Poglavje 14 – Zaprta vrata

GSAM 214.1»Ko pa gredo kupovat, pride ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, odidejo ž njim na svatovščino; in vrata se zapro.«¹

GSAM 214.2Prihod ženina, ki je predstavljen v tej priliki, ni prihod Kristusa na zemljo, ampak na poroko. Poroka je dogodek, ki se zgodi pred Gospodovim prihodom. V evangeliju, ki ga je zapisal Luka, je to izraženo takole: »Naj vam bodo ledja opasana in sveče prižgane, in bodite podobni ljudem, ki pričakujejo gospodarja svojega, kdaj se vrne z ženitnine, da mu precej odpro, kadar pride in potrka.«²

GSAM 214Prejem kraljestva, imenovan poroka

GSAM 214.3Prihod ženina na poroko je upodobljen v Danielu 7:13, 14, kjer Kristus pride k Očetu, da bi prejel svoje kraljestvo. V antičnih časih so prihod kralja v glavno mesto, da bi prevzel prestol in kraljestvo, imenovali poroka. Ta dogodek – sprejem glavnega mesta kot neveste – so praznovali s pompom in slovesnostjo, kot pri pravi poroki. Ko torej Kristus od Očeta v nebesih prejme svoje kraljestvo, pravijo, da se poroči s svojo nevesto – Novim Jeruzalemom (Razodetje 21:9); in to se v priliki imenuje »poroka«.

GSAM 214.4Po izteku 2300 dni, 22. oktobra 1844, so adventisti, ki so dogodke v svoji izkušnji primerjali z dejstvi, povezanimi z vzhodno poroko, rekli: »Kristus je vstopil v poroko.« Ko so prejeli jasnejšo luč o naravi dogodka, ki se bo zgodil ob koncu 2300 dni, je njihova vera sledila Kristusu v delu, v katerega je vstopil; tako so po veri »vstopili z njim na poroko«.

GSAM 215»Vrnil se bom«

GSAM 215.1V videnju, ki ga je leta 1845 imela gospodična Harmon in v katerem je Kristus prešel iz prvega v drugi prostor nebeškega svetišča, najdemo te besede: »‚Počakajte tukaj; grem k svojemu Očetu, da prevzamem kraljestvo; ohranite svoja oblačila brez madeža, in čez malo časa se bom vrnil s poroke in vas sprejel k sebi.‘ Nato je k Jezusu pripeljal oblačen voz s kolesi, podobnimi plamenom ognja, obdan z angeli. Stopil je v voz in ga je odpeljalo v najsvetejše, kjer je sedel Oče.«³

GSAM 215Usmiljenje po tem, ko so se vrata zaprla

GSAM 215.2Zdi se, da se zaprta vrata v tej priliki nanašajo na dogodek, ki se zgodi pred dejanskim prihodom Sina človekovega v nebeških oblakih; kajti potem, ko se vrata zaprejo, pridejo druge device in trkajo, pa jim je rečeno, naj »bdijo«, ker ne poznajo dneva niti ure njegovega prihoda. Poleg tega se ta vrata zaprejo, potem ko modre device vstopijo z Ženinom na poroko.

GSAM 215.3Iz besedila te prilike o devicah bi se zdelo, da je po vstopu na poročno gostijo še vedno priložnost, da se tudi »neumne« device ustrezno pripravijo na srečanje z Ženinom. Naročeno jim je, naj »bdijo«. Bditev in čakanje sta značilnosti, povezani s pravo pripravo na srečanje z Gospodom. Zdi se torej, da usmiljenje ni odvzeto, ko se v tej priliki zaprejo vrata.

GSAM 215Ne vrata iz Luke 13,25–28

GSAM 215.4V preteklosti so se pojavile napake, ko so vrata, o katerih govori ta prilika, zamenjali z vrati, omenjenimi v Luku 13:25–28, kjer piše: »Ko nekoč hišni gospodar vstane in zapre hišna vrata, tedaj začnete zunaj postajati in na vrata trkati, govoreč: Gospod, Gospod, odpri nam! pa vam odgovori in poreče: Ne poznam vas, odkod ste.... Odstopite od mene vsi, ki delate krivico. Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama in Izaka in Jakoba in vse proroke v kraljestvu Božjem, sebe pa izgnane zunaj.« Iz zgornjega besedila je zelo očitno, da je, ko se ta vrata zaprejo, usoda tistih, ki so ostali zunaj, že odločena. Takrat je namreč prišlo Božje kraljestvo; kajti videli bodo rešene v kraljestvu. Nasprotno pa v priliki o devicah Gospod še ni prišel v svoje kraljestvo, ampak je odšel k svojemu Očetu, da bi prevzel svoje kraljestvo.

GSAM 216Zaprta vrata v predpodobni službi

GSAM 216.1Tisti, ki so po veri sledili Kristusu v njegovem delu, so po koncu obdobja 2300 dni – 22. oktobra 1844 – videli, da je v predpodobni službi, ko je prišel dan sprave, Veliki duhovnik zaprl vrata zunanjega prostora in odprl vrata v svetišče svetišč, da bi tam opravil svoje delo izbrisanja grehov, priznanih v svetišču; in da je tudi Kristus, naš Veliki duhovnik, zaprl vrata zunanjega prostora nebeškega templja in odprl tisti prostor, v katerem je bila vidna »skrinja zaveze njegove«.⁴

GSAM 216Kdo so bili v zmoti?

GSAM 216.2V tem času so bili med adventističnimi verniki nekateri, ki še niso prejeli jasne luči o Kristusovem svetiščnem bogoslužju, saj njihova pozornost še ni bila usmerjena na sporočilo tretjega angela. Ti so se zmotili, ko so zamenjali ta zunanja vrata svetišča z zaprtimi vrati iz Luke 13:25–28. Vendar pa ti niso bili adventisti sedmega dne. Kdo pa so bili, kako je ta doktrina nastala in katere okoliščine so pripeljale do takšnih zaključkov, bomo poskušali pokazati.

GSAM 217.1Ljudje, ki so se ločili od nominalnih cerkva na podlagi oznanila adventnega sporočila, pa tudi tisti, od katerih so se tako ločili, so naslovljeni v pričevanju peti in šesti od sedmih cerkva iz Razodetja. Opozorilo peti cerkvi, cerkvi v Sardah, se glasi: »Spominjaj se torej, kako si prejel in slišal, ter hrani to in se izpokori. Ako se torej ne zbudiš, pridem kakor tat in ne boš vedel, ob kateri uri pridem nad tebe.«⁵ Iz teh besed je očitno, da so osebe, na katere se to nanaša, slišale oznanilo o Gospodovem prihodu. Navidezno so ga sprejele, a so se mu zdaj nameravale odreči.

GSAM 217Cerkev v Filadelfiji

GSAM 217.2Naslednja je omenjena cerkev v Filadelfiji, šesta stopnja evangeljske cerkve. Ta cerkev predstavlja ljudstvo, ki je bilo izpeljano na podlagi oznanila prvega in drugega sporočila iz Razodetja 14. Temu cerkvenemu občestvu Gospod pravi: »Hitro pridem; trdno drži, kar imaš, da ti nihče ne vzame venca.«⁶ Nadalje so naslovljeni s temi besedami: »To pravi Sveti, Resnični, ki ima ključ Davidov, ki odpira, in nihče ne zapre, in zapira, in nihče ne odpre. Vem za dela tvoja. Glej, postavil sem pred teboj vrata odprta, in nihče jih ne more zapreti, ker majhno imaš moč, in ohranil si besedo mojo in nisi zatajil imena mojega.«⁷

GSAM 217Kaj so zaprta vrata v tej priliki?

GSAM 217.3Kaj je treba razumeti pod odprtimi in zaprtimi vrati v pravkar citiranem svetopisemskem odlomku? Menimo, da je zadovoljiv odgovor na to vprašanje mogoče najti v priloženi razlagi: medtem ko so bili med adventisti tisti, ki so prejeli višjo luč in so učili, da je Odrešenik svoje služenje prenesel iz prvega v drugi prostor nebeškega svetišča, ter so tistim, ki so hoteli poslušati, pravilno predstavljali vprašanje odprtih in zaprtih vrat, se je druga skupina tej resnici upirala in poskušala utrditi vero v doktrino, da so odprta vrata zaprta, zaprta pa odprta. S tem so ovirali pot ali ovirali delo Gospodovih služabnikov tukaj na zemlji. Vrata nebeškega svetišča se odpirajo in zapirajo po Kristusovi moči – »Tisti, ki odpira, in nihče ne zapira.« V nagovoru cerkvi v Filadelfiji tisti, ki vztrajajo, ohranjajo besedo in ne zanikajo njegovega imena, dosežejo zmago, ki odpre vrata, ki jih nihče ne more zapreti. To se nedvomno nanaša na vrata dostopa do ljudi, ki so jih ljudje, kot se zdi (kot bomo videli), dejansko zaprli; toda v priznanje njihove neomajnosti Gospod pred verne postavi »odprta vrata«, ki jih nihče ne more zapreti.

GSAM 218Vrata izreka

GSAM 218.1V Svetem pismu je navedenih veliko primerov, v katerih se vrata uporabljajo v tem pomenu. Pavel v pismu Korinčanom pravi: »vrata so mi odprta velika in široka in nasprotnikov je mnogo.«⁸ Spet v svojem drugem pismu Korinčanom pravi: »Ko sem prišel v Troado zavoljo evangelija Kristusovega in so mi bila vrata odprta v Gospodu, nisem imel miru v duhu svojem, ker nisem našel Tita, brata svojega.«⁹ Tudi Kolosane je na ta način prosil: »V molitvi bodite stanovitni in čujte v njej z zahvaljevanjem; molite obenem tudi za nas, da nam Bog odpre vrata za besedo, da govorimo skrivnost Kristusovo, za katero sem tudi v sponah.«¹⁰

GSAM 218.2Iz teh svetih spisov je razvidno, da se priložnosti za oznanjevanje resnice imenujejo odprta vrata; iz besed, izrečenih cerkvi v Filadelfiji, pa bi se zdelo, da so se v času, ko je bil ta narod poklican ven, ljudje močno trudili, da bi jim zaprli vrata za oznanjevanje. Ko je filadelfijska cerkev prestajala preizkušnjo in se trdno držala njegove »besede« in »imena«, je bila Gospodova beseda zanje, da bo prednje postavil odprta vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti.

GSAM 219Razmere po 22. oktobru 1844

GSAM 219.1Ko imamo pred seboj primer, kot je naveden v besedah preroštva, si oglejmo nazaj, kako se je razvijalo stanje. Kot je bilo že predstavljeno, so bile do aprila 1844 cerkve odprte za oznanjevanje adventnega sporočila, pri čemer je bilo povpraševanje po delavcih večje, kot so ga lahko zadovoljili živi pridigarji. Po razočaranju spomladi leta 1844 so se tisti, ki niso iskreno sprejeli te doktrine, obrnili proti njej. Ko so poleti leta 1844 razglasili sporočilo drugega angela iz Razodetja 14 in »polnočni klic« (Matej 25), se je začelo najbolj grenko preganjanje tistih, ki so si še vedno upali izpovedati svojo vero v bližnji drugi prihod Gospoda. Ti nasprotniki so na različne načine poskušali utišati to temo in na vsak možen način ovirati delo tistih, ki so še vedno oznanjali: »Prišla je ura njegove sodbe.« William Miller je o tem nasprotovanju dejal: »To je najbolj nenaravno in nerazumljivo.« Nasprotovanje je bilo ob koncu 2300 dni tako odločno, da je Geo. Storrs o njem dejal: »S formalnimi cerkvami in vsemi nepravičnimi smo končali, razen v kolikor jih ta krik lahko še prizadene.«

GSAM 219.2Po izteku tega obdobja, ko sta se nasprotovanje in posmehovanje nepravičnih podvojila in potrojila, je William Miller o situaciji dejal: »Opravili smo svoje delo pri opozarjanju grešnikov in pri poskusu prebuditi formalno cerkev. Bog je v svoji previdnosti zaprl vrata.«¹¹

GSAM 219Splošna trdovratnost grešnikov

GSAM 219.3Takšno ravnanje posmehljivega sveta ni le otrdilo grešnike proti nauku o ponovnem prihodu, temveč je bilo tudi pričevanje tistih v imenskih cerkvah naslednje: »Ko pomislimo na redke primere pravega spreobrnjenja in po drugi strani vidimo neprimerljivo nesramnost in zakrknjenost grešnikov, nehote vzkliknemo: Ali je Bog pozabil biti milostljiv ali pa so morda vrata milosti zaprta?«¹²

GSAM 220.1Pri drugem delavcu beremo še več o razmerah po koncu preroškega obdobja: »Takrat je bilo skoraj nemogoče priti do nevernikov, saj je razočaranje leta 1844 tako zmedlo misli mnogih, da niso hoteli poslušati nobenega pojasnila o tej zadevi.«¹³

GSAM 220Vsa vrata za dostop do nevernikov so zaprta

GSAM 220.2Zdelo se je, da takšno stanje zaenkrat zapira vrata dostopa do vseh razen do tistih, ki so še vedno trdno držali svojo vero in upanje v kmalu prihajajočega Kristusa. Ker so se vrata za oznanjevanje zdela tako popolnoma zaprta in so adventisti videli, da se zaprta vrata v priliki nanašajo na njihovo izkušnjo, je lahko razumeti, kako so prišli do zaključka, da za grešnike ni več usmiljenja: ali, kot so nekateri izrazili, da so »vrata usmiljenja zaprta«, še posebej če so menili, da so zaprta vrata v tej priliki in zaprta vrata v Evangeliju po Luku 13 ista. Če so se ljudje popolnoma upirali poslušanju in so tako otrdili svoja srca, kako bi se lahko spreobrnili?

GSAM 220Kdo je prvi poučeval o lažnih zaprtih vratih?

GSAM 220.3Zdaj se poraja vprašanje: Kdo je začel poučevati doktrino o »brez usmiljenja za grešnike«? Kdo je vanjo verjel? In kdo jo je zavrnil? Kot odgovor na prvo vprašanje bomo opozorili na poročilo o obisku, ki ga je J. V. Himes opravil spomladi leta 1845 v zvezni državi Maine. Pravi:—

GSAM 220.4»Brat Joseph Turner in drugi so zavzeli stališče, da smo v veliki soboti – da se je šest tisoč let izteklo – zato noben adventist ne bi smel več opravljati fizičnega dela. Če bi to storili, bi to po njihovem mnenju zagotovo privedlo do njihovega končnega uničenja.

GSAM 220.5»Medtem ko so čakali v tem stanju neaktivnosti glede posvetnega fizičnega dela, je, kot so menili, v um brata Turnerja zasijala nova luč, namreč da je Ženin PRIŠEL – da je prišel deseti dan sedmega meseca preteklega judovskega leta – da se je takrat odvijala poroka – da so takrat vse device v nekem smislu vstopile z njim na poroko in so se vrata zaprla!– nobena od njih ni mogla biti izgubljena, in nobena zunaj ni mogla biti rešena. Tako so bile vse duhovne zadeve tega mogočnega sveta zaključene.«¹⁴

GSAM 221Kdo se je odločno uprl tej lažni teoriji?

GSAM 221.1Pastor Turner je začel poučevati svojo doktrino »ni več usmiljenja« v Parisu v zvezni državi Maine in je za kratek čas imel precej privržencev v tem delu države. Ker so bila vrata za dostop do ljudi zunaj adventistov, bodisi vernih bodisi nevernih, popolnoma zaprta, so se mnogi povsem naravno nagibali k Turnerjevemu pogledu na to temo.

GSAM 221.2Da ne bi prišlo do napačnega razumevanja izraza adventisti, bomo v nadaljevanju o tem ljudstvu govorili kot o adventistih prvega dne; in prav mnogi iz te skupine so sprejemali Turnerjeva stališča. Še niso videli niti slišali resnice o soboti, prav tako pa še niso slišali za sporočilo tretjega angela. Prav o njih gospa White v eni od svojih publikacij piše takole:—

GSAM 221.3»Po izteku časa pričakovanja leta 1844 so adventisti še vedno verjeli, da je prihod Odrešenika zelo blizu; menili so, da je zanje nastopil kritični trenutek in da je pred Bogom dokončano Kristusovo posredovanje za človeka. Ker so oznanili opomin o sodbi, so po eni strani čutili, da so do sveta opravili svojo dolžnost. Tako se jim je glede reševanja grešnikov odvalil kamen od srca. Po drugi strani so imeli bogokletno posmehovanje ljudi za še en dokaz, da se je Božji Duh odmaknil od njih, ki so zavrgli njegovo milost. Vse to jih je utrdilo v prepričanju, da je čas milosti končan oziroma, da so vrata milosti zaprta, kot so to poimenovali. Kot je bilo že navedeno, so bili adventisti kratek čas enotni v prepričanju, da so se vrata usmiljenja zaprla.«¹⁵

GSAM 222.1V tem citatu gospa White navaja stališče, ki so ga zavzeli adventisti prvega dne. Niti najmanj ne namiguje, da bi sama verjela v to. Kot je bilo prikazano zgoraj, je to doktrino prvi poučeval Joseph Turner v Parisu v zvezni državi Maine. Gospa White (takrat še gospodična Harmon) je zgodaj spomladi leta 1845 na zgoraj omenjenem kraju srečala Josepha Turnerja in ga slišala razglašati njegovo doktrino, da »za adventiste ni več fizičnega dela in za grešnike ni več usmiljenja«, ter mu je jasno povedala, da »poučuje napačno doktrino; da še vedno obstaja usmiljenje za grešnike in za tiste, ki resnice niso zavrnili zavestno«.

GSAM 222Nasprotovanje teoriji »brez usmiljenja«

GSAM 222.2J. N. Andrews, ki je v letih 1844 in 1845 prebival v Parisu v zvezni državi Maine in je bil popolnoma seznanjen s potekom dogodkov med tamkajšnjimi ljudmi ter z delovanjem Josepha Turnerja, ki je učil, da za grešnike ni več usmiljenja, o stališču gospodične Harmon do te teme v tistem času pravi: »Namesto da bi jih vizije vodile k sprejetju tega stališča, so popravile tiste, ki so ga še vedno zagovarjali.«¹⁶

GSAM 222.3Gospodična Harmon je poleti leta 1845 ponovno obiskala mesto Paris v zvezni državi Maine. Glede tega obiska bom citiral gospo Truesdail, ki je takrat živela v mestu Paris. Pravi:—

GSAM 222.4»Med obiskom gospodične Harmon v mestu Paris v zvezni državi Maine poleti leta 1845 sem ji povedala podrobnosti o moji dragi prijateljici, katere oče ji je preprečil udeležbo na naših srečanjih, zato ona ni zavrnila luči. Nasmejana mi je odgovorila: ‚Bog mi nikoli ni pokazal, da za takšne osebe ni odrešitve. To velja le za tiste, ki jim je bila predstavljena luč resnice in so jo zavestno zavrnili.‘«¹⁷

GSAM 222.5Prav tako govori o tretjem obisku gospodične Harmon v Parisu leta 1846, in sicer takole:—

GSAM 222Še ena ovržba napačne teorije

GSAM 222.6»Še en dogodek, vreden omembe, je bila vizija, ki je bila dana leta 1846 v Parisu v zvezni državi Maine. Gospodični Harmon je bilo razodeto, da bo Satan, ko ne bo mogel preprečiti iskrenim ljudem, da bi izpolnili svojo dolžnost v celoti, uporabil svojo spretnost, da jih potisne onkraj dolžnosti. Ena dobra sestra je po cerkvah razglašala, da jih je Bog zavrnil, ker so zavrnili sporočilo, poslano z nebes, da bi jih rešilo. Sestra Harmon je videla, da v njenem sporočilu ni bilo resnice, saj je bilo v cerkvah še veliko takih, ki bodo sprejeli resnico; da se bodo dobri angeli še lotili dela za duše v teh cerkvah, in ko bodo to storili, bodo [angeli] to sestro z njenim sporočilom [tj. njenim sporočilom o ‚brez usmiljenja‘] pustili pred vrati.«¹⁸

GSAM 223Ni protislovja

GSAM 223.1Ker obstajajo tisti, ki zelo vneto poskušajo dokazati, da je gospa White nekoč učila teorijo »ni več usmiljenja za grešnike«, zdaj pa uči nasprotno, bom predstavil pričevanja tistih, ki so bili seznanjeni z njenim delom od leta 1845, v zvezi z njenim prizadevanjem za spreobrnitev grešnikov. Sledi izjava Ire Abbeyja iz Brookfielda, okrožja Madison, zvezne države New York:—

GSAM 223.2»Med letoma 1846 in 1850 sta brat in sestra White prišla k nam domov in sta bila zelo zavzeta za otroke ter tiste, ki še niso zavrnili resnice. Prizadevala sta si za nepreobrnjene duše in nikoli se ne spomnim, da bi sestra White rekla, da ni upanja za tiste, ki so se oddaljili od vere, in tiste, ki še niso zavrnili resnice.«¹⁹

GSAM 223Pričevanje adventistov prvega dne

GSAM 223.3Kar zadeva to, kaj adventisti prvega dne iz Nove Anglije vedo o skrajni doktrini zaprtih vrat, naj o tem priča naslednje pismo:—

GSAM 223.4»Od 5. do 9. avgusta 1891 sem imel razpravo s pastorjem Milesom Grantom v Brookstonu, mestu s približno 30.000 prebivalci. Razprava je potekala v velikem šotoru, vodil pa jo je gospod John Barbour, nekdanji predsednik mestnega sveta. To mesto je oddaljeno približno dvajset milj od Bostona. Razprava je potekala o vprašanju sobote, vendar je gospod Grant poskušal v razpravo vključiti tudi zadevo glede izkušnje sestre White v tem delu. Obtožil jo je, da ‚ji je bilo že davno leta 1844 razodeto, da je čas milosti minil in da za grešnike ni več milosti‘.«

GSAM 224.1»V odgovor sem mu povedal, da so to stališče zavzemali skoraj vsi adventisti prvega dne, preden smo se od njih ločili, in da gospa White tega stališča sploh ni podpirala, ampak je bila ena od prvih stvari, ki so ji bile razkrite, prav to, da je bilo to stališče ‚napačno‘ in da je za grešnike še vedno na voljo usmiljenje. Rekel sem: ‚To je res, in pastor Grant ve, da je tako.‘ Ko sem to rekel, je veliko adventistov prvega dne pred mano [ta skupina je predstavljala precejšen del polnega velikega šotora] odločno in pritrdilno prikimalo tej izjavi. Dovolj je reči, da pastor Grant te točke v razpravi ni več omenil.« Podpisano: »Geo. E. Fifield, South Lancaster, Mass., 6. december 1895.«

GSAM 224Gospa White vedno išče odrešitev grešnikov

GSAM 224.3Da si je gospa White od leta 1844 do danes prizadevala za spreobrnitev grešnikov, dodatno dokazujejo naslednja dejstva: ona in pastor White sta 20. aprila 1848 v hiši Alberta Beldena v Rocky Hillu, Conn., priredila srečanje, ki se je začelo. Na tem srečanju so si prizadevali za nekatere iz sveta. Pastor White in njegova žena sta pokazala posebno zanimanje za takšne duše. V zvezi s tem bomo navedli pričevanje enega izmed pripadnikov te skupine, ki je prejel krst iz rok pastorja Whitea. John Y. Wilcox je 22. februarja 1891 v pismu iz Kensingtona v zvezni državi Connecticut zapisal:—

GSAM 224.4»V resnico sem bil uveden v času, ko so se srečanja odvijala v nedokončani sobi v hiši brata A. Beldena v Rocky Hillu, Connecticut. Luč sedanje resnice sem prejel zahvaljujoč prizadevanjem brata in sestre White. Kmalu zatem me je krstil brat White. Brez spodbude in moči, ki sem ju prejel od njiju, ne vem, ali bi si sploh kdaj upal misliti ali čutiti, da me je Gospod sprejel. Zelo sta se zanimala zame in si prizadevala, da bi mi pomagala.«

GSAM 225.1Pastor White je o tem srečanju v pismu Stockbridgeu Howlandu iz Topshama v zvezni državi Maine zapisal: »Brat Bates je zapovedi predstavil zelo jasno, njihov pomen pa so poudarila zelo močna pričevanja. Beseda je imela učinek, da je utrdila tiste, ki so že bili v resnici, in prebudila tiste, ki se še niso popolnoma odločili.«

GSAM 225Delo za grešnike v Oswegu, N.Y.

GSAM 225.2Leta 1849 sta pastor James White in njegova žena delovala v Oswegu, N.Y. Na teh srečanjih sta se Hiram Patch in gospodična Benson, ki sta bila zaročena, spreobrnila k Bogu in sedanji resnici.

GSAM 225.3Marca 1850 so se v Oswegu ponovno odvijala srečanja. V reviji Present Truth za april je pastor White, ko je govoril o teh srečanjih, dejal:

GSAM 225.3»Med otroki ostanka v tem mestu se zdaj odvija zelo zanimivo delo. Njihovo odrešenje je bilo glavna tema na naših srečanjih v zadnjih dveh sobotah, in Bog nas je čudovito blagoslovil. Resnica je imela dober vpliv tako na nas kot na naše otroke. Zvečer po zadnjem prvem dnevu smo imeli srečanje, namenjeno posebej njim, in Gospodov Duh se je izlil med nami. Vsi otroci so se poklonili pred Gospodom in so očitno čutili, kako pomembno je spoštovati zapovedi, zlasti peto, ter iskati odrešitev skozi Jezusa Kristusa. To je bilo eno najbolj zanimivih srečanj, ki sem jih kdajkoli doživel.«

GSAM 225.4V reviji Present Truth iz novembra 1849 je pastor White objavil poročilo o številnih, ki so se spreobrnili in bili krščeni; v zadnji številki te revije iz leta 1850 pa je poročilo o srečanju v Waitsfieldu v zvezni državi Vermont ter o prisotnosti Hemana Churchilla, ki se je pravkar spreobrnil iz sveta. V članku je omenjen kot »brat«. Kako bi to bilo mogoče, če ne bi bilo več usmiljenja za grešnike?

GSAM 226Izjava enaindvajsetih prič

GSAM 226.1V tej zvezi navajamo izjavo, ki jo je leta 1888 podpisalo enaindvajset posameznikov, od katerih je vsak bil v adventističnem gibanju leta 1844 in je bil seznanjen z nastankom sporočila tretjega angela. Vsi so bili privrženci sporočila že pred letom 1851, večina pa je bila povezana z adventisti sedmega dne skoraj od samega začetka gibanja:—

GSAM 226.2»Mi, spodaj podpisani, ki smo bili dobro seznanjeni z adventističnim gibanjem leta 1844 ob izteku določenega časa in smo že leta 1850 sprejeli resnico sporočila tretjega angela, s tem z veseljem podpisujemo naslednjo izjavo glede nauka o zaprtih vratih, ki so ga verniki v sporočilo tretjega angela zagovarjali od njegovega nastanka do zadnjega omenjenega datuma in naprej.

GSAM 226.3»Verjeli so, v skladu z Razodetjem 3:7, 8 in drugimi svetimi pismi, da je Kristus ob izteku 2300 dni iz Daniela 8:14 zaključil svoje delo v prvem prostoru nebeškega svetišča, preusmeril svoje služenje v svetišče svetišč in se lotil dela sodbe, s čimer se je v tem pogledu spremenil njegov odnos do načrta odrešitve. Tu so se ena vrata odprla, druga pa zaprla.

GSAM 226.4»Verjeli so, da so tisti, ki so imeli jasno luč o sporočilu prvega angela in so se mu uprli ter mu ostro nasprotovali, zavrnjeni od Boga. Vendar niso verjeli, da bi bili zavrnjeni tisti, ki niso imeli te luči, ali tisti, ki pred letom 1844 še niso dosegli starosti odgovornosti, če bi iskali Boga z iskrenim srcem.

GSAM 226.5»Čeprav so takoj po poteku roka skupaj z Williamom Millerjem in veliko večino adventistov verjeli, da je njihovo delo za svet končano in da bo Gospod prišel zelo kmalu, pa po tem, ko je luč o svetišču in tretjem sporočilu pojasnila njihovo razočaranje, niso verjeli, da je milost minila, razen za tiste, ki so zavrnili luč.«

GSAM 227.1Podpisano: »J. B. Sweet, South Saginaw, Mich.; Samuel Martin, West Rindge, N.H.; Ira Abbey, North Brookfield, N.Y.; gospa R. B. Abbey, North Brookfield, N.Y.; gospa Diana Abbey, North Brookfield, N.Y.; gospa L. B. Abbey, North Brookfield, N.Y.; Heman S. Gurney, Memphis, Mich.; Ann E. Gurney, Memphis, Mich.; William Gifford, Memphis, Michigan; gospa Mary S. Chase, Battle Creek, Michigan; S. M. Howland, Battle Creek, Michigan; gospa F. H. Lunt, Battle Creek, Michigan; gospa Melora A. Ashley, Battle Creek, Michigan; gospa Caroline A. Dodge, Battle Creek, Michigan; gospa Sarah B. Whipple, Battle Creek, Michigan; gospa Uriah Smith, Battle Creek, Michigan; gospa Paulina R. Heligass, Moline, Kansas; R. G. Lockwood, St. Helena, Kalifornija; gospa R. G. Lockwood, St. Helena, Kalifornija; Reuben Loveland, North Hyde Park, Vermont; gospa Belinda Loveland, North Hyde Park, Vermont.«

GSAM 227Napačno razumljena vizija

GSAM 227.2Poskušali so razlagati videnje, ki ga je gospa White prejela v Topshamu, Maine, 24. marca 1849, kot da uči to napačno doktrino – da ni več usmiljenja za grešnike. To videnje je bilo podano ravno v času, ko se je pojavilo »Rochestersko trkanje« (spiritizem). Gospa White je videla, da se bodo skrivnostni znaki in čudeži ter lažne reformacije množili in širili. Te reformacije niso bile prehodi iz zmote v resnico (ni rekla, da takšnih reformacij nikoli ne bo, ampak da so bile tiste, ki so ji bile prikazane in v katerih so uporabljali človeški vpliv, takšne), ampak prehodi iz slabega v še slabše; kajti tisti, ki so trdili, da so doživeli spreobrnjenje srca, so se le ovili v versko preobleko, ki je zakrivala nepravičnost zlobnega srca. Nekateri so se zdeli resnično spreobrnjeni, kar jim je omogočalo, da so zavajali Božje ljudstvo; toda če bi bilo mogoče videti v njihova srca, bi se pokazala črna kot vedno.

GSAM 227.3Nato je rekla: »Moj spremljevalni angel mi je naročil, naj poiščem duševne muke za grešnike, kakršne so bile nekoč. Pogledala sem, a jih nisem mogla videti; kajti čas njihovega odrešenja je minil.«²⁰

GSAM 228.1Trdilo se je, da je ta vizija učila, da za grešnike ni več usmiljenja, toda vprašamo: Kako bi to bilo mogoče, ko pa se je tej doktrini upirala že od samega trenutka, ko jo je Joseph Turner prvič poučeval spomladi leta 1845, in se je ves čas resno trudila za spreobrnitev in odrešitev grešnikov?

GSAM 228.2V delu Supplement to Experience and Views, objavljenem leta 1854, gospa White pravi: »Omenjene ‚lažne reformacije‘ se bodo šele v celoti pokazale. Ta pogled se nanaša zlasti na tiste, ki so slišali in zavrnili luč nauka o prihodu. Ti so prepuščeni močnim zmotam. Takšni ne bodo imeli ‚duševnih muk za grešnike‘, kot so jih imeli nekoč.«²¹

GSAM 228.3Nasprotniki trdijo, da vedo več o tem, kaj je gospa White videla v tej viziji, kot je vedela sama. Preučimo to za trenutek v povezavi z njihovo razlago, namreč da je videla stanje grešnikov namesto oživiteljev vere. Torej je gledala grešnike, da bi našla »duševno trpljenje za grešnike, a ga ni mogla videti«. Kdo je kdaj našel duševno trpljenje za grešnike zgolj s tem, da je gledal grešnike? Vendar pa se sprašujemo: kaj pa osebe, omenjene v zgornjem pričevanju, ki so zgolj uporabljale človeški vpliv in hipnozo, da bi pridobile spreobrnjence, in to imenovale delo Božjega Duha? Ali so ti nasprotniki, ki so tako vneto želeli pokazati, da je gospa White učila skrajno teorijo »zaprtih vrat«, pripravljeni priznati, da so bili ti oživitelji sveti ljudje in da so pridobivali pristne spreobrnjence?

GSAM 228.4Vsakemu nepristranskemu umu je jasno, da so bile osebe, na katere se v tej zvezi nanaša, tiste, ki so trdile, da imajo to duševno trpljenje, medtem ko so zavrnile luč in resnico ter uporabljale hipnozo za pridobivanje spreobrnjencev. Takšni ljudje niso mogli imeti pristnega duševnega trpljenja za grešnike, ko so bili sami predmet prekletstva; kajti »čas njihovega [lastnega] odrešenja je minil«.

GSAM 229.1Iz vizije gospe White z dne 24. marca 1849 so nekateri poskušali sklepati, da ta uči, da za grešnike ni več usmiljenja; vendar smo že pokazali, da je leta 1845 v Parisu v zvezni državi Maine učila, da obstaja usmiljenje za vse, ki niso zavestno in z razumevanjem zavrnili luči in resnice. V videnju, ki ga je prejela na istem mestu leta 1846, je bilo razvidno, da je Gospod imel »ljudstvo v cerkvah, ki ni zavrnilo resnice«. Tistim posameznikom, ki so menili drugače, je bil izrečen opomin, da bodo Božji angeli še delovali za takšne, in ko bodo delovali, bodo tisti, ki so jih obsojali, ostali zunaj.

GSAM 229.2Tudi aprila 1848 sta pastor White in njegova žena delovala v Rocky Hillu v zvezni državi Connecticut za spreobrnjenje grešnikov. Vse to dokazuje, da je videnje z dne 24. marca 1849 v skladu s tistim, ki je bilo dano v Parisu v zvezni državi Maine leta 1846, ter s potjo, ki sta jo ta Božja služabnika ubrala aprila 1848.

GSAM 229Poraz lažnega oživitelja vere

GSAM 229.3Ta vizija je bila prvič objavljena v Connecticutu leta 1849. Tam je neki pastor zelo vneto deloval za pridobivanje spreobrnjencev, celo trdil je, da ima dar jezikov. Prizadeval si je pridobiti vpliv nad majhno skupino tistih, ki so spoštovali soboto, v Rocky Hillu. Eno izmed njih je imenoval »draga svetnica Gospodova«. V njegovi prisotnosti je gospa White imela videnje, ki je razkrilo zavajajočo naravo njegovega dela in da je njegova »draga svetnica« ravnala v nasprotju s sedmo zapovedjo. Ta »svetnica« je obtožbo zanikala, pastor pa je močno zagovarjal »ubogo Gospodovo svetnico«, kot jo je imenoval, in skušal pridobiti sočutje zanjo. Naslednjo noč je ta mlada ženska doživela napad kolere morbus in mislila, da bo umrla. Poklicala je gospo White in priznala, da je bilo tisto, kar ji je bilo razodeto o njej, resnično; da je bila kriva prav tistega, kar je navedla gospa White. Tako temu lažnemu delavcu ni uspelo zavesti te skupine, narava njegovega dela pa je bila razkrinkana, kar je nenadoma prekinilo njegova prizadevanja na tem kraju.

GSAM 230Še en lažni oživitelj v Oswegu, N.Y.

GSAM 230.1Kot dodatno ponazoritev načela, navedenega v zgornjem pričevanju, in da bi pokazali, kako sta pastor White in njegova žena še vedno delovala v letih 1849–50 za spreobrnitev grešnikov, navajamo naslednja dejstva, ki so mi jih povedali Elias Goodwin in drugi zgodnji člani cerkve v Oswegu v zvezni državi New York:—

GSAM 230.2Takrat (1849) je v tem kraju prebival mladenič po imenu Hiram Patch. Bil je zaročen z mlado damo, s katero se je kmalu zatem poročil. Bila sta nepreobrnjena, vendar sta obiskovala srečanja, ki sta jih vodila pastor White in njegova žena, in sta bila že skoraj prepričana, da postaneta kristjana. V tem času se je v eni od cerkva v Oswegu začelo preporodno gibanje, ki ga ni sprožil pastor, temveč ugleden laični član, blagajnik okrožnih sredstev. Ta mož je deloval zelo goreče in trdil, da nosi veliko breme za grešnike. Med molitvijo za nepreobrnjene si je gnetel roke, saj je bil očitno v največji stiski zaradi njihovega izgubljenega stanja.

GSAM 230.3Gospod Patch in njegova zaročenka sta obiskovala ta srečanja preporoda in nista vedela, kako se odločiti. Bila sta prisotna ob eni priložnosti, ko je gospa White imela videnje, v katerem ji je bilo nakazano na Ozeja 5,6–7, kjer piše: »Odšli bodo s svojimi čredami in svojo živino, da bi iskali Gospoda; a ga ne bodo našli; on se je umaknil od njih. Nezvesto so ravnali zoper Gospoda; saj so rodili tuje otroke: zdaj jih bo mesec požrl skupaj z njihovimi deleži.« Pokazano ji je bilo, da tisti, ki so vodili to oživitev, niso bili v pravem odnosu z Bogom in da niso imeli resničnega dušnega bremena za grešnike.

GSAM 231Napoved neuspeha

GSAM 231.1Nato je rekla gospodu Patchu: »Naročeno mi je bilo, naj vam povem, da se bo v tem primeru besedilo dobesedno izpolnilo. Počakajte en mesec in sami boste spoznali značaj oseb, ki sodelujejo pri tem preporodu in ki trdijo, da nosijo tako veliko breme za grešnike.« Gospod Patch je rekel: »Počakal bom.«

GSAM 231.2V dveh tednih od trenutka, ko je bila podana ta vizija, je omenjenemu blagajniku, ki je trdil, da čuti tako duševno trpljenje za grešnike, v svoji hlinjeni agoniji počila krvna žila v želodcu in so ga zaradi izgube krvi morali spraviti v posteljo. Zadeve blagajniškega urada je moral prevzeti okrožni šerif, ki je skupaj z enim od policistov pregledal stanje v blagajniški knjigi in nato preštel denar, da bi prevzel vodenje poslov, ob tem pa je ugotovil, da manjka ravno 1.000 dolarjev.

GSAM 231.3Šerifu in policistu se je zdelo nemogoče, da bi bil človek, ki je bil tako predan verskemu preporodu, kriv za krajo denarja. Menila sta, da ga je verjetno izplačal in pozabil ustrezno vknjižiti v knjigo; ali pa ga je morda položil v banko, zaradi česar se ni pojavil na računu v sefu. V vsakem primeru sta od njega morala zahtevati zadovoljivo pojasnilo, vendar je bilo to treba storiti previdno; kajti če bi imel denar, bi se nedvomno potrudil, da ga skrije. Zato sta se dogovorila, da bo eden od njiju šel naprej in se skril v lopo za hišo, da bi opazoval zadnja vrata v primeru kakršnih koli znakov nemira, medtem ko naj bi šerif vstopil skozi glavna vrata. Ko se je šerif približal hiši in vstopil skozi glavna vrata, je opazil žensko obleko, ki je ravno izginjala skozi zadnja vrata. Moški v lopi je videl, kako je ženska hitro odšla do snežnega zameta, v snegu izkopala luknjo, vanjo nekaj položila, kar je nato prekrila s snegom, in se vrnila v hišo.

GSAM 232.1Šerif je pristopil k postelji blagajnika in po tem, ko se je pozanimal o njegovem zdravstvenem stanju, namignil na njihovo zmedo v uradu ter namignil, da bi on verjetno lahko pojasnil težavo. Moški, močno razburjen, je dvignil roko proti nebu in poklical Boga za pričo ter rekel, da o denarju ne ve ničesar. Ravno takrat je vstopila žena in hotela vedeti, kaj se dogaja in zakaj je njen mož tako razburjen. Moški je odgovoril: »Mislijo, da imamo njihov denar.« Ženska je nato na enak način dvignila roke in poklicala Boga za pričo, da denarja nimata in da o njem poleg tega ne vesta ničesar. Takoj ko je končala ta stavek, je posegel policist, ki je, ko je ona vstopila v hišo, pohitel iz svojega skrivališča k snežnemu nasipu, in rekel: »Gospa, kaj je to? Videl sem, kako ste se pognali iz hiše in to odložili v snežni nasip, in tukaj je, pogrešana vreča denarja, na kateri je napisano 1.000 dolarjev.«

GSAM 232.2Kot je bilo mogoče pričakovati, se je to oživljanje vere nenadoma sesulo. Gospod Patch in njegova zaročenka sta, potem ko sta spoznala značaj tistega, ki je vodil oživljanje vere, zavzela stališče za resnico in se pridružila adventistom sedmega dne, v kateri cerkvi sta ostala vredna člana do dneva svoje smrti.

GSAM 232.3Ta vizija, kot je jasno razvidno, je bila dana v interesu in v posebno korist nepreobrnjenih ter je privedla do spreobrnjenja grešnikov, medtem ko je neposredno vplivala na tiste, ki so bili sami grešniki in ki jih je Gospod zavrnil zaradi njihove hinavščine. »Nezvesto so ravnali zoper Gospoda«; čeprav so trdili, da imajo veliko duševno trpljenje zaradi grešnikov, so rodili le »tuje otroke«.

GSAM 232Hinavski delavec v Camdenu, N.Y.

GSAM 232.4Med drugimi kraji, ki sta jih pastor in gospa White obiskala med zimo leta 1849–50, je bilo tudi mesto Camden v zvezni državi New York, približno štirideset milj od Oswega, kjer sta še vedno živela. O tem srečanju gospa White pravi:

GSAM 232.4»Preden sva odšla, mi je bila pokazana majhna skupnost, ki je tam izpovedovala resnico, in med njimi sem videla žensko, ki se je izdajala za zelo pobožno, a je bila hinavka in je zavajala ljudstvo Božje.«²²

GSAM 233.1Januarja 1884, med delom v zvezni državi New York, sem izvedel naslednje podrobnosti od gospoda Prestona, ki je bil v času zgoraj omenjenega srečanja prebivalec Camdena in pri katerem sta pastor White in njegova žena bivala med srečanjem:—

GSAM 233.2»Ta ženska je poučevala skrajna stališča o posvečenju, rekoč, da obstaja stanje popolnosti, ki ga je mogoče doseči, v katerem bi bil človek popolnoma nad zakonom Boga; in trdila je, da je dosegla to popolno stanje. S to doktrino svetosti je vznemirjala misli nekaterih naših vernikov v Camdenu. Sestra White je dobila videnje, da je bilo kljub vsej navidezni svetosti te ženske njeno srce črno od greha, v življenju pa je bila pokvarjena.

GSAM 233.3»Medtem ko je bila na tem kraju, je sestra White dobila še eno videnje v prisotnosti te ženske, ki je dajala vtis, da nosi veliko duševno breme za nepreobrnjene; toda sestra White ji je povedala, da to ni bila pristna duševna bolečina za grešnike, saj je bil njen lastni življenjski potek takšen, da sama ni stala pravično v Božjih očeh. ‚Torej,‘ je rekel gospod Preston, ‚tako imenovana vizija iz Camdena se je nanašala izrecno in posebej na primer te ženske, ne pa na stanje grešnikov na splošno, in tako smo to takrat tudi razumeli.‘«

GSAM 233.4Ko je gospa White opisala svojo vizijo, je ženska vstala in rekla: »Bog pozna moje srce, in če bi ga lahko videli, bi ugotovili, da je čisto in nedolžno.« S tem se je srečanje končalo. Vendar pa je ženska kmalu zatem hudo zbolela in mislila, da umira. Rekla je: »Moram videti sestro White; moram ji nekaj priznati. Povedala sem ji, da sem dobra ženska, da sem čista. Ni tako. Sem grešna ženska. Ta moški, s katerim živim, ni moj mož. V Angliji sem zapustila dobrega moža in enega majhnega otroka ter pobegnila s tem moškim. Nikoli nisva bila poročena. Izjavljala sem, da sem zdravnica, in prodajala zdravila, za katera sem pod prisego na sodišču trdila, da me stanejo 1 dolar na stekleničko, v resnici pa so me stala le dvanajst centov na stekleničko. Prav tako sem pod prisego trdila, da nas je krava, ki smo jo prodali revnemu človeku, stala 30 dolarjev, čeprav nas je stala le 20 dolarjev.«²³

GSAM 234.1Besede gospe White o »duševnih mukah za grešnike« veljajo prav takim hinavskim pretvarjalcem, ne pa grešnikom na splošno. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev, ki kažejo, da je bila doktrina o »koncu usmiljenja« za grešnike v celoti obsojena že od samega začetka njenega oznanjevanja spomladi leta 1845; in da si je gospa White od takrat naprej ves čas resno prizadevala za spreobrnitev grešnikov, kdo lahko verjame, da je leta 1851, ko je bilo objavljeno njeno delo z naslovom Experience and Views, hotela poučevati, da za grešnike »ni več odrešitve«?

GSAM 234Človek brez usmiljenja

GSAM 234.2Še leta 1848 so tu in tam ostali posamezniki, ki so trdili, da za grešnike ni več usmiljenja. Ti pa niso bili adventisti sedmega dne. Eden izmed njih, po imenu Sweet, je prebival v mestu Rochester v zvezni državi New York. Takoj potem, ko sem javno izpovedal svojo vero in bil krščen med adventisti prvega dne, sem se udeležil srečanja v šotoru v Canandaigui v zvezni državi New York, ki sta ga vodila pastorja J. C. Bywater in Geo. W. Burnham. Ta Sweet je bil prisoten in je izrazil zelo resne dvome glede pristnosti moje verske izkušnje, ker je »menil, da se grešniki zdaj ne morejo več spreobrniti«.