svetlobo Božje slave in oznanjajo sporočilo v imenu Stvarnika vseh stvari. To, kar je tu oznanjeno, je časovno sporočilo, ki je bilo nekoč »zapečateno«, zdaj pa se oznanja iz »odprte« knjige.

GSAM 127.1V prejšnjih poglavjih je bilo dokazano, da je Gospod določil čas, ko naj bi bila dana luč v zvezi s koncem velikega preroškega obdobja – 2300 dni –, ki vodi k preiskovalni sodbi; da se je napoved, da naj bi se znanje povečalo, natančno izpolnila s tem, da je Gospod obudil mnoge, katerim je razodel to luč; in da je prav tako določil čas, ko naj bi se naučili »prilike o figovem drevesu«, tako da je takrat in tam obudil svoje učitelje, da so odšli in oznanjali to priliko svetu. Prav tako natančno je določil trenutek, ko naj bi se časovno sporočilo razvilo v svoj glasni krik, in prav tako natančno se je to izpolnilo.

GSAM 127Glasen krik prvega sporočila

GSAM 127.2Časovni trenutek, ko naj bi se oglasil glasni krik te razglasitve, je zanimivo vprašanje. Tu je umeščen med trobljenje šeste in sedme trobente, kar je razvidno ne le iz njegovega položaja v svetopisemskem zapisu, ampak tudi iz samega sporočila, ki pravi: »v dneh glasu sedmega angela, ko bo trobil, se tudi dopolni skrivnost Božja, kakor je oznanil v blagovestju hlapcem svojim prorokom.« To je neizpodbiten dokaz, da se čas, razglašen v tem sporočilu, razteza do trobljenja sedme trobente.

GSAM 127Čas glasnega klica

GSAM 127.3Ko bo sedmi angel zatrobil, beremo, da »odpre se svetišče Božje, ki je v nebesih, in skrinja zaveze njegove se je videla v svetišču njegovem«.³ V službi zemeljskega svetišča se je prostor, v katerem je bila skrinja – Najsvetejše –, odprl le enkrat na leto; to je bilo na dan sprave in z namenom izbrisa grehov – očiščenje svetišča. Čas, o katerem so govorili preroki, ko naj bi se to delo očiščenja, kakor ga je izvršil Kristus, zgodilo, je ob koncu 2300 dni.⁴ Prav tako je navedeno, da ko zatrobi sedmi angel, glasovi v nebesih pravijo, da je prišel čas za sodbo mrtvih.⁵

GSAM 128.1Ta preroški simbol iz Razodetja 10 predstavlja čas, ko naj bi se to sporočilo razglasilo »z glasnim glasom« in nazadnje »kot ko rjove lev«. Čas, ko naj bi se po tem preroštvu sporočilo okrepilo do »glasnega klica«, traja od konca šeste trobente do konca tistega preroškega obdobja, ki vodi do očiščenja svetišča, z drugimi besedami, do konca 2300 dni. Prve štiri trobente so se izpolnile v vojnah Gotov, Vandalov, Hunov itd., ki so zahodni Rim razdelile na deset delov ali kraljestev.

GSAM 128Peta trobenta

GSAM 128.2Peta trobenta predstavlja vzpon islamizma z njegovim oblakom zmot, še posebej pa obdobje »petih mesecev« ali sto petdesetih dejanskih let od trenutka, ko so »imeli kralja nad seboj«. 27. julija 1299 je Osman, ustanovitelj Osmanskega cesarstva, vdrl na ozemlje Nikomedije. Od takrat so Osmanci nadlegovali in »mučili« Vzhodno rimsko cesarstvo vse do 27. julija 1449, kar je sto petdeset let od zvoka pete trobente. Takrat so Turki s svojimi silami napadli samo mesto Konstantinopel, pri čemer so v vojskovanju uporabljali smodnik; iz mogočnega topa, za vleko katerega je po besedah zgodovinarja Gibbona bilo potrebnih šestdeset volov, so streljali velike kamne proti obzidju Konstantinopla.

GSAM 128Konec šeste trobente

GSAM 128.3Približno v tem času je umrl Janez Palaiolog, ki ga zgodovinarji navajajo kot zadnjega grškega cesarja. Konstantin Decozes je bil zakoniti naslednik prestola, vendar naj bi ga strah pred turškim sultanom Amurathom, ki je proti njemu vodil to vojno, pripeljal do tega, da je Amuratha prosil za dovoljenje, da se povzpne na prestol. Takšno dejanje bi se skoraj zdelo kot odstop od prestola v korist Turkov. Dejansko so Osmanci kmalu zavzeli mesto Konstantinopel in Vzhodno rimsko cesarstvo. Tako so (politično) »ubili« tisto cesarstvo, ki so ga prej »mučili«. »Ubili« naj bi ga »uro in dan in mesec in leto«.

GSAM 129.1Če to razumemo kot preroški čas, kjer en dan pomeni eno leto, kako dolgo bi to trajalo? Problem je preprost: eno leto ima 360 dni ali let; en mesec ima 30 dni ali let; en dan pa eno leto – skupaj torej 391 dni ali, dobesedno, 391 let. Ura, ki je štiriindvajseti del dneva, bi kot simbol pomenila pol meseca ali petnajst dni. Celotno obdobje neodvisne vladavine muslimanov nad ozemljem Vzhodnega Rimskega cesarstva bi torej trajalo 391 let in 15 dni. Če to prištejemo k 27. juliju 1449, pridemo do 11. avgusta 1840 kot datuma konca obdobja turške neodvisnosti, kot je navedeno v šesti trobenti.

GSAM 129Dr. Josiah Litch napoveduje padec Osmanskega cesarstva

GSAM 129.2Leta 1838 se je dr. Josiah Litch iz Filadelfije v Pensilvaniji, ki je sprejel resnico, ki jo je predstavil William Miller, pridružil prizadevanjem za širše razširjanje tega sporočila. Pripravljal je članke za javni tisk na temo sedmih trobent iz Razodetja. Zavzel je nedvoumno stališče, da bo šesta trobenta prenehala zveneti in da bo Osmanski imperij padel 11. avgusta 1840, kar bo svetu dokazalo, da dan v simbolični preroški napovedi predstavlja eno leto v dejanskem času.

GSAM 129.3Nekateri bratje, celo tisti, ki so v tej točki verjeli z njim, so se tresli od strahu pred posledicami, »če se to ne bi uresničilo«, kot je dejal. To ga vendar ni prestrašilo, ampak je nadaljeval in storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi razširil svoja stališča o turškem vprašanju. Javni časopisi so po svetu razširili njegovo trditev o tej temi. Klubi nevernikov so na svojih sestankih razpravljali o tem vprašanju in rekli: »Tukaj je človek, ki si upa nekaj trditi, in če se bo ta zadeva iztekla tako, kot pravi, bo to brez dvoma potrdilo njegovo trditev, da dan v preroštvu simbolizira leto, da je dva tisoč tristo dni toliko let in da se bodo ta leta končala leta 1844.«

GSAM 130.1Objava predavanja dr. Litcha je povzročila splošno razburjenje, in tako je bilo na tisoče ljudi pozvanih, naj pazijo na konec težav, ki so nastale med Mehemetom Alijem, egiptovskim pašo, in turškim sultanom. Na stotine ljudi je reklo: »Če se bo ta zadeva končala tako, kot je trdil doktor, bo to potrdilo načelo ‚leto-dan‘ pri razlagi simboličnega časa, in mi bomo adventisti.«

GSAM 130Turški sultan v vojni z egiptovskim pašo

GSAM 130.2Že nekaj let pred letom 1840 je bil sultan vpleten v vojno z Mehemetom Alijem, egiptovskim pašo. Leta 1838 so spore med sultanom in njegovim egiptovskim vazalom začasno umirili tuji veleposlaniki. Leta 1839 pa so se sovražnosti ponovno začele in so se nadaljevale, dokler ni v splošni bitki med sultanovo in Mehemetovo vojsko sultanova vojska bila popolnoma razbita in uničena, njegova flota pa je bila zajeta s strani Mehemeta in odpeljana v Egipt. Sultan je bil tako popolnoma oslabljen, da je imel, ko se je vojna avgusta ponovno začela, le še dve ladji prvega razreda in tri fregate kot žalostne ostanke nekoč mogočne turške flote. Mehemet je odločno odklonil, da bi to floto predal in vrnil sultanu, ter izjavil, da jo bo zažgal, če bi velesile poskušale, da bi mu jo odvzele. Takšno je bilo stanje, ko so se leta 1840 vmešale Anglija, Rusija, Avstrija in Prusija ter se odločile za rešitev spora; bilo je namreč očitno, da bi Mehemet, če bi ga pustili pri miru, kmalu postal gospodar sultanovega prestola.

GSAM 131Posredovanje zavezniških sil

GSAM 131.1»Sultan je sprejel to posredovanje zavezniških sil in s tem prostovoljno prepustil rešitev vprašanja v njihove roke. V Londonu je potekala konferenca teh sil, na kateri je kot osmanski pooblaščenec sodeloval šeik Effendi Bey Likgis. Sestavljen je bil ultimat, ki naj bi bil predložen egiptovskemu paši, v skladu s katerim naj bi mu sultan ponudil dedno vladavino nad Egiptom ter celoten del Sirije, ki se razteza od Sueškega zaliva do Tiberijskega jezera, skupaj s provinco Akro, za vse življenje; on pa naj bi s svoje strani evakuiral vse druge dele sultanovih ozemelj, ki jih je takrat zasedal, in vrnil osmansko floto. V primeru, da bi zavrnil to ponudbo sultana, naj bi štiri velesile zadevo vzele v svoje roke in uporabile kakršna koli druga sredstva, ki bi se jim zdela primerna, da bi ga prisilile k sprejetju pogojev.

GSAM 131.2»Bilo je očitno, da bo takoj, ko bo ta ultimat predložen Mehemetu Aliju, zadeva za vedno izven nadzora prvega [sultana], upravljanje njegovih zadev pa bo od tistega trenutka naprej v rokah tujih sil.

GSAM 131Izpolnjena prerokba – konec turške neodvisnosti

GSAM 131.3»Sultan je Rifata Beja poslal z vladnim parnikom v Aleksandrijo, da bi paši posredoval ultimat. Ta mu je bil izročen, on pa ga je prevzel 11. avgusta 1840! Istega dne je sultan naslovil noto na veleposlanike štirih velesil, v kateri je poizvedoval, kakšen načrt naj se sprejme v primeru, da bi paša zavrnil izpolnitev pogojev ultimatuma; na kar so odgovorili, da so bili sprejeti ustrezni ukrepi in da mu ni treba skrbeti zaradi morebitnih nepredvidenih dogodkov. Tega dne se je izteklo obdobje tristo enaindevetdeset let in petnajst dni, namenjeno obstoju Osmanskega imperija; in kje je bila sultanova neodvisnost? — Izginila!«⁶

GSAM 132.1Od tistega dne do danes se je sultan moral ravnati po navodilih velesil in opazovati razčlenitev svojega kraljestva, ko so si ga kos za kosom prisvajale za lastne namene.

GSAM 132Zbudilo se je javno zanimanje za preroštva

GSAM 132.2Ta presenetljiva izpolnitev preroštva je imela ogromen vpliv na javno mnenje. Okrepila je zanimanje ljudi za temo izpolnjenih in še izpolnjujočih se preroštev. Dr. Litch je povedal, da je v nekaj mesecih po 11. avgustu 1840 prejel pisma od več kot tisoč uglednih nevernikov, med katerimi so bili tudi voditelji nevernikovskih društev, v katerih so navedli, da so opustili boj proti Svetemu pismu in ga sprejeli kot Božje razodetje človeku. Nekateri med njimi so se popolnoma spreobrnili k Bogu, številni pa so postali sposobni govorniki v velikem gibanju za drugi prihod. Nekateri so se dr. Litchu izrazili takole: »Rekli smo, da razlagalci preroštev citirajo iz zaprašenih strani zgodovine, da bi utemeljili svoje trditve o izpolnitvi preroštev; v tem primeru pa imamo živa dejstva prav pred očmi.«

GSAM 132.3Da bi ponazoril, kako se je prav ob koncu šeste trobente adventno sporočilo začelo širiti »z glasnim glasom«, bom navedel primer, ki mi ga je pripovedal eden od akterjev tega sporočila.

GSAM 132.4Leta 1840 je E. C. Williams, velik proizvajalec šotorov in jader iz Rochestra v zvezni državi New York, sprejel to sporočilo ter povabil pastorja Millerja in Himesa, naj prideta v Rochester in govorita pred tisoči prebivalcev tega mesta. Odgovorila sta, da nimata dovolj denarja za najem dvorane, ki bi bila dovolj velika, da bi sprejela vse ljudi. On pa je odvrnil: »Imam okrogel šotor s premerom 120 čevljev. Postavil ga bom, opremil s sedeži in skrbel zanj brezplačno. Pridita in oznanjajta sporočilo.« »Prišla sta,« mi je povedal, »in šotor ni zmogel sprejeti niti polovice tistih, ki so prišli poslušat, zato sem ga podaljšal za štirideset čevljev, tako da je šotor meril 160 x 120 čevljev. Ta šotor je bil vsak dan poln ljudi, na zunanji strani pa se je gnetlo na stotine ljudi, vsi željni slišati besedo.«

GSAM 133Na stotine ljudi, ki oznanjajo sporočilo

GSAM 133.1Da bi zadostili naraščajočemu zanimanju, so uporabljali velike šotore, poleti pa so organizirali srečanja v gajih. Pozimi so uporabljali nekatere največje cerkvene stavbe in javne dvorane, vse pa so bile do zadnjega mesta napolnjene z zainteresiranimi poslušalci. Namesto da bi pastor Miller, kot je to počel pred letom 1840, »skoraj sam« oznanjal sporočilo, se mu je pridružilo okoli tristo ljudi, ki so javno oznanjali konec obdobja dveh tisoč tristo dni ter vzklikali: »Časa ne bo več« in »Prišla je ura njegove sodbe.« Tako vidimo, kako se je, ko je prišel Gospodov čas, da se sporočilo razširi po vsem svetu, izpolnila njegova beseda in so milijone prevzele želje, da bi slišali ta klic.

GSAM 133.2Kar je veljalo za gibanje v Ameriki, je veljalo tudi v drugih državah. Od leta 1840 naprej so namesto peščice posameznikov, ki so razširjali svoje publikacije, na prizorišče tako rekoč planile desetine ljudi, da bi razglasile ta klic. Samo v Angliji je bilo sedemsto pastorjev Anglikanske cerkve, ki so oznanjali sporočilo, da ne govorimo o desetinah drugih, ki so se ukvarjali z istim delom. V več kot dvajsetih različnih vodilnih narodih sveta se je sporočilo širilo s takšno gorečnostjo, da je opazovalec rekel: »Ti ljudje so strašno resni.«