Poglavje 21 – Vodilna roka v delu
GSAM 322.1»Jaz ti dam razumnost in kazal ti bom, po kateri poti naj hodiš.«1
GSAM 322.2Tistemu, ki zaupa v Gospoda, se njegova skrb nenehno kaže. Vendar pa so trenutki, ko se ta skrb še posebej izrazi, na primer ob posebnih rešitvah pred zli in nevarnostmi, vidnimi in nevidnimi, ter ob neposrednih providencialnih priložnostih za širjenje njegove resnice. Prav o teh temah govori to poglavje.
GSAM 322Prvo videnje v Michiganu
GSAM 322.3V maju leta 1853 sta pastor White in njegova žena obiskala Michigan. To je bilo prvič, da sta bila zahodno od Buffala v zvezni državi New York. Zadnjo soboto v maju sta bila v Tyroneju, kjer je gospa White v videnju videla različne skupine tistih, ki spoštujejo soboto v tej zvezni državi, skupaj z opozorili glede vplivov, ki bi lahko delovali proti njim. 2. junija je v Jacksonu napisala osem strani na papirju formata foolscap, v katerih je opisala nekatere stvari, ki so ji bile prikazane. Dala mi je kopijo videnja, napisano s svinčnikom, pod pogojem, da ji bom pripravil čitljivo kopijo, napisano s peresom in črnilom.
GSAM 322Ženska, ki se je izdajala za sveto
GSAM 322.4Med drugim je bila opisana tudi zgodba o ženski, ki je poskušala vdreti med naše ljudi. Rekla je, da je ta ženska izpovedovala veliko svetost. Gospa White je ni nikoli srečala in o njej ni vedela ničesar, razen tistega, kar ji je bilo razodeto v tej viziji. Ne le da je opisala način delovanja te ženske, ampak tudi to, da bo, ko jo bodo opomnili, prevzela svetniški izraz in rekla: »Gospod ve, kaj je v mojem srcu.« Povedala je, da je ta ženska potovala po deželi z mladim moškim, medtem ko je njen mož, starec, doma delal, da bi ju preživljal v njunem zlem ravnanju. Gospa White je dejala, da ji je Gospod pokazal, da »kljub ženskinim pretvezam o svetosti sta ona in mladenič kršila sedmo zapoved«. S pisnim opisom tega primera v žepu sem z nekoliko zaskrbljenosti čakal, kako se bodo stvari razvile.
GSAM 323Srečanje v Vergennesu, Michigan
GSAM 323.1Imeli smo srečanja v Jacksonu, Battle Creeku, Bedfordu in Hastingsu, nato pa smo prišli v Vergennes v okrožju Kent, ki se je izkazalo za kraj, kjer je živela ta ženska. 11. junija, malo pred soboto, smo prispeli na kraj, kjer smo nameravali prenočiti. Naše prenočišče je bil dom nekega pastorja Whitea, ki je bil nekoč pastor krščanske veroizpovedi. Ker je šlo za novo naseljeno območje, so bile priprave za naša srečanja opravljene v velikem, na novo zgrajenem hlevu, tri milje naprej, ženska iz videnja pa je, kot se je izkazalo, živela še dve milji onstran kraja srečanja.
GSAM 323Pričevanje fanatičarki
GSAM 323.212. junija ob 10.30 dopoldne smo se zbrali v skednju za srečanje. Gospa White je sedela na levem koncu govorniškega odra, jaz sem sedel poleg nje, pastor Cornell poleg mene, pastor White pa je bil na desni strani odra in je govoril. Ko je govoril približno petnajst minut, sta skupaj vstopila starec in mladenič ter se usedla na sprednji sedež poleg odra. Spremljala ju je visoka, vitka ženska s temno poltjo, ki se je usedla blizu vrat. Po kratkem govoru pastorja Whitea je gospa White vstala in uvodoma spregovorila o skrbi, ki jo morajo imeti pastorji, da ne bi oškodovali dela, ki jim je zaupano, pri čemer je uporabila besedilo: »očistite se vi, ki nosite posode Gospodovi.« Rekla je, da ni Božja zapoved, da bi ženska potovala po deželi z drugim moškim razen s svojim možem. Nazadnje je jasno povedala:
GSAM 323.2»Tista ženska, ki se je pred kratkim usedla blizu vrat, trdi, da jo je Bog poklical k pridiganju. Potuje s tem mladeničem, ki se je pravkar usedel pred mizo, medtem ko se ta starec, njen mož – Bog mu pomagaj! – doma trudi, da zasluži sredstva, ki jih uporabljata za nadaljevanje svoje nepravičnosti. Trdi, da je zelo sveta – da je posvečena –, toda kljub vsemu njenemu pretvarjanju o svetosti mi je Bog pokazal, da sta ona in ta mladenič kriva kršitve sedme zapovedi.«
GSAM 324.1Vsi prisotni so vedeli, da gospa White teh oseb ni nikoli videla, dokler niso vstopili v skedenj. To, da jih je prepoznala in opisala njihov značaj na tak način, je vplivalo na misli prisotnih, okrepilo njihovo zaupanje in utrdilo njihovo vero v videnja.
GSAM 324Besede, izrečene tako, kot je bilo napovedano
GSAM 324.2Medtem ko je gospa White podajala svoje pričevanje, so vsi zaskrbljeno gledali proti gospe Alcott, ženski, ki je bila grajana, da bi videli, kako je sprejela povedano ter kaj bo storila in rekla. Če bi bila nedolžna glede obtožbe, ki je bila izrečena proti njej, bi se od nje seveda pričakovalo, da vstane in vse zanika. Če bi bila kriva in grobo pokvarjena, morda ne bi imela zadržkov, da bi vse zanikala, čeprav bi vedela, da je res. Namesto tega pa je storila natanko tisto, kar je v pričevanju pisalo, da bo storila, ko bo grajana. Počasi se je dvignila na noge, medtem ko so bili vsi pogledi uprti vanjo, in s svetniškim izrazom na obrazu je počasi rekla: »Gospod – pozna – moje – srce,« ter se usedla, ne da bi izrekla še eno besedo. Rekla je natanko tisto, kar je v pričevanju pisalo, da bo rekla, in to na enak način.
GSAM 325Priznanje krivde
GSAM 325.1Res je, Bog je poznal njuni srci, in sama sta vedela, da sta kriva obtožbe; kajti kasneje je mladenič rekel gospodu Gardnerju, prebivalcu istega kraja, ki ga je podrobno izpraševal o tej zadevi: »Gospod Gardner, kar je gospa White rekla o naju, je bilo preveč resnično;« ženska pa je, potem ko je leta 1862 v Greenvillu gospe Wilson povedala, da si »ne bi upala reči niti besede proti sestri White, da se ne bi izkazalo, da se bojuje proti Bogu«, priznala, da je bilo tisto, kar je bilo razkrito o njej in mladeniču, resnično.
GSAM 325Skupina Messenger
GSAM 325.2Jeseni leta 1853 se je v Michiganu združilo nekaj nezadovoljnih in začelo izdajati list z naslovom Messenger of Truth. Zdi se, da je bila naloga tega lista in njegovih voditeljev rušiti in obrekovati namesto graditi. Na njegovih straneh je bilo objavljenih veliko laži, kar nas je motilo pri našem delu v okviru sporočila; in ker je bila to naša prva izkušnja s tako odkritim napadom, smo menili, da je naša dolžnost ovreči njihove obrekljive izjave. To nam je vzelo čas, ki bi ga morali porabiti za širjenje resnice, ki nam je bila zaupana, in je dobro ustrezalo namenom Satana, ki je bil nedvomno pobudnik tega nasprotovanja. In tako se je stanje nadaljevalo do večera 20. junija 1855, ko smo pastor White in njegova žena, pastor Cottrell ter jaz pravkar zaključili zborovanje v Oswegu v zvezni državi New York. Na našem zborovanju nas je motil neki Lillis, ki je vstopil in med ljudmi razdeljeval te obrekljive dokumente. Spet se je pojavilo vprašanje o naši dolžnosti v tej zadevi. Vsa prejšnja prizadevanja za odgovor na njihove laži so imela za posledico le to, da so si izmislili še več.
GSAM 325Nasvet in napoved
GSAM 325.3Na molitvenem srečanju, ki je potekalo tisti večer v hiši Johna Placea v mestu Oswego, je gospa White prejela videnje, v katerem ji je bilo pokazano, da če bomo vztrajali pri svojem delu in oznanjali resnico, ne glede na ljudi, kot so »stranka Messenger«, se bodo ti med seboj sprli in njihov časopis bo propadel, in ko se bo to zgodilo, bomo ugotovili, da so se naše vrste podvojile. Ker smo verjeli, da je to pričevanje prišlo od Gospoda, smo takoj začeli ravnati v skladu z njim.
GSAM 326Razpad stranke Messenger in njihovega časopisa
GSAM 326.1Gibanje za resnico je hitro napredovalo, medtem ko je »stranka Messenger« zašla v medsebojne težave. V kratkem času se je stranka razpršila, saj je veliko njenih voditeljev opustilo soboto. Njihov časopis je kmalu prenehal izhajati zaradi pomanjkanja podpore, tisti, ki je nekaj časa deloval kot urednik, pa je svojo pozornost usmeril v poučevanje v šoli; ker pa se ni najprej naučil obvladovati samega sebe, mu je popolnoma spodletelo pri vodenju svojih učencev. Ko je poskušal kaznovati enega od fantov v svoji šoli, je potegnil revolver, ki je kliknil, a ni sprožil strela. Da bi se izognil linču, je bil prisiljen ponoči pobegniti v Kanado.
GSAM 326Vpliv na adventistično gibanje
GSAM 326.2V tem času je med našim ljudstvom vladalo večje soglasje in enotnost kot kdaj koli prej; in ker so si prizadevali za širjenje sporočila, se je pot odprla v vse smeri.
GSAM 326.3V št. 10, zvezek 11, revije Review, 14. januarja 1858, je urednik, ko je govoril o rezultatih dela revije Messenger, dejal: »V času razkolov, ko so si prizadevali za uničenje revije Review, je bilo cerkveno premoženje v založbi ocenjeno na le 700 dolarjev. Od takrat se je povečalo na 5.000 dolarjev. Takrat je bilo okoli tisoč plačljivih naročnikov, danes jih je dva tisoč, poleg tega pa še precejšen seznam ‚brezplačnih‘ naročnikov.«
GSAM 326.4Ker smo zdaj prišli do časa (1858), ko se je »skupina Messenger« razdelila in razpršila, revija Messenger pa je prenehala izhajati, so zgornje številke pomembne. Tako kot se je število plačljivih naročnikov revije Review natanko podvojilo, se je tudi število vernikov več kot podvojilo. Tako se je izpolnila napoved, ki jo je junija 1855 podala gospa White.
GSAM 327Prvi predlogi za srečanja v šotorih
GSAM 327.1V zgodnjih dneh sporočila je bila naša navada, da smo srečanja prirejali v šolskih prostorih, kadar ni bilo na voljo boljšega mesta. V takšni stavbi se je nekoč zbrala tako velika množica ljudi, da jih dve šolski stavbi te velikosti ne bi mogli sprejeti. Da bi ga vsi slišali, je govornik stal v odprtem oknu in govoril tistim v hiši ter širšemu občinstvu, ki je sedelo v kočijah in na travi. Prav pogled na to veliko zbrano množico je pripeljal do razmišljanja o prirejanju srečanj v šotorih.
GSAM 327Prvo srečanje v šotoru v Battle Creeku, Michigan
GSAM 327.2Zato so 22. maja 1854 pastor James White in drugi v svetu sklenili, da bi bila uporaba šotorov za zborovanja izvedljiv načrt. V tistem času so se veliki šotori zelo redko uporabljali za druge namene kot za cirkuse, živalske vrtove in različne vrste predstav. Michigan je bila prva zvezna država, v kateri so adventisti sedmega dne tvegali s tovrstnim delovanjem. Prvo srečanje v šotoru se je začelo v Battle Creeku 10. junija 1854. Danes je ta način organiziranja srečanj v poletnem času dosegel velike razsežnosti.
GSAM 327Predlog za taborna srečanja
GSAM 327.3Leta 1868 je bil narejen še en drzen korak. Ustreznost prirejanja tabornih srečanj je bila temeljito preučena in sprejeta je bila odločitev, da bi to bil odličen način za sprejem velikih zbranih skupin naših vernikov na splošnih zborih. Z velikim šotorom za javna bogoslužja in manjšimi družinskimi šotori bi se ljudje počutili udobno, tako da bi bilo mogoče več dni koristno preživeti v pogovorih in bogoslužju.
GSAM 328Prvo taborno srečanje v Wrightu, Michigan
GSAM 328.1Prvo taborno srečanje je potekalo v Wrightu, v Michiganu, od 1. do 7. septembra 1868. Ta pomembna splošna zborovanja naših vernikov so se razvila do te mere, da se vsako leto v različnih delih našega delovnega področja priredi več kot petdeset tabornih srečanj. Ta taborna srečanja se ne prirejajo le v Ameriki, temveč tudi v Evropi, Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Južni Afriki.
GSAM 328.2Največje zborovanje te vrste, ki ga je naša skupnost kdaj koli organizirala, je bilo leta 1893 v Lansingu v Michiganu. Na tem velikem zborovanju je bilo 3.400 udeležencev, ki so bivali v več kot 500 družinskih šotorih. Za izgradnjo različnih šotorov v taboru je bilo porabljenih več kot 150.000 jardov platna.
GSAM 328Rešitev pred železniško nesrečo
GSAM 328.3Dan po tem, ko je bila sprejeta odločitev o nakupu našega prvega 60-čeveljskega šotora (23. maja 1854), sta se pastor White in njegova žena, ki sta bila takrat v Jacksonu v Michiganu, odpravila na pot v Wisconsin, kjer sta nameravala nekaj časa delati. Popoldne smo preživeli v hiši D. R. Palmerja, le kratek odsek od železniške postaje. Pastor White je popoldne večkrat rekel: »Imam čuden občutek glede odhoda na to potovanje; toda, Ellen, imamo dogovorjeno srečanje in moramo iti. Če ne bi imel dogovorjenega srečanja, danes zvečer ne bi šel.«
GSAM 328.4Ko se je zmračilo, tik pred prihodom vlaka, smo imeli čas za molitev. Vsi smo se počutili vodeni, da molimo za varnost pastorja Whitea in njegove žene na tej poti. Ko smo vstali, je pastor White izrazil svojo vero, da bo Gospod skrbel zanju in ju varoval.
GSAM 328.5Ob osmih sem šel z njima na vlak, da bi jima pomagal pri iskanju sedežev in urejanju prtljage. Vstopili smo v en vagon z visokimi nasloni, ki so ga takrat imenovali »spalni vagon«. Gospa White je rekla: »James, ne morem ostati v tem vagonu, moram ven.« Pomagal sem jima najti sedež na sredini naslednjega vagona. Gospa White se je usedla s prtljago v naročju, a je rekla: »Na tem vlaku se ne počutim doma.« Zazvonil je zvonec in po hitrem »zbogom« sem kmalu odšel k Cyreniusu Smithu, da bi tam prenočil.
GSAM 329.1Okoli desete ure smo bili vsi zelo presenečeni, ko smo zaslišali pastorja Whitea, za katerega smo mislili, da je že daleč na poti proti Chicagu, kako trka na vrata. Povedal je, da je vlak tri milje zahodno od Jacksona iztiril; da je večina vlaka, skupaj z lokomotivo, popolnoma uničena; čeprav je umrlo kar nekaj ljudi, sta on in gospa White ušla brez poškodb. Kmalu si je priskrbel konja in kočijo ter se v spremstvu Abrama Dodgea odpravil po gospo White, ki jo je pastor del poti nosil v naročju čez mokro, močvirnato območje in čez majhen potok do varnega kraja, stran od kraja nesreče.
GSAM 329.2Zgodaj naslednje jutro sem se z gospodom Dodgeom odpravil ogledat razbitine. Na mestu, kjer cesta poševno križa železniško progo, se je vol ulegel k počitku neposredno na progi. Lokomotiva ni imela zaščitnega odbijača, zato je ob trku z živaljo odletela s tirnic na levo. Ob prvem udarcu, ko je lokomotiva udarila ob tla, je prtljažni vagon, v katerem je bil kovček pastorja Whitea s knjigami, v celoti skočil s tirnic in ostal nepoškodovan; hkrati se je potniški vagon na repu vlaka brez človeške pomoči odklopil od preostalega vlaka in mirno obstal na tirnicah. Lokomotiva in tender sta se po tleh zunaj tirnic peljala približno šest do osem rodov, ko je lokomotiva trčila v hrastov štor s premerom približno tri čevlje. Sila vlaka je bila tako velika, da se je lokomotiva prevrnila z dnom navzgor, zadnji del tenderja pa se je zasukal čez tirnice. Glavni del vlaka, ki je drvel s polno hitrostjo, je trčil v te razbitine lokomotive, kar je povzročilo drugi udarec. Prvi vagon, ki je trčil v lokomotivo, je bil ekspresni vagon, ki je bil zdrobljen na drva za kurjenje. Ta vagon, skupaj z vsebino, je bil kup smeti, nakopičen na tenderju in okoli njega. Naslednji je bil vagon drugega razreda, v katerem je bilo osemnajst potnikov, od katerih je eden umrl, vsi ostali pa so bili bolj ali manj poškodovani. Ta vagon je razpolovil spalni vagon, ki je zapeljal skozi njega. Sprednji del spalnega vagona se je razbil na koščke, sedež, na katerem gospa White ni čutila, da bi smela ostati, pa je bil popolnoma zdrobljen.
GSAM 330Dokaz božje rešitve
GSAM 330.1Ko smo si ogledovali razbitine in nato vagon, v katerem sta v trenutku nesreče potovala pastor White in njegova žena, ki je mirno stal sam, približno petnajst rodov stran od razbitin, smo v svojih srcih čutili, da je Bog uslišal molitev, in kdo ve, morda je poslal svojega angela, da je odklopil ta vagon, da bi njegovi služabniki lahko pobegnili nepoškodovani? Ta misel se nam je še posebej vtisnila v spomin, ko je zaviralec povedal, da ga ni odklopil sam, in da poleg tega v trenutku nesreče na ploščadi vagona ni bilo nikogar ter da je bilo tako zanj kot za vse železniške delavce prava uganka, kako se je to zgodilo; in kar je bilo zanje še bolj skrivnostno, sta bila sponka in sornik nepoškodovana, sornik pa je z verigo ležal na ploščadi razbitega vagona, kot da ga je tja položila skrbna roka.
GSAM 330.2Do večera 24. je bila proga že toliko očiščena od ruševin, da so vlaki vozili kot običajno, pastor in gospa White pa sta ponovno vstopila v vagone in se varno odpravila na sestanek v Wisconsinu.
GSAM 330Očitanje nasprotnikom
GSAM 330.3V starodavnem Izraelu ni šlo vse »kot po maslu«. Imeli so zunanje sovražnike, ki so jim na vsakem koraku skušali ovirati napredek. »Mešana množica« in neposvečeni v taboru so bili pripravljena orodja, prek katerih je Satan skušal vzbuditi nezadovoljstvo, spore, godrnjanje in upor. Dejstvo, da je bila Božja roka blagoslova z zaupajočimi in da je zmaga spremljala njihova prizadevanja, je bilo dokaz, da je to ljudstvo našlo milost v njegovih očeh – da jih je vodila Gospodova roka.
GSAM 331.1Tako je tudi pri vzponu in napredku sporočila tretjega angela; njegov napredek ni bil posledica tega, da bi bile predstavljene resnice nekaj, kar bi bilo po godu naravnemu človeškemu srcu. Nasprotno, prav osrednja resnica sporočila – Gospodova sobota – je v nasprotju s sebičnimi, posvetnimi interesi, saj tiste, ki jo spoštujejo, dva dneva na teden loči od poslovnega vrveža sveta. Delo sedanje resnice je imelo svoje zunanje sovražnike, odločne in vztrajne v svojih prizadevanjih, da bi to delo zrušili. O njih lahko rečemo z besedami psalmista: »Ako bi nam Gospod ne bil na strani, reci zdaj, Izrael, ako bi nam Gospod ne bil na strani, ko so vstali ljudje zoper nas: žive bi nas bili tedaj pogoltnili, ko se je vnela njih jeza proti nam.«2
GSAM 331.2V naših vrstah so se od časa do časa pojavile sebične in nezadovoljne osebe, ki so govorile, kakšne velike stvari bi se zgodile, ko bi bili njihovi cilji doseženi; toda kot bliskavice so njihove luči že zdavnaj ugasnile. Medtem pa si je zadeva sedanje resnice zanesljivo in vztrajno utirala pot po svetu, pri čemer je z vsakim korakom naprej pridobivala na stabilnosti in moči.
GSAM 331Pastorja Stephenson in Hall
GSAM 331.3Poleti leta 1855 sta pastorja Stephenson in Hall poskušala sprožiti upor v zvezni državi Wisconsin. Vodilni bratje so dobro vedeli, da sta želela preizkusiti vse druge točke naše vere s svojo doktrino o »prihajajočem veku« in sta si zelo želela, da bi se adventisti sedmega dne poučevali o doktrini o času milosti po Kristusovem drugem prihodu.
GSAM 331Napoved v zvezi z njima
GSAM 331.420. novembra 1855 je gospa White dobila vpogled v njuno ravnanje, skupaj z napovedjo glede končnega izida v naslednjih besedah: »Misliš, šibki človek, da lahko ustaviš Božje delo? Šibki človek, en dotik njegovega prsta te lahko položi na tla. Trpel te bo le še kratek čas.«
GSAM 332.1Naši nasprotniki so trdili, da je šlo za videnje, ki je napovedovalo, da bosta ta moža kmalu umrla, in ker sta živela še več let, se videnje ni izpolnilo. V videnju ni ničesar o njuni smrti. Prikazana sta bila kot človeka, ki poskušata ustaviti delo sporočila tretjega angela. Čeprav sta bila obveščena, kako enostavno bi bilo Bogu, da ju ustavi, je dodano: »On te bo prenašal le še kratek čas.« Kaj sta storila? — Namesto da bi bila uspešna v svojem boju, kot sta pričakovala, se je zdelo, da sta prepuščena, da tipata v temi. V nekaj tednih sta se popolnoma odpovedala soboti in se obrnila proti njej. Upala sta, da bosta ustanovila stranko »Prihodnjega veka«, v kateri bi bila sama voditelja. Namesto da bi jima to uspelo, sta s tem, ko sta se odpovedala soboti, popolnoma izgubila vpliv na naše ljudstvo. Tako sta s svojim ravnanjem popolnoma izničila tisto, kar sta sprva nameravala storiti. Naše ljudstvo je reklo: »Resnično, Bog ju je ‚prenašal le kratek čas‘.«
GSAM 332Žalosten konec življenja
GSAM 332.2Kar zadeva usodo teh dveh moških, je morda primerno navesti nekaj izjav o njuni žalostni usodi, ki so jih podali njuni lastni bratje, verniki »Prihodnjega veka«, s katerimi sta se povezovala po tem, ko sta opustila soboto. Pred sedemintridesetimi leti je gospod Hall nekoliko zblaznel (zaradi mehčanja možganov), vzrok za to stanje pa je bila izguba precejšnjega premoženja zaradi goljufije s strani drugih. Trpel je pod iluzijo, da bi se, če bi stopil na prosto, sploščil ali padel na tla. Je neškodljiv, vendar je seveda vsa ta dolga leta popolnoma neprimeren za pastorsko delo v kakršni koli vlogi.3
GSAM 332.3Pastor Stephenson je umrl pred približno šestnajstimi leti. Več let pred smrtjo je bil duševno moten (nor), čeprav ni bil nevaren za druge. Preden je postal takšen, je v okviru svobode, ki jo je domnevno imel na podlagi teorije o odsotnosti zakona, ki jo je zagovarjal, zapustil lastno ženo, žensko, ki ji ni bila očitana nobena kršitev kreposti (razvezo je lahko dosegel le z najetjem nepoštenega odvetnika), in se poročil z drugo žensko, ki je bila precej mlajša od njegove prejšnje žene. To dejanje je bilo tako očitna kršitev morale, da so njegovi lastni bratje iz skupnosti »Age-to-Come« obsodili njegovo ravnanje in mu niso več dovolili, da bi za njih pridigal.
GSAM 333.1Izjave njihovih lastnih bratov o zadnjih dneh teh mož izražajo najgloblje sočutje; vendar so to neolepšana dejstva, podana brez zlonamernosti ali predsodkov. S tem prepuščamo bralcem, da sami potegnejo zaključke glede fizične uporabe tega pričevanja.
GSAM 333Pastor J. H. Waggoner sprejme sporočilo
GSAM 333.2Leta 1852 je pastor J. H. Waggoner, ki je v Wisconsinu vodil okrožni časopis, sprejel sedanjo resnico, naslednje leto pa se je v celoti posvetil pastorskemu delu. Leta 1857 je napisal dve zelo pomembni brošuri, vsaka obsega približno dvesto strani. Prva je nosila naslov The Nature and Tendency of Modern Spiritualism, druga pa A Refutation of the Age-to-Come. Prva ni bila le sredstvo, ki je mnoge rešilo pred padcem v to Satanovo past, ampak je z Božjim blagoslovom odprla oči mnogim, ki niso vedeli, kako naj razumejo te sodobne pojave.
GSAM 333.3Njegovo delo Refutation of the Age-to-Come je najbolj izčrpno razkritje napačnih teorij o času milosti za grešnike po drugem prihodu našega Gospoda. Gre za tako popolno ovržbo te doktrine, da nanjo ne le ni bilo odgovora, ampak nismo doslej opazili niti poskusa odgovora. Knjiga na najbolj jasen in jedrnat način predstavlja Kristusov položaj kot duhovnika na prestolu svojega Očeta (njegovo Melkizedekovo duhovništvo) v sedanji dobi ter položaj, ki ga bo zasedal na svojem lastnem prestolu v svojem prihodnjem večnem kraljestvu – prestolu, s katerim ne bo povezano nobeno posredniško duhovništvo.
GSAM 334.1Še kasneje je pastor Waggoner napisal tretjo brošuro približno enake velikosti z naslovom The Atonement in the Light of Reason and Revelation. Okoli leta 1884 je bila ta revidirana in razširjena v knjigo s približno 400 stranmi. Gre za jasno in jedrnato razpravo o temi, ki jo nakazuje naslov.
GSAM 334.2Od takrat naprej je bil tesno povezan z založniškim delom, tako kot pisatelj kot tudi urednik. Nadaljeval je tudi s svojim pastorskim delom, zadnja leta pa je preživel v Evropi.
GSAM 334.317. aprila 1889 je nenadoma umrl v Baslu v Švici, takoj po tem, ko je dokončal svojo zadnjo knjigo From Eden to Eden. 16. aprila je cel dan pisal in v svoj dnevnik zapisal: »Imel sem naporen delovni dan.« Iz poročila o njegovem primeru, ki so ga sestavili evropski bratje, izhajajo naslednji podatki:—
GSAM 334.4»Zjutraj 17. aprila, okoli pol šestih, je v svoji kuhinji brez vsakega opozorila umrl zaradi srčnega zastoja. Zelo trdo je delal, da bi dokončal angleško izdajo svoje nove knjige, in pričakoval je, da bo naslednjo nedeljo odpotoval v London, kjer bi delal v zvezi s tem delom, preden se naslednje poletje vrne v Ameriko.«
GSAM 334.5Od leta 1854 je bil pastor Waggoner nenehno in vidno prisoten v javnosti v zagovor resnice, tako s prižnice kot v tisku. Ob smrti je bil star skoraj devetinšestdeset let. Pokopan je bil 20. aprila v Baslu. Tako je na svojem delovnem mestu umrl še eden od prvih delavcev v tej zadevi.
GSAM 334Zdravljenje z vero
GSAM 334.6V zgodnji pomladi leta 1858 je gospa White več dni močno trpela in je bila v skoraj nemočnem stanju priklenjena na posteljo. Nekega večera, blizu polnoči, je omedlela; družina je poskusila vse znane načine, da bi jo spravila k zavesti, a so bila njihova prizadevanja neuspešna. V tem stanju je ostala več kot pol ure, ko sta pastor Andrews in jaz bila na hitro poklicana s strani pastorja Whitea, da se pridruživa molitvi. V odgovor na goreče prošnje, izrečene ob njeni postelji, ji je Gospod v svoji milosti vrnil zavest in jo spet pripeljal do običajnega zdravja. Medtem ko je slavila Boga, je bila, še vedno ležeč v postelji, popeljana v videnje. Nekaj stvari, ki so ji bile prikazane v tem videnju, je mogoče prebrati v »Testimony for the Church«, št. 5.
GSAM 335Izjemna fizična manifestacija
GSAM 335.1S tem videnjem je bila povezana posebna fizična manifestacija, na katero posebej opozarjamo. Pastor White in jaz sva sedela na eni strani postelje, pastor Andrews pa na drugi. Njene dlani so se izmenično stiskale nad prsmi ali pa so se skupaj z rokami na njen običajen svoboden in graciozen način premikale v smeri različnih prizorov, ki jih je gledala. Zgornji del njenega telesa je bil dvignjen od postelje, tako da je bil med njenimi rameni in blazino prostor približno osem ali devet palcev. Z drugimi besedami, telo od bokov navzgor je bilo upognjeno pod kotom približno trideset stopinj. In v tem položaju je ostala ves čas trajanja videnja, ki je trajalo trideset minut. Nihče ne bi mogel naravno zavzeti takšnega položaja brez opore dlani in rok, še manj pa bi se v njem zadržal tako dolgo. Tudi to je bil dokaz, da je bila z videnjem povezana neka sila, nad katero ni imela nadzora.
GSAM 335Še ena napoved
GSAM 335.2Prvega oktobra 1858 so pastor in gospa White ter pisec imeli splošno srečanje v Rochesterju v zvezni državi New York. Po tem srečanju ju je pisec spremljal na potovanju po zvezni državi New York in po državah Nove Anglije. Nekega sobotnega dne je gospa White imela videnje, v katerem ji je bilo med drugim pokazano, da jo bo Satan nekje na naši načrtovani poti močno napadel in da morava pastor White in jaz z vero vztrajati ob njej, Gospod pa jo bo rešil.
GSAM 336Stiska gospe White
GSAM 336.1Tukaj je bilo spet preroštvo o tem, kar se bo zgodilo. Nadaljevanje bo pokazalo, kako natančno se je izpolnilo. Prvo soboto po srečanju v Rochestru smo bili v Rooseveltu, naslednjo soboto pa v Brookfieldu v okrožju Madison. Naslednji teden smo imeli srečanja v prostorni kuhinji gospoda Ballouja v Mannsvillu v okrožju Jefferson. Med vožnjo z vlakom iz Brookfielda v Mannsville se je gospe White vnetje pojavilo na obrazu tik pod očmi. To je bilo tako boleče, da je morala, ko smo prispeli v Mannsville, ležati v postelji. Vnetje se je dva dni stopnjevalo, zaradi česar ni mogla spati in se ni mogla udeležiti nobenega srečanja. Glava ji je bila tako otekla, da je imela obe očesi zaprti, obraz pa je bil tako pohabljen, da ni več spominjal na človeški obraz. Sredi vseh teh mučnih bolečin in skrajne živčnosti, ki jo je povzročila izguba spanca, si je sovražnik močno prizadeval, da bi jo napeljal h godrnjanju proti Bogu. Tako je trajalo vse do konca načrtovanih srečanj.
GSAM 336.2Po koncu srečanj mi je pastor White rekel:
GSAM 336.2»Brat John, to je prav tisti Satanov napad na mojo ženo, pred katerim so nas opozorili v Rochestru. Spomniš se, da je bila tam dana obljuba, da če bova združila moči in jo podprla z vero, ne da bi jo niti za trenutek spustila, ko bo prišel boj, bo moč sovražnika zlomljena in ona bo osvobojena. Pojdiva takoj noter in imejva čas za molitev.«
GSAM 336Osvoboditev, kot je bilo napovedano
GSAM 336.3Takoj sva odšla v sobo, kjer je bila gospa White priklenjena na posteljo, in goreče molila zanjo, medtem ko so bratje v sobi, kjer smo imeli sestanke, molili v tišini. Približno deset minut po tem, ko sva začela moliti, je prišla Gospodova moč in napolnila sobo. Gospa White je bila v trenutku osvobojena vseh bolečin in je takoj prosila za hrano. To se je zgodilo okoli pete ure popoldne. Do sedme ure je oteklina na njenem obrazu popolnoma izginila in tisti večer se je udeležila srečanja, po videzu tako zdrava kot vedno.
GSAM 337.1Na prošnjo meščanov je bil zvečer podan govor o »Dedovanju svetnikov«, ob koncu katerega je gospa White podala spodbudo. Medtem ko je bil pastor White zunaj s svojim sinčkom W. C., je bila pred tem velikim zbranim občestvom v viziji odnesena. Nekatere stvari, ki so ji bile takrat pokazane, je mogoče prebrati v zaključnem članku dela Testimony št. 5, datiranega v Mannsvillu, N.Y., 21. oktobra 1858.
GSAM 337.2Olajšanje, ki ga je gospa White doživela ob zgoraj omenjeni priložnosti, je bilo tako učinkovito, kot je bilo napovedano v videnju v Rochestru. Na tej poti se ni več pojavila nobena težava te vrste in na vsakem kraju smo dosegli slavno zmago za resnico.
GSAM 337Napoved ameriške državljanske vojne
GSAM 337.3V soboto, 12. januarja 1861, natanko tri mesece pred prvim strelom na Fort Sumter (kar je dejansko pomenilo začetek vojne, ki je privedla do osvoboditve 4.000.000 afriških sužnjev v Ameriki), je bila posvečena cerkev adventistov sedmega dne v Parkvillu, v Michiganu. Službe so se udeležili pastor White in njegova žena, pastorji Waggoner, Smith ter avtor tega besedila. Ob koncu pridige pastorja Whitea je gospa White podala ganljivo spodbudo, nato pa se je usedla na stol. V tem položaju je bila v viziji odnesena. Hiša je bila polna ljudi in vzdušje je bilo resnično slovesno. Ko se je vrnila iz vizije, je vstala, se ozrla po hiši in rekla:—
GSAM 338.1»V tej hiši ni niti ene osebe, ki bi si sploh lahko zamislila težave, ki prihajajo na to deželo. Ljudje se norčujejo iz odloka o odcepitvi Južne Karoline, toda pravkar mi je bilo pokazano, da se bo tej državi pridružilo veliko število drugih držav in da bo prišlo do najstrašnejše vojne. V tej viziji sem videla velike vojske obeh strani, zbrane na bojišču. Slišala sem grmenje topov in videla mrtve in umirajoče na vseh straneh. Nato sem jih videla, kako so se vrgli v boj mož na moža [in se med seboj prebodli z bajoneti]. Potem sem videla bojišče po bitki, vse prekrito z mrtvimi in umirajočimi. Nato so me odpeljali v zapore in videla sem trpljenje tistih v stiski, ki so se izčrpavali. Nato so me odpeljali v domove tistih, ki so v vojni izgubile može, sinove ali brate. Videla sem njihovo stisko in bolečino.«
GSAM 338.2Nato se je počasi ozrla po hiši in rekla: »V tej hiši so ljudje, ki bodo v tej vojni izgubili sinove.«
GSAM 338Pričevanje gospe Ensign o videnjih
GSAM 338.3Kot potrditev zgornjega dejstva, kot dokaz, da je bila napoved podana na navedeni dan, ter kot ponazoritev tega, kako jo je zbrano občestvo razumelo in širilo, je podano naslednje pričevanje:—
GSAM 338.4»S tem potrjujem, da sem januarja 1861 živela v okrožju St. Joseph v Michiganu, približno šest milj od Parkvilla. Nisem bila adventistka. 12. dne tega meseca je več mojih sosedov odšlo v Parkville, da bi se udeležili zborovanj. Ko so se vrnili domov, so mi povedali, da je bila na srečanju ženska, ki je bila v transu in je rekla, da se v Združenih državah bliža strašna vojna; da se bodo na obeh straneh, tako na jugu kot na severu, zbrale velike vojske in da bo veliko tistih, ki bodo trpeli v zaporih; ter da bodo številne družine občutile hudo stisko zaradi izgube možev, sinov in bratov v vojni; in da so v hiši moški, ki bodo v tej vojni izgubili sinove.« Podpisano: »Martha V. Ensign, Wild Flower, okrožje Fresno, Kalifornija, 30. januar 1891.«
GSAM 339.1V zvezi s prerokbo o tej strašni vojni je gospa White nadalje izjavila, da bodo adventisti sedmega dne »zaradi vojne prišli v stisko in da je dolžnost vseh, da goreče molijo, da bi jim bila dana modrost, da bodo vedeli, kaj storiti v težkih časih, ki so pred njimi.«
GSAM 339Obseg državljanske vojne
GSAM 339.2V času, ko je bila podana vizija, so ljudje na severu na splošno imeli le malo ali sploh nobene predstave o bližajoči se vojni. Celo predsednik Lincoln je tri mesece kasneje (12. aprila 1861), ko se je več držav pridružilo Južni Karolini v njenem odloku o odcepitvi in je bil izstreljen prvi strel na Fort Sumter, pozval le k mobilizaciji 75.000 mož, in to za kratko obdobje treh mesecev.
GSAM 339.3Skupno število vojakov, vpisanih na strani Unije med vojno, je bilo 2.859.132. Encyclopedia Britannica navaja, da je »konfederacijska vojska na začetku leta 1863 štela približno 700.000 mož«, vendar je težko natančno ugotoviti, koliko jih je bilo skupaj vpisanih. Število žrtev ocenjuje na »približno 300.000 mož«. Nekatere novejše enciklopedije ocenjujejo izgube na strani Unije (tistih, ki so bili ubiti v boju ali so umrli zaradi ran ali bolezni, ki so jih staknili na bojišču ali v zaporih) na 359.528. Glede dolga na strani Unije Britannica navaja:—
GSAM 339.4»Dolg je dosegel vrhunec 31. avgusta 1865 in znašal 2.845.907.626,56 dolarjev. Približno 800.000.000 dolarjev prihodkov je bilo porabljenih predvsem za vojno; države, mesta, okrožja in naselja so porabila lastne davčne prihodke in si za vojne namene nakopičila lastne dolgove; izplačila pokojnin bodo na koncu verjetno znašala 1.500.000.000 dolarjev. Stroškov Konfederacije ni mogoče nikoli natančno ugotoviti, premoženja, ki so ga uničile zvezne in konfederacijske vojske, pa je težko oceniti; denarna vrednost (2.000.000.000 dolarjev) sužnjev na jugu je bila zaradi vojne izničena. Skupaj, čeprav stroškov vojne ni mogoče natančno izračunati, je 8.000.000.000 dolarjev zmerna ocena.«4
GSAM 340Še ena potrditev vizije
GSAM 340.1Kar zadeva napoved o tem, da bodo moški v molilnici v Parkvillu v vojni izgubili sinove, bom le povedal, da sem jeseni leta 1883 srečal starešino cerkve v Parkvillu, ki je bil starešina tudi januarja 1861, ko je bila podana vizija; in ga vprašal, ali se spominja besed gospe White, ko je pripovedovala o viziji v zvezi z vojno. »Da,« je rekel, »se spominjam.« »Mi lahko poveste, koliko ljudi, ki so bili tisti dan v hiši, poznate in ki so v vojni izgubili sinove?« Takoj se je spomnil imen petih in rekel: »Vem, da so bili ti tam in da so v vojni izgubili sinove; če bi bil doma, kjer bi se lahko pogovoril s svojimi ljudmi, bi vam lahko navedel še več imen. Mislim,« je nadaljeval, »da je bilo poleg tistih, ki sem jih omenil, še pet drugih.«
GSAM 340.2Več kot štiri leta vztrajnega bojevanja s strani Juga, dokler ni bila skoraj polovica vseh zbranih sil izgubljena zaradi smrti v boju ali zaradi bolezni, kaže na presenetljivo uresničitev zgornje napovedi.
GSAM 340Suženjstvo in vojna
GSAM 340.3Gospa White je ob pripovedovanju o videnju, ki ga je prejela 4. januarja 1862, dejala:—
GSAM 340.4»Tisoči so bili prepričani, naj se vpišejo v vojsko, ker so menili, da je namen te vojne izkoreninjenje suženjstva; a zdaj, ko so se že odločili, ugotavljajo, da so bili zavedeni, da cilj te vojne ni odprava suženjstva, ampak njegovo ohranjanje v sedanji obliki.«
GSAM 341.1Zgoraj navedeno je bilo podano v času, ko so morali vojaki pomagati pri vračanju vseh sužnjev, ki so pobegnili v območje Unije, nazaj k svojim gospodarjem, in vojaki naj bi rekli: »Če nam uspe zatreti ta upor, kaj smo s tem pridobili?« Odgovorili so obupano: »Nič. Tisto, kar je povzročilo upor, ni odpravljeno. Sistem suženjstva, ki je uničil naš narod, ostaja živ in bo sprožil nov upor.« Te besede, vzete iz Testimony št. 7, kjer je pod naslovom »Slavery and the War« v celoti podan napet opis vojne, ne trdijo, da suženjstvo nikoli ne bo odpravljeno, ampak prikazujejo razmere, kot so jih takrat videli vojaki. Malo naprej v istem pričevanju je naslednja napoved:—
GSAM 341Napoved uspeha Severa
GSAM 341.2»In vendar je razglašen nacionalni post! Gospod pravi: ‚Ali ni to post, ki sem ga izbral, da se razvežejo vezi nepravičnosti, da se odpravijo težka bremena in da se sprostijo zatirani, ter da se zlomi vsak jarem?‘ Ko bo naš narod spoštoval post, ki ga je izbral Bog, bo On sprejel njihove molitve, kar zadeva vojno; zdaj pa ne pridejo do Njegovih ušes.«
GSAM 341.3Tisti, ki poznajo zgodovino vojne, se zavedajo porazov, nesreč, zamud itd., povezanih s prizadevanji Severa za osvojitev južnih sil do trenutka, ko je bila izdana Proklamacija o osvoboditvi – 1. januarja 1863. Kako hitre so bile osvojitve od takrat do konca vojne! Kako očitna je bila tistim, ki so spremljali napredek dela, izpolnitev tiste napovedi z dne 4. januarja 1862. Ko so bila bremena odstranjena, je suženjstvo popustilo in sužnju se je zlomil jarem! Kako očitno je, da je Bog uslišal molitve svojega ljudstva in podprl prizadevanja za končanje vojne, ko so se odločili za post, ki mu je bil všeč!
GSAM 342Pričevanje nekdanjega guvernerja St. Johna
GSAM 342.1V govoru nekdanjega guvernerja Johna P. St. Johna iz Kansasa v Ottawi v Illinoisu, ki sem ga poslušal popoldne 29. junija 1891, je podal naslednjo izjavo:—
GSAM 342.2»Nikoli nisem bil tako razočaran kot takrat, ko so nas [konfederati] premagali pri Bull Runu. Vendar je bilo vse to del Božjega načrta. Če bi mi premagali [konfederacijo], bi politiki sklenili mir, Unija bi nadaljevala s suženjstvom in bi ga imeli še danes. Dve leti so imeli [konfederati] prednost; toda potem, ko je Lincoln izdal znamenito razglasitev osvoboditve sužnjev, smo se preusmerili na stran Boga in nismo mogli izgubiti.«