11. poglavje — Sporočilo drugega angela
GSAM 171.1»In drug je šel za njim, drugi angel, govoreč: Padel je, padel Babilon, mesto véliko, ki je z vinom srda nečistosti svoje napojilo vse narode.«1
GSAM 171.2»Tedaj se hišni gospodar razjezi in reče hlapcu svojemu: Idi hitro ven na ceste in ulice mestne in pripelji sem siromake in kruljave in hrome in slepce.«2
GSAM 171.3Gospod je prek svojih služabnikov pretresel svet s sporočilom: »Prišla je ura njegove sodbe« – sporočilom, okoli katerega bi se lahko združili vsi, ki so se razglašali za njegovo ljudstvo, če bi le hoteli. To je bil prvi klic na poročno »večerjo«. Razglašen je bil »povabljencem«.3 Ker so to vabilo zavrnili z različnimi izgovori, je bilo izdano drugo vabilo, ki je ustrezalo sporočilu drugega angela.4 S tem vabilom je Gospod ločil ljudstvo, ki naj bi šlo naprej do konca časa z napredujočo lučjo njegove resnice.
GSAM 171Drugi klic na poročno večerjo
GSAM 171.4Drugo sporočilo – tisto, ki sledi klicu v uri sodbe – pravi: »padel je, padel Babilon, mesto véliko, ki je z vinom srda nečistosti svoje napojilo vse narode.« Drugi klic k večerji pa se glasi: »Idi hitro ven na ceste in ulice mestne in pripelji sem siromake in kruljave in hrome in slepce.« V vsakem od teh svetopisemskih odlomkov je ljudstvo, ki se ima za Gospodovo, imenovano »mesto«. Zaradi svojih nasprotujočih si, zmedenih veroizpovedi pa se imenuje »Babilon«. V drugem svetopisemskem odlomku, ki se nanaša na zadnje čase, vidimo, da je tik pred Gospodovim prihodom njegovo ljudstvo poklicano iz »Babilona«: »padel je, padel Babilon veliki, in postal je prebivališče hudičev in ječa vseh nečistih duhov in ječa vseh nečistih in sovraženih ptičev... izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib.«5
GSAM 172»Spomni se, kako si slišal«
GSAM 172.1V nagovoru cerkvi v Sardah beremo: »Spominjaj se torej, kako si prejel in slišal, ter hrani to in se izpokori. Ako se torej ne zbudiš, pridem kakor tat in ne boš vedel, ob kateri uri pridem nad tebe.«6 Zdi se, da je cerkev v Sardah nastala z reformacijo po temnem obdobju delovanja »Jezabele« – odpadniške cerkve. Cerkvi v Sardah je bilo rečeno, da je bila nekoč živa cerkev; toda ko je slišala in zavrnila nauk o Gospodovem prihodu, se je postavila v položaj, v katerem jo bo ta dogodek lahko presenetil kot »tat ponoči«. Tako, kot navaja apostol Pavel v 1 Tesaloničanom 5,1–5, bo takšno stanje tistih, ki vzklikajo: »Mir in varnost«, ko bo Gospodov prihod blizu. Tisti, ki sledijo luči resnice, se imenujejo »otroci dneva«, in Gospod ne bo prišel k njim kot tat.
GSAM 172.2V tem preroškem opisu sedmih cerkva vidimo, da padcu cerkve v Sardah takoj sledi cerkev v Filadelfiji, ali (kot pomeni beseda) cerkev bratske ljubezni. Takšnih je bilo dejansko 50.000 vernikov, ki jih je sporočilo drugega angela pripeljalo iz vseh različnih cerkva in jih združilo v eno vez bratske ljubezni na podlagi velike temeljne resnice o neposrednem prihodu Kristusa.
GSAM 173Kako je bilo razglašeno drugo sporočilo
GSAM 173.1V publikaciji Midnight Cry z dne 12. septembra 1844 je objavljena izjava pastorja J. V. Himesa o sporočilu drugega angela in okoliščinah, ki so vodile k njegovi razglasitvi. Njegovo pismo je datirano v McConnelsvillu, Ohio, 29. avgusta 1844, in se glasi:—
GSAM 173.2»Ko smo leta 1840 začeli delo z bratom Millerjem, je ta že devet let predaval. V tem času je bil skoraj sam. Vendar je bilo njegovo delo neprestano in učinkovito pri prebujanju vernikov k resničnemu upanju Božjega ljudstva ter k potrebni pripravi na Gospodov prihod; prav tako pa je prebudilo vse skupine nevernikov k zavedanju o njihovem izgubljenem stanju ter dolžnosti takojšnjega kesanja in spreobrnjenja k Bogu, kot pripravo na mirno srečanje z Ženinom ob njegovem prihodu. To so bili glavni cilji njegovega dela. Ni poskušal spreobračati ljudi k nobeni verski sekti ali stranki.
GSAM 173.3»Ko smo se prepričali o resnici bližnjega prihoda in javno sprejeli to doktrino, smo imeli enaka stališča in sledili isti poti med različnimi sektami, kamor nas je po Božji previdnosti poklicalo delo. Pastorjem in cerkvam smo povedali, da ni naša naloga, da bi jih razbijali, delili ali motili: imeli smo en sam jasen cilj, in sicer da ‚vpijemo‘, opozorimo na sodbo, ki je ‚pred vrati‘, in prepričamo naše bližnje, naj se pripravijo na ta dogodek.... Pastorji in verniki, ki so izkoristili naše prizadevanje, a niso iskreno sprejeli te doktrine, so spoznali, da morajo bodisi sprejeti to doktrino ter jo pridigati in zagovarjati, bodisi pa bodo v krizi, ki jih je že doletela, imeli težave z odločnimi in trdno prepričanimi verniki. Zato so se odločili proti tej doktrini in sklenili, nekateri na en način, drugi na drug, da bodo to temo potlačili. To je naše brate in sestre med njimi postavilo v izredno težko situacijo. Večina jih je ljubila svoje cerkve in si ni mogla zamisliti, da bi jih zapustila. Toda ko so bili izpostavljeni posmehu, zatiranju in na različne načine prikrajšani za svoje prejšnje privilegije in užitke, ko jim je bila odrečena ‚hrana ob pravem času‘ in ko jim je od sobote do sobote v ušesih odmevalo sirensko petje o ‚miru in varnosti‘, so se kmalu odvrnili od svojih strankarskih naklonjenosti, se dvignili v veličastvu svoje moči, otresli jarem in vzkliknili: ‚Izstopite iz nje, moj narod.‘
GSAM 174V težkem položaju
GSAM 174.1»To stanje nas je postavilo v težko situacijo, (1) ker smo bili ravno na koncu našega preroškega časa, v katerem smo pričakovali, da bo Gospod zbral vse svoje ljudstvo v eno; in (2) ker smo vedno pridigali drugačno doktrino; in zdaj, ko so se okoliščine spremenile, bi se to štelo za nepoštenost z naše strani, če bi se pridružili klicu po ločitvi in razpadu cerkva, ki so sprejele nas in naše sporočilo. Zato smo oklevali in še naprej ravnali v skladu z našim prvotnim stališčem, dokler cerkev in pastorji niso zadevo pripeljali tako daleč, da smo bili v strahu pred Bogom prisiljeni zavzeti stališče v obrambo resnice in zatiranih Božjih otrok.
GSAM 174Apostolski zgled za naše ravnanje
GSAM 174.2»‚In ko pride v shodnico, srčno oznanjuje in govori tri mesece in prepričava o kraljestvu Božjem. Ko so se pa nekateri zakrknili in niso hoteli biti pokorni, hudo govoreč o potu Gospodovem pred množico, odstopi od njih in odloči učence, ter govori vsak dan v Tiranovi šoli.‘7 Šele ko so se ‚nekateri otrdili‘ in ‚pred množico govorili grdo o tej poti [Gospodovem prihodu]‘, so se naši bratje odločili, da izstopijo in se ločijo od cerkva. Tega ‚zlonamernega govorjenja‘ ‚zlih služabnikov‘ niso mogli prenašati, cerkve pa, ki so lahko nadaljevale pot zatiranja in ‚zlonamernega govorjenja‘ proti tistim, ki so pričakovali ‚blagoslovljeno upanje‘, so bile zanje nič drugega kot hčere mističnega Babilona. Tako so jih razglasili in stopili v svobodo evangelija. In čeprav se morda vsi ne strinjamo glede tega, kaj predstavlja Babilon, se strinjamo glede takojšnje in dokončne ločitve od vseh, ki nasprotujejo nauku o prihodu in bližnjem kraljestvu Boga. Verjamemo, da gre za vprašanje življenja in smrti. Smrt je ostati povezan s tistimi skupnostmi, ki se zaničljivo izražajo o prihodu Gospoda ali mu nasprotujejo. Življenje pa je, da izstopimo iz vseh človeških tradicij, stojimo na Božji besedi in vsak dan pričakujemo Gospodov prihod. Zato zdaj pravimo vsem, ki so na kakršen koli način zapleteni v jarem suženjstva: ‚odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem, in bodem vam Oče in vi bodete meni sinovi in hčere, pravi Gospod Vsemogočni.‘«8
GSAM 175Neobrazložljivo nasprotovanje
GSAM 175.1Wm. Miller tako govori o sporu, ki je takrat obstajal med cerkvami in adventisti:—
GSAM 175.2»Najbolj nenaravno in nerazumljivo je, da bi krščanske cerkve izključevale to doktrino in svoje člane zaradi tega blagoslovljenega upanja. Vem, da nekatere baptistične cerkve trdijo, da jih ne izključujejo zaradi njihove vere, ampak zaradi njihovega obhajila z adventističnimi verniki. Če pa to ni zaradi njihove vere v prihajajočega Odrešenika, zakaj sem potem izključen iz njihovih prižnic jaz, ki nisem nikoli bil na obhajilu z nobeno drugo cerkvijo razen baptistično? To je lažen izgovor. Toda to ne more biti izgovor metodistov in prezbiterijancev; saj verjamejo v mešano obhajilo. Zakaj jih torej izključujejo? Slišal sem, da so nekatere izključili zaradi ‚petja‘ melodij o drugem prihodu; druge zaradi norosti, čeprav je bila edina norost, ki so jim jo dokazali, to, da so čakali na Kristusa. O Bog, ‚odpusti jim! saj ne vedo, kaj delajo.‘«
GSAM 176Storrs o odnosu cerkva
GSAM 176.1George Storrs je o odnosu cerkva do adventistov govoril takole:—
GSAM 176.2»Katera od njih v tem trenutku ne pravi: ‚Sedim kot kraljica‘? In katera od njih se ne tolaži z mislijo, da bo nekega dne osvojila svet in da bo ta podvržen njeni veri? Katera od njih bo dopustila, da med njimi v miru ostane duša, ki odkrito in neustrašno izpoveduje svojo vero v prihod, ki je pred vrati? Ali ni pogoj za nemoteno bivanje med njimi, da se ‚popolnoma vzdržite‘ javnega izražanja vere v prihod Gospoda letos, ne glede na to, kakšna so vaša prepričanja o tej temi, in ne glede na to, kako pomembno se vam zdi, da bi vzkliknili: ‚bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura sodbe njegove‘?«
GSAM 176Mansfieldovo pričevanje
GSAM 176.3L. D. Mansfield v pismu iz Oneide, N.Y., z dne 21. marca 1844, priča naslednje:—
GSAM 176.4»Bog deluje v srcih svojih dragih otrok, ki čakajo na Gospoda iz nebes, in jih vodi, da ne le prisluhnejo angelu, ki ‚prinaša večni evangelij in pravi: Prišla je ura njegove sodbe‘, ampak da se tudi podredijo naslednjemu ukazu: ‚Izstopite iz nje, moj narod!‘ Bolj kot kdaj koli prej sem prepričan, da sodobne verske organizacije predstavljajo nemajhen del tistega Babilona, ki bo nasilno porušen in ga ne bo več mogoče najti... Zdi se mi pa, da je v nekaterih organizacijah podobnost z malim rogom najbolj očitna. Nekaj primerov bo to pojasnilo.
GSAM 176Pojav duha drhali
GSAM 176.5»Brat, ki je v tej regiji zelo uspešno deloval pri oznanjevanju prihoda Gospoda, se je dogovoril za predavanje na določenem kraju ob določenem času. Gospod je tako razporedil, da je bil šestnajst milj oddaljen od dogovorjenega kraja, toda tam je bil prisoten _____ pastor, ki je vodil množico, opremljeno s katranom in perjem, da bi to uporabili proti temu služabniku Najvišjega Boga. Isti pastor je kmalu zatem začel dolgotrajno srečanje, a vse je bilo tako mrzlo in ledeno kot severni ledenik – nobena duša se ni prebudila ali spreobrnila. Nazadnje je pastor rekel, da verjame, da bo moral ‚zasedati stol za zaskrbljene‘.
GSAM 177.1»Vodja skupine v tej vasi je svojim vernikom, odkar tu prirejamo srečanja, rekel, da bi vsakogar, ki bi prišel v njegovo hišo in rekel, da verjame, da bo Kristus prišel letos, vrgel na ulico.«
GSAM 177Dolžnost do cerkva
GSAM 177.2Na tem mestu bomo predstavili pričevanje iz govora na adventni konferenci vernikov, zbranih v Bostonu, Massachusetts, z dne 31. maja 1844, ki so ga podpisali Wm. Miller, Elon Galusha, N. N. Whiting, Apollos Hale in J. V. Himes. Pravijo:—
GSAM 177.3»O naši dolžnosti do cerkva bi lahko povedali tudi nekaj besed. Nevarnost se nam tu, tako kot v večini drugih primerov, zdi v skrajnostih. Prva oblika nevarnosti je ta, da dopustimo, da nam avtoriteta cerkve, s katero smo morda povezani, vsili molk v takšnem vprašanju dolžnosti. Nobenega dvoma ni, da so se tisoči izpostavili obsodbi pred Bogom, ker so se v tej zadevi uklonili nebiblijskim zahtevam svojih cerkva; če bi bili odločni in zvesti, bi bili zdaj v veliko varnejšem položaju in bi bili bolj koristni, čeprav bi bili morda prav tako poklicani k trpljenju.
GSAM 177.4»Druga oblika nevarnosti je, da se prepustimo duhu maščevanja proti cerkvam zaradi njihove krivice do nas in da vodimo brezrazlikovno vojno proti vsem takim organizacijam. Kar zadeva dolžnost adventistov v odnosu do cerkva, s katerimi so morda povezani, ne bi mogli dati nobenih splošno veljavnih navodil, če bi bili k temu pozvani. Delovati morajo v strahu Božjem, kot to zahtevajo okoliščine posameznega primera.
GSAM 178.1»Vendar pa moramo biti odločni pri izpolnjevanju svoje dolžnosti in pri pričevanju za resnico ob vseh primernih in ustreznih priložnostih. In če s tem ravnanjem užalimo cerkve in nam grozijo z izključitvijo, če ne bomo molčali (čeprav bi bilo morda bolje, če bi se odločili, da naš odnos s cerkvijo prijateljsko prekinemo), opravimo svojo dolžnost, in ko bomo izključeni, bodimo potrpežljivi v prenašanju krivice ter bodimo pripravljeni skupaj z našim Gospodom ‚iti ven iz vrat in nositi njegovo sramoto‘.«
GSAM 178.2Iz teh citatov o ravnanju cerkva do tistih, ki prinašajo sporočilo drugega angela, je jasno razvidno, kako se kot prvi rezultat tega drugega poziva k »večerji« o tistih, ki so bili zbrani v eno duhovno čredo, govori kot o »poškodovanih«, »hromih« in »slepih«, kar močno nakazuje slabo ravnanje, ki so ga doživeli zaradi »udarcev« svojih »soslužabnikov«, od katerih so bili ločeni.
GSAM 178Ločeno ljudstvo, izbrano za sprejem novih resnic
GSAM 178.3Namen Gospoda je jasno razviden v tem, da je pod oznanilom sporočila drugega angela – drugega poziva k »večerji« – in »polnočnega klica« izpeljal posebno ljudstvo. Dragocene resnice za zadnje dni je bilo treba odkriti in oznaniti – delo, ki ga v cerkvah, »vezanih na veroizpovedi«, ni bilo mogoče opraviti, prav tako kot apostolska cerkev ni mogla oznanjati evangelija svetu, medtem ko je ohranjala povezavo z judovskimi sektami. Bog je tam pozval k ločitvi,9 in prav tako je pozval k ločitvi adventnih vernikov od tistih, ki bi jih skušali zadržati v krogu svojih veroizpovedi.
GSAM 179Storrsove »Six Sermons«
GSAM 179.1Kmalu po tem izstopu iz cerkva opazimo, da je adventističnim skupinam prišla luč glede teme prihodnje kazni, kot je navedeno v brošuri »Six Sermons« avtorja Georgea Storrsa, ki zagovarja stališče, da je človek po naravi smrten; da so mrtvi med smrtjo in vstajenjem nezavestni; da bo končna kazen za brezbožnike popolno izginotje; in da je nesmrtnost Božji dar, ki ga je mogoče prejeti le z vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa.
GSAM 179.2Tisoči adventistov so sprejeli to doktrino o človeški naravi, vendar ne vsi. Njena zavrnitev med njimi ni povzročila zmede, saj so jo obravnavali zgolj kot zadevo vere in ne kot preizkus moralne drže; zato je bilo skupno prizadevanje za opozarjanje sveta na bližnji prihod Kristusa neprekinjeno. Vendar pa je to sprožilo jezo cerkva proti njim.
GSAM 179Nesposobnost ovreči »Six Sermons«
GSAM 179.3Metodistični pastor v mestu, kjer sem živel, in ki se je že leta 1843 pridružil oznanjevanju adventne doktrine, je prejel »Six Sermons«, jih prebral in pred člani svoje cerkve priznal, da te doktrine ni mogel ovreči; ko pa je ugotovil, da jo sprejema veliko njegovih vernikov, je drugim svetoval, naj knjige ne berejo, saj »bi verjeli v to doktrino, če bi jo prebrali«. Septembra 1844, ko se je ta pastor vrnil z letne konference, je stopil na prižnico in javno zavrnil adventno doktrino ter ponižno prosil cerkev za odpuščanje, ker je kdaj koli povabil predavatelje, da so govorili v cerkvi.
GSAM 179Sojenje zaradi herezije
GSAM 179.4Temu dejanju pastorja je kmalu sledil poskus, da bi adventistične vernike obtožili herezije; ker pa so jim dovolili, da svoje stališče utemeljijo s Svetim pismom, cerkev ni dosegla zmage. Nekateri so bili izključeni iz te cerkve, ker njihovo ravnanje ni bilo v skladu s cerkvenim redom, mnogi drugi pa so se umaknili zaradi te izključitve članov, pri katerih ni bilo mogoče dokazati, da je njihova vera v nasprotju s Svetim pismom. Tako je bila adventistična doktrina za vedno izključena iz cerkve, v kateri so stotine ljudi našle Odrešenika in našle srečo v Bogu.
GSAM 180.1Kar se je zgodilo v mojem rojstnem mestu, se je ponovilo tudi v stotinah drugih cerkva po vsej državi. Tisti, ki so jih njihovi nekdanji bratje tako obravnavali, so našli veliko tolažbe v besedah preroka Izaija: »Čujte besedo Gospodovo, ki trepetate pred besedo njegovo! Bratje vaši, ki vas sovražijo in vas pehajo od sebe zaradi imena mojega, govore: Naj se Gospod izkaže častit, da vidimo radost vašo! Toda osramočeni bodo.«10
GSAM 180Razkritje jeze nepravičnih
GSAM 180.2Ko se je bližal dan, na katerega so pričakovali Gospoda, so verniki postali še bolj vneti v svojem delu, nepravični pa so še bolj besno divjali in se posmehovali, kot je razvidno iz naslednje izjave urednika časopisa Midnight Cry z dne 31. oktobra 1844:—
GSAM 180.3»Učinek, ki ga je to gibanje imelo na nepravičnike, je prav tako v veliki meri pripomogel k temu, da smo se še bolj utrdili v prepričanju, da je v njem deloval Bog. Ko so se Božji otroci zbrali, da bi se pred Bogom poklonili in ponižali ter se pripravili na Njegov prihod, kakor je to primerno za skupino grešnikov, ki jih lahko reši le milost, so nepravični pokazali največjo zlobo. Čeprav nismo o naših srečanjih obvestili nikogar razen v našem lastnem časopisu niti nismo povabili javnosti, so se sinovi Beliala zgrnili na ta srečanja in povzročili veliko nemira. Zvečer v soboto, 12. tega meseca [12. oktobra 1844], nismo imeli srečanja v tabernaklju, da bi imel cerkovnik [hišnik] priložnost očistiti hišo za soboto [nedeljo]. Toda množica je vdrla v hišo in nam ni dopustila niti te možnosti. Župan pa je, čeprav ga nihče ni prosil, takoj posredoval in jih izgnal.
GSAM 181.1»Na naših srečanjih naslednje sobote, ko se je tabernakelj napolnil, je gosto zbrana množica zasedla ulico pred stavbo, pri čemer so bili mnogi med njimi razjarjeni, da sploh kdo verjame v Gospodov prihod. Zvečer zaradi razburjenosti prebivalstva zborovanja ni bilo; vendar je bila ulica že zgodaj polna množice; a takojšnje posredovanje župana in njegove učinkovite policije je ulico izpraznilo, potem ko so nekaj ljudi poslali na policijsko postajo. Obnašanje množice smo lahko primerjali le s tistim, ki je obkrožalo Lotova vrata tisti večer pred uničenjem Sodome.... To njihovo dejanje je bilo tako nenadno, hkratno in obsežno, da nas je njegov pojav na prvi dan judovskega sedmega meseca utrdil v prepričanju, da mora biti to prav ta mesec.«
GSAM 181Posmehljivci so si nadeli oblačila za vnebohod
GSAM 181.222. oktobra 1844, na dan, ko se je izteklo dva tisoč tristo dni, so se v Parisu v zvezni državi Maine, medtem ko so se verniki zbrali v hiši bogoslužja in se posvečali slovesni molitvi k Bogu v pričakovanju, da bo Gospod tisti dan prišel, posmehljivci zbrali okoli hiše ter peli burleskne pesmi. Dva od teh huliganov sta si nadela dolga bela oblačila in se povzpela na streho hiše, pela pesmi ter se posmehovala tistim v hiši, ki so molili in čakali na Gospodov prihod.
GSAM 181.3Verjetno je, da so prav iz te okoliščine izvirale laži, ki so krožile o tem, da naj bi adventisti oblekli oblačila za vnebohod; kajti kljub temu, da so adventistični časopisi ponujali nagrade v višini kar 500 dolarjev za en sam verodostojen primer, v katerem bi adventist leta 1844 oblekel oblačila za vnebohod in tako čakal na Gospodov prihod, ni bil nikoli predstavljen niti en tak primer.
GSAM 182Vizija Hazena Fossa, 1844
GSAM 182.1Okoli tega časa je v mestu Poland v zvezni državi Maine živel mladenič po imenu Hazen Foss, ki je trdno verjel, da bo Gospod prišel deseti dan sedmega meseca. Bil je lepega videza, prijetnega nastopa in precej izobražen. Nekaj tednov pred koncem »polnočnega klica« se mu je Gospod približal in mu podaril videnje, v katerem mu je pokazal pot adventistov v Božje mesto ter nevarnosti, s katerimi se bodo soočili. Prejel je nekaj opozorilnih sporočil, ki jih je moral posredovati, videl pa je tudi preizkušnje in preganjanje, ki bi sledila, če bi zvesto poročal o tem, kar mu je bilo razodeto. Tako kot gospodu Foyu so mu pokazali tri korake, s katerimi naj bi Božje ljudstvo v celoti stopilo na pot do svetega mesta. Ker je trdno verjel v Gospodov prihod »še v nekaj dneh« (kot so takrat peli), mu je bil del vizije, ki se je nanašal na tri korake na poti, nerazumljiv; in ker je bil po naravi ponosen, se je umaknil od križa in ni hotel poročati o tem. Vizija se je ponovila še drugič, poleg tega pa mu je bilo rečeno, da če še naprej ne bo hotel povedati, kar mu je bilo razodeto, bo to breme odvzeto njemu in preneseno na enega najšibkejših med Gospodovimi otroki, na tistega, ki bo zvesto povedal, kar bo Bog razodel. Spet je odklonil. Nato je prejel tretjo vizijo in mu je bilo rečeno, da je osvobojen, breme pa je bilo naloženo enemu od najšibkejših med šibkimi, ki bo izpolnil Gospodovo voljo.
GSAM 182Foss ne pripoveduje o svoji viziji
GSAM 182.2To je prestrašilo mladeniča, zato se je odločil, da bo povedal, kar mu je bilo prikazano, in v skladu s tem je napovedal srečanje. Ljudje so se zgrnili, da bi videli in slišali. Skrbno je opisal svojo izkušnjo, kako je zavrnil, da bi povedal, kar mu je Gospod pokazal, in kakšne bodo posledice njegove zavrnitve. »Zdaj,« je rekel, »bom povedal vizijo.« A žal! Bilo je prepozno: stal je pred ljudmi nem kot kip in nazadnje v najgloblji agoniji rekel: »Ne morem se spomniti niti ene besede iz videnja.« V bolečini si je gnetel roke in rekel: »Bog je izpolnil svojo besedo. Vzel mi je videnje,« in v veliki duševni stiski je rekel: »Sem izgubljen človek.« Od takrat je izgubil upanje v Kristusa in zapadel v obup. Nikoli več se ni udeležil adventističnega srečanja in ni imel nobenega osebnega zanimanja za vero. Njegovo vedenje je bilo v mnogih pogledih, milo rečeno, takšno, kot bi bil prikrajšan za blag vpliv Duha Gospoda, kot bi bil »prepuščen svojim potem, da ga napolnijo njegova lastna dejanja«. V tem duševnem stanju je umrl leta 1893.
GSAM 183Fossova vizija, kot jo je opisal nekdo drug
GSAM 183.1Približno tri mesece po tem, ko se ni mogel spomniti svoje vizije, je iz sosednje sobe slišal, kako je nekdo drug pripovedoval o viziji. Srečanje je potekalo v stanovanjski hiši, kjer je bil tudi on. Pozvali so ga, naj pride na srečanje, a je to zavrnil. Dejal je, da je bila ta vizija tako podobna tisti, ki mu je bila pokazana, kot bi lahko dve osebi pripovedovali isto stvar. In tako je postalo znano, kaj je videl, a se ni mogel spomniti, ko je poskušal to opisati. Ko je kasneje zagledal to osebo, je rekel: »To je orodje, na katerega je Gospod naložil breme.«
GSAM 183Žalostno razočaranje
GSAM 183.2Končno je prišel deseti dan sedmega meseca po judovskem koledarju (22. oktober 1844). Na tisti dan so tisoči in tisoči čakali na izpolnitev svojih upov. Za čas po tem datumu niso poskrbeli za nič zemeljskega. Niti niso gojili misli: »Če se to ne zgodi«, ampak so svoje posvetne zadeve načrtovali tako, kot bi to storili, če bi pričakovali, da se bo tisti dan končalo obdobje njihovega zemeljskega življenja. Opozorili in spodbujali so grešnike, naj pobegnejo pred prihajajočim srdom, in mnogi med njimi so se bali, da bi se sporočilo lahko izkazalo za resnično. Svetovali so in molili s svojimi sorodniki ter se poslovili od tistih med njimi, ki niso izročili svojih src Bogu. Skratka, poslovili so se od vseh zemeljskih stvari z vso resnostjo tistega, ki se zaveda, da bo kmalu stal iz oči v oči pred Sodnikom vse zemlje. Tako so se v skoraj zadihani tesnobi zbrali v svojih molilnicah, pričakujoč, da bodo vsak trenutek slišali »glas nadangela in trobento Božjo« ter videli nebesa, ki bodo žarela v slavi njihovega prihajajočega Kralja.
GSAM 184.1Ure so počasi minevale, in ko je sonce končno zašlo za zahodno obzorje, se je judovski deseti dan sedmega meseca končal. Sence noči so ponovno razprostrle svoj mračen plašč nad svetom; a s to temo je v srca vernikov v advent prišla bolečina žalosti, kakršno lahko primerjamo le z žalostjo učencev našega Gospoda, ko so se v noči po križanju in pokopu tistega, ki so ga še malo prej zmagoslavno pospremili v Jeruzalem kot svojega Kralja, slovesno odpravljali domov.